Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Fran

Zadetki iskanja

Slovar slovenskega knjižnega jezika²

SSKJ²
kísel -sla -o [kisəu̯] prid. (í)
1. ki je ostrega okusa kot limona, kis: kisla pijača; kislo jabolko; grozdje je še kislo nezrelo; zelo kisel; kisel kot vrisk zelo / ima nekoliko kisel okus / kisel vonj / kisla vina
// ki je tak zaradi vrenja: repa še ni kisla / kisla smetana; kislo mleko / klobasa s kislim zeljem / ekspr.: tu je kisel zrak; ta kompot je že kisel pokvarjen, slab
// ki mu je dodan kis: solata je preveč kisla / pog. za večerjo bo kisel krompir krompirjeva solata; kisle kumarice kumarice, vložene v kis
2. ekspr. ki izraža, kaže nerazpoloženje, nejevoljo: kisel nasmeh / naredil je kisel obraz / bila je vedno kisle volje
// navadno v povedni rabi nerazpoložen, nejevoljen: zakaj si tako kisel; že ves popoldan je kisel
3. kem. ki tvori z bazo2 sol: kisla raztopina / kisla reakcija; kisle soli
● pog. kisla voda mineralna voda, slatina; ekspr. ugrizniti v kislo jabolko lotiti se česa neprijetnega, neugodnega; ekspr. kislo vreme neprijetno, pusto
♦ agr. kisla krma silirana krma; kisla trava trava, ki raste na kislih tleh; kisla tla tla, ki vsebujejo mnogo humoznih kislin; bot. kisla deteljica detelji podobna rastlina z belimi zvezdastimi cveti, ki raste po senčnatih gozdovih; zajčja deteljica; gastr. kisla juha juha iz svinjskih parkljev ali glave in zelenjave, začinjena s kisom; metal. kisla opeka opeka, obstojna v ognju; kisla žlindra žlindra, ki vsebuje mnogo kremena
    kíslo prisl.:
    kislo se drži; kislo gledati; kislo se nasmehniti; soli kislo reagirajo
    kísli -a -o sam.:
    ekspr. daj mi požirek kislega pijače kislega okusa; imam kislo v ustih kisel okus; vleči na kislo biti, postajati nekoliko kisel; dišalo je po kislem
SSKJ²
krepóst -i ž (ọ̑)
1. moralno, značajsko pozitivna lastnost: poveličeval je njegove kreposti; skromnost, zmernost in druge kreposti / star. kreposti naroda dobre lastnosti, odlike
2. star. poštenost, neoporečnost: treba je napraviti take razmere, da bo krepost spoštovana; znan je po svoji kreposti
3. zastar. moč1, krepkost: ohraniti mladeniško krepost / krepost in lepota domačega jezika / spoznati krepost pripomočka učinkovitost
● šalj. je utelešena krepost zelo pošten, zmeren; ekspr. kaj bi se mučil s krepostjo zakaj bi bil zmeren, zdržen
♦ rel. vztrajno obvladovanje moralno negativnih nagnjenj in teženje k dobremu
SSKJ²
lagáti lážem tudi lagáti se lážem se nedov. (á á)
1. zavestno izjavljati, govoriti kaj neresničnega z namenom zavajati v zmoto: na obrazu se mu je videlo, da laže; lagal jim je, da ga ni videl; ne vem, kje je, je lagala; lagati o kom; on nikoli ne laže; ta ženska rada laže; ekspr. debelo, nesramno, predrzno lagati; ekspr. lažeš, je jezno zavpil; pog. laže, kot pes teče zelo; pogosto
// ekspr. govoriti, pripovedovati kaj, kar ne ustreza resnici: zakaj bi vam lagala; lagal je, kako se mu tam dobro godi; lagal je o lepih nekdanjih časih; obljubljali so vse mogoče, eden je bolj lagal kot drugi / trdil je, da časopisi lažejo; pren., ekspr. oči so lagale; srce ne laže
2. ekspr. biti neresničen, napačen, varljiv: te številke lažejo / hočejo se prepričati, če govorica o njegovem uspehu ne laže
● ekspr. lagal bi, če bi rekel, da se mi slabo godi dobro se mi godi; star. fant je dekletu lagal izjavljal je, da jo ljubi, a je ni ljubil; star. sreča mu laže ni srečen; ekspr. v obraz mu laže predrzno, nesramno; ekspr. laže, da je grdo, da se kar kadi, da sam sebi verjame zelo; preg. kdor laže, ta krade lažnivemu človeku se pripisuje tudi tatvina
    lagáti si ekspr.
