potráta -e ž (ȃ)
1. glagolnik od potratiti: omejiti potrato vode / pospravljanje je bilo zanjo le potrata časa; potrata energije, sil
2. nav. ekspr. kar presega zadovoljevanje potreb povprečnega človeka: zakaj vsa ta potrata; vino pri kosilu je imela za potrato; luksuz in potrata / knjige so bile njena edina potrata razkošje
Zadetki iskanja
Slovar slovenskega knjižnega jezika²
SSKJ²
SSKJ²
prápòk -póka in prápók -a m (ȃ-ȍ ȃ-ọ́; ȃ-ọ̑)
eksplozija snovi, s čimer naj bi nastalo vesolje, veliki pok: znanstveniki še vedno ne vedo, zakaj je prišlo do prapoka; ideje, teorije o prapoku / model prapoka
eksplozija snovi, s čimer naj bi nastalo vesolje, veliki pok: znanstveniki še vedno ne vedo, zakaj je prišlo do prapoka; ideje, teorije o prapoku / model prapoka
SSKJ²
prihájati -am nedov. (ȃ)
1. premikajoč se v določeno smer začenjati biti na kraju bližje komu: tiho, nekdo prihaja; videl je prihajati skupino vojakov; po cesti prihajata dve ženski; hitro, tiho prihajati / zaletel se je v avtomobil, ki mu je prihajal nasproti; z glavo je prihajal vse bližje mizi
2. s premikanjem večkrat začeti biti na določenem mestu: pogosto prihaja k nam; zakaj prihajaš tako pozno; ali prihajate od daleč / sem prihaja zaradi zabave; nasad so prihajali občudovat različni strokovnjaki; prihajati na obisk; prihaja po plačilo / prihajam s posebno prošnjo / z ritjem prihajati skozi kaj / ekspr. na mizo so prihajale najrazličnejše jedi so nosili; vlak prihaja na prvi tir; na tem mestu prihaja voda na površje izvira
3. s prevozom, prenosom začenjati biti pri naslovljencu, v naslovnem kraju: oprema za novo tovarno že prihaja; pisma redno prihajajo; prva solata že prihaja na trg / iz tovarne že prihajajo prvi avtomobili avtomobile so že začeli izdelovati
4. pri širjenju, napredovanju nahajati se kje, do kod: skozi okno prihaja v sobo hlad; iz kuhinje prihaja prijeten vonj; slab zrak prihaja tudi v sosednje prostore / iz dimnika prihaja dim; od morja prihaja grmenje; s ceste prihaja hrup; v klet prihaja malo svetlobe / z vrtanjem so prihajali vse bolj globoko
5. nav. 3. os. izraža začenjanje obstajanja, bivanja česa pri kom, kje: rdečica ji prihaja čez lica; solze ji prihajajo v oči; čutil je, da prihaja nov val bolečine / prihaja čas za setev; jesen prihaja / prihaja pomoč / brezoseb.: v mednarodnih odnosih prihaja do napetosti; med njimi večkrat prihaja do nesoglasij; prihaja do težav v preskrbi / zaradi neprevidnosti prihaja do nesreč se dogajajo nesreče
6. v zvezi z do postajati uspešen v prizadevanju, da se lahko s čim razpolaga: ne vemo, kako uporniki prihajajo do orožja / znanost prihaja do novih odkritij / z oslabljenim pomenom: kako prihajate do odločitev; prihaja do prepričanja, spoznanja, da je vse zaman
7. pog. začenjati obravnavati kaj: ne prihajaj mi več s to stvarjo, s tem smo opravili / kaj mi prihajaš vedno z istim govoriš, trdiš vedno isto; s temi načrti prihajate malo prepozno prepozno jih predlagate
8. z oslabljenim pomenom, s povedkovim določilom izraža lastnost ali stanje osebka
a) s predložno zvezo: ta obleka že prihaja iz mode; športnik že prihaja v formo / publ. prihajati do izraza postajati bolj opazen, viden, jasen; ekspr. fant počasi prihaja k pameti začenja bolj premišljeno, razsodno ravnati; pog. ponesrečenec prihaja k zavesti se začenja zavedati; kot dediči prihajajo v poštev vsi otroci kot dediče je treba upoštevati / prihajati v spore s kom
b) s smiselnim osebkom v dajalniku, s prislovno rabljenim izrazom: pog. slabo mu prihaja postaja; star. vroče, tesno jim prihaja
c) zastar., s pridevnikom: prihajal je vedno bolj nemiren; dekle prihaja vsak dan lepše
● evfem. prihaja njegova zadnja ura kmalu bo umrl; ekspr. tudi za vas prihaja ura plačila tudi vi boste kaznovani; prihajati stvarem do dna popolnoma jih spoznavati; počasi je prihajal do sape je začenjal lažje dihati; pog. počasi prihajam do tega, da ni mogoče nikomur verjeti spoznavam; čuden glas mu prihaja iz grla se sliši; ekspr. to mu prihaja prav iz srca govori zelo iskreno, prizadeto; ekspr. izpod njegovega peresa prihajajo knjige ena za drugo zelo veliko piše, ustvarja; prihajati k sebi pog. ponesrečenec prihaja k sebi se začenja zavedati; pog. nahranili so jo in počasi je prihajala k sebi se je začenjala počutiti bolje; prihajati na čisto, na jasno glede česa spoznavati, ugotavljati, kakšno je; na tem kraju reka spet prihaja na dan začenja teči po površini; ekspr. počasi so prihajali z besedo na dan so začenjali pripovedovati, govoriti, kaj mislijo; ekspr. na misel so mu prihajale materine besede spominjal se jih je; premišljeval je o njih; pog. meso prihaja na mizo le ob največjih praznikih meso jedo le ob največjih praznikih; ekspr. ta drama v zadnjem času pogosteje prihaja na oder jo pogosteje uprizarjajo; na površje prihajajo napredne družbene sile uveljavljajo se; ekspr. otroci so prihajali na svet eden za drugim so se rojevali; ekspr. prihajati v konflikt s kom ne soglašati s kom, mu nasprotovati; evfem. prihaja v leta začenja se starati; publ. problem manjšin spet prihaja v ospredje postaja pomemben, pereč; prihajati v stik z delavci shajati se, družiti se, govoriti z njimi; pog. kaj mi prihajaš vedno z istimi očitki očitaš vedno isto; pog. s to stvarjo ne prihajaj več predme to stvar popolnoma odklanjam; ekspr. šele zdaj prihaja za menoj, kaj so hoteli šele zdaj začenjam razumevati; ekspr. vino prihaja za njim zaradi popitega vina postaja pijan; od tod prihaja tudi ime kraja izvira
