Fran > SSKJ

1. 1. kar je zapisano: prebrati zapis; razbrati iz zapisa; najstarejši ohranjeni zapisi; to so prvi zapisi pesmi v slovenščini / cerkveni zapisi; pravni, uradni zapis / zapisi na robu opombe, pripisi
   // kar je prikazano s sistemom grafičnih znakov: priložiti izvidu zapis srčnega utripa; zapis potresnih sunkov / črkovni, notni, stenografski zapis / grafični zapis
   // navadno s prilastkom posnetek: zapis na magnetofonskem traku / filmski, fotografski, slikovni zapis; zvočni zapis
2. 2. besedilo, navadno krajše, ki nastaja in se zapisuje sproti: napisati, sestaviti zapis o srečanju s pisateljem; objaviti zapis o poplavah v časopisu / dnevniški, priložnostni, spominski zapis; publicistični, satirični zapis
   // navadno s prilastkom krajša oddaja, ki ne prikazuje česa v celoti: posneti radijski, televizijski zapis o dogodku
3. 3. glagolnik od zapisati: omogočiti natančen zapis pogovora; zapis črke, števila s svinčnikom; zapis dogodkov, misli, vtisov; zmotiti se pri zapisu po nareku / zapis prizora s kamero posnetek
   // naprave za zapis potresnih sunkov
   ● redko sestaviti zapis imen seznam, spisek
   ♦ elektr. zapis shranitev podatkov, informacij na ustrezno sredstvo, medij; lingv. zapis govora, intonacije; mat. desetiški zapis sistematična razstavitev števila na vsoto produktov števil od nič do devet in potenc števila deset

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 5. 2024.

1. 1. lingv. zapis črk, znakov s črkami, znaki drugačnega sistema: zmotiti se pri transkripciji; transkripcija narečnega besedila v knjižni jezik; izvirnim besedilom sledijo transkripcije in pojasnila / fonetična transkripcija glede na glas, ki ga črka, znak zaznamuje
   // zapis črk določene pisave s črkami druge pisave; prečrkovanje: transkripcija grških imen v slovenščino
   // sistem znakov in pravil za tak zapis: za zapis tujih imen se uporablja več transkripcij / pinjin je uradna kitajska transkripcija
2. 2. muz. zapis glasbenega dela za drugačno glasbilo, glas, sestavo: komponist je končal transkripcijo / tenorska pesem v baritonski transkripciji
   // glasbeno delo, nastalo s tem zapisom: izvajati, poslušati transkripcijo / Bachove transkripcije za čembalo Vivaldijevih violinskih koncertov
3. 3. muz. notni zapis zvočnih posnetkov: končati transkripcijo magnetofonskih posnetkov / vse transkripcije hranijo v arhivu
   ● publ. likovna, literarna transkripcija sveta prikaz, predstavitev; publ. umetniška transkripcija ljudskih pravljic obdelava, predelava

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 5. 2024.

1. a) magnetne lastnosti / magnetna sila / magnetni zapis zvoka / magnetni vžigalnik / magnetna moč teh pesmi
2. b) postati magneten / kristal je magneten
   ♦ elektr. magnetni dipol; magnetni krog sklenjena pot, po kateri teče magnetni pretok; magnetni pomnilnik del (elektronskega) računalnika, ki hrani informacije; (magnetni) trak z magnetnim prahom obložen trak za zapis zvoka, slik; magnetno zapisovanje postopek, s katerim se omagneti trak za zapis zvoka, slik; fiz. magnetni pol; magnetni pretok ali magnetni fluks količina, ki je produkt gostote magnetnega polja in površine ploskve, skozi katero to polje pravokotno poteka; magnetni vihar motnje v zemeljskem magnetnem polju zaradi pojavov na soncu; magnetna deklinacija odklon magnetne igle od smeri sever-jug; magnetna igla droben paličasti magnet, navadno v kompasu, ki kaže smer sever-jug; magnetna inklinacija odklon magnetne igle od vodoravne smeri; magnetne silnice; magnetno polje polje, v katerem delujejo sile na magnete in na električne toke; metal. magnetni ločilnik naprava, s katero se ločujejo magnetni delci od nemagnetnih; min. magnetni kršec pirotin; magnetni železovec magnetit; voj. magnetna mina mina z magnetnim vžigalnikom

magnétno prisl.: železo postane magnetno nasičeno

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 5. 2024.