    z neutemeljenimi razlogi ustvarjati v samem sebi prepričanje, da je stanje drugačno kot v resnici, navadno boljše: slabo kaže, kaj bi si lagali; nikar ne laži sam sebi; preh., pesn. Kaj si lažeš opojnost v dveh, saj si sam (M. Jarc)
SSKJ²
lè2 člen. (ȅ)
1. izraža omejenost na navedeno: to je le osnutek zakona; vzemi, pa le en kos; ekspr. eno uro le daj mir; ni ga udaril, le nahrulil ga je / vsem se je priljubil, ne le domačim; mika ga ne le denar, ampak tudi čast; nima le hiše, ampak tudi vrt / elipt.: le škoda, da ni zakurjeno; sreča le, da ni pil
// izraža popolno omejenost na navedeno dejanje; samo: jaz se le čudim, da ji ni ušel; brez moči si in lahko le gledaš, kako vse razpada / hoče le jesti in jesti
2. navadno v zvezi s pa krepi nasprotje s prej povedanim: vsega imajo, pa le niso srečni; ne bom igral, gledal bom pa le
// izraža nepričakovanost trditve: nazadnje je le priznal, da se je zmotil; sem pa le radoveden, kdo bo zdržal; če premislimo, si le visoko prišel / otrok je le otrok, mora se igrati; če pa le vztrajate, ga bom poklical
// v zvezi le da za omejevanje prej povedanega: tudi v naši tovarni imamo iznajditelje, le da premalo
3. navadno v zvezi s če poudarja pogojenost: plačal bi, če bi le mogel; če le sliši korak, že zalaja / tam nekaj pomeniš le, če imaš denar
♦ napravi kar tako, da je le samo zaradi videza
4. za oziralnimi zaimki ali prislovi poudarja poljubnost, posplošenost: kdor le more, gre v mesto; ostani tam, kolikor se le da dolgo / to je služba, kakor si je le moreš želeti
5. z vprašalnim zaimkom ali prislovom poudarja ugibanje: le kaj si bo mislil o nas? le kje boš dobil zdaj zdravnika? le zakaj je ni v službo? kaj le pomeni ta molk?
6. izraža spodbudo, poziv: le čakaj, te že ujamem; le nič ne jokaj / le začnimo / naj se le norčuje, saj se ne bo dolgo / elipt.: le počasi; le brez skrbi; ostani, le, če se ti ljubi
7. elipt., v zvezi z da, če izraža zadovoljnost, začudenje, zaskrbljenost: da ste le zdravi; da se le more tako sprenevedati; če le ni kaj hujšega
// izraža ukaz, željo: da te le ni sram; če bi se le dalo kam skriti
8. navadno v zvezi kot le izraža visoko stopnjo: zvit je kot le kaj; prijazen je bil kot le kdaj; podjetje je trdno kot le malokatero
SSKJ²
lúna -e ž (ú)
1. nebesno telo, ki kroži okoli zemlje: čas, ko je luna v celoti osvetljena; raziskovati luno; oddaljenost lune od zemlje; polet na luno / v astronomiji: nastanek Lune; Luna in drugi planeti
// to nebesno telo glede na osvetljenost: luna sije, vzide, zaide, ekspr. plava po jasnem nebu; svetla, pesn. bleda luna; žarki lune; obraz kakor luna okrogel, širok / luna raste viden je vedno večji del njene površine; nar. mlada luna mlaj; polna luna ko je vidna vsa njena površina; ob polni luni v času, ko je vidna vsa njena površina; nar. stara luna zadnji krajec
2. pesn. mesečina: luna lije v sobo / pri luni se je sprehajal po polju
3. star. (lunin) mesec: to je bilo pred tremi lunami
