dìm díma m (ȉ í) plini, pomešani z drobci saj in pepela, ki nastajajo pri zgorevanju: dim se vzdiguje proti nebu; iz peči uhaja dim; vdihavati cigaretni dim; zadušiti se v dimu; bel, črn, siv dim; gost, smrdljiv dim; tovarniški dim; smodnikov, tobakov dim; oblaki dima; odvod dima; proti nebu se je dvignil velik steber dima
// ekspr. oblak takega plina: iz dimnikov so se valili gosti dimi; puhal je modre dime predse pri kajenju
// pog. hlastno je potegnil nekaj dimov
● ekspr. vse to je dim in pena nepomembna stvar, nič; pog. mogoče bi cigareto? Gotovo ste že dolgo brez dima že dolgo niste kadili; obesiti meso v dim dati ga prekajevat; šolo so požgali in tako so šle v dim tudi šolske knjige so zgorele; ekspr. njegove obljube so prazen dim obljub ne bo izpolnil; preg. ni dima brez ognja ni posledice brez vzroka
♦ meteor. morski dim megla, ki se pojavi nad morsko površino; zgod. dim v pravnih sistemih srednjega veka hiša z ognjiščem kot osnova za davčno obveznost
Zadetki iskanja
SSKJ
SSKJ
kál -í [kal in kau̯] ž (ȃ)
- 1. mlada, iz kalčka razvijajoča se rastlinica: kali so se posušile; seme poganja, žene kal; zelene kali / v fižolih se lepo vidijo kali kalčki; pren. slovstvo ni moglo pognati kali, ker ga je dušila cenzura
- 2. ekspr., navadno z rodilnikom prvi pojav tega, kar se začenja razvijati ali ima možnosti za razvoj: kal ljubezni, razdora; kali zla / z oslabljenim pomenom nositi v sebi kal smrti
- 3. nav. mn. mikroorganizem, ki povzroča kako bolezen; klica: uničiti kali; škodljive kali / bolezenske kali
● ekspr. kaj v kali zadušiti, zatreti preprečiti, onemogočiti, da se kaj razvije, takoj ko se prvič pojavi; popolnoma uničiti
♦ metal. kristalizacijska kal majhen, trden delec v talini, okrog katerega se začne strjevati kovina ali zlitina
SSKJ
klíc -a m (ȋ)
- 1. glasno izgovorjeno, izrečeno, navadno kako ime: zaslišal je očetov klic / njegov klic se je razlegal daleč naokoli klicanje
// glasni klici / vola sta razumela oračeve klice; pren., ekspr. sledil je notranjemu klicu
// redko oglašanje, petje: petelinji klic; klici škrjancev
// nav. mn. glasno govorjenje, vpitje: klici so kmalu utihnili / slišali so se jezni, veseli klici / ekspr. klici odobravanja - 2. glasno izražena želja, zahteva po
- a) prisotnosti: klic domov / klic v sili / klic mački / na njegov klic so vsi prihiteli
- b) kaki dejavnosti: klici na pomoč; zaslišal je klic k večerji / ekspr. klic k orožju, pripravljenosti / klic vprežni živini / ekspr. klic sirene, trobente
// ekspr., v zvezi s po velika potreba, želja: klic po aktualnosti in sodobnosti v umetnosti / vse tri pesnitve so glasen klic po svobodi
- 3. ekspr., z oslabljenim pomenom poudarja pomen samostalnika, na katerega se veže: hotel je zadušiti klic ljubezni; oglaša se klic vesti / klic pomladi
♦ lov. lov na klic lov, pri katerem se s posnemanjem živalskega glasu kliče divjad; ptt telefonski klic
SSKJ
nasílnež -a m (ȋ) ekspr. nasilen človek: vsi so se bali nasilneža; brezobziren, surov nasilnež / ta otrok je velik nasilnež / redko nasilnežu je uspelo upor zadušiti tiranu, oblastniku
SSKJ
podušíti -ím dov., podúšil (ī í)
- 1. drugega za drugim zadušiti: podušiti jetnike s plinom / ekspr. podušili so vse živo pomorili, uničili
- 2. krajši čas kuhati v pokriti posodi v majhni količini vode in maščobe: ko korenje podušite, dodaste meso / nekoliko podušiti
● ekspr. podušil je tri klobase in spil dva litra vina pojedel
