Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Fran

Zadetki iskanja

SSKJ
bežáti -ím nedov., béži; béžal tudi bêžal (á í) 
  1. 1. hitro se umikati iz strahu, pred nevarnostjo: zemlja se strese, ljudje bežijo iz hiš; bežati v zaklonišče; bežati pred nevihto, sovražniki; beži, da te ne ujamejo! bežali so, kar so jih nesle noge; beži ko zajec; pren. vse beži pred težaškim delom; sam pred seboj beži; bežati pred svetom in njegovo resničnostjo
  2. 2. knjiž. hitro se premikati: čoln naglo beži po morski gladini; oblaki bežijo po nebu / konja bežita v diru tečeta; nizki prostor beži nekam v ozadje se izgublja; pren. pogled mu beži po hišah
    ●     knjiž. spanec mu beži z oči ne more zaspati; pokrajina beži mimo oken se navidezno hitro premika; pog. beži v posteljo, saj že spiš pojdi
  3. 3. nav. ekspr. hitro se časovno odmikati: čas beži; dnevi bežijo; mladost beži / dogodki so hitro bežali drug za drugim
    bežèč -éča -e: bežeč se je otepal razjarjenega psa; bežeč sovražnik / bežeči koraki hitri, nagli; prim. beži
SSKJ
bóben -bna m (ọ̑) 
  1. 1. glasbilo v obliki valja, ki ima na obeh straneh napeto kožo: bobni ropotajo; igrati, tolči, udarjati na boben; razbijati po bobnu; veliki boben; vojaški boben; sit sem ko boben; trebuh je napet kot boben; na to se razume, spozna kakor zajec na boben prav nič
    ●     star. na Laškem je zapel boben začela se je vojska
  2. 2. ekspr., navadno v zvezi s pognati, priti prisilna dražba, gospodarski propad: kmetija je šla na boben; pognati, priti, spraviti na boben; grozil jim je z bobnom
  3. 3. rabi se samostojno ali s prilastkom bobnu podoben del naprave, stroja: zavrteti loterijski boben; dati perilo v boben pri pralnem stroju; spuščati snope v boben pri mlatilnici; pištola na boben bobenček
    ♦     avt. zavorni boben pri zavori na kolesu; elektr. kabelski boben za navijanje kabla; strojn. čistilni boben za čiščenje kovinskih izdelkov; teh. mešalni boben pri betonskem mešalniku; um. boben valjasti del sestavljenega stebra
SSKJ
brzopét in brzopèt -éta -o prid. (ẹ̑; ȅ ẹ́) ekspr. ki hitro teče: brzopeti zajec
SSKJ
cép -a m, mn. tudi cepóvi, tož. mn. tudi cepé, im. dv. tudi cepá (ẹ̑) 
  1. 1. del cepca, s katerim se udarja: privezati nov cep; les za cepe / redko ves dan je vihtel cep cepec
  2. 2. redko enoletni poganjek, s katerim se cepi; cepič: cep se je prijel; narezati češnjevih cepov
    // cepljenka, cepljenec: zajec dela škodo na cepih
  3. 3. zastar. debela palica, gorjača: z železom okovani cepi
  4. 4. ed., star. precep: ujeti gada v cep
    ●     star. v dva cepa govoriti dvoumno; star. majati se v dva cepa na levo in desno; star. znal je žvižgati v dva cepa dvoglasno
SSKJ
cepetáti -ám nedov. (á ȃ) 
  1. 1. slišno udarjati z nogami ob tla: otroci so cepetali od veselja / gledalci so ploskali in cepetali z nogami
    // nemirno prestopati se: cepetati od nepočakanosti
  2. 2. sunkovito brcati: zajec cepeta v zanki; dojenček cepeta z nožicami
    cepetajóč -a -e: cepetajoč otrok
SSKJ
cepétniti -em in cepêtniti -em dov. (ẹ́ ẹ̑; é ȇ) slišno udariti z nogami ob tla: zajec je napel ušesa in jezno cepetnil po snegu
SSKJ
dívji -a -e prid. (í) 
  1. 1. ki živi, raste svobodno v naravi: divji golob, zajec; v starem štoru je našel divje čebele; cepiti divjo češnjo; jata divjih rac; divje in gojene rastline; divje in domače živali
  2. 2. ki še ni kultiviran, civiliziran: ti kraji so še zelo divji / divja dolina, pokrajina; divja, nedotaknjena narava / divji predeli celine; film o Divjem zahodu o življenju v zahodnem delu Združenih držav Amerike, ko ta še ni bil popolnoma civiliziran
    // divja plemena ki živijo na zelo primitivni stopnji družbenega razvoja
  3. 3. ki se ne da ukrotiti: konja je prodal, ker je bil divji / pri sosedu imajo zelo divjega psa / bik je ves divji razgrajal po vasi razdražen
  4. 4. nav. ekspr. ki ne obvladuje svojih negativnih lastnosti: tega divjega človeka se vsi izogibajo; vojaki so bili divji; bal se je divje drhali, ki je pustošila po deželi / imel je divje navade / otroci so tako divji, da jih komaj krotim neugnani, razposajeni
    // ekspr., v povedni rabi zelo jezen: kmalu se vrni, sicer bo oče divji; divji ko ris / na koga je tako divji? ves divji je nanj