1. premikajoč se v določeno smer začenjati biti na kraju bližje komu: tiho, nekdo prihaja; videl je prihajati skupino vojakov; po cesti prihajata dve ženski; hitro, tiho prihajati / zaletel se je v avtomobil, ki mu je prihajal nasproti; z glavo je prihajal vse bližje mizi
2. s premikanjem večkrat začeti biti na določenem mestu: pogosto prihaja k nam; zakaj prihajaš tako pozno; ali prihajate od daleč / sem prihaja zaradi zabave; nasad so prihajali občudovat različni strokovnjaki; prihajati na obisk; prihaja po plačilo / prihajam s posebno prošnjo / z ritjem prihajati skozi kaj / ekspr. na mizo so prihajale najrazličnejše jedi so nosili; vlak prihaja na prvi tir; na tem mestu prihaja voda na površje izvira
3. s prevozom, prenosom začenjati biti pri naslovljencu, v naslovnem kraju: oprema za novo tovarno že prihaja; pisma redno prihajajo; prva solata že prihaja na trg / iz tovarne že prihajajo prvi avtomobili avtomobile so že začeli izdelovati
4. pri širjenju, napredovanju nahajati se kje, do kod: skozi okno prihaja v sobo hlad; iz kuhinje prihaja prijeten vonj; slab zrak prihaja tudi v sosednje prostore / iz dimnika prihaja dim; od morja prihaja grmenje; s ceste prihaja hrup; v klet prihaja malo svetlobe / z vrtanjem so prihajali vse bolj globoko
5. nav. 3. os. izraža začenjanje obstajanja, bivanja česa pri kom, kje: rdečica ji prihaja čez lica; solze ji prihajajo v oči; čutil je, da prihaja nov val bolečine / prihaja čas za setev; jesen prihaja / prihaja pomoč / brezoseb.: v mednarodnih odnosih prihaja do napetosti; med njimi večkrat prihaja do nesoglasij; prihaja do težav v preskrbi / zaradi neprevidnosti prihaja do nesreč se dogajajo nesreče
6. v zvezi z do postajati uspešen v prizadevanju, da se lahko s čim razpolaga: ne vemo, kako uporniki prihajajo do orožja / znanost prihaja do novih odkritij / z oslabljenim pomenom: kako prihajate do odločitev; prihaja do prepričanja, spoznanja, da je vse zaman
7. pog. začenjati obravnavati kaj: ne prihajaj mi več s to stvarjo, s tem smo opravili / kaj mi prihajaš vedno z istim govoriš, trdiš vedno isto; s temi načrti prihajate malo prepozno prepozno jih predlagate
8. z oslabljenim pomenom, s povedkovim določilom izraža lastnost ali stanje osebka
a) s predložno zvezo: ta obleka že prihaja iz mode; športnik že prihaja v formo / publ. prihajati do izraza postajati bolj opazen, viden, jasen; ekspr. fant počasi prihaja k pameti začenja bolj premišljeno, razsodno ravnati; pog. ponesrečenec prihaja k zavesti se začenja zavedati; kot dediči prihajajo v poštev vsi otroci kot dediče je treba upoštevati / prihajati v spore s kom
b) s smiselnim osebkom v dajalniku, s prislovno rabljenim izrazom: pog. slabo mu prihaja postaja; star. vroče, tesno jim prihaja
c) zastar., s pridevnikom: prihajal je vedno bolj nemiren; dekle prihaja vsak dan lepše
● evfem. prihaja njegova zadnja ura kmalu bo umrl; ekspr. tudi za vas prihaja ura plačila tudi vi boste kaznovani; prihajati stvarem do dna popolnoma jih spoznavati; počasi je prihajal do sape je začenjal lažje dihati; pog. počasi prihajam do tega, da ni mogoče nikomur verjeti spoznavam; čuden glas mu prihaja iz grla se sliši; ekspr. to mu prihaja prav iz srca govori zelo iskreno, prizadeto; ekspr. izpod njegovega peresa prihajajo knjige ena za drugo zelo veliko piše, ustvarja; prihajati k sebi pog. ponesrečenec prihaja k sebi se začenja zavedati; pog. nahranili so jo in počasi je prihajala k sebi se je začenjala počutiti bolje; prihajati na čisto, na jasno glede česa spoznavati, ugotavljati, kakšno je; na tem kraju reka spet prihaja na dan začenja teči po površini; ekspr. počasi so prihajali z besedo na dan so začenjali pripovedovati, govoriti, kaj mislijo; ekspr. na misel so mu prihajale materine besede spominjal se jih je; premišljeval je o njih; pog. meso prihaja na mizo le ob največjih praznikih meso jedo le ob največjih praznikih; ekspr. ta drama v zadnjem času pogosteje prihaja na oder jo pogosteje uprizarjajo; na površje prihajajo napredne družbene sile uveljavljajo se; ekspr. otroci so prihajali na svet eden za drugim so se rojevali; ekspr. prihajati v konflikt s kom ne soglašati s kom, mu nasprotovati; evfem. prihaja v leta začenja se starati; publ. problem manjšin spet prihaja v ospredje postaja pomemben, pereč; prihajati v stik z delavci shajati se, družiti se, govoriti z njimi; pog. kaj mi prihajaš vedno z istimi očitki očitaš vedno isto; pog. s to stvarjo ne prihajaj več predme to stvar popolnoma odklanjam; ekspr. šele zdaj prihaja za menoj, kaj so hoteli šele zdaj začenjam razumevati; ekspr. vino prihaja za njim zaradi popitega vina postaja pijan; od tod prihaja tudi ime kraja izvira
- prihajajóč -a -e:
