Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Fran > SSKJ

Zadetki iskanja

Slovar slovenskega knjižnega jezika

SSKJ
vznemírjenost -i ž (ȋ) stanje vznemirjenega človeka: obide, prevzame ga vznemirjenost; čutiti, prikriti vznemirjenost / publ. diplomat je izrazil vznemirjenost zaradi incidenta / čustvena, idejna vznemirjenost
SSKJ
plašíti in plášiti -im, in plašíti -ím nedov. (ī á ā; ī í) 
  1. 1. z gibi, zvoki povzročati, delati, da se žival vznemiri in oddalji: otrok plaši golobe; živino nam plašiš / plašiti konja; plašiti vrabce odganjati
  2. 2. povzročati, vzbujati v kom strah, vznemirjenost: samota otroka plaši; vse to me je plašilo / knjiž.: začela so ga plašiti sumničenja; misel na smrt me plaši vznemirja
    // knjiž. povzročati, vzbujati v kom strah, vznemirjenost z napovedovanjem česa neprijetnega, hudega: otroka plašijo, da ga bo odnesel volk; plašiti s kaznijo / v krščanstvu plašiti s peklom
    ●     knjiž., ekspr. ovire in nevarnosti me ne plašijo ne vplivajo zaviralno na moje ravnanje
    plašíti se in plášiti se, in plašíti se 
    1. 1. bati se: konj se plaši vode / plašiti se mraza, nevarnosti / plašiti se stroškov
    2. 2. knjiž. vznemirjati se, biti zaskrbljen: kaj bi se plašila, saj ne bo nič hudega; nikar se ne plaši, samo na obisk sem prišla
      ●       zaradi strelov se je konj začel plašiti kazati znake vznemirjenosti; ta konj se rad plaši se hitro vznemiri; knjiž., ekspr. ni se plašil ne velikih žrtev ne truda, da bi dosegel cilj veliko je žrtvoval in se trudil
SSKJ
preplašíti in preplášiti -im, tudi preplašíti -ím dov., preplášil (ī á ā; ī í) 
  1. 1. z gibi, zvoki povzročiti, narediti, da se žival vznemiri in oddalji: otrok je preplašil golobe / pes preplaši zajca
  2. 2. povzročiti, vzbuditi v kom strah, vznemirjenost: francoska revolucija je preplašila fevdalce; njegove grožnje so ga za trenutek preplašile / s kričanjem preplašiti otroka prestrašiti
    // knjiž. misel na spremembo ga je preplašila vznemirila
    ●     knjiž., ekspr. še tako velika nevarnost me ne preplaši, če se za kaj odločim ne vpliva zaviralno na moje ravnanje
    preplašíti se in preplášiti se, tudi preplašíti se prestrašiti se: strahopetec je, hitro se preplaši; pela je, dokler se ni preplašila streljanja
    preplášen -a -o tudi preplašèn -êna -o 
    1. 1. deležnik od preplašiti: preplašeni golobi so odleteli; preplašen otrok; biti preplašen; preplašena deklica; preplašena je odskočila
    2. 2. ki vsebuje, izraža strah, vznemirjenost: preplašen obraz, pogled; preplašene kretnje; prisl.: preplašeno pobegniti, pogledati, zavpiti
SSKJ
stráh -ú stil. -a m, mn. strahóvi (ȃ) 
  1. 1. neprijetno stanje vznemirjenosti zaradi neposredne ogroženosti, (domnevno) sovražnih, nevarnih okoliščin: v temnem gozdu je fanta obšel, prešinil, prevzel, ekspr. popadel strah; oči so izražale strah; slika ji je vzbujala strah; kričati, osiveti, prebledeti, tresti se od strahu; hud, ekspr. blazen strah; biti bled od strahu / v povedno-prislovni rabi, s smiselnim osebkom v tožilniku: otroke je rado strah; strah ga je iti v temi spat; ob teh čudnih glasovih ga je postalo strah
    // tesnobno duševno stanje zaradi pričakovanja česa hudega, neprijetnega: med ljudmi se je širil, je zavladal strah pred boleznijo; pobegniti iz strahu pred kaznijo; v strahu, da ne bi česa izdal, je molčal / premagati strah pred nastopom vznemirjenost zaradi mogočega neuspeha; strah za sina je bil neutemeljen skrb, da se mu zgodi kaj hudega, neprijetnega
