Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Zadetki iskanja

Slovar slovenskega knjižnega jezika²

SSKJ²
dvórjenje -a s (ọ̄)
glagolnik od dvoriti: zavrača njegovo dvorjenje
SSKJ²
ekskluzíva -e ž (ȋpog.
1. kar je za izbran, zaključen krog ljudi: to ni vsakdanja konfekcija, ampak ekskluziva za prave gospode
2. izključna pravica: ekskluziva je prednost, po drugi strani pa tudi tveganje, zlasti če trg izdelek zavrača
3. kar je izjemno, posebno: pri poročanju o dnevnih dogodkih je pogosto pomembna ekskluziva
SSKJ²
ekskluzíven -vna -o prid., ekskluzívnejši (ȋ)
1. ki je za izbran, zaključen krog ljudi: ekskluzivni hoteli; ekskluziven klub; ekskluzivna revija, šola / najekskluzivnejša družba / časopis je objavil ekskluzivno novico novico, ki drugim časopisom ni bila dostopna / ekskluzivna politika politika, ki vzdržuje homogenost v skupini tako, da onemogoča sprejem neprimernih ljudi
 
obl. ekskluzivni model model, ki ga prodaja le ena trgovina, izdeluje le en salon v omejenem številu
2. ki zavrača, kar ni izjemno, posebno: biti ekskluziven; ekskluzivno stališče pri izbiri repertoarja / ekskluzivni domisleki / ekskluziven človek ki odklanja vse, kar se ne sklada z njegovim mišljenjem
    ekskluzívno prisl.:
    publ. ekskluzivno za ta časopis
SSKJ²
generácija -e ž (ánavadno s prilastkom
1. ljudje približno iste starosti, ki živijo v istem času in imajo podobne interese ali nazore, rod: naša generacija tega ni mogla razumeti; nova generacija; pesniška generacija; mlajša generacija pisateljev; vzgojiti več generacij učencev; igralec starejše generacije / tri generacije zdravnikov v družini / generacija, ki je doživela vojno vsi ljudje tistega časa; generacija X generacija, rojena približno med letoma 1960 in 1980, ki se ne počuti vpeta v sodobno družbo, je brez perspektive in nezadovoljna, zavrača sprejete družbene norme; generacija Y generacija, rojena približno med letoma 1980 in 2000, zrasla ob novih, digitalnih tehnologijah in za katero so značilne prilagodljivost, podjetnost, samozavest
// čas, doba približno tridesetih let: eno generacijo kasneje so se razmere spremenile
 
biol. generacija otroci enih staršev; filialna generacija vsaka od generacij potomcev roditeljske generacije
2. razvojna stopnja enakovrstnih izdelkov, zlasti tehničnih, ki so bili narejeni ob približno istem času in dosegajo podobno tehnološko, kakovostno raven: nova generacija računalnikov; tretja generacija mobilnikov
SSKJ²
inventarizírati -am nedov. in dov. (ȋ)
ugotavljati količino, vrednost in delati seznam vseh predmetov, ki se uporabljajo pri opravljanju določene dejavnosti, zlasti podjetja ali ustanove, popisovati: inventarizirati nove knjige, novo opremo / v podjetju zdaj inventarizirajo delajo inventuro; pren., knjiž. inventarizira pojme in jih zavrača
// vpisati v tak seznam: inventarizirati knjigo, rokopis
    inventarizíran -a -o:
    inventarizirani predmeti
SSKJ²
ìracionalízem -zma m (ȉ-ī)
1. filoz. filozofska smer, ki zavrača naziranje, da je najvišji ali edini vir spoznanja razum, neodvisen od čustev in čutnih zaznav: doba iracionalizma
2. knjiž. nedoumljivost, nerazumljivost: njegova poezija prehaja v iracionalizem
SSKJ²
metódičen -čna -o prid. (ọ́)
1. nanašajoč se na metodiko: metodični principi / metodična pomagala
2. načrten, premišljen: metodična razporeditev dela; metodično spoznavanje samega sebe
♦ 
filoz. metodični dvom načelo, ki v spoznavanju priznava samo jasne trditve in zavrača vse nedokazane
    metódično prisl.:
    metodično obravnavati učno snov