- podušíti se drug za drugim se zadušiti: zasuti rudarji so se podušili
- podušèn -êna -o: podušena čebula
SSKJ
rúte rút ž mn. (ȗ) nar. hribi, planine: Vse rute, planine, niti skalnati podvrh in planote niso mogle zadušiti glasov (D. Druškovič)
SSKJ
udušíti -ím dov., udúšil (ī í)
- 1. zadušiti: samica je udušila mladiča / skoraj se je udušil v dimu / tesnoba ga je hotela udušiti; udušiti svojo vest
- 2. ekspr. s silo zavreti, preprečiti: udušiti vstajo / razum je udušil nagon; udušiti otrokovo samostojnost / udušiti jok, smeh; udušila je solze, ki so ji silile v oči / udušiti bolečino, strah
- 3. zmanjšati jakost zvoka: ropotanje strojev je udušilo besede; preproga uduši korake
- 4. redko pogasiti: ogenj so s težavo udušili / udušiti cigareto v pepelniku ugasniti
- 5. ekspr. popiti, izpiti: udušili so veliko vina / steklenico je hitro udušil
- udušèn -êna -o: udušen glas; prisl.: udušeno krikniti
SSKJ
upòr -ôra m (ȍ ó)
- 1. glagolnik od upreti se, upirati se: zlomiti otrokov upor / ekspr. v njem se je porodil upor
- 2. dejavnost, s katero se kdo upre, upira: upor izbruhne, se izjalovi, zajame vso deželo; organizirati, streti, voditi upor; knjiž. netiti upor; ekspr. potlačiti, zadušiti, zasejati upor; pozivati, ekspr. zapeljevati k uporu; sodelovati v uporu; krajevni upori; vojaški upor; upor proti okupatorju; upor na ladji; žarišče upora / dvigniti se v upor
♦ zgod. kmečki upori do odprave tlačanstva upori kmetov proti fevdalcem zaradi povečanja zlasti denarnih dajatev; boji kmetov za osvoboditev izpod tlačanstva - 3. kar mora premagovati telo pri premikanju v tekočini, plinu ali tekočina, plin pri premikanju v ceveh: upor se poveča, zmanjša; izračunati upor; premagovati vodni, zračni upor; upor plina
- 4. fiz., teh., navadno v zvezi električni upor lastnost snovi, da se upira prevajanju električnega toka: izmeriti električni upor tuljave; žica z velikim uporom; enota električnega upora / ohmski upor zaradi katerega električna priprava, naprava oddaja toploto
- 5. elektr. predmet, pri katerem se izkorišča predvsem njegova električna upornost: izdelovati upore; vstaviti upor; vezava uporov; upori in tuljave / drsni upor z drsnikom za spreminjanje električne upornosti; grelni upor ki pri prehodu električnega toka oddaja toploto za gretje; odvodni upor med vodniki in zemljo za odvajanje statične elektrike; plastni upor katerega upornost tvori tanka plast prevodne snovi na izolirnem materialu; spremenljivi upor
SSKJ
utoníti utónem dov. (ī ọ́)
- 1. nehote priti pod (vodno) gladino in se zadušiti zaradi vdora vode v pljuča: deček bi utonil, če ga ne bi rešil neki kopalec; utoniti v ribniku
- 2. ekspr. izginiti pod (vodno) gladino; potoniti: vedro se je utrgalo in utonilo / ves prah je utonil v lužah
- 3. ekspr., navadno s prislovnim določilom izginiti, izgubiti se: gledala je za njim, dokler ni utonil v gozd, v gozdu; prijatelja sta utonila v noč; utoniti v množici / njegove besede utonejo v splošnem trušču
- 4. ekspr., z oslabljenim pomenom, navadno z glagolskim samostalnikom, v zvezi z v izraža nastop stanja osebka, kot ga določa samostalnik: utonil je v trden spanec; utoniti v spomine / ti dogodki so že utonili v pozabo / taborišče je utonilo v nočni tišini