1. 1. navadno s prilastkom določen videz, ki ga ima stvar v prostoru: pravokotna oblika predmeta; stavba ima še prvotno obliko; spreminjajoče se oblike oblakov; po obliki podoben hruški; oblika in barva / oblika črk, tlorisa / listi jajčaste, podolgovate oblike; gmota brez določene oblike / spomenik v obliki piramide / dati izdelkom lepo obliko / moderna oblika pohištva / mokra obleka je še bolj poudarjala njene ženske oblike / za to umetnostno smer so značilne abstraktne oblike / dosti let je proučeval oblike zemeljskega površja
2. 2. navadno z rodilnikom značilnost česa glede na sestavne elemente, njihovo razporeditev: spremeniti obliko enačbe; poslovenjena oblika imena; knjiga ima obliko zbornika / zapis v obliki šifer / analizirati obliko pesmi
   // stanje, skupek določenih značilnosti, po katerem se kaka snov, pojav ločuje od drugih možnosti svojega pojavljanja obstajanja: jedrska, toplotna in druge oblike energije; glasba je ena izmed oblik umetnosti; led je oblika vode / pojavne oblike življenja
3. 3. navadno s prilastkom videz, zunanji izraz kakega pojava, pogojen z njegovo vsebino: bojevati se za napredne družbene oblike; spremenjene organizacijske oblike / dati mislim jasno obliko
4. 4. način, kako je kaj izraženo, povedano, navadno v umetniškem delu: dajati prednost obliki; oblika in vsebina / delo ima izbrušeno obliko
   // s prilastkom sistem izraznih sredstev, v katerem se izrazi kaka vsebina: ta pesnik je uvedel veliko novih oblik; menuet, simfonija in druge glasbene oblike / stalne pesniške oblike
5. 5. s prilastkom, v zvezi v obliki izraža, da se kaj pojavlja, obstaja tako, kot nakazuje določilo: pesmi so izšle tudi v knjižni obliki; sir vsebuje vse bistvene sestavine mleka v koncentrirani obliki; publ.: prihranki v obliki denarja so mu propadli; dati pomoč v obliki materiala in strokovnjakov
6. 6. navadno z rodilnikom način, metoda: spremeniti obliko dela; sodobne oblike zdravljenja / publ. obstajajo razlike v obliki reševanja teh vprašanj
7. 7. lingv. sklonska, spregatvena ali besedotvorna določenost jezikovnega sredstva: nedoločnik, namenilnik in druge glagolske oblike; v besedilu je več pogovornih, zastarelih oblik; enklitične oblike zaimkov; oblika za tretjo osebo množine / osebna glagolska oblika ki zaznamuje osebo, spol, število, naklon in način
   // oblikovalka je ženska oblika od oblikovalec
   ● publ. proučeval je mikroskopsko drobne oblike bitja, organizme; knjiž., redko dati testo v pomaščeno obliko model; knjiž., redko livarska oblika kalup, forma; ekspr. pravilnik ne sme biti le zunanja oblika ne sme samo obstajati, ne da bi vplival na stvari, ravnanje
   ♦ adm. angleška oblika poslovnih pisem pri kateri je vsaka vrstica enako oddaljena od levega roba; ekon. enostavna oblika vrednosti izraz vrednosti blaga v kateremkoli drugem blagu; relativna oblika vrednosti izraz vrednosti določene vrste blaga v drugih vrstah blaga; filoz. oblika način, kako je snov izoblikovana v stvarnost, možnost v realnost; forma; kem. alotropne oblike ogljika; lit. antična metrična oblika; mat. eksplicitna oblika funkcije zapis funkcije, v katerem je odvisna spremenljivka sama na eni strani enačbe; min. izometrična oblika kristala

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 5. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 5. 2024.

1. 1. glagolnik od zaznamovati: zaznamba višine vode ob poplavah / zaznamba izdelkov
2. 2. knjiž. kratek zapis, opomba: pisateljeve zaznambe v knjigi / zaznamba o vpisu v državljansko knjigo na hrbtni strani rojstnega lista zaznamek
3. 3. redko oznaka: zaznambe na napravah / poslati telegram z zaznambo «plača prejemnik»
4. 4. jur. začasni, pogojni vpis sprememb v zemljiški knjigi: zaznamba razlastitve, vknjižbe / zemljiškoknjižna zaznamba
   // vpis, zapis dejstva v uradnem postopku: zaznamba dražbenega naroka; zaznamba izvršljivosti terjatve

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 5. 2024.

1. 1. v posebni obliki sestavljen in potrjen zapis o dogodku pravne narave: izdati, napisati, podpisati listino; ponarejena listina; kolkovanje listin; overiti prepis listine; pristnost listine / bančne listine; ozemlje je postalo samostanska last s cesarjevo darilno listino; denarne in kreditne listine; pooblastilne listine; prevozne listine
   ♦ fin. knjigovodska listina na temelju katere se zapiše poslovni dogodek v konte; jur. javna listina ki jo izda javni organ v mejah svoje pristojnosti in v predpisani obliki; polit. Atlantska listina razglas predsednikov Združenih držav Amerike in Velike Britanije iz leta 1941 o načelih povojne ureditve sveta; ustanovna listina Organizacije združenih narodov temeljna določila o ciljih, načelih, ustroju in delovanju Organizacije združenih narodov; žel. spremne listine vlakov
2. 2. zapis, ki kaj dokazuje, pojasnjuje sploh: ta načrt je najvažnejša listina za zgodovino slovenske šole; tako je bral v starih listinah; v pisalni mizi svojega moža je našla tudi nekaj neljubih listin; zgodovinske listine

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 5. 2024.

1. 1. nav. mn. besedilo, navadno krajše, ki nastaja in se zapisuje sproti: brati pisateljeve zapiske; v zapiskih opisati kaj; zapiski iz vojnih let / dnevniški, popotni, spominski zapiski
2. 2. zapis: zapisek izjav prič; doba prvih zapiskov / zapisek na robu opomba, pripis; govoriti brez zapiskov pisne priprave
   // rokopisni, stenografski zapisek
3. 3. mn. sproti nastali zapis posredovane učne snovi: učiti se po zapiskih; imeti urejene zapiske / na predavanjih si delati zapiske
   ● redko sestaviti zapisek z imeni prisotnih spisek, seznam
   ♦ šol. anekdotski zapisek sprotno učiteljevo zapisovanje opažanj o vedênju posameznega učenca; zapiski o uspehih učencev pisno izraženo učiteljevo mnenje o napredovanju in uspehih učencev

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 5. 2024.

