Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Fran

Zadetki iskanja

Celotno geslo eSSKJ
belúš belúša samostalnik moškega spola [belúš]
    1. gojena ali divje rastoča rastlina z zelenimi ali belimi pokončnimi poganjki z luskastim vrhom; primerjaj lat. Asparagus; SINONIMI: špargelj
      1.1. navadno v množini poganjek te rastline, zlasti kot hrana, jed; SINONIMI: špargelj
STALNE ZVEZE: divji beluš, ostrolistni beluš
ETIMOLOGIJA: ↑bel - več ...
Celotno geslo eSSKJ
belúšev belúševa belúševo pridevnik [belúšeu̯ belúševa belúševo] ETIMOLOGIJA: ↑beluš
SSKJ²
belúšev -a -o (ú)
pridevnik od beluš: beluševi vršički, dušeni na maslu
Celotno geslo Sprotni
belúšni pridevnik
    1. ki je del beluša 
      1.1 ki je iz belušev ali vsebuje beluše  
Celotno geslo eSSKJ
bôrov1 bôrova bôrovo pridevnik [bôrou̯ bôrova bôrovo] STALNE ZVEZE: borova ogorčica, borov glivec, borov goban, borovo gostivanje, borovo gostüvanje, borov prelec
ETIMOLOGIJA: ↑bor
Celotno geslo eSSKJ
hrúšev hrúševa hrúševo pridevnik [hrúšeu̯ hrúševa hrúševo] STALNE ZVEZE: hruševa bolšica, hruševa brstarica, hruševa rja, hrušev ožig, hrušev škrlup
ETIMOLOGIJA: iz *hruša < pslov. *kruša, glej ↑hruška
SSKJ²
jélov -a -o in jelôv in jelòv -ôva -o prid. (ẹ́; ó; ȍ ó)
nanašajoč se na jelko: jelov les, storž; jelovi vršički / jelov gozd
Celotno geslo Sinonimni
jélov -a -o prid.
ki je v zvezi z jelko
SINONIMI:
jelkin, knj.izroč. jelkov
GLEJ ŠE: gozd, les
SSKJ²
korenína -e ž (í)
1. podzemeljski del rastline, ki ji dovaja vodo in v njej raztopljene snovi: korenine že poganjajo; rastlina je pognala korenine; izruvati plevel s korenino; baldrijanove korenine; korenine vinske trte; vršički korenin; gomolji in korenine; stal je tam, kot bi pognal korenine dolgo časa, vztrajno / to drevo ima globoke korenine; gnezdasto prepletene korenine; pren. to gibanje pri nas ni pognalo korenin
2. ekspr. osnova, temelj: gre za družbene korenine eksistencializma / seči bo treba prav do korenin sistema / sovraštvo ima preveč globoke korenine / zlo izruvati s koreninami vred
// začetek, izvor: vsi ti dogodki imajo svoje korenine v preteklosti
3. ekspr. krepek, trden človek: taka korenina mora vzdržati; star je, pa je še vedno korenina; je prava kraška korenina / kot nagovor kako je s teboj, stara korenina / to je še kmet stare korenine
4. zastar. del besede kot nosilec osnovnega pomena besedne družine; koren1: korenina krajevnega imena
● ekspr. iztrebiti kaj do zadnje korenine popolnoma, čisto; ekspr. kaj v korenini zatreti preprečiti, onemogočiti, da se kaj razvije, takoj ko se prvič pojavi; popolnoma uničiti
♦ anat. lasna korenina del lasu, ki je v koži; zobna korenina del zoba, ki je v zobni jamici; bot. adventivne ali nadomestne korenine ki rastejo iz stebla ali listov; geotropične korenine ki rastejo v smeri delovanja težnosti ali proti njej; glavna ali srčna korenina najmočnejša korenina, iz katere rastejo stranske korenine; stranske korenine ki rastejo iz glavne korenine; zračne korenine ki sprejemajo vlago zlasti iz zraka
Celotno geslo eSSKJ
máčji máčja máčje pridevnik [máčji] STALNE ZVEZE: čmrljeliko mačje uho, mačja bolezen, mačja glava, mačja kuga, mačja meta, mačja trava, mačje oko, mačje uho, mačji aids, mačji jezik, mačji panda, mačji rep
FRAZEOLOGIJA: mačji kašelj, To ni mačji kašelj.