prihajajoči in odhajajoči delavci; prihajajoči mrak; svetloba, prihajajoča z leve strani; sam.: nagovoriti prihajajočega
SSKJ²
radovéditi -im nedov. (ẹ́ ẹ̑)
knjiž., ekspr. radovedno spraševati: soseda je radovedila, zakaj nas ni nikoli doma / vaščani so radovedili skozi okna, ko so peljali ujetnike radovedno gledali
knjiž., ekspr. radovedno spraševati: soseda je radovedila, zakaj nas ni nikoli doma / vaščani so radovedili skozi okna, ko so peljali ujetnike radovedno gledali
SSKJ²
razdírati -am nedov. (ī ȋ)
1. dajati kaj na sestavne dele: razdirati puško, stroj / razdirati na sestavne dele
2. s silo delati, da kaj razpade na dele, kose: ne razdirajte ptičjih gnezd; reka razdira jezove, mostove podira, ruši / nalivi razdirajo ceste uničujejo; medved rad razdira mravljišča; pren. razdirati temelje družbenega reda
// odstranjevati z določenega mesta zlasti z razstavljanjem: delavci razdirajo leseno konstrukcijo / razdirati šotore podirati
3. pog. parati: razdirati staro krilo / razdirati pulover
4. ekspr. delati, povzročati, da kaj preneha obstajati: ne razdiraj najinega prijateljstva; s svojim vmešavanjem razdira zakone / razdirati upanje
5. ekspr. jemati pomen, veljavo, vrednost: razdirati ideale / razdirati oblast
// razveljavljati: razdirati sklenjene pogodbe
6. ekspr. govoriti, pripovedovati: zakaj razdirate neumnosti; danes pa prazne razdiraš; razdirati šale
● pog., ekspr. razdirati jih pripovedovati šale, zganjati burke
1. dajati kaj na sestavne dele: razdirati puško, stroj / razdirati na sestavne dele
2. s silo delati, da kaj razpade na dele, kose: ne razdirajte ptičjih gnezd; reka razdira jezove, mostove podira, ruši / nalivi razdirajo ceste uničujejo; medved rad razdira mravljišča; pren. razdirati temelje družbenega reda
// odstranjevati z določenega mesta zlasti z razstavljanjem: delavci razdirajo leseno konstrukcijo / razdirati šotore podirati
3. pog. parati: razdirati staro krilo / razdirati pulover
4. ekspr. delati, povzročati, da kaj preneha obstajati: ne razdiraj najinega prijateljstva; s svojim vmešavanjem razdira zakone / razdirati upanje
5. ekspr. jemati pomen, veljavo, vrednost: razdirati ideale / razdirati oblast
// razveljavljati: razdirati sklenjene pogodbe
6. ekspr. govoriti, pripovedovati: zakaj razdirate neumnosti; danes pa prazne razdiraš; razdirati šale
● pog., ekspr. razdirati jih pripovedovati šale, zganjati burke
- razdirajóč -a -e:
razdirajoča moč narave
SSKJ²
razgáditi -im dov. (ā ȃ)
knjiž. razjeziti, razdražiti: ravnodušnost nekaterih ljudi ga je razgadila; zakaj si se tako razgadil
knjiž. razjeziti, razdražiti: ravnodušnost nekaterih ljudi ga je razgadila; zakaj si se tako razgadil
- razgáden -a -o:
bil je zelo razgaden
SSKJ²
razjásniti1 -im in razjasníti -ím dov., razjásnil (ā ȃ; ī í)
1. narediti, da postane komu kaj (bolj) jasno, razumljivo: nekatere podrobnosti bo še treba razjasniti; razjasni jim, kar je še nejasno; stvari so se razjasnile / preiskava bo razjasnila stanje / to uganko smo težko razjasnili rešili, razrešili; skušal ji je razjasniti sanje razložiti
// narediti, da kdo izve, spozna, kar je potrebno, zaželeno: razjasnil jim je svoje razloge za odpoved; natančno razjasniti, kako je prišlo do napake
2. narediti, da postane kaj vzročno, logično utemeljeno: to dejstvo nam razjasni, zakaj je prišlo do spremembe / razjasniti pesnikov odnos do življenja
1. narediti, da postane komu kaj (bolj) jasno, razumljivo: nekatere podrobnosti bo še treba razjasniti; razjasni jim, kar je še nejasno; stvari so se razjasnile / preiskava bo razjasnila stanje / to uganko smo težko razjasnili rešili, razrešili; skušal ji je razjasniti sanje razložiti
// narediti, da kdo izve, spozna, kar je potrebno, zaželeno: razjasnil jim je svoje razloge za odpoved; natančno razjasniti, kako je prišlo do napake
2. narediti, da postane kaj vzročno, logično utemeljeno: to dejstvo nam razjasni, zakaj je prišlo do spremembe / razjasniti pesnikov odnos do življenja
- razjásniti se, in razjasníti se s smiselnim osebkom v dajalniku
priti do spoznanja, začeti razumevati: zdaj se nam je razjasnilo, kdo je krivec
- razjásnjen -a -o:
vse podrobnosti še niso razjasnjene
SSKJ²
razjédati -am nedov. (ẹ́)
1. z grizenjem uničevati: molji razjedajo volnene tkanine; nekatere mravlje razjedajo les / ekspr. težko delo mu razjeda zdravje uničuje; pren. sovraštvo mu razjeda srce
2. s kemičnim delovanjem povzročati, da je kaj poškodovano: rja, sol razjeda železo / ta plin razjeda kožo, sluznico
// s svojim delovanjem povzročati, da je kaj poškodovano: ledeniki razjedajo zemeljsko površje; valovi razjedajo obalo
3. ekspr. vznemirjati, mučiti: domotožje, ljubosumje, obup ga razjeda; zakaj bi se razjedal s takimi dvomi; ne razjedaj si duše
1. z grizenjem uničevati: molji razjedajo volnene tkanine; nekatere mravlje razjedajo les / ekspr. težko delo mu razjeda zdravje uničuje; pren. sovraštvo mu razjeda srce
2. s kemičnim delovanjem povzročati, da je kaj poškodovano: rja, sol razjeda železo / ta plin razjeda kožo, sluznico
// s svojim delovanjem povzročati, da je kaj poškodovano: ledeniki razjedajo zemeljsko površje; valovi razjedajo obalo