1. 1. delati kaj suho, čisto z drgnjenjem, zlasti s tkanino: brisati pohištvo, posodo; brisati očala z robcem; brisati se v brisačo; brisati si čelo, oči; brisati si čevlje ob travo
   // odstranjevati kaj z drgnjenjem, zlasti s tkanino: brisati prah; brisati gnoj z rane; brisala si je solze; brisala mu je pot
2. 2. delati manj vidno: veter briše stopinje / meje med narodi se brišejo
   // dov. in nedov. izbrisati: brisati dolgove, magnetofonski zapis; brisati ime s seznama
3. 3. pog., ekspr. tepsti, tolči: neusmiljeno ga je brisal / žarg. mitraljez briše po tanku
   ● ekspr. burja briše sneg v obraz meče; nebo se briše se jasni; ekspr. vsak si ob tebe prste briše počenja s teboj, kar hoče; pog., ekspr. briše jo po cesti hitro gre, teče

brišóč -a -e: sprejme ga, brišoč si s predpasnikom roke
♦ voj. brišoči let letala let nizko nad tlemi

brísan -a -o: brisan magnetofonski trak
♦ voj. brisani prostor kroglam in granatam popolnoma izpostavljen prostor pred obrambno linijo

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 5. 2024.

1. 1. večje število trdno sešitih tiskanih listov; knjiga: brati bukve, na bukve; tako stoji v bukvah; debele, stare bukve; latinske bukve / mašne bukve; pogledati v sanjske bukve
2. 2. kot knjiga trdno sešiti listi za uradne zapise: pogledati v krstne bukve; voditi gruntne bukve zemljiško knjigo
   ● star. govori, kakor bi iz bukev bral gladko; učeno; star. kar naprej je v bukvah bere, študira; črne bukve po ljudskem verovanju knjiga, s katero se da čarati, vedeževati; star. njegovo ime je zapisano v zlatih bukvah zgodovine ta človek je zelo zaslužen; učenca so vpisali v zlate bukve nekdaj v knjigo z imeni odličnjakov
   ♦ etn. šembiljske bukve knjiga ljudskih prerokovanj; jur. gorske bukve zapis dolžnosti in dajatev zakupnikov vinogradov v fevdalizmu

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 5. 2024.