    // bil je v strahu za delo bal se je, da bi ga izgubil; bil je v strahu, da bodo njegovo dejanje razkrili bal se je
    // bližati se nasprotniku brez strahu, s strahom / v povedno-prislovni rabi, s smiselnim osebkom v tožilniku: strah ga je bolezni, smrti boji se; ekspr. strah ga je plavati daleč od obale ne upa si; ekspr. strah ga je tega položaja ne čuti se dovolj sposobnega, močnega zanj; strah jo je za otroke skrbi jo, da se jim ne bi zgodilo kaj hudega
  2. 2. kar vzbuja, povzroča tako stanje: znebiti se strahov; to je strah le za otroke / ekspr. profesor matematike je bil strah in trepet šole / tak si, da bi bil dober za strah za strašilo
    // hiša strahov v cirkusu
    // nav. mn., po ljudskem verovanju bitje nematerialne narave, ki se pojavi v grozljivi zaznavni obliki: bati se strahov; videti strahove; polnočni strahovi; pravljica o strahovih in čarovnicah; kot strah je drvel skozi vas
  3. 3. ekspr., v povedno-prislovni rabi izraža težavnost, mučnost česa: strah je, če nihče ne razmišlja / strah in groza je, če kar naprej dežuje zelo neprijetno je; strah in groza bo, če bo zamudil zelo se bodo jezili
  4. 4. v medmetni rabi, v zvezi strah in groza izraža zgražanje, ogorčenje: koliko živali je poginilo, strah in groza; strah in groza, kakšen pa si
    ●     ekspr. strah mu leze v kosti začenja se bati; ekspr. fant je bil strah vse ulice vsi v ulici so se ga bali; pog. imeti strah pred kom, čim bati se koga, česa; ekspr. nagnati, vliti komu strah v kosti prestrašiti, vznemiriti ga; ekspr. videti strahove tam, kjer jih ni neutemeljeno, brez potrebe se bati česa; ekspr. povsod vidi same strahove vse se mu zdi nevarno, težko; ekspr. bil je napol mrtev od strahu zelo se je bal; star. vzeti koga v strah zagroziti komu s kaznijo, kaznovati ga, da ne bi delal več česa nezaželenega, negativnega; star. biti v strahu komu biti mu iz strahu pokoren, poslušen; star. imeti koga v strahu ne dopustiti, da bi si upal delati, ravnati po svoji volji; ura strahov po ljudskem verovanju čas od polnoči do ene; star. denarja mi je ostalo samo še za strah zelo malo; strah ima velike oči če se kdo česa boji, se mu zdi to še hujše, kot je v resnici; preg. strah je sredi votel, okrog kraja ga pa nič ni
    ♦     psih. nočni strah nevrotično pogojen strah, ki otroka napol zbudi iz spanja in v kratkem času spet preneha
SSKJ
pomágati -am, in pomágati in pomagáti -am nedov. in dov. (á; á á á) 
  1. 1. opravljati delo, del dela namesto drugega: fant rad pomaga; nikomur noče pomagati; pomagati materi, sosedom; otroci mu že pomagajo; pomagati kuhati, pospravljati; pomagati na polju, pri košnji, v kuhinji; lepo je, če pomagate drug drugemu; vedno si pomagajo; ekspr. s tem človekom si ne moreš dosti pomagati je slab, nesposoben delavec
    // pri učenju mu morajo pomagati; pomagaj mi rešiti ta problem / izkušnje so mu pomagale pri delu / kot vljudnostna fraza ali ti lahko pomagam
  2. 2. delati, da kdo lažje kam ali odkod pride: pomagal ji je stopiti iz avtomobila; pomagali so jim pobegniti iz ječe / elipt. moram mu pomagati domov
  3. 3. delati, prizadevati si, da kdo pride iz neugodnega položaja: pomagati človeku v stiski; pomagal mu je iz dolgov; pomagati z denarjem, dobrim nasvetom; temu človeku je treba, ni mogoče pomagati; naj si pomaga, kakor si more / elipt. pomagal ji je iz družbe nadležnega spremljevalca / vsi izgovori mu niso pomagali / kot vzklik pomagajte, pomagajte; star., kot vljudnostna fraza pri kihanju bog pomagaj