3. ekspr. vznemirjati, mučiti: domotožje, ljubosumje, obup ga razjeda; zakaj bi se razjedal s takimi dvomi; ne razjedaj si duše
- razjedajóč -a -e:
razjedajoča morska voda; razjedajoče hrepenenje
SSKJ²
razkipéti se -ím se dov., tudi razkípel se (ẹ́ í)
1. začeti močno kipeti: voda se je razkipela; pren., ekspr. mladost se razkipi
2. ekspr. razburiti se, razjeziti se: zakaj si se tako razkipel
1. začeti močno kipeti: voda se je razkipela; pren., ekspr. mladost se razkipi
2. ekspr. razburiti se, razjeziti se: zakaj si se tako razkipel
- razkipèl in razkipél tudi razkípel -éla -o:
razkipela juha
SSKJ²
résen -sna -o prid., résnejši tudi resnêjši (ẹ́ ẹ̄)
1. v povedni rabi ki se ne šali, smeje: zakaj si tako resen; postati resen
// ki ne izraža, kaže veselosti: imeti resen obraz; resen pogled
2. ki pri svojem ravnanju, odločanju upošteva samo pomembne stvari: resen človek; življenje ga je naredilo resnega; za svoja leta je kar preveč resna
// ki izraža, kaže tako ravnanje, odločanje: govoriti z resnim glasom; resno vedenje
3. ki zavzeto, odgovorno izpolnjuje svoje naloge, dolžnosti: resen delavec, študent / za tako delo je potreben resen človek
// ki zahteva veliko mero zavzetosti, odgovornosti: resen študij; resno delo
4. ki ne vzbuja smeha, veselega razpoloženja: resna pesem / igra ima resno vsebino
♦ glasb. resna opera v 18. stoletju opera s tragično, junaško vsebino
5. nav. ekspr. umetniško, vsebinsko bolj zahteven: bere samo resno literaturo / resna in zabavna glasba
6. ki se nanaša na zelo pomembne stvari: resen pogovor
// zelo pomemben: to je resno vprašanje / v svojem govoru je navedel nekaj resnih pomislekov
7. ekspr. o katerem se domneva, da bo imel slabe, hude posledice: resen gospodarski položaj; resna bolezen; poškodba je precej resna / resna napaka, nevarnost
// hud, velik: zaplesti se v resen prepir; resna ovira
● ekspr. fant ima resne namene hoče, želi se poročiti; ekspr. nosi same resne obleke preprosto krojene, umirjenih barv
1. v povedni rabi ki se ne šali, smeje: zakaj si tako resen; postati resen
// ki ne izraža, kaže veselosti: imeti resen obraz; resen pogled
2. ki pri svojem ravnanju, odločanju upošteva samo pomembne stvari: resen človek; življenje ga je naredilo resnega; za svoja leta je kar preveč resna
// ki izraža, kaže tako ravnanje, odločanje: govoriti z resnim glasom; resno vedenje
3. ki zavzeto, odgovorno izpolnjuje svoje naloge, dolžnosti: resen delavec, študent / za tako delo je potreben resen človek
// ki zahteva veliko mero zavzetosti, odgovornosti: resen študij; resno delo
4. ki ne vzbuja smeha, veselega razpoloženja: resna pesem / igra ima resno vsebino
♦ glasb. resna opera v 18. stoletju opera s tragično, junaško vsebino
5. nav. ekspr. umetniško, vsebinsko bolj zahteven: bere samo resno literaturo / resna in zabavna glasba
6. ki se nanaša na zelo pomembne stvari: resen pogovor
// zelo pomemben: to je resno vprašanje / v svojem govoru je navedel nekaj resnih pomislekov
7. ekspr. o katerem se domneva, da bo imel slabe, hude posledice: resen gospodarski položaj; resna bolezen; poškodba je precej resna / resna napaka, nevarnost
// hud, velik: zaplesti se v resen prepir; resna ovira
● ekspr. fant ima resne namene hoče, želi se poročiti; ekspr. nosi same resne obleke preprosto krojene, umirjenih barv
- résno prisl.:
resno in zavzeto delati; resno se držati; resno sta se sprla
SSKJ²
ríniti -em nedov. (í ȋ)
1. s silo, sunki (od zadaj) povzročati premikanje, hitrejše premikanje: deček je voziček vlekel, ženska pa rinila; pomagati riniti; riniti kolo navkreber / vsi so rinili, pa se avtomobil ni premaknil
2. s prislovnim določilom s silo, sunki (od zadaj) spravljati
a) na drugo mesto, v drug položaj: riniti koga k vratom, proti mizi; riniti zaboj čez prag; tisti za hrbtom so me rinili naprej
b) z določenega mesta, položaja: riniti koga od sebe, s klopi / buldožer rine sneg pred seboj / kot opozorilo na vratih rini
c) kam sploh: riniti polena pod kotel; riniti ključ v ključavnico; dojenček si rine pest v usta / riniti z roko v žep
// ekspr., navadno v zvezi z v spravljati koga v določen položaj, stanje, navadno brez njegove privolitve: riniti sina v medicino; riniti koga v zakon
3. ekspr., s prislovnim določilom prodirati iz česa ali v kaj: lopate rinejo v zemljo / bilke, gobe rinejo iz tal; zob že rine iz čeljusti
4. ekspr. vsiljivo, sovražno približevati se komu: zgrabil je palico in rinil k meni; odganjala je otroke, ki so rinili vanjo; rinil je vanj s pištolo; umikala se je, on pa je rinil za njo
5. nav. slabš., v zvezi z za zelo, vsiljivo si prizadevati pridobiti ljubezensko naklonjenost koga: kaj rineš za menoj; tudi on je rinil za mojo sestro
6. ekspr., v zvezi z v vztrajno, vsiljivo spraševati, prositi, prigovarjati: kadar se kuja, nočem riniti vanjo; neprestano rine vame, kaj mi je; rinili so vanj, naj jim pove / riniti v koga z vprašanji
// vsiljivo, zelo prijazno se vesti do koga: preveč je rinila v svoje sošolke
7. ekspr., navadno v zvezi z v nepremišljeno, trmasto se bližati čemu slabemu: ne vidi, da rine proti pogubi; riniti v nesrečo, nevarnost