SSKJ²
míren -rna -o prid., mírnejši (í ī)
1. ki v odnosu do ljudi ne kaže razburljivosti, napadalnosti ali večje živahnosti: miren in tih človek je; njegove hčere so bolj mirne / kupil je mirnega psa / biti mirne narave
2. navadno v povedni rabi ki ne kaže razburjenja, vznemirjenja, napadalnosti: opozarjali so ljudi, naj bodo mirni; kljub izzivanju je ostal popolnoma miren / živali v kletki so bile mirne / nadaljevala je z mirnim glasom; z mirnimi, tehtnimi besedami zavrača nasprotnikove trditve
// ki ne čuti notranje napetosti, vznemirjenja: naredi še to, da boš miren; po izpovedi je bila mirnejša / morilec ni imel mirne vesti
3. ki vsebuje, izraža notranjo ubranost, urejenost: miren obraz, pogled; njen nasmeh je miren in blag / iz oči ji je sijala mirna odločnost
4. ki s svojim vedenjem, ravnanjem ne povzroča hrupa, nereda: mirni gostje, potniki; danes so bili otroci mirni / mirno vedenje
// ki je brez hrupa, ropota: miren lokal; poslali so ga v mirno zdravilišče / ceste so prazne in mirne / po viharni noči je bilo jutro jasno in mirno
5. ki se (skoraj) ne giblje, premika: mirno morje; voda je bila mirna kot olje / toplo in mirno ozračje / sveča je gorela z mirnim plamenom / ekspr. mlinsko kolo je mirno stoji, miruje
// ki poteka brez motenj: miren tek kolesa / udarci so postali bolj mirni enakomerni, umirjeni / mirno dihanje / ima mirno spanje
6. ki je brez vznemirljivih, razburljivih dogodkov: preživljati mirne dneve; mirno življenje / želi si mirne službe
7. ki je brez vojne, spopadov: gospodarstvo v mirnem času; to obdobje v zgodovini je bilo razmeroma mirno / na fronti niti en dan ni bil miren / mirna dežela / publ. reševati spore po mirni poti
8. ki je, poteka brez večjih pretresov, vznemirjenj: mirna preobrazba družbe / publ. afera je prešla v mirnejšo fazo
9. ki se ne pojavlja v izraziti obliki, z veliko intenzivnostjo: meso peči na mirnem ognju / rada ima mirne barve / mirna lepota; mirna večerna zarja
// knjiž. ki nima (dosti) raznovrstnih elementov: gornji del fasade je mirnejši od spodnjega; smučanje po mirnejših terenih / linija novega avtomobila je mirna
● 
pog., ekspr., kot podkrepitev tako sem rekel, pa mirna Bosna o tem ne bomo več govorili; mirne duše lahko greste brez pomislekov, skrbi; ekspr. le mirno kri ne razburjaj se, ne vznemirjaj se; ima mirno roko roka se mu ne trese; zanesljivo opravlja natančna dela; ekspr. ne ene ure nima mirne neprestano ima neugoden duševni občutek zaradi zavesti krivde; pogosto, neprestano ga nadlegujejo, zasledujejo; ekspr. moja vest je mirna nisem storil nobenega negativnega dejanja; storil sem vse, kar sem mogel
♦ 
pravn. mirna posest nemoteno razpolaganje s kako stvarjo
    mírno 
    prislov od miren: mirno čakati; mirno dihati; mirno gledati kaj; otrok mirno sedi; reka je mirno tekla; ekspr. le mirno, nikar se ne prenagli; vede se mirnejše kot prej / v povedni rabi v gozdu je bilo tiho in mirno / kot povelje mirno
    // ekspr., z oslabljenim pomenom poudarja pomen besede, na katero se veže: tukaj mirno cvetejo rože, tam pa pada sneg; mirno lahko rečem, da se je stanje izboljšalo; to mu lahko mirno verjameš
SSKJ²
néokorporativízem -zma m (ẹ̑-ī)
sodelovanje velikih organiziranih interesnih skupin v političnem odločanju in izvajanju zlasti socialnih in ekonomskih politik: neokorporativizem zavrača kakršno koli avtoritarno ali totalitarno usmeritev
SSKJ²
nèspravljív -a -o prid. (ȅ-ī ȅ-í)
1. ki si ne prizadeva za spravo, jo zavrača: nespravljiv človek; nestrpen je in nespravljiv / nespravljiv sovražnik / njegov odgovor je nespravljiv