1. 1. del človeškega ali živalskega telesa, v katerem so osrednji živčni centri in nekatera čutila: glava ga boli; glava mu je klonila, omahnila na prsi; dvigne glavo in ga bistro pogleda; z dlanmi podpreti glavo; sneti klobuk z glave; čez glavo se odeti; dati ruto na glavo; poln jerbas je zadela na glavo; pod glavo si je položil blazino; udariti koga po glavi; debela, plešasta glava; človek z dolgo, ozko glavo; deli, kosti glave; oblika glave; poškodba glave; bolečina v glavi / ptica s črno glavo / kupiti svinjsko, telečjo glavo / risati glavo; glava iz mavca / obrniti glavo nazaj ozreti se; skočiti v vodo na glavo z glavo naprej; kri ji je silila v glavo; zavrtelo, zvrtelo se mu je v glavi začutil je omotico
   // njegova siva glava je vzbujala spoštovanje njegovi sivi lasje kot znamenje starosti; umivati glavo lase; del glave, ki ga pokrivajo lasje
   // bil je za glavo višji od drugih za višino glave
   // kot klic za dajanje poguma glavo pokonci / pri izražanju
   1. a) žalosti, zadrege: nagniti glavo; povesiti, skloniti glavo
   2. b) nesoglasja, zanikanja: odmajati z glavo
   3. c) neprijetnega začudenja, dvoma: presenečeno je majal z glavo; zmajati z glavo
   4. č) strahu: potegniti, stisniti glavo med ramena
   5. d) nestrpnosti, odpora: stresti, stresati z glavo; pren. dohodek na glavo (prebivalca); koliko glav (živine) imaš v hlevu?
      // ta del človeškega telesa, katerega izguba ali hujša poškodba pomeni izgubo življenja: ni se bal za svojo glavo, za otroka ga je skrbelo / kot podkrepitev: glavo dam, stavim, da je tako; glavo stran, če lažem / pog., ekspr. odnesti celo glavo nepoškodovan priti iz tepeža, boja; vzeti komu glavo obglaviti ga; na njegovo glavo je razpisana nagrada kdor bo omogočil, da bo iskani aretiran, bo dobil nagrado; star. deli so ga ob glavo obglavili so ga; ekspr. pognal si je kroglo v glavo naredil je samomor z ustrelitvijo; pog. med vojno ji je šlo za glavo bila je v nevarnosti, da jo usmrtijo; ekspr. svojo neprevidnost je plačal z glavo zaradi svoje neprevidnosti je umrl
2. 2. nav. ekspr. ta del pri človeku kot središče njegovega razumskega in zavestnega življenja: imeti glavo polno domislekov; to mi že dolgo blodi, hodi, roji po glavi; obdržati, nositi v glavi / glej, da ne boš izgubil glave da boš ostal priseben; pog. zmešati glavo dekletu vzbuditi ljubezen; vedno bolj je brez glave zmeden, raztresen; to žensko si moraš kar iz glave izbiti pozabiti jo; novica mu ni hotela, ni šla v glavo ni mogel verjeti, da je resnična; pog. poštevanka mu ne gre v glavo ne more si je zapomniti; kaj neki ti je stopilo, šinilo, udarilo v glavo; pog. stvar si je vtepla v glavo; misel se ji je zapičila v glavo; delati po svoji glavi ne oziraje se na mnenje, nasvete drugih; učencu se je posvetilo v glavi doumel, razumel je; delati z glavo opravljati umsko delo; biti pri delu zbran; misliti s svojo glavo imeti samostojno mišljenje; fant je bistre, dobre, pog. odprte glave; pog. bolj počasne glave je; ima (dobro) glavo se lahko uči, trdo glavo se težko uči; pog. preveč je svoje glave trmast, svojeglaven
   // s prilastkom človek, zlasti glede na svoje značilnosti, umske sposobnosti: bil je bistra glava; izrazita filozofska glava; modra, prebrisana, učena glava / kronana glava vladar; navzoče so bile vse visoke glave / domačija je brez moške, ženske glave
3. 3. z rodilnikom najpomembnejši, vodilni človek v kaki organizaciji, skupini, gibanju: bil je glava opozicijskega gibanja, stranke / glava družine
4. 4. rabi se samostojno ali s prilastkom glavi podoben del česa
   1. a) po mestu: ladja se je potopila z glavo naprej; skalne glave gor; glava lesenega pomola / glava kolone
   2. b) po obliki: glave žebljev; vijaki brez glav; ponvica za glavo stegnenice
   3. c) po pomembnosti: plužna glava; glava šivalnega stroja
      // okroglast in glede na uporabnost najpomembnejši del nekaterih rastlin: solata ima velike glave; zelnata glava / zelje dela glave, gre v glave med rastjo se oblikuje v glave
      // daj mi glavo čebule (eno) čebulo
      // knjiž. roža je nagnila glavo cvet
5. 5. naslovni del knjige, revije, časopisa ali sestavka: podlistek nima glave; glava Ljubljanskega zvona
   // kar je napisano na zgornjem, uvodnem delu listine, pisma: glava zgodovinske listine / pismo je imelo v glavi naslov
   ● ekspr. zaradi tega jih bo še zelo glava bolela bodo imeli velike skrbi; občutili bodo neprijetne posledice; ekspr. ne ve, kje se ga glava drži zaradi preobilice dela, skrbi je popolnoma zmeden; ekspr. govoril je nekaj, kar ni imelo ne glave ne repa kar je govoril, je bilo brez logične povezave; ekspr. s tem si ni ubijal glave delal skrbi; strokovnjaki si že dolgo belijo glavo s tem vprašanjem veliko razmišljajo o vprašanju; ekspr. spet so začeli dvigati glave postajati uporni, predrzni; ekspr. imeti prazno glavo zelo malo ali nič vedeti; ekspr. imeti polno glavo skrbi zelo veliko; pog., ekspr. fant ima glavo na pravem koncu zna pametno, premišljeno ravnati; pog., ekspr. nositi glavo naprodaj izpostavljati se smrtnim nevarnostim; nositi glavo pokonci biti ponosen, samozavesten; pog., ekspr. nositi glavo v torbi biti v neprestani življenjski nevarnosti; vznes. nima, kamor bi glavo položil nima kje stanovati, prespati; ekspr. ves večer so stikali glave si šepetali; ekspr. tišči glavo v pesek (kot noj) noče videti neprijetne resnice, sprijazniti se z njo; pog. vedeti, znati iz glave na pamet; pog., ekspr. zaradi tega ti ne bo krona z glave padla se ne bo zmanjšal tvoj ugled; ekspr. imel sem dela čez glavo zelo veliko; pog. vreči skrbi čez glavo ne ukvarjati se z njimi; ekspr. čez glavo se je zadolžil zelo; pog. dekleti sta ji čez glavo zrasli se je ne bojita več, se ne zmenita za njene opomine; pog., ekspr. nakopati si kaj na glavo prevzeti nase neprijetno skrb za kaj; ekspr. radi bi svet na glavo obrnili, postavili spremenili trdna, ustaljena načela, spoznanja; pog., ekspr. saj nisem na glavo padel, da bi hodil tja nikakor ne bom šel tja, ker bi bilo to zame slabo; ekspr. postaviti resnico, ugotovitev na glavo prikazati jo v nasprotnem smislu; ekspr. ne grem, pa če se vsi na glavo postavite nikakor ne, sploh ne; ekspr. zadeti žebelj na glavo opozoriti na bistvo, priti do bistva stvari; pog. pohvala mu je stopila v glavo postal je domišljav, prevzeten; šalj. pijača mu je zlezla v glavo opil se je; ekspr. za glavo se je prijel, ko je zvedel resnico bil je (neprijetno) presenečen, začuden; pog. tudi on ima maslo na glavi tudi on je napravil prekrške, prestopke; pog., ekspr. vso organizacijo izleta sem imel na glavi za vso organizacijo sem moral skrbeti; ekspr. ne bom dovolil, da bi mi po glavi hodili da bi samovoljno, brezobzirno ravnali z menoj; ekspr. na trgu je bila glava pri glavi veliko ljudi skupaj; zgrabiva zadevo pri glavi začniva z bistvom stvari; iron. v njegovi glavi je nekaj narobe njegove misli in dejanja so nekoliko čudaške; iron. ta ima pa slamo v glavi nič ne ve, ne zna; pog., ekspr. malo ga je imel v glavi bil je nekoliko vinjen; pog., šalj. manjka mu eno kolesce v glavi je nekoliko čudaški; ekspr. hiša nam še ne gori nad glavo ne mudi se nam še tako zelo; ekspr. nima niti strehe nad glavo doma, stanovanja; ekspr. hotel je z glavo skozi zid izsiliti, doseči nemogoče; ekspr. biti nov od nog do glave, od glave do peta biti oblečen v nova oblačila; ekspr. glavo za glavo če je kdo zakrivil človekovo smrt, naj se kaznuje s smrtjo; ekspr. več ima v mezincu kot ti v glavi neprimerno več ve kot ti; tvoja glava, tvoj svet stori, odloči se po svojem preudarku; več glav več ve; preg. po slabi družbi rada glava boli; preg. riba pri glavi smrdi če je kaka skupnost, družba slaba, je treba krivdo iskati med vodilnimi, odgovornimi ljudmi; preg. kdor nima v glavi, ima v petah pozabljiv človek se mora večkrat vrniti
   ♦ adm. glava začetni del uradnega dopisa, ki vsebuje podatke o pošiljatelju, številko dopisa, datum, ali ti podatki na ovojnici; alp. jeklena glava cepina scela skovan zgornji del; anat. mišična glava trupu bližji ali zgornji del mišice; elektr. magnetna zvočna glava priprava, ki spreminja električne signale v magnetni zapis na trak in narobe; magnetofonska glava magnetna zvočna glava pri magnetofonu; etn. lov na glave pri primitivnih ljudstvih zbiranje človeških glav pri napadu na sovražna plemena, da bi bile za trofeje; film. filmska glava začetni del filmskega traku s podatki o filmu; gozd. glava sekire debelejši del sekire; grad. glava pilota topi zgornji konec pilota; les. glava del orodja ali strojne naprave, na katerega se namestijo noži ali drugačna rezila; strojn. cilindrska glava ali glava motorja del motorja, ki zapira cilinder na nasprotni strani kakor bat; frezalna glava; vrtalna glava del vrtalnega stroja, v katerega se vpne sveder ali kako drugo vrtalno orodje; teh. ojnična glava ali glava ojnice večji konec ojnice; sklepna glava kovice razširjeni konec, ki nastane, ko se kovica zakuje; glava risbe najvažnejši podatki o tehnični risbi na risbi sami; žel. tirnična glava zgornji, odebeljeni del tirnice