  4. 4. delati, povzročati, da se komu izboljša
    1. a) zdravstveno stanje: zdravnik mu lahko pomaga; bolni kravi so pomagali z zelišči / dieta je pomagala proti mozoljavosti; domača zdravila mu niso pomagala
    2. b) družbeni, socialni položaj: pomagali so mu do oblasti, službe; znal si je pomagati do vodilnega mesta; pog. pomagati si navzgor na višji službeni ali družbeni položaj
  5. 5. v medmetni rabi, navadno v zvezi bog pomagaj izraža
    1. a) nejevoljo, nestrpnost: nazaj si prišel tak, da bog pomagaj
    2. b) strah, vznemirjenost: če bodo oni zmagali, potem bog pomagaj
    3. c) podkrepitev trditve: govoril bom resnico, tako mi bog pomagaj
      ●       igralci so pomagali delu do uspeha zaradi dobre igre igralcev je delo uspelo; ekspr. pri njem ne pomagata ne palica ne jok ne huda kazen ne žalost, prizadetost drugih; ekspr. pojdi sam, da ti ne bom jaz pomagal čez prag te s silo spravil stran, ven; ekspr. kopeli so mu pomagale na noge ga ozdravile, okrepile; pog. mnogim otrokom je pomagala na svet je bila, je sodelovala pri njihovem rojstvu; evfem. pomagati komu v jamo biti kriv, sokriv njegove smrti; ekspr. tu ne pomaga več nobena maža izraža položaj, stanje, ki se ne da spremeniti, izboljšati; kaj pomaga vse bogastvo, če ni zdravja zdravje je za človeka najpomembnejše; nič ne pomaga, vstati bo treba izraža položaj, stanje, ki se ne da spremeniti; ekspr. nemščino je govoril, da bog pomagaj zelo slabo; ekspr. nabralo se je cunj, da bog pomagaj zelo veliko; preg. komur ni svetovati, temu ni pomagati ne da se pomagati človeku, ki noče poslušati nasvetov; preg. (dobra) mera in vaga v nebesa pomaga pri tehtanju, merjenju blaga je potrebna pravičnost
    pomagajóč -a -e: pomagajoč si z rokami, je srečno prišel skozi grmovje
SSKJ
usmíliti se -im se dov. (í ȋ) 
  1. 1. iz sočutja narediti komu kaj dobrega: usmiliti se pregnancev, ranjencev; revežev se je vedno usmilila jim dala jesti, jih oblekla; v stiski se usmiliti koga
    // pokazati do koga dobrohoten, prizanesljiv odnos: otrok so se usmilili, odrasle pa so pobili; prosil je, naj se ga usmilijo / v krščanskem okolju: Bog se vas usmili; Bog se usmili njegove duše / usmilite se njihove revščine, samote
  2. 2. ekspr., z oslabljenim pomenom narediti komu to, kar pričakuje, kar je treba narediti: čakal je na postrežbo, pa se ga ni nihče usmilil; ostal je sam, nobena se ga ni hotela usmiliti se poročiti z njim
    // vrata so cvilila, pa se jih je oče usmilil in jih namazal
  3. 3. v medmetni rabi, navadno v zvezi bog se usmili izraža
    1. a) sočutje, pomilovanje: kakšen je bil, bog se usmili; bog se te usmili
    2. b) nejevoljo, nestrpnost: kakšno vreme imamo, bog se usmili
    3. c) strah, vznemirjenost: bog se usmili, je zaječala; spet bo tepena, bog se usmili
  4. 4. star. zasmiliti se: tak je bil, da se je vsem usmilil / v srce se mu je usmilila
    ●     ekspr. otroci so bili lačni, raztrgani, da se bog usmili zelo; ekspr. tam je revščina, da se bog usmili zelo velika; ekspr. jokala je, da bi se je kamen usmilil zelo
SSKJ
valovéti -ím nedov. (ẹ́ í) 
  1. 1. gibati se, premikati se v obliki valov: jezerska gladina je valovela / dolgi lasje so ji valoveli v vetru / ritem valovi / ekspr. na trgu je valovela množica
