Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Fran

Zadetki iskanja

SSKJ
deklamatóričen -čna -o prid. (ọ́) 
  1. 1. ki se da deklamirati: lahke in deklamatorične pesmi / deklamatorični slog deklamatorski
  2. 2. slabš. vznesen, a vsebinsko prazen: izumetničena deklamatorična proza
SSKJ
donéti -ím nedov. (ẹ́ í) 
  1. 1. dajati polne, nizke glasove: orgle, zvonovi donijo; zamolklo doneti / glas mu je votlo donel
  2. 2. doneč se širiti: preko polj doni vesela pesem; glas roga je donel s hriba v hrib / po hodniku so doneli trdi koraki
  3. 3. ekspr. biti zaznaven, slišen: iz njenega glasu je donel upor; iz besed je donelo sovraštvo / njen smeh je še vedno donel / njegove besede so ji neprestano donele na uho
    donèč -éča -e 
    1. 1. deležnik od doneti: doneč zvon; zapel je s prijetno donečim glasom; srebrno doneč smeh
    2. 2. ekspr. vznesen, a vsebinsko prazen: visoko doneče besede, fraze
SSKJ
emfátičen -čna -o prid. (á) knjiž. čustveno močno poudarjen; zanosen, vznesen: emfatičen nagovor; emfatični izrazi; emfatičen poudarek / emfatičen naslov knjige; emfatične fraze / delo je polno emfatičnega obsojanja vojne
♦ lingv. emfatična podaljšava samoglasnikov
    emfátično prisl.: emfatično govoriti, vzklikniti
SSKJ
krilàt -áta -o prid. (ȁ ā) ki ima krila: krilat samec mravlje; krilate žuželke / podoba krilatega dečka; krilat konj, lev / ekspr. zbrali so se vsi krilati pevci ptiči
● ekspr. krilate besede, fraze vznesene; ekspr. imel je krilat govor vznesen
♦ bot. krilati oreškar okrasno drevo z več debli in pernatimi listi, podobnimi jesenovim, Pterocarya fraxinifolia; strojn. krilata matica matica, ki ima ob straneh ploščici, da se lažje suka z roko
SSKJ
napetolíčen -čna -o prid. (ī ȋ) 
  1. 1. ki ima napeta lica: napetoličen otrok / napetoličen obraz
  2. 2. star. vznesen, a vsebinsko prazen: vzbujati navdušenje z napetoličnimi besedami; napetoličen patos
SSKJ
napíhniti -em dov. (í ȋ) 
  1. 1. napolniti kaj z zrakom, da postane po obsegu večje: napihniti balon, ležalno blazino; napihniti z usti
  2. 2. dati čemu navzgor, navzven ukrivljeno obliko: veter ji je napihnil krilo; napihniti lica; zračnice so se na soncu napihnile / voda je napihnila truplo / pločevina konzerve se je napihnila izbočila
    // pivo ga je napihnilo / sveža detelja je kravo napihnila napela
  3. 3. ekspr. dati čemu večji pomen, obseg, kot ga ima v resnici: napihniti incident, problem; novico so pograbili in jo precej napihnili / ko je opisoval dogodek, ga je zelo napihnil
  4. 4. ekspr. povzročiti, da postane kdo domišljav, prevzeten: bogastvo jih je napihnilo; pohvala ga je napihnila
    ●     ekspr. umetno napihniti cene zvišati
    napíhniti se ekspr.  