// z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom izraža udeleženost pri nastopu dejanja: za to stvar ne bom rinil v boj; ne rini v dolga pojasnjevanja; za vsako malenkost rine v prepir se začne prepirati
8. ekspr. hoditi, iti: spraševal sem se, zakaj rine vsak dan v kino; kam rineš v takem vremenu; pomagati ne moreš, ne rini tja / poleti vse rine na morje / mladi ljudje rinejo v mesto
9. ekspr., navadno s prislovnim določilom težko živeti, prebijati se: kako je? Rinem; za silo, nekako še rinemo; stroški so tako veliki, da komaj rinemo
● ekspr. zmeraj rine svojo hoče uveljaviti svojo voljo; ekspr. otroci so silili k njemu, on pa jih je rinil od sebe odrival; pog., ekspr. rine jo že proti osemdesetim kmalu bo star osemdeset let; ekspr. riniti z glavo skozi zid hoteti izsiliti, doseči nemogoče; ekspr. kamnite hiše rinejo v breg stojijo v bregu; ekspr. gore rinejo v nebo so zelo visoke; pog. zmeraj (se) rine v ospredje, naprej hoče biti prvi, upoštevan; ekspr. ta človek rine v najbolj zasebne stvari se vtika, se vmešava; pog. riniti z zadostnim uspehom izdelovati; pog., ekspr. riniti koga naprej zelo si prizadevati, da bi uspel; pog. v prvih dveh letih je še nekako rinil izdeloval
1. s silo, sunki (od zadaj) povzročati premikanje, hitrejše premikanje: deček je voziček vlekel, ženska pa rinila; pomagati riniti; riniti kolo navkreber / vsi so rinili, pa se avtomobil ni premaknil
2. s prislovnim določilom s silo, sunki (od zadaj) spravljati
a) na drugo mesto, v drug položaj: riniti koga k vratom, proti mizi; riniti zaboj čez prag; tisti za hrbtom so me rinili naprej
b) z določenega mesta, položaja: riniti koga od sebe, s klopi / buldožer rine sneg pred seboj / kot opozorilo na vratih rini
c) kam sploh: riniti polena pod kotel; riniti ključ v ključavnico; dojenček si rine pest v usta / riniti z roko v žep
// ekspr., navadno v zvezi z v spravljati koga v določen položaj, stanje, navadno brez njegove privolitve: riniti sina v medicino; riniti koga v zakon
3. ekspr., s prislovnim določilom prodirati iz česa ali v kaj: lopate rinejo v zemljo / bilke, gobe rinejo iz tal; zob že rine iz čeljusti
4. ekspr. vsiljivo, sovražno približevati se komu: zgrabil je palico in rinil k meni; odganjala je otroke, ki so rinili vanjo; rinil je vanj s pištolo; umikala se je, on pa je rinil za njo
5. nav. slabš., v zvezi z za zelo, vsiljivo si prizadevati pridobiti ljubezensko naklonjenost koga: kaj rineš za menoj; tudi on je rinil za mojo sestro
6. ekspr., v zvezi z v vztrajno, vsiljivo spraševati, prositi, prigovarjati: kadar se kuja, nočem riniti vanjo; neprestano rine vame, kaj mi je; rinili so vanj, naj jim pove / riniti v koga z vprašanji
// vsiljivo, zelo prijazno se vesti do koga: preveč je rinila v svoje sošolke
7. ekspr., navadno v zvezi z v nepremišljeno, trmasto se bližati čemu slabemu: ne vidi, da rine proti pogubi; riniti v nesrečo, nevarnost
// z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom izraža udeleženost pri nastopu dejanja: za to stvar ne bom rinil v boj; ne rini v dolga pojasnjevanja; za vsako malenkost rine v prepir se začne prepirati
8. ekspr. hoditi, iti: spraševal sem se, zakaj rine vsak dan v kino; kam rineš v takem vremenu; pomagati ne moreš, ne rini tja / poleti vse rine na morje / mladi ljudje rinejo v mesto
9. ekspr., navadno s prislovnim določilom težko živeti, prebijati se: kako je? Rinem; za silo, nekako še rinemo; stroški so tako veliki, da komaj rinemo
● ekspr. zmeraj rine svojo hoče uveljaviti svojo voljo; ekspr. otroci so silili k njemu, on pa jih je rinil od sebe odrival; pog., ekspr. rine jo že proti osemdesetim kmalu bo star osemdeset let; ekspr. riniti z glavo skozi zid hoteti izsiliti, doseči nemogoče; ekspr. kamnite hiše rinejo v breg stojijo v bregu; ekspr. gore rinejo v nebo so zelo visoke; pog. zmeraj (se) rine v ospredje, naprej hoče biti prvi, upoštevan; ekspr. ta človek rine v najbolj zasebne stvari se vtika, se vmešava; pog. riniti z zadostnim uspehom izdelovati; pog., ekspr. riniti koga naprej zelo si prizadevati, da bi uspel; pog. v prvih dveh letih je še nekako rinil izdeloval
- ríniti se
s težavo se premikati v množici ljudi kam: riniti se proti izhodu; rinil sem se skozi gnečo / ljudje so se rinili proti vratom, v avtobus / kaj se pa rineš se gneteš, prerivaš
// s težavo se premikati skozi kaj ozkega, ovirajočega: riniti se skozi gosto vejevje; riniti se skozi vrata; pren., ekspr. riniti se skozi težave, življenje
- rínjen -a -o:
žel. rinjeni vlak vlak, ki ga potiska dodatna lokomotiva na koncu vlaka
SSKJ²
sàj2 in saj vez. (ȁ)
1. v vzročnem priredju za utemeljevanje, pojasnjevanje prej povedanega: takoj bom vse uredil, saj je to moja dolžnost; poznaš jo, saj je hodila s teboj v šolo / z velelnikom: jej, saj si gotovo zelo lačen; ne hodite ven, saj lije kot iz škafa / ne bom je predstavljal, saj jo tako in tako poznate / nihče te ne bo podil od doma. Saj sem jaz gospodar; ne obupavaj! Saj si bila vedno pogumna
// za izražanje dejstva, da je vsebina vezniškega stavka vzrok dogajanja v predhodnem stavku: izgubila sva se, saj ni bilo nobene prave poti; bil je utrujen, saj je imel za seboj naporen dan; njeni prošnji so ugodili, saj se jim je smilil otrok