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 5. 2024.

1. 1. odstraniti z drgnjenjem, zlasti s tkanino: izbrisati gnoj iz rane; izbrisati pomožne črte z radirko; izbrisati si pot, solze
2. 2. povzročiti, napraviti, da kaj ne obstaja več: dež je izbrisal napis; kar je napisano s svinčnikom, se kmalu izbriše / izbrisati magnetofonski zapis / ekspr.: okupator je hotel izbrisati naš narod s sveta; potres je izbrisal skoraj celo mesto porušil, uničil; pren. s tem se krivda ne da izbrisati
   // s črtanjem označiti za opustitev, izločitev: izbrisati ime iz seznama / izbrisati dolg
3. 3. napraviti nevidno: izbrisati sled v snegu / izbrisati razlike v vzgoji
   ● ekspr. prestane ječe še ne morem izbrisati še mislim nanjo, sem pod njenim vtisom; star. temeljito so mi izbrisali oči povzročili, da imam drugačen, realen odnos do stvari; ekspr. to željo si boš moral izbrisati iz glave jo opustiti; ekspr. izbrisati koga iz spomina, srca ga pozabiti; redko čas vse izbriše sčasoma se vse pozabi

izbrísati se tudi zbrísati se prenehati biti član kake organizacije, društva: izbrisati se iz kluba, šole / elipt. fant se je izbrisal prenehal hoditi v šolo

izbrísan tudi zbrísan -a -o: izbrisani sledovi; napis je izbrisan; izbrisan iz spomina; kraj je izbrisan s površja zemlje; prim. zbrisati

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 5. 2024.

1. 1. nav. ekspr. kdor zna kaj dobro, navadno strokovno narediti: ta zidar je mojster; zdravnik je sčasoma postal mojster; v plesu si je želel pokazati se mojstra; ta čevljar velja za mojstra; je mojster za sestavljanje dopisov; mojster v kuhanju, opisovanju narave, streljanju; iron. to je lahko pokvaril samo tak mojster, kot si ti / znan mojster besede pisatelj ali pesnik, ki piše v lepem jeziku; mojster dleta (dober) kipar; mojster belih strmin (dober) smučar; mojster taktirke dirigent
   // umetnik: rad prebira stare mojstre; nesmrtni, veliki mojstri / kot pristavek k imenu mojster Prešeren
   // naslov zlasti za starejšega uglednega skladatelja, dirigenta: violino se je učil pri znanem mojstru / kot nagovor kako naj zaigram, mojster / kot pristavek k imenu mojster Gallus
2. 2. do 1962 kdor ima najvišjo usposobljenost v kaki obrtni stroki: mojstri so po vojni prevzeli vodilna mesta v proizvodnji; dati naročilo mojstru; odnosi med vajenci, pomočniki in mojstri / kuharski, predilni, tesarski mojster
   ● ekspr. mojster skaza kdor dela slabe izdelke; ekspr. mojster in pol velik, dober strokovnjak; vaja dela mojstra za dobro obvladanje česa je potrebna (dolgotrajna) vaja; delo hvali mojstra delavčeva strokovnost se sodi po kvaliteti njegovih izdelkov; vsak najde svojega mojstra
   ♦ ekon. cehovski mojster nekdaj lastnik obrtniške delavnice v fevdalizmu; gled. odrski mojster delavec, ki vodi in usklajuje delo odrskih delavcev pri postavljanju in razstavljanju scene; kor. baletni mojster strokovni vodja baletne skupine; muz. koncertni mojster vodja violinistov v orkestru; rad. tonski mojster kdor pri posnemanju zvoka skrbi, da je zvočni zapis odraz naravnega zvočnega dogajanja; rel. veliki mojster vrhovni predstojnik v viteških redovih; šah. mednarodni mojster naslov igralca, za stopnjo nižji od velemojstra; nacionalni mojster najvišji naslov igralca, ki ga podeli šahovska organizacija v državi; šport. mojster športa v nekaterih vzhodnoevropskih državah častni naslov za zaslužne športne tekmovalce, strokovnjake in organizatorje

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 5. 2024.

