Zadetki iskanja
Slovar slovenskega knjižnega jezika²
dati enakomerne, slabotne, bolečino izražajoče glasove: ranjenec je zaječal; milo, tiho zaječati; zaječati od bolečine
● ekspr. ranjen sem, je zaječal rekel, povedal s slabotnim, žalostnim glasom
// ekspr. dati ječanju podobne glasove: veje so zaječale v vetru; zavore so zaječale in avtomobil se je ustavil
1. nanašajoč se na bolest: bolesten krik, nasmeh, vzdih; bolesten izraz; bolestne poteze obraza / bolestno razočaranje
2. ki tako presega navadno mero, da kaže skoraj bolezenske znake: bolestna občutljivost, razburljivost / bolestna lažnivost; z bolestno radovednostjo je poizvedoval o njej
- boléstno prisl.:
bolestno zaječati, zaklicati; bolestno častihlepen; bolestno trpka beseda
1. izraža, da se dejanje dogaja malo slišno ali neslišno: na tiho odpreti; po prstih in na tiho stopati; na tiho vprašati, zaječati
2. ekspr. izraža, da se dejanje dogaja okolici prikrito, neopazno: na tiho likvidirati podjetje; na tiho pokopati
// izraža, da je osebno mnenje ali razpoloženje drugim prikrito: na tiho si je mislil svoje, naglas pa tega ni povedal