ETIMOLOGIJA: iz *mačьjьjь, glej ↑mačka
Celotno geslo eSSKJ
pánda1 pánde samostalnik moškega spola [pánda]
    medved s črno-belo dlako, ki se prehranjuje z bambusom in živi na jugozahodu Kitajske; primerjaj lat. Ailuropoda melanoleuca; SINONIMI: panda, iz zoologije orjaški panda, iz zoologije veliki panda
STALNE ZVEZE: mačji panda, orjaški panda, rdeči panda, veliki panda
ETIMOLOGIJA: prevzeto prek nem. Panda in angl. panda iz nekega nepalskega jezika - več ...
Celotno geslo eSSKJ
pánda2 pánde samostalnik ženskega spola [pánda]
    1. medved s črno-belo dlako, ki se prehranjuje z bambusom in živi na jugozahodu Kitajske; primerjaj lat. Ailuropoda melanoleuca; SINONIMI: panda, iz zoologije orjaški panda, iz zoologije veliki panda
    2. igrača, ki predstavlja medveda s črno-belo dlako
STALNE ZVEZE: rdeča panda
ETIMOLOGIJA: prevzeto prek nem. Panda in angl. panda iz nekega nepalskega jezika - več ...
SSKJ²
pánda1 -e tudi -a m (ȃ)
zool. medved s črno-belim kožuhom, ki prebiva v osrednjih predelih gorate Kitajske in se hrani zlasti z bambusovimi vršički, Ailuropoda melanoleuca: rastlinojedi panda / medved panda
SSKJ²
pánda2 -e ž (ȃ)
zool. medved s črno-belim kožuhom, ki prebiva v osrednjih predelih gorate Kitajske in se hrani zlasti z bambusovimi vršički, Ailuropoda melanoleuca: raziskovanje pand
Celotno geslo Sinonimni
pánda -e m
medved tibetanskih džungel, ki se hrani z bambusovimi vršičkipojmovnik
SINONIMI:
zool. orjaški panda, zool. veliki panda
Celotno geslo eSSKJ
péhtran péhtrana samostalnik moškega spola [péhtran]
    grmičasta začimbna rastlina z dolgimi suličastimi listi izrazitega vonja ali del te rastline; primerjaj lat. Artemisia dracunculus
STALNE ZVEZE: francoski pehtran
ETIMOLOGIJA: prevzeto iz nar. nem. Perchtram < stvnem. perhtram, prevzeto prek lat. pyrēthrum iz gr. pýrethron ‛rastlina maroška bertramka’, iz pȳr ‛ogenj’ - več ...
Celotno geslo Etimološki
pẹ́na -e ž
Celotno geslo eSSKJ
špárgelj špárglja samostalnik moškega spola [špárgəl]
    1. gojena ali divje rastoča rastlina z zelenimi ali belimi pokončnimi poganjki z luskastim vrhom; primerjaj lat. Asparagus; SINONIMI: beluš
      1.1. navadno v množini poganjek te rastline, zlasti kot hrana, jed; SINONIMI: beluš
STALNE ZVEZE: divji špargelj
ETIMOLOGIJA: prevzeto prek nem. Spargel in it. asparago ali lat. asparagus iz gr. aspáragos ‛beluš, poganjek’ - več ...
Celotno geslo eSSKJ
špárgljev špárgljeva špárgljevo pridevnik [špárgljeu̯ špárgljeva špárgljevo] ETIMOLOGIJA: ↑špargelj
SSKJ²
vršíček -čka m (ȋ)
1. zgornji del rastline, drevesa, kjer ta raste v višino: iz snega so moleli brinovi vršički / poščipati rastlinam vršičke, da bolj košato rastejo; gosenice so pojedle vršičke sadik / splezati v vršiček drevesa; najlepši sadeži so v vršičku; letalo je letelo nizko nad vršički
// vsak od delov rastline z listi, iglicami, v katere se rastlina razrašča: vsaditi nageljnove vršičke; šopek iz nageljnov in vršičkov rožmarina / beluševi vršički mladi, mesnati poganjki belušev; delati sirup iz smrekovih vršičkov
2. del, nasproten delu, s katerim je kaj priraščeno: vršički radičevih listov rumenijo; odrezati stročjemu fižolu vršičke in peclje; uporabljati vršičke krompirjevih gomoljev za sajenje / vršički dlake konice
♦ bot. rastni vršiček embrionalne celice, ki omogočajo rast stebla; vršiček korenine vegetacijska točka korenine
Število zadetkov: 23