● luna ga nosi je mesečnik; ekspr. že spet jo luna nosi je zmedena, neuravnovešena; hodi, kot bi ga luna nosila zamišljeno, neprisebno, raztreseno; pog., ekspr. ali te luna trka zakaj govoriš, ravnaš tako nespametno; pog., ekspr. mi tudi nismo z lune padli nismo nespametni, naivni; ekspr. lajati v luno nemočno groziti, onemoglo zmerjati; ekspr. ali živiš na luni, ali si z lune padel slabo si obveščen o aktualnih dogodkih; pog., ekspr. saj nisem tako za luno neumen, naiven
♦ astron. Jupitrove lune sateliti
SSKJ²
lúzer tudi loser -ja [lúzer] m (ú)
pog., slabš. kdor je neuspešen pri delu, v življenju; zguba: zakaj bi bil luzer, če si lahko faca; totalni luzer
SSKJ²
maloúmen -mna -o prid. (ú ū)
evfem. nespameten, neumen: maloumen človek / slabo in maloumno literarno delo; maloumno govorjenje
    maloúmno prisl.:
    zakaj si se tako maloumno napil
SSKJ²
manipulácija -e ž (á)
1. opravljanje dela pri nameščanju, premeščanju, obdelavi: palete za manipulacijo drobnejšega kosovnega blaga; prostor za manipulacijo; pren., slabš. nekaterim je novejša poezija samo manipulacija pojmov
// adm. tehnično delo z uradnimi spisi, dokumenti: blagajniška, pisarniška manipulacija / stroški za manipulacijo
2. ravnanje, upravljanje: zamotane manipulacije; manipulacija z žerjavom / hipnotizer je delal manipulacije z rokami gibe
3. nav. slabš. preračunljivo ravnanje, dejanje: zakaj so bile potrebne vse te manipulacije, če si vedel, da ne bo nič; denarne manipulacije
4. gozd. manjša organizacijska enota za izkoriščanje gozda: upravnik (gozdne) manipulacije
♦ les. ravnanje z lesom v vseh fazah sečnje, prevoza in predelave
SSKJ²
maslénec -nca m (ẹ̄)
1. nar. rak po levitvi, dokler še nima oklepa; mehkuž: zakaj druga velika levitev je bila v glavnem pri kraju in maslenci so po dobrem tednu že pričeli dobivati nove koše (J. Dular)
2. ekspr. masleni kruh: kupil je štruco maslenca
♦ agr. fižol z rumenimi stroki, ki se uporablja zlasti še nedozorel
SSKJ²
mátrati -am nedov. (ȃ)
nižje pog. mučiti: matrati živali / kar povej, kaj te matra; ne vem, zakaj naj bi se tako matral trudil, prizadeval
SSKJ²
méšati tudi mešáti -am nedov. (ẹ́ á ẹ́)
1. premikati delce kake snovi, da se ta združi, enakomerno porazdeli: mešati polento; jagode in sladkor je mešala z mešalnikom; mešati s kuhalnico, žlico; hitro, počasi mešati; strojno mešati
// premikati prste, roke v čem gostem: mešati z roko po kupu fižola, po laseh
2. dajati skupaj različne snovi, da se združijo v enotno (novo) snov: ta slikar barve vedno meša; dobro zna mešati pijače / mešati vino z vodo; olje se ne meša z vodo / mešati koruzo s pšenico / cel dan je mešal beton, malto; mešati koktajle
// združevati, sestavljati posnete zvoke, govorjenje ali slike v skladno, smiselno celoto: tonski mojstri mešajo glasbo in govor
// dajati, postavljati skupaj stvari, ki po lastnostih, značilnostih ne spadajo skupaj: ne mešaj čistega perila z umazanim / mešati karte delati, povzročati, da so v kupu skupaj karte različne vrednosti, barve / otroci mu v knjižnici mešajo knjige; nikar ne mešajte listkov
3. miselno združevati, povezovati znake, pojme za kaj z napačnim pomenom, predstavo: mešati formule, končnice; mešati pojma konkaven in konveksen / mešati imena učencev / mešati sanje z resničnostjo