    // ki izraža, kaže divjost, veliko jezo: divji obraz; ustrašil se je njegovega divjega pogleda / opazil je divji blesk v njegovih očeh / zaslišal se je divji lajež psov
  5. 5. ekspr., navadno v povedni rabi ki se boji tujih ljudi: ne bodi tako divji in pridi bližje
  6. 6. ekspr. ki se pojavlja v visoki stopnji in z veliko intenzivnostjo: prijela ga je divja jeza; ljubil jo je z divjo strastjo / zaslišal se je divji krik, smeh / vnel se je divji boj / mraz je sicer divji, a snega ni; začutil je divjo lakoto
    // ki ima veliko hitrost, silovitost: pognal je konja v divji dir; od divje vožnje z avtomobilom ga boli glava / utrujen od divjega plesa
  7. 7. ekspr., s širokim pomenskim obsegom čuden, nenavaden: to je napravilo nanj prav divji vtis; imel je divje sanje / vedno nosi obleke divjih barv
  8. 8. ki ni v skladu z veljavnimi zakoni, predpisi: divji lov; divja gradnja črna gradnja
    // divji zakon skupno življenje moškega in ženske brez zakonske zveze
    // divji lovec, ribič
    ●     pog., ekspr. ves divji je na meso zelo rad ga je; pog., ekspr. divji je na ženske ima veliko slo po ženskah
    ♦     bot. divji bezeg; divji kostanj okrasno drevo z belimi, rumeno ali rdeče lisastimi cveti v piramidastih socvetjih, Aesculus hippocastanum; divja roža šipek; etn. divji mož po ljudskem verovanju moškemu podobno kosmato bitje, ki prebiva v gozdu; divja jaga po ljudskem verovanju truma duhov prednikov, ki se podi v božičnem času po zraku; med. divje meso nepravilno razraslo tkivo v rani, ki se slabo celi; šport. tekmovanje na divjih vodah tekmovanje v kajaku ali kanuju na deroči reki; vrtn. divja mladika mladika, ki zraste iz starega tkiva; zool. divji petelin velika gozdna ptica temne, na prsih zelenkasto modre barve, Tetrao urogallus; divja koza gams
    dívje prisl.: divje kričati; divje rasti; divje voziti; divje romantična pokrajina; divje smo navijali za naše moštvo
    ●     ekspr. divje ga je imelo, da bi ga udaril komaj se je premagoval; sam.: nekaj divjega je v njegovi naravi
SSKJ
dolgoúh -a -o [u̯g] prid. (ȗ ū) ki ima dolga ušesa, dolge uhlje: dolgouh osel, zajec / dolgouha glava
SSKJ
dolgoúhec -hca [u̯g] m (ȗ) ekspr. žival z dolgimi uhlji, navadno zajec: dolgouhec je kar naprej migal z uhlji; pes goni dolgouhca po hosti; knjiž. sivi dolgouhec osel
SSKJ
dŕsniti -em dov. (ŕ ȓ) redko  
  1. 1. podrsniti, oplaziti: z bokom avtomobila je drsnil ob ograjo
  2. 2. ekspr. steči, švigniti: zajec je bliskovito drsnil izza grma
SSKJ
flíkniti -em dov. (í ȋ) pog.  
  1. 1. udariti, navadno s tankim, prožnim predmetom: flikniti konja z bičem / ekspr. te bom tako fliknil
  2. 2. pasti, telebniti: fliknil je na poledeneli cesti
  3. 3. žarg., šol. ne izdelati v šoli, pri izpitu; pasti: ob koncu leta je fliknil
  4. 4. ekspr. steči, švigniti: zajec je fliknil čez cesto / če le more, flikne od doma
SSKJ
gŕm -a m, mn. tudi grmóvi (ȓ) nižja lesnata rastlina, ki se že pri tleh močno razrašča: iz skalne razpoke je pognal grm; skriti se za grm; okrasni, parkovni grm; grm z belimi cveti / brinov, jasminov, leskov grm / pri okopavanju so pazili na krompirjeve grme
● to ne raste za vsakim grmom tega ne dobiš povsod; ekspr. v tem grmu tiči zajec tu je jedro problema, bistvo stvari
SSKJ
izuváč -a m (á) redko zajec, sezuvač: škornje si je sezul z izuvačem
SSKJ
k predl., pred k in g h, z dajalnikom  
  1. 1. za izražanje cilja, ki (naj) ga gibanje doseže: iti k oknu; izlet k Savici / prestaviti stol od mize k postelji / privezati h kolu; sesti k peči / iti k brivcu; pog. hoče (iti) k železnici v železniško službo; pren. iti k izpitu, k poroki; prisiliti k pokorščini
    // za izražanje splošne usmerjenosti: obrniti se k oknu; steza pelje k vodi; pren. nagnjenje k jezi
  2. 2. za izražanje dodajanja, dopolnjevanja: dokupiti njivo k posestvu / pripombe k osnutku; prispevek k utrditvi samoupravljanja; elipt. k točki 2 zakona / pripisati obresti (h) glavnici; priključitev Primorske (k) Sloveniji
  3. 3. za izražanje pripadnosti: zajec spada h glodavcem; prištevajo ga k modernistom
  4. 4. za izražanje namena: zbrati se k posvetovanju; iščemo delavca (za) k stroju / napravlja se k dežju; star. pripravljati se k odhodu na, za odhod; star. zaigrati k plesu za ples
    // za izražanje primernosti: kakšne rokavice nosiš k temu kostimu?