2. za izražanje nasprotja s prej povedanim: daj mu kozarec vina. Saj je že pil; pokliči očeta! Saj ga ni doma / elipt. pravite, da so užaljeni. Saj nimajo biti za kaj / nejevoljen boš, pa saj si hotel vedeti resnico
3. nav. ekspr. za izražanje vzročno-posledičnega razmerja: brez plašča hodiš, saj se boš prehladil; prehitro voziš. Saj se boš še kam zaletel
4. v členkovni rabi, navadno okrepljen izraža podkrepitev trditve: zakaj se zdaj razburjate? Saj sem rekel, da ne bo šlo; prizadeva si vpeljati red. Saj ne ve, česa se je lotil; privoščimo ji srečo. Saj kdo bi jo bolj zaslužil kot ona / elipt.: boš ostal pri nas? Saj kaj bi brez tebe; kako naj zdaj odidem? Saj zato pa / ni naredil izpita? Saj če bi povedal le polovico, bi bilo dovolj
5. v členkovni rabi izraža ugotovitev, spoznanje resničnega stanja: torej je priznal. Saj mu ni preostalo nič drugega; v redu, saj rajši vidim, da ostaneš doma / obleko si boš zmočila. Saj je vseeno
// včasih okrepljen izraža samoumevnost: saj si slep, da ne vidiš, kaj delaš; ne smej se, saj veš, kakšne so stvari v resnici / saj menda ne boš huda, če prisedem; tega mu nikar ne povej. Pa saj bo zvedel od drugih; vsi trije so prišli k meni pa ... saj ste jih videli / to je pravil tisti burkež, saj vem, da ga poznate
6. v členkovni rabi izraža soglasje, (zadržano) pritrjevanje: niso več daleč. Saj, vsak hip lahko pridejo mimo; ne bi ga smeli pustiti. Saj, a takrat se nam je mudilo; inženir hoče postati. Saj, če se bo pridno učil / pozabili so na obljube. Saj, saj, nikoli jih ne izpolnijo; prikimal je, češ, saj, saj, kako ne bi razumel
// v zvezi z res opozarja na trditev v dostavku: kaj pa ona? Saj res, nje ne smemo pozabiti; sinoči nisem mogel priti. Saj res, povej mi vendar, kako je bilo / jo boš pustil sámo doma? Saj res, z menoj pojde
● ekspr. se ga je končno le odkrižala? Saj to je (tisto), sploh se ga ni poudarja zanikanje prej povedanega; ekspr. saj ni, da bi človek pravil ni potrebno, ni vredno praviti; ekspr. bi še kos potice? Saj ni treba izraža zadržano sprejemanje česa; pog. pridi no brž! Saj že grem izraža zadržano, nejevoljno izpolnjevanje dejanja; pog. saj nič ne rečem, odgovoril bi ji pa že lahko poudarja omilitev povedanega
1. v vzročnem priredju za utemeljevanje, pojasnjevanje prej povedanega: takoj bom vse uredil, saj je to moja dolžnost; poznaš jo, saj je hodila s teboj v šolo / z velelnikom: jej, saj si gotovo zelo lačen; ne hodite ven, saj lije kot iz škafa / ne bom je predstavljal, saj jo tako in tako poznate / nihče te ne bo podil od doma. Saj sem jaz gospodar; ne obupavaj! Saj si bila vedno pogumna
// za izražanje dejstva, da je vsebina vezniškega stavka vzrok dogajanja v predhodnem stavku: izgubila sva se, saj ni bilo nobene prave poti; bil je utrujen, saj je imel za seboj naporen dan; njeni prošnji so ugodili, saj se jim je smilil otrok
2. za izražanje nasprotja s prej povedanim: daj mu kozarec vina. Saj je že pil; pokliči očeta! Saj ga ni doma / elipt. pravite, da so užaljeni. Saj nimajo biti za kaj / nejevoljen boš, pa saj si hotel vedeti resnico
3. nav. ekspr. za izražanje vzročno-posledičnega razmerja: brez plašča hodiš, saj se boš prehladil; prehitro voziš. Saj se boš še kam zaletel
4. v členkovni rabi, navadno okrepljen izraža podkrepitev trditve: zakaj se zdaj razburjate? Saj sem rekel, da ne bo šlo; prizadeva si vpeljati red. Saj ne ve, česa se je lotil; privoščimo ji srečo. Saj kdo bi jo bolj zaslužil kot ona / elipt.: boš ostal pri nas? Saj kaj bi brez tebe; kako naj zdaj odidem? Saj zato pa / ni naredil izpita? Saj če bi povedal le polovico, bi bilo dovolj
5. v členkovni rabi izraža ugotovitev, spoznanje resničnega stanja: torej je priznal. Saj mu ni preostalo nič drugega; v redu, saj rajši vidim, da ostaneš doma / obleko si boš zmočila. Saj je vseeno
// včasih okrepljen izraža samoumevnost: saj si slep, da ne vidiš, kaj delaš; ne smej se, saj veš, kakšne so stvari v resnici / saj menda ne boš huda, če prisedem; tega mu nikar ne povej. Pa saj bo zvedel od drugih; vsi trije so prišli k meni pa ... saj ste jih videli / to je pravil tisti burkež, saj vem, da ga poznate
6. v členkovni rabi izraža soglasje, (zadržano) pritrjevanje: niso več daleč. Saj, vsak hip lahko pridejo mimo; ne bi ga smeli pustiti. Saj, a takrat se nam je mudilo; inženir hoče postati. Saj, če se bo pridno učil / pozabili so na obljube. Saj, saj, nikoli jih ne izpolnijo; prikimal je, češ, saj, saj, kako ne bi razumel
// v zvezi z res opozarja na trditev v dostavku: kaj pa ona? Saj res, nje ne smemo pozabiti; sinoči nisem mogel priti. Saj res, povej mi vendar, kako je bilo / jo boš pustil sámo doma? Saj res, z menoj pojde
● ekspr. se ga je končno le odkrižala? Saj to je (tisto), sploh se ga ni poudarja zanikanje prej povedanega; ekspr. saj ni, da bi človek pravil ni potrebno, ni vredno praviti; ekspr. bi še kos potice? Saj ni treba izraža zadržano sprejemanje česa; pog. pridi no brž! Saj že grem izraža zadržano, nejevoljno izpolnjevanje dejanja; pog. saj nič ne rečem, odgovoril bi ji pa že lahko poudarja omilitev povedanega