// uporabljati v kakem jezikovnem sistemu jezikovne elemente drugega, tujega jezika: izseljenci so mešali angleščino in slovenščino; v poljščino je mešal ruske besede
4. ekspr. povzročati, da postane kdo udeležen pri čem: zdaj meša še brata v spor; kar naprej se mešajo v njegove pristojnosti
5. ekspr. povzročati, da kdo nima urejenih, pravilnih misli, predstav: samo meša ga s svojimi nazori; mešati ljudstvo / taki filmi mešajo mladim glavo
● dve uri je mešal blato po hribih hodil po blatu; pog. mešati glavo dekletu vzbujati ljubezen; pog. avto mu meša glavo veliko premišljuje, govori o avtu; ekspr. ne mešaj te godlje ne povzročaj, da bo neprijeten, zapleten položaj še bolj neprijeten, zapleten; ekspr. mešati meglo delati kaj nekoristnega, nepotrebnega, navadno pod pretvezo velike delavnosti, aktivnosti; ekspr. meša mu načrte, pog. štrene preprečuje, ovira njegove načrte; nar. mešati redi razmetavati redi, trositi; pog. tega ne bom pil, ker sem že vino, pa nočem mešati piti različne pijače drugo za drugo; pog. ne mešaj se med njiju pusti ju, naj svoje zadeve sama urejujeta; ekspr. njihova kri se ne bo mešala z našo ne bomo v (krvnem) sorodstvu z njimi
♦ rad. združevati, sestavljati posnete zvoke, govorjenje ali slike v skladno, smiselno celoto
    méšati se tudi mešáti se
    1. biti, pojavljati se skupaj, istočasno: v njegovem glasu se mešata ganjenost in navdušenje / pesem se meša med ropotanje strojev; radijske postaje se mešajo
    // dobivati značilnosti drug drugega: na tem območju se narečja mešajo / rase se mešajo
    2. ekspr., s smiselnim osebkom v dajalniku v vročici zmedeno govoriti; blesti: vročico ima in meša se ji
    ●     ekspr. vse to se mu je mešalo po glavi o vsem tem je mislil, premišljeval; ekspr. od dela, skrbi se mi kar meša sem zmeden; ekspr. kaj se ti meša, da to delaš, govoriš zakaj delaš, govoriš tako neumno
    ♦     fiz. snovi se mešata njune molekule se med seboj enakomerno porazdelijo
    méšan -a -o:
    mešana krma; mešana pijača; sladkost, mešana z bolečino; jezikovno, narodnostno mešano ozemlje, prebivalstvo
    ●     ekspr. vest je sprejel z mešanimi občutki z različnimi, nasprotujočimi si občutki; ekspr. za mizo je sedela mešana družba družba, v kateri so bili moški in ženske, ljudje dveh ali več narodnosti, ras; mešana hrana hrana iz živil rastlinskega in živalskega izvora; publ. mešana komisija komisija iz predstavnikov dveh ali več držav, organizacij; trgovina z mešanim blagom trgovina s špecerijskim, galanterijskim, manufakturnim blagom
    ♦     agr. mešana kultura istočasno gojenje dveh ali več kulturnih rastlin na istem zemljišču; ovce z mešano volno s tanko in debelo volno; alp. mešana naveza naveza iz oseb različnega spola; gastr. mešana solata solata iz dveh ali več vrst solate; glasb. mešani zbor zbor iz moških in ženskih glasov; gozd. mešani gozd gozd, v katerem raste več drevesnih vrst; jezikosl. mešani naglasni tip naglasni tip, v katerem je naglas zdaj na osnovi, zdaj na končnici; mat. mešano število število iz celega števila in ulomka; pravn. mešani zakon nekdaj zakon med osebama različne narodnosti, vere; mešana družba podjetje, v katerem je udeleženih dvoje ali več držav; ptt mešana pošiljka pošiljka v mednarodnem prometu iz tiskovin, vzorčnih pošiljk in listin, ki nimajo osebnega pisnega sporočila; šol. mešana šola šola za učence obeh spolov; žel. mešani vlak vlak iz potniških in tovornih vagonov; mešano zaviranje istočasno zaviranje z ročno, zračno zavoro; prisl.: mešano zavirani vlak