● ekspr. grmovje je utonilo v snegu grmovje je prekril sneg; ekspr. v vinu mu utonejo vse skrbi pozabi nanje; ekspr. sonce je utonilo za gore je zašlo; ekspr. brez njega bi utonila v blatu bi se moralno pokvarila; ekspr. utoniti v dolgovih zelo se zadolžiti; propasti zaradi dolgov; ekspr. utoniti v nemškem, tujem morju postati sestavni del nemškega, tujega naroda in prenehati se šteti za pripadnika svojega naroda; ekspr. jokala je, da bi skoraj utonila v solzah močno, silovito
SSKJ
utopíti -ím dov., utópil (ī í)
- 1. usmrtiti s potopitvijo pod (vodno) gladino, da v pljuča vdre voda: mlade mačke so utopili; žrtvi je zvezal roke in jo utopil; utopila se je v domačem vodnjaku; iz obupa se utopiti
- 2. ekspr. narediti, povzročiti, da kaj pri kom preneha obstajati, ne nastopi: utopiti skrbi, žalost v alkoholu
● ekspr. če bi mogel, bi ga v žlici vode utopil zelo ga sovraži
♦ les. vdelati v ploskev tako, da je zunanji vidni del v isti ravnini kot ploskev
- utopíti se
- 1. nehote priti pod (vodno) gladino in se zadušiti zaradi vdora vode v pljuča; utoniti: utopiti se v bazenu; vsako leto se utopi veliko kopalcev
- 2. ekspr., navadno s prislovnim določilom izginiti, izgubiti se: utopiti se v gozdu, temi / njegove besede so se utopile v splošnem trušču
- 3. ekspr., z oslabljenim pomenom, v zvezi z v izraža nastop stanja osebka, kot ga določa samostalnik: preveč se je utopil v svojo žalost
● ekspr. sonce se je utopilo za goro je zašlo; ekspr. utopiti se v nemškem, tujem morju postati sestavni del nemškega, tujega naroda in prenehati se šteti za pripadnika svojega naroda; ekspr. jokala je, da bi se skoraj utopila v solzah močno, silovito
- utopljèn -êna -o: utopljen človek; zjutraj so ga našli utopljenega
SSKJ
vrát -ú in -a m, mn. vratóvi (ȃ)
- 1. del telesa, ki povezuje glavo s trupom: vrat ga boli; oviti vrat s šalom; do vratu zabresti v vodo; dati, obesiti si ogrlico okrog vratu; stisniti, zgrabiti koga za vrat; na vratu ima bulo; debel, dolg, vitek vrat; vrat konja, žirafe
// ta del živalskega telesa kot hrana: kuhati, obirati vrat; kokošji vrat
// zadnji, zgornji del tega dela telesa: skočiti komu za vrat; na vratu speti lasje / zliti komu vodo za vrat / pri padcu si zlomiti vrat tilnik
// sprednji, spodnji del tega dela telesa: prerezati komu vrat; do vratu zapeta bluza / star. tiščalo ga je v vratu v grlu - 2. ožji del kake priprave, predmeta
- a) med širšim, glavnim delom in koncem z odprtino: vrat balončka, steklenice
- b) med širšima, glavnima deloma: vrat peščene ure
● ekspr. kar naprej izteguje vrat, odkod bo kdo prišel radovedno gleda, opazuje; ekspr. ukloniti, upogniti vrat pred kom ukloniti se, vdati se; ekspr. zaviti kokoši vrat zadušiti, ubiti, zaklati jo; ekspr. zaviti nasprotniku vrat ubiti, uničiti, premagati ga; ekspr. če prideš prepozno, ti zavijem vrat izraža grožnjo; ekspr. biti do vratu zadolžen zelo; ekspr. nastaviti komu nož na vrat skušati prisiliti koga k čemu; obesiti na vrat ekspr. obesiti komu svoje otroke na vrat prepustiti mu jih, da mora skrbeti zanje; ekspr. obesiti komu policijo na vrat povzročiti, da ga policija zasleduje, nadzoruje; slabš. misliš, da se bo obesila prvemu snubcu na vrat se bo poročila s prvim snubcem; bibl. bolje bi mu bilo, da bi si obesil mlinski kamen na vrat in se potopil v globočino morja izraža veliko ogorčenje, obsodbo; ekspr. stopiti komu na vrat zadušiti, uničiti ga; spraviti ga v popolnoma podrejen, odvisen položaj; ekspr. skočiti sovražniku za vrat napasti ga na najbolj občutljivem, najmanj branjenem mestu, navadno nepričakovano, od zadaj; ekspr. strah ga stiska za vrat zelo se boji; ekspr. imeti bolnika, otroka na vratu morati skrbeti zanj; ekspr. sedeti komu na vratu, za vratom imeti oblast nad kom, delati mu nasilje; nar. tolminsko obrniti plug na vratovih na ozarah; ekspr. čutiti srce v vratu, pod vratom biti zelo vznemirjen, prestrašen; ekspr. odločiti se (na) vrat na nos nepričakovano, nenadoma, nahitro