    1. 1. postati domišljav, prevzeten: zaradi imenitnega življenja ob njem se je precej napihnila
    2. 2. postati jezen, užaljen: zakaj si se napihnil, saj nisem nič hudega rekel; ob njegovih besedah se je zelo napihnila
    napíhnjen -a -o 
    1. 1. deležnik od napihniti: napihnjen balon; od pijače napihnjen obraz; rastlina z napihnjenimi stroki
    2. 2. ekspr. domišljav, prevzeten: zaradi doseženega uspeha je ves napihnjen; napihnjen kot puran
    3. 3. ekspr. vznesen, a vsebinsko prazen: rad je uporabljal napihnjene besede
SSKJ
patétičen -čna -o prid. (ẹ́) pretirano navdušen, pretirano vznesen: patetičen govor; patetična deklamacija / spregovoril je s patetičnim glasom; patetično vedenje / patetičen slog pisem / patetičen človek
SSKJ
tiráda -e ž (ȃ) knjiž. dolg, vznesen in vsebinsko prazen govor ali del besedila: neprijetno je poslušati take tirade; besedilo je polno poučnih tirad
♦ gled. dolg, vznesen govor igralca v tragediji ali drami
SSKJ
vznesèn -êna -o prid. (ȅ é) ki je v višjem, od stvarnosti odmaknjenem duševnem, duhovnem stanju: vznesen človek; govornik je postajal vse bolj vznesen
// ki izraža, kaže tako stanje: vznesen govor; vznesene misli; vzneseno razpoloženje / vznesen glas, pogled; prim. vznesti
SSKJ
vznêsti vznêsem dov., vznésel vznêsla (é) 
  1. 1. star. odnesti navzgor, dvigniti: veter vznese listje / konji so jih vznesli po cesti proti mestu hitro odpeljali
  2. 2. knjiž. spraviti v višje, od stvarnega sveta odmaknjeno duševno, duhovno stanje: drznost in vitkost stavbe opazovalca vzneseta; taki trenutki ju vznesejo k višavam; prim. vznesen
SSKJ
vznosít -a -o prid. (ȋ) zastar.  
  1. 1. ponosen: vznosit stopati na krov / vznosita dežela
  2. 2. vznesen, zanosen: vznosito pripovedovanje / vznosit glas
SSKJ
zvenéti1 -ím nedov. (ẹ́ í) 
  1. 1. dajati višji glas, glasove pri udarcu po čem, zlasti kovinskem, ali trku ob kaj trdega: jeklo, kovina zveni / kose so zvenele; strune zvenijo / verige zvenijo rožljajo
    // ekspr. vesolje je tiho zvenelo
  2. 2. navadno s prislovnim določilom biti jasno slišen: piščal zveni; koraki deklic zvenijo pod oknom; ukanje je zvenelo iz vasi; aplavz je dolgo zvenel / ekspr. veselje neprestano zveni v njej je, obstaja; pesn. zunaj je zvenel mir
  3. 3. biti zvočno bogat, ubran: njegov glas zveni; verze je popravljal toliko časa, da so zveneli
    // s prislovnim določilom imeti tako zvočno barvo, podobo, kot izraža določilo: glas mu je zvenel mehko, nežno, odločno; orkester zveni polno, ubrano; njegov smeh je zvenel jasno, votlo / njegovo ime zveni tuje
    // ekspr., s prislovnim določilom kazati se, zdeti se tak, kot izraža določilo: njegove besede zvenijo preroško; trditev ni zvenela prepričljivo; pripomba zveni kot očitek
  4. 4. ekspr. biti zaznaven, opazen: iz glasu je zvenela jeza, žalost; iz vprašanja je zvenelo očitanje; v njegovih besedah je zvenel obup, strah
  5. 5. ekspr., s smiselnim osebkom v dajalniku imeti občutek kot pri zvočni zaznavi: glas mu je grmel, da je otroku kar zvenelo po ušesih; v glavi mu zveni od klofute; v kosteh mu je zvenelo kot po žicah
    ●     ekspr. hiša je zvenela od njenega smeha po hiši se je razlegal njen smeh; ta stavek mu je dolgo zvenel po ušesih dolgo je mislil nanj; melodija mu še vedno zveni v ušesih še vedno se mu zdi, da jo sliši; ekspr. njegove besede zvenijo v prazno nihče jih ne posluša; nimajo zaželenega uspeha
    zvenèč -éča -e 
    1. 1. deležnik od zveneti: zveneče strune; prijetno zveneče narečje; tuje zveneče ime
      // ki je zlasti iz višjih tonov: prijeten zveneč glas; zveneči udarci kladiva / zveneč smeh zvonek
      ♦       lingv. zveneči glas glas, pri katerem se glasilki ob izgovoru treseta
    2. 2. ekspr. ugleden, slaven: doseči zveneč naslov; zveneča imena solistov
    3. 3. ekspr. vznesen, a vsebinsko prazen: govoril je zveneče besede; zveneče fraze; prisl.: ura je zveneče odbila polnoč; zveneče se smejati
Število zadetkov: 12