    ♦     šport. plavati 400 m mešano plavati enake dele tekmovalne proge v slogu delfina, hrbtno, prsno in kravl
SSKJ²
metafízika -e ž (í)
1. filoz. filozofija, ki obravnava načela stvarnosti, ki so s čuti nedostopna, nespoznavna: pred Sartrom je metafizika dajala prednost esenci pred eksistenco; metafizika vprašuje, zakaj ni nič, temveč nekaj / idealistična metafizika / Aristotelova, sholastična metafizika
// po Heglu filozofsko mišljenje, ki temelji na nepovezanosti, nespremenljivosti predmetov, pojavov: dialektika in metafizika
2. knjiž. kar se s čuti, izkustvi ne da zaznati, spoznati; nadčutnost, nadstvarnost: gon k metafiziki se je v njem vse bolj krepil / metafizika lepote, smrti
3. knjiž., ekspr. zapleteno, težko razumljivo razpravljanje, razmišljanje: njegova diagnoza družbe je jasna, a raje se umika v metafiziko
SSKJ²
mikástiti -im nedov. (á ȃ) ekspr.
1. (močno) tepsti, pretepati: še kot otrok je mikastil svoje vrstnike; kadar je pijan, mikasti ženo in otroke; ruvala sta kole in se na vso moč mikastila z njimi / mikastil je po vratih, pa se ni nihče oglasil močno udarjal, tolkel; pren. veter mikasti vrhove dreves
2. tresti, stresati, premikati: klicala in mikastila ga je, dokler se ni prebudil
3. mučiti, zlasti duševno: tujec je obenem mikal in mikastil njeno bojazljivo srce / učitelj je mikastil učenca, zakaj ne prihaja redno v šolo
SSKJ²
míla jéra míle jére in míla Jéra míle Jére ž (ī, ẹ̑)
ekspr. malodušen, neodločen človek: domovina potrebuje junakov, ne pa milih jer; drži se kakor mila jera ima malodušen, neodločen izraz / kot psovka zakaj se pa niste uprli, mile jere
// kdor (rad) joka: ti otroci so mile jere
SSKJ²
míšnica -e ž (ȋ)
1. zelo strupen bel prah brez okusa: zastrupiti se z mišnico; med hrano je pomešala ščepec mišnice
2. past za miši: nastaviti mišnico; počuti se kot (ujet) v mišnici; pren., ekspr. zakaj bi po nepotrebnem lezli v mišnico; mišnica usode
SSKJ²
móder2 -dra -o prid., modrêjši tudi módrejši (ọ́)
1. knjiž. sposoben prodorno misliti in ustrezno ravnati; preudaren, pameten: moder človek, svetovalec; moder mož; on je najmodrejši med njimi; modro dekle; iron. tega je krivo tvoje modro vodstvo; moder v govorjenju; modrejši si, kot sem mislil; moder kot Salomon zelo; modrejši si od mene; postal si modrejši in starejši / ekspr. modra pamet / ekspr. dali so ga v šole, da bi postal moder izobražen
● ekspr. če ga ne poznaš, verjemi, da je modra glava, da ima modro glavo da je pameten človek; spet je za eno izkušnjo modrejši spet si je pridobil izkušnjo
// ki vsebuje, izraža prodorno mišljenje in ustrezno ravnanje: hvaležen mu je bil za modre nauke; njegov nasvet se mu je zdel moder; modra sodba; njegova beseda je vedno modra; modro mnenje / modra politika / modro kmetijstvo