♦ anat. vrat maternice spodnji, ožji del maternice, ki sega v nožnico; vrat stegnenice ožji del stegnenice med glavo in osrednjim delom; vrat zoba del zoba med krono in koreninami; bot. koreninski vrat del rastline med korenino in steblom; vrat pestiča del pestiča med brazdo in plodnico; muz. vrat ožji, podolgovati del godal in nekaterih brenkal med trupom in delom, na katerem se napenjajo, pritrjujejo strune; vrat note navpična črta kot del note; obrt. prišiti gumb na vrat prišiti ga tako, da je na nekoliko daljših nitih in zato odmaknjen od podlage
SSKJ
vstája -e ž (ȃ) upor velikega števila ljudi proti obstoječi oblasti: vstaja izbruhne, se širi, zajame ves narod; organizirati, pripravljati, voditi vstajo; ekspr. zadušiti vstajo; kmečka, narodna vstaja; splošna ljudska vstaja; vstaja proti okupatorju / dan vstaje 22. julij
♦ zgod. boksarska vstaja vstaja boksarjev na Kitajskem v začetku 20. stoletja; ilindenska vstaja vstaja makedonskega naroda proti Turkom, ki se je začela 2. avgusta 1903
♦ zgod. boksarska vstaja vstaja boksarjev na Kitajskem v začetku 20. stoletja; ilindenska vstaja vstaja makedonskega naroda proti Turkom, ki se je začela 2. avgusta 1903
SSKJ
zadahníti in zadáhniti -em dov. (ī á)
- 1. dobiti zadah: kruh zadahne; vlažna moka rada zadahne
- 2. zastar. zadušiti se: zadahnil je sredi plamenov
● knjiž. javor je od slane rjavkasto zadahnil postal rahlo rjavkast; knjiž. zadahnila se je, da ni mogla govoriti zadihala, zasopla
- zadáhnjen -a -o: zadahnjen kruh
SSKJ
zadušítev -tve ž (ȋ) glagolnik od zadušiti: zadušitev s plinom; smrt zaradi zadušitve / zadušitev stavke, upora / zadušitev požara
SSKJ
zadušíti -ím dov., zadúšil (ī í)
- 1. z dušenjem usmrtiti: past je zadušila žrtev; manjša žival je zadušila jelena / naduha ga je zadušila; brezoseb., ekspr. odpri okno, sicer me bo zadušilo; pren. čustva so ga skoraj zadušila
- 2. ekspr. s silo zavreti, preprečiti: zadušiti osvobodilno gibanje, revolucijo, vstajo / kaj v kali zadušiti preprečiti, onemogočiti, da se kaj razvije, takoj ko se prvič pojavi; popolnoma uničiti; zadušiti upor v krvi / zadušiti svobodno misel, upanje / plevel je zadušil skoraj vso setev
- 3. ekspr. zadržati, premagati: zadušiti bolečino, smeh, solze
- 4. zmanjšati jakost zvoka: ropot je zadušil govorjenje / ekspr. bojazen mu je zadušila glas
- 5. pogasiti z odvzemom zraka: zadušiti ogenj, požar / zadušiti plamen
- zadušíti se zaradi dušenja umreti: rudarji so se v jami zadušili s plinom; nezavestni se lahko zaduši
- zadušèn -êna -o: upor je zadušen; zadušena želja; zadušena žival; prisl.: zadušeno krikniti
SSKJ
zahlíkniti -em dov. (í ȋ) brezoseb., nar. vzhodnoštajersko zadušiti: obešenega je zahliknilo
- zahlíkniti se zadušiti se: dvigniti davečega se otroka, da se ne zahlikne
SSKJ
zahlípniti -em dov. (í ȋ) hlipniti: položila si je roko na prsi in zahlipnila; zahlipniti od joka, smeha
● nar. vzhodnoštajersko hotelo ga je zahlipniti, ko je popil pol kozarca žganja zadušiti