SSKJ²
slovó2 -ésa s (ọ̑ ẹ̄)
1. pozdrav, pozdravljanje pri odhodu, navadno s stiskom roke: slovo je bilo prisrčno; oditi brez slovesa; pomahati v slovo; hladno, kratko, žalostno slovo; slovo od sosedov in prijateljev / dali so si roke v slovo / tujemu državniku so pripravili prisrčno slovo
// nav. ekspr. ločitev, odhod: njegovo nenadno slovo je vse presenetilo / ob slovesu, pri slovesu je bilo vsem hudo; slovo od doma je bilo mejnik v njegovem življenju / star. naše slovo bo kratko ne bomo dolgo ločeni / prijateljevo slovo smo praznovali dolgo v noč / kot napis na žalnem vencu dragi sestri v slovo
2. ekspr., v zvezi z od izraža prenehanje obstajanja česa: slovo od najine ljubezni; slovo od mladosti; hladna jutra že napovedujejo slovo od poletja / v istem času se je začelo tudi pesnikovo slovo od dekadence
3. nar. vzhodnoštajersko omejen, neumen človek: zakaj pa je prišlo to slovo k hiši
● dati slovo ekspr. tudi tej razvadi bom dal slovo se je bom odvadil; star. dal je svetu slovo umrl je; ekspr. tekmovalnemu športu je dal slovo prenehal je tekmovati; ekspr. tujini je dal kmalu slovo odšel, odpotoval je iz tujine; star. od dekleta sem dobil slovo poslovilno pismo; star. jemati, vzeti slovo (od koga, česa) poslavljati, posloviti se; star. dati komu roko k slovesu v slovo, za slovo; prišel sem po slovo se poslovit; ekspr. spregovoriti v zadnje slovo ob pogrebu; vznes. prišla je ura slovesa zdaj se moramo posloviti
♦ etn. pesem v spomin nenadoma, v nesreči umrlemu
1. pozdrav, pozdravljanje pri odhodu, navadno s stiskom roke: slovo je bilo prisrčno; oditi brez slovesa; pomahati v slovo; hladno, kratko, žalostno slovo; slovo od sosedov in prijateljev / dali so si roke v slovo / tujemu državniku so pripravili prisrčno slovo
// nav. ekspr. ločitev, odhod: njegovo nenadno slovo je vse presenetilo / ob slovesu, pri slovesu je bilo vsem hudo; slovo od doma je bilo mejnik v njegovem življenju / star. naše slovo bo kratko ne bomo dolgo ločeni / prijateljevo slovo smo praznovali dolgo v noč / kot napis na žalnem vencu dragi sestri v slovo
2. ekspr., v zvezi z od izraža prenehanje obstajanja česa: slovo od najine ljubezni; slovo od mladosti; hladna jutra že napovedujejo slovo od poletja / v istem času se je začelo tudi pesnikovo slovo od dekadence
3. nar. vzhodnoštajersko omejen, neumen človek: zakaj pa je prišlo to slovo k hiši
● dati slovo ekspr. tudi tej razvadi bom dal slovo se je bom odvadil; star. dal je svetu slovo umrl je; ekspr. tekmovalnemu športu je dal slovo prenehal je tekmovati; ekspr. tujini je dal kmalu slovo odšel, odpotoval je iz tujine; star. od dekleta sem dobil slovo poslovilno pismo; star. jemati, vzeti slovo (od koga, česa) poslavljati, posloviti se; star. dati komu roko k slovesu v slovo, za slovo; prišel sem po slovo se poslovit; ekspr. spregovoriti v zadnje slovo ob pogrebu; vznes. prišla je ura slovesa zdaj se moramo posloviti
♦ etn. pesem v spomin nenadoma, v nesreči umrlemu
SSKJ²
slutíti in slútiti -im nedov. (ī ú ū)
1. na osnovi nedoločnih razlogov imeti občutek, misliti, da je, obstaja, se bo zgodilo zlasti kaj neprijetnega: slutili smo nevarnost in se umaknili; za tem slutim prevaro; slutila je, da ne bo dolgo živela / slutim, da se mu je zgodilo nekaj hudega; zaradi teme stražarja nisem videl, samo slutil sem ga pod drevesom / živali že vnaprej slutijo potres
// na osnovi določenih dejstev pričakovati, predvideti kaj: slutil je, da bo postala dobra pianistka / slutimo pomlad; slutim sneg / ekspr. v tem otroku je slutil veliko igralsko nadarjenost
2. nedoločno kaj vedeti, si predstavljati: samo slutili smo, kaj jo muči; razumel je tisto, kar so drugi le slutili; nisem natančno vedel, slutil pa sem, zakaj si se tako odločil / slutila sem, da ste že doma zdelo se mi je
3. nav. ekspr. nejasno, nedoločno zaznavati: v globeli slutimo potok; vrhove gor v daljavi komaj slutimo / v njegovem odgovoru je bilo slutiti jezo
1. na osnovi nedoločnih razlogov imeti občutek, misliti, da je, obstaja, se bo zgodilo zlasti kaj neprijetnega: slutili smo nevarnost in se umaknili; za tem slutim prevaro; slutila je, da ne bo dolgo živela / slutim, da se mu je zgodilo nekaj hudega; zaradi teme stražarja nisem videl, samo slutil sem ga pod drevesom / živali že vnaprej slutijo potres
// na osnovi določenih dejstev pričakovati, predvideti kaj: slutil je, da bo postala dobra pianistka / slutimo pomlad; slutim sneg / ekspr. v tem otroku je slutil veliko igralsko nadarjenost
2. nedoločno kaj vedeti, si predstavljati: samo slutili smo, kaj jo muči; razumel je tisto, kar so drugi le slutili; nisem natančno vedel, slutil pa sem, zakaj si se tako odločil / slutila sem, da ste že doma zdelo se mi je
3. nav. ekspr. nejasno, nedoločno zaznavati: v globeli slutimo potok; vrhove gor v daljavi komaj slutimo / v njegovem odgovoru je bilo slutiti jezo
- slutèč -éča -e:
okradli so ga, ko se je zvečer nič hudega sluteč vračal domov; sluteč svoj poraz, je nehal igrati
- slúten -a -o:
sluteni dogodki so se uresničili
SSKJ²
smrdúh -a m (ū) slabš.