2. nar. resen, zadržan: zakaj si tako moder / moder obraz; modra drža / z modrimi voli je lahko oral sam mirnimi, poslušnimi
    módro prisl.:
    modro se držati, govoriti, živeti; vse je modro premislil
    módri -a -o sam.:
    modri se je hitro znašel; kamen modrih po verovanju alkimistov kamen, s katerim se dajo spremeniti nežlahtne kovine v zlato ali srebro; sedem modrih grški misleci in državniki v dobi pred Sokratom; moška in modra je ta; dokaj modrih je povedal modrih misli
    ♦     rel. trije modri trije možje, ki so prišli obdarovat novorojenega Kristusa
SSKJ²
môški1 -ega m (ó)
človek moškega spola, navadno dorasel: neki moški se je ozrl za njo; bradat, lep, mlad moški; moški zagorelih lic; glas, koraki moškega; moški in ženska / deblo lipe bi komaj obsegla dva moška / frizer, stranišče za moške
● evfem. ona še ne ve, zakaj so moški na svetu nima še ljubezenskih, spolnih izkušenj; ekspr. moški so jo kar požirali z očmi je spolno zelo privlačna; evfem. očita ji, da ima druge moške da ima spolna razmerja, spolne odnose z drugimi moškimi; pog., ekspr. nora je na moške ima veliko slo po moških
// ekspr., navadno v povedni rabi tak človek kot nosilec odločnosti, poguma: ali smo moški ali nismo; kakšen moški pa si, če si tega ne upaš
SSKJ²
mrakôten -tna -o prid. (ó)
1. v katerem je vidljivost nekoliko zmanjšana: mrakoten hodnik, prostor; mrakotna soba; mrakotno dvorišče, ozadje / mrakoten dan; noč je mrakotna
// ki je temnejših barv ali v senci: mrakotne stene
// ekspr. ki je brez močnega sijaja, svetlobe: mrakotna luč, svetloba
2. ekspr. negativno, neugodno razpoložen: on je mrakoten čudak; zakaj si tako mrakoten
// ki vsebuje, izraža negativno, neugodno razpoloženje: imeti mrakoten obraz; mrakotne gube na čelu / mrakoten smehljaj, značaj; mrakotne misli; mrakotna otožnost
3. ekspr. zelo negativen: mrakotna afera
4. ekspr. ki nasprotuje svobodi, napredku, kritičnemu mišljenju; mračen: mrakotne razmere
    mrakôtno prisl.:
    biti mrakotno razpoložen / v povedni rabi v gozdu je bilo mrakotno
SSKJ²
mrlìč -íča m (ȉ í)
1. mrtev človek, zlasti do pogreba: dati, položiti mrliča na mrtvaški oder, v krsto; pokopati mrliča; prepeljati mrliča na pokopališče; bled kot mrlič; bilo je tiho, kot da bi imeli mrliča v hiši / bedeti pri mrliču / odnesti mrliče in ranjene mrtve ljudi, mrtve / v krščanskem okolju: kropiti mrliča; zvoniti mrliču; pren., ekspr. živel je še, vendar je bil mrlič
// po ljudskem verovanju duh mrtvega v njegovi prejšnji podobi: na pokopališču so se prepirali mrliči; srečati mrliča
2. ekspr. neživahen, nedružaben človek: zakaj si tak mrlič
● čeb. žarg. mrlič mrtva, odmrla čebelja družina; ekspr. politični mrlič človek, ki mu je popolnoma onemogočeno politično delovanje; ekspr. bolnik je bil živ mrlič zelo bled, shujšan; ekspr. on je živ mrlič smrtno bolan
SSKJ²
nabesedíčiti -im dov. (í ȋ)
ekspr. reči, povedati veliko vsebinsko praznega: česa vsega ji ni nabesedičil / zakaj je prišel, je povedal šele, ko se je nabesedičil nagovoril
Število zadetkov: 1910