  2. 2. ekspr., s prislovnim določilom širiti se, prihajati: iz dvorane valovi glasba; od peči je valovela toplota
    ●     ekspr. čutil je, kako mu je valovela kri kako mu je vznemirjenost ponavljajoče se naraščala in upadala
    valovèč -éča -e: valoveče žito
SSKJ
izsíliti -im dov. (í ȋ) 
  1. 1. s silo priti do česa: izsiliti denar, podkupnino / z orožjem so izsilili vhod v palačo
    ♦     šah. izsiliti kmetu prosto pot; izsiliti potezo prisiliti nasprotnika, da napravi potezo; šport. izsiliti neodločen izid
  2. 2. z glagolskim samostalnikom s silo doseči, da kdo kaj naredi, pove: izsiliti izjavo; izsiliti izpolnitev obveznosti; z grožnjami izsiliti priznanje; z jokom je izsilila privoljenje / izsilil je skrivnost iz njega; pren. ljubezni ni mogoče izsiliti
  3. 3. knjiž., ekspr., z dajalnikom vzbuditi čustven odziv: nenadno srečanje ji je izsililo solze; vznemirjenost in izraz njenih oči sta mu izsilila krik
  4. 4. knjiž. povzročiti, vzbuditi: nevarnost je izsilila sodelovanje med njimi
    izsíljen -a -o: izsiljena obljuba
SSKJ
noréti -ím nedov., nôrel (ẹ́ í) 
  1. 1. pog. kazati znake duševne bolezni: bolnik spet nori / njena babica je norela in v bolnici tudi umrla
  2. 2. ekspr. nespametno, neumno se vesti: v pustnem času vse nori; stari in mladi so začeli noreti; pren. zima je letos dolgo norela
  3. 3. ekspr. burno izražati svoja čustva: noreti od navdušenja, veselja / noreti nad kom
    // kazati ljubezensko vznemirjenost, biti zaljubljen: na stara leta je začel noreti
    // v zvezi z za prizadevati si pridobiti ljubezensko naklonjenost koga: vsa dekleta so norela za njim; že dolgo nori za njo
    // v zvezi z za biti zelo navdušen nad čim: otroci norijo za lutkami; mladina nori za popevkami / za tem pevcem vsi norijo
  4. 4. ekspr. divje, razposajeno tekati sem ter tja: dekletce nori po travi; cel dan je norel z otroki po hiši
    // zelo hitro se premikati: nič ne bom norel, lepo počasi bom šel; kam tako noriš
    ●     ekspr. ne nori ne govori, ne ravnaj nespametno, nerazsodno; ekspr. to bo norel, ko bo izvedel zelo bo razburjen
SSKJ
strašíti -ím in strášiti -im nedov. (ī í; á ȃ) 
  1. 1. vzbujati strah: pobegla zver je strašila ljudi; strašiti otroke z bavbavom; ponoči so nas prihajali strašit / z zračno puško je strašil vrabce, vrane odganjal
    // prihodnost ga ni strašila; vreme nas je nekoliko strašilo nam povzročalo skrbi
    // vzbujati strah, vznemirjenost z napovedovanjem česa strašnega, neprijetnega: strašiti otroke s kaznijo; strašiti s smrtjo, z vojno
  2. 2. pojavljati se v taki obliki, da vzbuja strah, grozo: v skednju je baje strašil njegov duh; brezoseb. na gradu straši
  3. 3. ekspr. pojavljati se, biti kje vznemirjajoč, moteč koga: smrkavec, kaj strašiš tu okrog tako pozno / nekaj kosov pohištva je še strašilo po kotih je bilo, je ležalo
    // revščina straši pod njihovo streho
    strašèč -éča -e: ne strašeč se sovražnika, so šli v boj; strašeče misli; strašeča pošast; prisl.: njegov krik je strašeče odmeval; bilo je strašeče tiho
SSKJ
vreščáti -ím nedov., vréšči in vrêšči; vréščal in vrêščal (á í) 
  1. 1. oglašati se z močnimi, rezkimi, neprijetnimi glasovi: gosi, šoje vreščijo; v kletki so vreščale opice; vreščati kot sraka / ekspr. meso je prijetno vreščalo nad plamenom cvrčalo
    // z močnimi, rezkimi, neprijetnimi glasovi izražati vznemirjenost, bolečino: čoln se je gugal in ljudje so vreščali; ni oblikovala več besed, samo vreščala je; vreščati od strahu
