spraševáti -újem nedov. (á ȗ) 1. z ustno ali pisno izraženo željo, zahtevo obračati se na koga z namenoma) od njega kaj izvedeti: spraševali so ga, ali hoče z njimi na izlet;
nenehno so jo spraševali, kaj misli, zakaj se boji;
spraševati o čem, po čem;
spraševati po telefonu;
radovedno, zaskrbljeno spraševati;
ne sprašuj me, zakaj sem to storil, ker sam ne vem;
spraševati in odgovarjati / kupci trgovce sprašujejo po ceni izdelka; spraševati za mnenje; spraševati za pot b) od njega kaj dobiti: uradniki vedno sprašujejo po osebnih dokumentih;
spraševati za dovoljenje, nasvet, pojasnilo c) izražati zanimanje: spraševati koga po počutju, zdravju
● pog. boš pivo? Še sprašuješ izraža nepotrebnost, odvečnost vprašanja zaradi samoumevnosti, jasnosti odgovora2. ustno ugotavljati, preverjati kandidatovo znanje učne snovi: profesor sprašuje dijake učno snov / spraševati koga fiziko; spraševati za oceno spraševáti se
zastavljati si kako vprašanje z namenom premisliti ga in najti odgovor: sprašujem se, ali je to sploh še mogoče; spraševali so se o smislu življenja / ljudje se sprašujejo, zakaj se je to zgodilo ravno njim
sprašujóč -a -e:
sprašujoč novinar, poslanec; sprašujoč pogled / zmajeval je z glavo, sprašujoč se, kako je to mogoče; prisl.: sprašujoče pogledati
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 21. 7. 2024.