1. 1. ovojnica z listom papirja za navadno daljša sporočila po pošti: kupiti pismo in dopisnico; barvasta, bela pisma; majhno, podolgovato pismo / znamke za pisma / odprl je pismo in začel brati; zalepiti, zapreti pismo / sporočiti v pismu
   // sporočilo, ki se navadno pošilja v taki ovojnici: dati pismo v ovojnico; dobiti pismo; izročiti pismo naslovniku; napisati, sestaviti dolgo pismo; oddati pismo na pošto; poslati pismo po kurirju, pošti / anonimno pismo; grozilno, izsiljevalno, ljubezensko, poslovilno, zahvalno pismo; predsednik je zboru poslal pozdravno pismo; uredništvo je prejelo veliko protestnih pisem / publ. odprto pismo sestavek, ki seznanja javnost z obravnavo zadeve med avtorjem sestavka in drugo osebo
   // s prilastkom krajše uradno ali poslovno pismeno sporočilo: cirkularno pismo; poslovna, uradna pisma; terjatveno pismo; glava pisma
2. 2. v zvezi sveto pismo temeljna knjiga krščanske vere in delno židovske vere: brati, razlagati sveto pismo; odlomek iz svetega pisma / sveto pismo nove, stare zaveze
3. 3. star., s prilastkom listina: darilno pismo; notarsko pismo / napraviti ženitno pismo ženitno pogodbo
4. 4. star. pisava, črkopis: iznajditelj glagolskega pisma; naučiti koga grškega pisma / z njegovo pomočjo se je izobrazil v pismu in knjigi v pisanju in branju
   ● star. ko je delal pismo, je hčeri dal pol posestva oporoko; star. v pismih piše, da sem rojen v tem kraju v dokumentih; knjiž. izmenjala sta si precej pisem precej sta si dopisovala
   ♦ adm. poslovno pismo stenografija, ki omogoča zapis do osemdeset besed na minuto; fin. kreditno pismo bančna listina, s katero je mogoče dvigati zneske pri drugih bankah; jur. dolžno pismo pismena obveza o napravljenem dolgu; zadolžnica; lit. roman v pismih; polit. akreditivna ali poverilna pisma pooblastilne listine, ki jih poslanik ob nastopu službe izroči poglavarju tuje države; ptt pismo pošiljka v ovojnici, praviloma s pismenim sporočilom; ekspresno pismo ki se dostavi takoj, ko prispe v naslovni kraj; letalsko pismo iz zelo lahkega papirja, pri katerem ima ovojnica barvast rob; navadno pismo ki se dostavlja z redno pošto brez dodatnih uslug pošiljatelju; priporočeno pismo za katerega izda pošta potrdilo o prejemu in katerega prejem potrdi naslovnik s podpisom; rel. pastirsko pismo škofovsko pismo, poslanica vernikom; trg. fakturno pismo račun in obvestilo naslovniku na istem obrazcu

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 5. 2024.

1. 1. glagolnik od potegniti: poteza s čopičem, peresom; poteza z roko / krtačiti si lase s hitrimi potezami potegljaji; z odločno potezo je prečrtal stavek
   // šah. premaknitev figure po določenem pravilu na drugo polje: izsiliti potezo; kuvertirati potezo zapisati naslednjo potezo in zapis oddati v zaprti kuverti, navadno ob prekinitvi igre; igralec je na potezi mora napraviti potezo; mat v treh potezah
   ● publ. zdaj so na potezi pedagogi morajo kaj ukreniti pedagogi
2. 2. črti, gubi podobna zareza na obrazu: globoka poteza ob ustih
   // nav. mn. videz, zunanja podoba obraza: njegove poteze so izražale žalost; imeti nežne, odločne poteze; zaradi bolečin spačene poteze; ekspr.: jeklene, mehke poteze; obraz s pravilnimi potezami / na starost so se njene poteze polepšale izraz
3. 3. nepretrgana vrsta točk; črta: narediti navpično potezo; debele in tanke poteze pri črkah / naslov je bil napisan z odločnimi potezami / risba v nežnih potezah
4. 4. osnovna lastnost ali značilnost: ta poteza mi je pri njem najbolj všeč; to je bistvena poteza njegovega značaja
5. 5. nav. mn., s prilastkom kar kaže, nakazuje kaj brez podrobnosti: glavne poteze in obrisi česa / publ., z oslabljenim pomenom odtujenost je dobivala določnejše poteze je postajala določnejša
   // pokazati kaj v glavnih, osnovnih potezah; to je v kratkih potezah vsebina knjige; dati pregled v splošnih potezah
6. 6. ekspr. dejanje, ukrep, ravnanje: to ni bila pametna poteza; z nasprotno potezo so preprečili načrt; s taktično potezo rešiti položaj / narediti prvo potezo

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 5. 2024.