● nar. vzhodnoštajersko hotelo ga je zahlipniti, ko je popil pol kozarca žganja zadušiti
SSKJ
zalépniti -em dov. (ẹ́ ẹ̑) nar. zadušiti: dim ga je zalepnil / vročina ga je skoraj zalepnila
● nar. ob tem prizoru ga je zalepnilo mu je vzelo sapo
● nar. ob tem prizoru ga je zalepnilo mu je vzelo sapo
SSKJ
zavíti -víjem dov. (í)
- 1. spremeniti smer svojega
- a) gibanja: avtomobil, letalo, pešec nenadoma zavije; zaviti na križišču / zaviti okrog vogala
- b) poteka: cesta, reka večkrat zavije
// s prislovnim določilom s spremembo svojega gibanja iti, se premakniti kam: avtobus zavije proti mestu; zaviti na kolovoz, v pristanišče; zaviti na levo, v levo / zaviti vstran; pren., ekspr. zaviti na kriva pota
// s prislovnim določilom s spremembo svojega poteka iti, se usmeriti kam: hodnik zavije na levo; železnica zavije v predor
- 2. ekspr., s prislovnim določilom spremeniti smer svojega gibanja z namenom priti vmes kam drugam: namesto da bi šel domov, je zavil k prijateljici, v gostilno / zaviti na klepet
- 3. narediti, povzročiti, da kaj v loku, krogu spremeni smer poteka: nekoliko zaviti cev; pes zavije rep / porogljivo zaviti usta / zaviti vrv okrog stebra / zaviti komu roko na enem koncu mu jo premakniti okrog vzdolžne osi
- 4. zaradi zaščite, zakritja dati kaj v kaj ploščatega, upogljivega tako, da je s tem obdano: zaviti blago, prašek; zaviti v celofan, papir / preden je začel brati, je knjigo zavil / zaviti otroka v odejo; zaviti se v rjuho / ekspr. zaviti se v plašč
// zaradi zaščite, zakritja tesno kaj obdati s čim ploščatim, upogljivim: zaviti rano s povojem; zaviti si glavo s šalom - 5. ekspr., v zvezi z v povzročiti, da pride kaj v stanje, ki zmanjšuje, preprečuje vidljivost: nevihta je zavila mesto v temo; kolona se je zavila v oblak prahu
- 6. oglasiti se z močnim, zateglim, neenakomerno visokim glasom: pes je zavil, ko je zaslišal korake
// ekspr. dati zavijanju podobne glasove: sirene so predirljivo zavile / preh. sirena zavije alarmni znak - 7. ekspr. povedati, izgovoriti besede, stavke z zateglimi, navadno narečnimi glasovnimi posebnostmi, značilnostmi: poskusil je zaviti po bohinjsko, štajersko / preh. izgovoril je besedo tako, kot jo zavijejo na Krasu
- 8. brezoseb. dobiti sunkovite bolečine, navadno v trebuhu: nenadoma ga je zavilo po trebuhu, v trebuhu
● ekspr. avtor je v članku svojo misel tako zavil, da je ni bilo mogoče razumeti prikrito, nepregledno izrazil; ekspr. zaviti kokoši vrat zadušiti, ubiti, zaklati jo; ekspr. zaviti nasprotniku vrat ubiti, uničiti, premagati ga; ekspr. če prideš prepozno, ti zavijem vrat izraža grožnjo; ekspr. zaviti nevesto v svilo obleči jo v svilena oblačila
- zavíti se ekspr., z oslabljenim pomenom izraža nastop stanja, kot ga določa samostalnik: vas se je zavila v mir / sedel je v kot in se zavil v molk; zavila se je v globoko žalost
- zavít -a -o: kozel z zavitimi rogovi; polžasto, svedrasto zavit; zavit v desno; stopati po zavitih stopnicah; zavito izražanje, vprašanje; v povoščen papir zavito pecivo
● zaviti oklepaj oklepaj iz dveh na sredi koničasto navzven izbočenih ter spodaj in zgoraj navznoter ukrivljenih črtic; ekspr. ime darovalca je ostalo zavito v skrivnost, temo je ostalo skrito, neznano; ekspr. zavita pota življenja neravna, zapletena
♦ gozd. zavita rast debla pojav, da lesna vlakna ne potekajo vzporedno z daljšo osjo debla; prisl.: zavito odgovarjati
SSKJ
Število zadetkov: 20
Dostopnost