  5. 5. za izražanje vzroka: čestitati k diplomi, uspehu
  6. 6. redko za izražanje bližine časovni meji; proti: napad pričakujejo k jutru / obišči nas k novemu letu
    ●     ne bo ga več k nam v našo hišo, v naš kraj; k sebi klic živini na levo; pog. ne da k sebi vztraja pri svojem; je nedostopen; nižje pog. iti k nogam peš; star. vrne se k letu čez eno leto; star. to mu ne bo k pridu v prid; zastar. obsoditi k smrti na smrt; star. k prvemu, k drugemu in tretjemu pri licitaciji prvič; pog. iti k vojakom služit vojaški rok; zastar. k zadnjemu te vprašam zadnjič
SSKJ
klapoúh -a -o prid. (ȗ ū) 
  1. 1. nav. ekspr. ki ima klapasta ušesa: klapouh zajec; klapouha svinja
  2. 2. star. potrt, pobit: ves klapouh hodi okrog
SSKJ
klapoúšec -šca m (ȗ) ekspr. žival s klapastimi ušesi, navadno zajec: klapoušec ji je požrl vse zelje na vrtu; pren. pa so res klapoušci ti fantje
SSKJ
klapoúšen -šna -o prid. (ū ȗ) 
  1. 1. nav. ekspr. ki ima klapasta ušesa: klapoušen zajec; klapoušna svinja
  2. 2. ekspr. potrt, pobit: vrnil se je klapoušen; čemerna, klapoušna ženska / kaj bi s takim klapoušnim, bojazljivim možem ponižnim, strahopetnim
    klapoúšno prisl.: držal se je pobito, klapoušno
SSKJ
kljúka -e ž (ú) 
  1. 1. gibljiva priprava na vratih, oknih za odpiranje, zapiranje: kljuka se je pokvarila; pritisnila je na kljuko in odprla vrata; prijeti za kljuko / ta kljuka se ne zapira / okenska kljuka; kljuka vrat
  2. 2. priprava, navadno železna, z ukrivljenim koncem za prijemanje, vlečenje, obešanje: droga sta opremljena z dvema kljukama / pritrditi lestenec na kljuko / s kljuko potegniti čoln s kavljem
    // kljuke za gugalnice
    // na eni strani ukrivljen predmet, zabit v steno, rabljen za obešanje: sneti torbo s kljuke; obesiti plašč na kljuko
  3. 3. ukrivljeni del dežnika, palice za držanje ali opiranje: držati dežnik za kljuko; opirati se na kljuko palice
  4. 4. žarg. negativna ocena (v šoli): dobil je kljuko iz matematike; ima kljuko v angleščini
  5. 5. slabš. nerazločno napisana črka: kdo bo te njegove kljuke bral
  6. 6. redko vijuga, zavoj: zajec dela kljuke / v kljukah voziti
  7. 7. slabš. suha, okorna, navadno velika ženska: oženil se je s staro kljuko
    ●     ekspr. obiskovalci so si kar kljuko podajali prihajali drug za drugim; veliko jih je prišlo; ekspr. tega ne morem kar s kljuke sneti hitro, na lahek način dobiti; izmisliti si; ekspr. obesiti študij na kljuko opustiti študiranje; ekspr. pritiskati na kljuke hoditi prosit za posredovanje, zaščito
    ♦     agr. sodarska kljuka kovinska priprava za vstavljanje dna v sod; S kljuka ki je v obliki črke S in se rabi za transport zaklanih živali v klavnici
SSKJ
mándeljc -a [dəl] m (ȃ) 
  1. 1. raba peša (živalski) samec, navadno zajec: k zajklji so spustili mandeljca / ekspr. ali je mandeljc ali babica
  2. 2. nav. mn., pog., slabš. mož, fant: te tri mandeljce bomo pa že ugnali
SSKJ
mándi -ja m (ȃ) otr. kunec, zajec: naš mandi je ušel / pri klicanju mandi, mandi, je vabil zajčka k mreži / kot kletvica mandi te gleda
Število zadetkov: 62