  2. 2. slabš. zelo kričati: ženske so vreščale in se pogajale za ceno; vreščali so, da je šlo skozi ušesa / kaj tako vreščiš, saj slišim glasno govoriš
    // preh.: ni je razumel, kaj vrešči govori, pripoveduje; na sodišče boš šel, je vreščal; kar naprej vrešči nad njimi jih grobo, glasno ošteva
    // zvočniki po mestu spet vreščijo
    // zelo glasno jokati: otrok je kljub zibanju vreščal
    vreščé: vrešče čofotati po vodi
    vreščáje neprav.  vrešče: ženske so vreščaje zbežale
    vreščèč -éča -e 
    1. 1. deležnik od vreščati: otroci so se vreščeč podili okrog hiše; vreščeča šoja
    2. 2. ekspr. rezek, oster: vreščeč glas; vreščeč smeh
SSKJ
vročíca -e ž (í) 
  1. 1. stanje pri visoki vročini, za katero so značilni občutek vročine, potenje in včasih duševne motnje: vročica je minila; blesti v vročici; dolgotrajna vročica; govori kot v vročici zmedeno
    // trese ga vročica mraz
    ●     redko vročica ga kuha vročina
    // poljud. bolezen, za katero je značilna visoka vročina; vročinska bolezen: lotila se ga je vročica; ekspr. napadla, zgrabila ga je vročica; boriti se z vročico; dolgotrajna vročica / zastar. španska vročica španska bolezen
    ♦     med. poporodna vročica poporodna mrzlica
  2. 2. občutek velike toplote zaradi večjega dotoka krvi v žile; vročina: zaradi vznemirjenosti ga je zajela vročica / ekspr. vročica ji je udarila v glavo
  3. 3. ekspr., s prilastkom povečano zanimanje za kako dejavnost ali njeno veliko povečanje: v deželi je čutiti predvolilno vročico; vse prevzema športna vročica; čas največje gradbene vročice
    // velik nemir, vznemirjenost: nasprotje med iznajditeljsko vročico in hladnostjo znanstvene objektivnosti; gorel je od ustvarjalne vročice
SSKJ
zapeljív -a -o prid., zapeljívejši (ī í) 
  1. 1. s katerim si kdo prizadeva pridobiti ljubezensko naklonjenost koga: pogledala ga je z zapeljivim smehljajem; ekspr. metati komu zapeljive poglede; zapeljive besede, kretnje
    // ki vzbuja ljubezensko vznemirjenost: zelo je zapeljiva; zapeljivo dekle / zapeljive ustnice; zapeljive oči
  2. 2. ekspr. zelo zanimiv, privlačen: zapeljiva knjiga / zapeljiva ponudba, priložnost zelo ugodna, primerna
    // zapeljiva jed
    zapeljívo prisl.: kruh je zapeljivo dišal; zapeljivo se smehljati; sam.: na njej je nekaj zapeljivega
SSKJ
zavreščáti -ím dov., zavréšči in zavrêšči; zavréščal in zavrêščal (á í) 
  1. 1. oglasiti se z močnimi, rezkimi, neprijetnimi glasovi: galeb, opica zavrešči; v gozdu je zavreščala ptica
    // z močnimi, rezkimi, neprijetnimi glasovi izraziti vznemirjenost, bolečino: otroci so zavreščali in se razbežali / zavreščati od strahu; ekspr. zavreščati na ves glas zelo
  2. 2. slabš. spregovoriti z močnim, rezkim, neprijetnim glasom: kaj se to pravi, je zavreščal
SSKJ
žaríti -ím tudi žáriti -im nedov. (ī í; ā ȃ) 
  1. 1. s segrevanjem povzročati, da kaj začne žareti: žariti kovino; žariti iglo s plamenom / ekspr. sonce žari skale
    // z dovajanjem zraka povzročati, da kaj začne žareti: žariti oglje
    // metal. segrevati jeklo določen čas pri določeni temperaturi zaradi izboljšanja njegovih lastnosti: žariti ulitke, žico; žariti pri 1.000° C / žariti jeklo
  2. 2. ekspr. povzročati, da postane kaj zaradi vročine, napora rdeče, vroče: sonce in veter sta mu žarila obraz / misel nanj jo je žarila
    žaríti se, tudi žáriti se knjiž.  