1. kdor smrdi: spravite te smrduhe iz hiše / kot psovka smrduh prekleti
2. neprijeten, zoprn, slab človek: zakaj hodi ta smrduh k tebi
● knjiž. loviti smrduhe skunke
1. kdor smrdi: spravite te smrduhe iz hiše / kot psovka smrduh prekleti
2. neprijeten, zoprn, slab človek: zakaj hodi ta smrduh k tebi
● knjiž. loviti smrduhe skunke
SSKJ²
sršénast -a -o prid. (ẹ̄)
ekspr. zelo zbadljiv, razdražljiv: zakaj si danes tako sršenast; sršenasta ženska; vsa sršenasta je hodila okrog / o novi knjigi je napisal sršenasto kritiko
● ekspr. sršenast pogled zelo jezen, nejevoljen; ekspr. odšel je sršenaste volje razdražen, slabe volje
ekspr. zelo zbadljiv, razdražljiv: zakaj si danes tako sršenast; sršenasta ženska; vsa sršenasta je hodila okrog / o novi knjigi je napisal sršenasto kritiko
● ekspr. sršenast pogled zelo jezen, nejevoljen; ekspr. odšel je sršenaste volje razdražen, slabe volje
- sršénasto prisl.:
sršenasto pogledati
SSKJ²
temáčen -čna -o [təmačən] prid., temáčnejši (á ā)
1. ki ni popolnoma temen: temačen prostor / temačen dan / temačna senca
2. ekspr. negativno, neugodno razpoložen: temačen človek; zakaj si spet tako temačen
// ki vsebuje, izraža negativno, neugodno razpoloženje: temačen obraz, pogled
3. ekspr. za človeka zelo neprijeten: imeti temačno mladost / temačne misli, slutnje
// z oslabljenim pomenom poudarja pomen samostalnika, na katerega se veže: temačne blodnje; temačne grožnje
1. ki ni popolnoma temen: temačen prostor / temačen dan / temačna senca
2. ekspr. negativno, neugodno razpoložen: temačen človek; zakaj si spet tako temačen
// ki vsebuje, izraža negativno, neugodno razpoloženje: temačen obraz, pogled
3. ekspr. za človeka zelo neprijeten: imeti temačno mladost / temačne misli, slutnje
// z oslabljenim pomenom poudarja pomen samostalnika, na katerega se veže: temačne blodnje; temačne grožnje
- temáčno prisl.:
temačno gledati; temačno pobarvan / v povedni rabi tako temačno je bilo, da je prižgal luč
SSKJ²
tète medm. (ȅ)
1. izraža začudenje, nejevoljo: tete, zakaj si to naredil
2. izraža omalovaževanje, zavračanje govorjenja koga: tete, si mu rekel, pa ravno ti / kdo bi to verjel, tete(tè)
3. izraža občudovanje: tete, glej ga korenjaka / tete, je mlasknil, ko jo je pogledal
1. izraža začudenje, nejevoljo: tete, zakaj si to naredil
2. izraža omalovaževanje, zavračanje govorjenja koga: tete, si mu rekel, pa ravno ti / kdo bi to verjel, tete(tè)
3. izraža občudovanje: tete, glej ga korenjaka / tete, je mlasknil, ko jo je pogledal
SSKJ²
ubíjati -am nedov. (í)
1. z udarci, s silo povzročati smrt
a) človeka: ropali so in ubijali / ubijati ljudi s strupi / ekspr. ni ubijal z rokami, ampak z besedo ukazoval je ubijati
b) živali: ubijati kače
// s silo svojega gibanja, padca povzročati smrt koga: padajoče skale so ubijale napadalce
// s svojo silo, z delovanjem sploh povzročati smrt: eksplozija ruši in ubija; visoka temperatura ubija bakterije
2. z udarci, s silo povzročati, da kaj poči, se poškoduje: ubijati šipe
// v zvezi ubijati jajca na tak način delati, da se odstrani jajčna lupina: ubijati jajca in jih peči / ubijati jajca v ponev
3. ekspr. povzročati, da kdo izgublja svojo telesno, duševno moč: zakaj me ubijaš s težkim delom / brezdelje, vročina ga ubija; sestanki, spori ga ubijajo / to ga duševno, telesno ubija
4. ekspr. povzročati izgubo česa duševnega: ne ubijaj mu upanja; ubijati komu veselje, voljo do dela / hrup ubija duševno zbranost
5. ekspr. delati, da kaj praznega, neprijetnega glede na zavedanje hitreje mine: ubijati čakanje, dolgčas s klepetom, z ribolovom, zabavo / prijetno ubijati čas
● ekspr. črka ubija, duh oživlja samo dobesedno razumevanje zapisanega povzroča izgubo njegove resnične vsebine, ki jo more znova ustvarjati duh
1. z udarci, s silo povzročati smrt
a) človeka: ropali so in ubijali / ubijati ljudi s strupi / ekspr. ni ubijal z rokami, ampak z besedo ukazoval je ubijati
b) živali: ubijati kače
// s silo svojega gibanja, padca povzročati smrt koga: padajoče skale so ubijale napadalce
// s svojo silo, z delovanjem sploh povzročati smrt: eksplozija ruši in ubija; visoka temperatura ubija bakterije
2. z udarci, s silo povzročati, da kaj poči, se poškoduje: ubijati šipe
// v zvezi ubijati jajca na tak način delati, da se odstrani jajčna lupina: ubijati jajca in jih peči / ubijati jajca v ponev
3. ekspr. povzročati, da kdo izgublja svojo telesno, duševno moč: zakaj me ubijaš s težkim delom / brezdelje, vročina ga ubija; sestanki, spori ga ubijajo / to ga duševno, telesno ubija
4. ekspr. povzročati izgubo česa duševnega: ne ubijaj mu upanja; ubijati komu veselje, voljo do dela / hrup ubija duševno zbranost
5. ekspr. delati, da kaj praznega, neprijetnega glede na zavedanje hitreje mine: ubijati čakanje, dolgčas s klepetom, z ribolovom, zabavo / prijetno ubijati čas
● ekspr. črka ubija, duh oživlja samo dobesedno razumevanje zapisanega povzroča izgubo njegove resnične vsebine, ki jo more znova ustvarjati duh
- ubíjati se
1. zaradi padca, udarca ob kaj umirati: padali so v prepade in se ubijali
2. namerno povzročati svojo smrt, zlasti z udarcem, s silo: rajši so se ubijali, kot da bi postali ujetniki
3. ekspr. s kakim dejanjem, predmetom delati, povzročati, da se izgublja telesna, življenjska moč: ubijati se z delom, s kmetijo / s pijačo se ubija, in vendar pije
// zelo naporno, težko delati: ubijati se za otroke; ubijati se na kmetiji, po njivah; ubijati se od jutra do noči / star. vse življenje se je ubijal z revščino je živel v pomanjkanju
// s širokim pomenskim obsegom z naporom, navadno brez (večjega) uspeha opravljati opravilo, delo, kot ga določa sobesedilo: ubijati se z branjem kitajskih znakov / vse popoldne so se ubijali s prelaganjem hlodov; ubijati se s problemom
4. ekspr. izgubljati svojo moč, jakost, zlasti zaradi delovanja nasprotne sile: vodni curki so se med seboj ubijali / kriki se ubijajo v bobnenju slapa / koraki se ubijajo v mahu
● ekspr. ubijati si glavo s čim beliti si glavo s čim; star. ne bo se mu treba ubijati s palico po svetu težko, slabo živeč se potikati, hoditi
- ubijajóč -a -e:
ubijajoč se sam na kmetiji, je kmalu onemogel; ubijajoči streli; enolično delo je ubijajoče; prisl.: ubijajoče dolgo čakati; ubijajoče zanič zelo
- ubíjan -a -o:
kriki ubijanih ljudi
- « Prejšnja
- 1
- ...
- 6
- 7
- 8
- 9
- 10
- Naslednja »
Število zadetkov: 199
Dostopnost