1. 1. likovna upodobitev česa z barvami, navadno umetniška: delati, končati sliko; dobra, lepa slika; slika cvetočega drevesa; deček na sliki je kot živ / abstraktna slika; oljnata slika; stenska, stropna slika; slika na steklu
   // delo, izdelek s tako upodobitvijo: po stenah visijo slike; obesiti, sneti sliko / dati sliko v okvir / kupiti Jakopičevo sliko ki jo je naslikal Jakopič
2. 2. upodobitev česa, zlasti v knjigi, časopisu: za otroške knjige so primernejše barvne slike; slika na naslovni strani; slike in besedilo; v učbeniku je veliko slik / izrezovati slike iz starih koledarjev / kot opozorilo v tekstu glej, primerjaj sliko št. 8
3. 3. upodobitev česa, nastala na osnovi delovanja svetlobnih žarkov na snov, občutljivo za svetlobo: izdelati, povečati sliko; skupinska slika / album slik; gladek, nazobčan rob slike
   // upodobitev česa, nastala s pomočjo kakega tehničnega sredstva: projicirati sliko na platno, steno / filmska, televizijska slika; rentgenska slika prsnega koša
4. 4. s prilastkom bistvene, navadno z vidom zaznavne lastnosti, značilnosti zunanjega sveta: po potresu se je povsod kazala enaka slika: porušene hiše, prestrašeni ljudje; sliko slapa si je hotel vtisniti v spomin
5. 5. s prilastkom pojavne lastnosti, značilnosti česa, kot jih določa prilastek: slika stanja, ki jo je podal, ni prava; knjiga je le približna slika trpljenja v taborišču / publ. slika položaja se je spremenila položaj
6. 6. navadno s prilastkom kar nastane v zavesti kot posledica obnovitve česa vidnega, doživetega: pred očmi so se mu pojavljale neprijetne slike iz preteklosti; rada je v spominu obujala slike iz otroštva
   // knjiž. kar nastane v zavesti kot posledica izkušenj, védenja, miselne ali čustvene dejavnosti; predstava: imeti, ustvariti si pravo sliko o čem
7. 7. gled. vsebinsko, časovno in prostorsko zaokrožen del gledališke predstave: arija iz druge slike prvega dejanja; drama v sedmih slikah
   ● ekspr. ti si pa slika posebnež; šalj. gasilska slika skupinska slika; zastar. gledati gibljive slike (umetniško) delo iz slik na filmskem traku; film; ekspr. hči je prava slika svoje matere zelo ji je podobna; imeti jasno sliko o čem pravilno, dobro kaj poznati
   ♦ film., rad. slika (na zaslonu, platnu) se preliva; podložiti sliko; negibna slika besedilo, risba ali fotografija (na zaslonu, platnu), ki med predvajanjem miruje; fiz. navidezna slika; prava slika ki nastane v presečišču podaljškov žarkov in jo lahko opazujemo z očesom ali na zaslonu, ki prestreže svetlobo; fot. razviti slike; ostra slika na kateri je posneti predmet, pojav jasno, razločno viden; gled. živa slika prizor, v katerem se igralci ne gibljejo in ne govorijo; lit. slika pripovedna enota kot del pripovednega dela v prozi; zlasti v drugi polovici 19. stoletja zelo kratko pripovedno delo v prozi, ki navadno objektivistično prikazuje kak dogodek; mat. narisati sliko funkcije; med. krvna slika; meteor. vremenska slika; rad. poslati sliko po linku; mešalec slike; rel., um. votivna slika narejena, podarjena zlasti kaki cerkvi zaradi zaobljube; šol. tabelska slika kratek in pregleden zapis učne snovi, ki nastaja med poukom na tabli; tisk. dvokolonska slika; um. senčna slika liki, ki nastanejo s projekcijo sence predmeta na zaslonu

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 5. 2024.

1. 1. zvok določene višine, trajanja, jakosti in barve: zaigrati, zapeti ton; znižati, zvišati ton; dolg, kratek ton; glasen, tih ton; nizek, visok ton; jakost tona; melodija iz osmih tonov
2. 2. vsaka od barv iste barvne osnove, ki se od drugih loči po kaki lastnosti: ta ton mi je všeč; tapete so v istem tonu kot preproge; na sliki prevladujejo modri toni; svetel, temen ton; topli, veseli, živahni toni / barvni ton
   // z izrazom količine svetlostna stopnja vsake od barv iste barvne osnove: stena naj bo za kakšen ton temnejša od vrat; ponaredek je za več tonov svetlejši
3. 3. ed., navadno s prilastkom način izražanja, zlasti govorjenja, pisanja: moti me tvoj cinični ton; v prijateljskem tonu napisano pismo; priznavajoč ton kritike
4. 4. knjiž., s prilastkom značilnost, posebnost: modernistični toni pesnikovih zgodnjih stvaritev / ed.: politične razmere dajejo ton kulturniškemu razpravljanju; melanholičnost je osnovni ton njegovega pripovedništva / z oslabljenim pomenom njegove pesmi označujejo toni ironije
   ● žarg., muz. s pravilnim dihanjem dobimo pri petju lep ton glas; ekspr. obdolžili so ga neobjektivnosti takoj, ko je nekoliko zvišal ton glasneje, odločneje spregovoril; žarg., film., rad. slika in ton zvočni zapis
   ♦ fiz. ton zvok z eno samo sinusno sestavino določene frekvence; fiz., muz. komorni ton ton, ki služi kot izhodišče za uglaševanje glasbenih instrumentov; lingv. (osnovni) ton odvisen od števila periodičnih tresljajev glasilk; muz. alikvotni toni sozveneči z osnovnim tonom; harmonični delni ton delni ton, katerega višina je celoštevilčni mnogokratnik višine osnovnega tona; osnovni ton najnižji ton osnovnega akorda; ton lestvice, ki ni zvišan ali znižan; prvi, najnižji harmonični delni ton, ki daje tonu višino; vodilni ton; barva tona lastnost tona, odvisna od števila in jakosti alikvotnih tonov; ton a, e

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 5. 2024.