    1. 1. biti močno obsijan, osvetljen: od požara za hribom se je nebo žarilo; brezoseb. na vzhodu se že žari / hiše so se žarile v soncu
    2. 2. biti viden, opazen zaradi odbijajoče se svetlobe: v rokah se mu je žaril meč / znamenje se ji žari na čelu
    3. 3. izražati, kazati veliko čustveno vznemirjenost: pevcu se je žaril obraz; oko se ji je žarilo od veselja; brezoseb. dekletom se je žarilo v očeh
    žárjen -a -o in žarjèn -êna -o: žarjena žica
SSKJ
brenčáti -ím nedov., brénči in brênči; brénčal in brênčal (á í) 
  1. 1. oglašati se z enakomerno tresočim se glasom: čebela, muha brenči / preh. gredoč si je brenčal pesem mrmraje pel
    // dajati živalskemu brenčanju podoben glas: kolovrat brenči; zvonec na vratih je ostro brenčal; brezoseb. v glavi mu je kar brenčalo od teh dogodkov; pren. še vedno mu brenčijo v ušesih njene besede
  2. 2. brenčeč letati: čebele brenčijo od cveta do cveta; komar mi brenči okoli ušes; pren. take misli so mu brenčale po glavi
  3. 3. pog. kazati ljubezensko vznemirjenost, biti zaljubljen: štirinajst let ji je, pa že brenči; na stara leta je začel brenčati / za Janezom brenči
    brenčé: brenče letati
    brenčèč -éča -e: brenčeč glas; brenčeča vrtavka
SSKJ
frčáti -ím nedov. (á í) ekspr.  
  1. 1. hitro, slišno leteti: kokoš je v loku frčala na tla / nad njim je frčalo letalo / krogle so frčale okoli glav; kamenje je frčalo po zraku
    // letati, švigati: kobilice so frčale sem ter tja / trske so frčale na vse strani odletavale; listi že frčijo iz knjige se trgajo, odpadajo
    // dekleta so frčala iz ene sobe v drugo tekala
  2. 2. dov. in nedov., pog. biti izključen, odpuščen (iz službe): to je pa že tak prestopek, da bo frčal
    // žarg., šol. ne izdelati v šoli, pri izpitu; pasti: kdor ne zna formul, bo frčal; pri vsakem izpitu je vsaj enkrat frčal
  3. 3. kazati ljubezensko vznemirjenost, biti zaljubljen: premlada je še, da bi frčala / frči za njim
SSKJ
frfráti -ám nedov. (á ȃ) ekspr.  
  1. 1. biti hiter in površen pri čem: kaj pa tako frfraš, premisli malo; preveč je frfrala, zato ima toliko napak
  2. 2. plapolati, vihrati: lasje so mu frfrali v vetru; pajčolan ji je frfral okrog glave
  3. 3. redko frfotaje letati; frfotati: vrabci frfrajo z veje na vejo / vsa jezna je frfrala po hiši tekala
  4. 4. redko kazati ljubezensko vznemirjenost, biti zaljubljen: dekle je začelo frfrati
SSKJ
frléti -ím nedov. (ẹ́ í) 
  1. 1. nav. ekspr. zibaje se lahkotno letati: metulji frlijo okrog rož / ptič frli čez hišo leti; letaki so frleli po zraku
  2. 2. neurejeno izstopati iz celote: lasje mu frlijo na vse strani / obleka mu vsa frli
  3. 3. pog., ekspr. kazati ljubezensko vznemirjenost, biti zaljubljen: kmalu bo začel frleti
    frlèč -éča -e: frleči lasje
SSKJ
mŕzličav -a -o prid. (ȓ) mrzličen: mrzličavi bolniki / mrzličava vznemirjenost; ozračje okrog njega je bilo čedalje bolj mrzličavo
    mŕzličavo prisl.: mrzličavo brzojavljati; mrzličavo drhteti
Število zadetkov: 55