1. 1. dolg, ozek in tanek kos blaga, gume, kovine: odvijati trak; prišiti trak; razrezati trak na več delov; navezati na trak; prevezati s trakom; gumiran, papirnat, svilen trak; okrasni, pisani trakovi; trak in vrvica / čez oko nosi črn trak; lepilni, samolepilni trak; merilni trak; nosilni trak za nošenje, prenašanje česa; reditelji z rdečim, rumenim trakom na rokavu; ščitni trak ki ščiti robove hlač, kril; klobuk s širokim (zunanjim) trakom na zunanjem stiku krajcev in štule; tesnilni trak; žalni trak ki se nosi na rokavu, reverju kot znamenje žalovanja
   // posneti na filmski, magnetofonski trak; trak za pisalni stroj / trgati v trakovih v dolgih in tankih kosih
2. 2. tak kos, napeljan okrog valjev, za strojno prenašanje česa: pognati, ustaviti trak / brezkončni ali neskončni trak s spojenima koncema
   // navadno s prilastkom transportna naprava z brezkončnim trakom: premestiti nakladalni, transportni trak
   // v zvezi tekoči trak naprava, ki pomika predmet od enega delovnega mesta do drugega, vmes pa mora vsak delavec opraviti svoj del delovnih opravil: s tekočega traku bo prišlo vsak dan deset avtomobilov; delati pri tekočem traku; izdelki s tekočega traku / avtomatski tekoči trak pri katerem delajo avtomati
3. 3. navadno v zvezi tekoči trak delovni postopek, pri katerem se predmet pomika od enega delovnega mesta do drugega, vmes pa mora vsak delavec opraviti svoj del delovnih opravil: organizirati, uvesti tekoči trak
4. 4. nav. ekspr. kar je podobno traku: srebrni trak v dolini je reka / z oslabljenim pomenom beli trak ceste / rumeni trakovi tigrove kože proge, pasovi; slepeča trakova avtomobilskih žarometov žarka; snopa
   ● publ. po slavnostnem govoru je predsednik občine prerezal trak s tem dejanjem je simbolično odprl kaj; ekspr. težave so si sledile kar na tekočem traku, po tekočem traku hitro druga za drugo; ekspr. v glavi se mu je začel odvijati trak spominov vrsta med seboj povezanih spominov
   ♦ agr. žveplov trak iz v ognju obstojnega materiala, na katerega je naneseno žveplo za suho žveplanje lesene vinske posode; elektr. izolirni trak za izoliranje zlasti spojev (električnih) vodnikov; (magnetni) trak z magnetnim prahom obložen trak za zapis zvoka, slik; les. strženovi trakovi ki potekajo radialno od stržena debla k skorji; mat. številski trak številska premica; med. drenažni trak; metal. trak zelo dolg, ploščat valjan izdelek; navt. ladja si je pridobila modri trak priznanje za najhitrejšo vožnjo čez Atlantski ocean; obrt. kapitalni trak okrasni trak iz barvnega blaga na obeh koncih hrbta pri vezani knjigi; trak za hladno, vroče spajanje umetnih mas; ptt telegrafski trak na katerega telegrafski aparat zapisuje sprejete znake; rad. uvodni trak začetni del magnetofonskega traku brez magnetne plasti in zapisa za namestitev traku v magnetofonu; šport. ciljni trak razpet na cilju prečno na tekmovalno stezo; um. napisni trak z besedilom na srednjeveških slikah ali kipih; zal. bralni trak uvezan trak za zaznamovanje strani; zool. plavutni trak hrustančasti ali koščeni oporni del plavuti; žel. tirni trak druga za drugo položene in na prage pritrjene tirnice

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 5. 2024.

1. 1. nanašajoč se na zvok: zvočni pojavi / zvočna naprava, priprava / zvočni signal, znak / zvočni dražljaj / dosegati posebne zvočne učinke; zvočni vtis govora; zvočna podoba besede; zvočna skladnost / zvočni časopis na (magnetni) trak ali kaseto posneti aktualni članki ali obvestila za slepe; zvočni film film z dialogi, glasbo in šumi; zvočni zapis; zvočno sporočilo / zvočna in toplotna izolacija / zvočna hitrost; zvočna jakost
   ● prebiti zvočni zid biti hitrejši od zvoka
   ♦ elektr. zvočni ojačevalnik; film., gled. zvočni efekt zvok, ki spremlja dogajanje; učinek, ki ga zvok doseže; film., rad. zvočna oprema ustrezna glasba, šumi v radijski oddaji, filmu; muz. zvočni tlak tlak, merjen po frekvenci in jakosti zračnih tresljajev; rad. zvočni posnetek; zvočni rekviziti priprave, s katerimi se povzročajo zvoki v kaki oddaji, igri; zvočna kulisa gramofonski ali magnetofonski posnetek zvokov, šumov za ustvarjanje iluzije prizorišča; zvočna omarica zabojčku podobna naprava z zvočnikom, zvočniki; zool. zvočni mehur organ za krepitev glasu pri nekaterih živalih
2. 2. ki lepo, dobro zveni: zvočen glas; pesnikov jezik je zvočen; zvočne orglice / odmev je napolnil zvočne oboke grajskih dvoran

zvóčno prisl.: zvočno in slikovito izraziti; zvočno bogat, poln

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 5. 2024.

1. a) montažna dela so se začela / razporediti dele na montažno mizo; montažno orodje / delavci pri montažnem traku / montažno podjetje za avtomobile / zrastlo je nekaj novih montažnih blokov; montažni kiosk; montažna hiša; montažna stena; montažno naselje
2. b) montažni filmski zapis / montažni efekti, triki
   ♦ grad. montažni kljun naprava, ki pri gradnji jeklenih mostov brez postavljanja odrov varuje konstrukcijo pred poškodbo; montažna gradnja

montážno prisl.: montažno graditi stanovanjski blok

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 5. 2024.