2. ekspr. ki se ne da odpraviti, izravnati: nespravljiva nasprotja, nesoglasja
    nèspravljívo prisl.:
    nespravljivo govoriti; nespravljivo sovražen
SSKJ²
obračunávati -am nedov. (ȃ)
1. delati obračun: obračunavati izdatke, storitve; obračunavati dnevno, mesečno / obračunavati potne stroške
2. računsko določati vsoto, namenjeno za kaj: obračunavati obresti, prispevke; obračunavati po tarifnih postavkah, sporazumu
3. nav. ekspr. obravnavati medsebojne spore, nesoglasja, izražajoč pri tem odklonilen odnos do drugega: že spet nekaj obračunavata; javno sta obračunavala / z demonstranti so grdo, krvavo obračunavali; evfem. z otroki je fizično obračunaval jih je pretepal, tepel
● 
v romanu obračunava pisatelj z nacizmom ga obsoja, zavrača; obračunavati s samim seboj kritično presojati svoje delo, življenje
SSKJ²
odgôvor -a m (ȏ)
1. glagolnik od odgovoriti:
a) izmikati se, izogibati se odgovoru; čakati na odgovor; prositi za odgovor; obotavljati se z odgovorom / ni mu dal odgovora, ker je bil gluh ni mu odgovoril; spraševal ga je, kaj se mu je zgodilo, pa ni dobil odgovora mu ni odgovoril, povedal; ekspr. na to vprašanje nimam odgovora nanj nočem odgovoriti
b) odgovor na to vprašanje mu je bil lahek; odgovor znanstvenikov o tem pojavu / o vzrokih tega pojava še ne morejo dati odgovora ne morejo jih še pojasniti, ugotoviti; na vprašanje kljub odgovorom pravzaprav nisem dobil odgovora mi niso pojasnili, kar sem želel; na to ne vem odgovora tega ne znam pojasniti; dati odgovor na vprašanja poslancev pojasniti jim, kar so želeli; vprašanje je ostalo brez odgovora nepojasnjeno
c) odlašati z odgovorom na pismo / stisniti roko v odgovor
č) ta kritika zahteva javen odgovor; pričakujejo avtorjev odgovor na napade
d) čakati na sovražnikov odgovor / v odgovor na njihovo akcijo so požgali vas
e) odgovor organizma na dražljaj / odgovor umetnika na razmere v deželi
2. kar se z besedami izrazi komu v zvezi s tem, kar vpraša, vprašuje, poizveduje: odgovor ga ni zadovoljil; prebrati odgovor; jasen, kratek, odklonilen odgovor; preveriti pravilnost odgovora / prišepetati odgovor / moj odgovor je jasen in kratek: da
// pojasnilo, razlaga: na to vprašanje še ni odgovora; verjeti odgovoru; iskati, najti odgovor, kdo prenaša bolezen
3. sestavek, ki zavrača očitke, negativno kritiko: objaviti odgovor v časopisu; odgovor slovenske vlade na avstrijsko noto
// kar se naredi zaradi enakega dejanja, ukrepa, ki ga je prej storil kdo drug: aretacije so bile odgovor na njihove akcije / to so storili v odgovor na kršitev zračnega prostora
4. kar kdo naredi, da potrdi sprejem obvestila, signala: slišati odgovor na klice
5. opravičilo pred pristojnim organom, osebo: zahtevati odgovor za jemanje podkupnine / klicati na odgovor zaradi zamud / za to mi boš še dajal odgovor
● 
evfem. kmalu boš dajal odgovor pred Bogom v krščanskem okolju umrl; v zvezi z vašo prošnjo vam še ne moremo dati odgovora se še nismo odločili; odgovora na vlogo še ni prejel obvestila o odločitvi glede vloge; odgovor je imel ob vsaki priložnosti na jeziku nikoli ni bil v zadregi, kaj bo odgovoril; nikoli ni ostal dolžen odgovora znal je spretno odgovarjati; znal je vsako stvar pojasniti; zmeraj je odpisal; pismo je ostalo brez odgovora nanj naslovnik ni odpisal; sem na dolgu z odgovorom nisem še odgovoril, odpisal
♦ 
mat. odgovor z besedami izražena rešitev uporabne naloge; ptt mednarodni kupon za odgovor nekdaj kupon, ki se prilaga pismu v drugo državo, za odgovor; brzojavka s plačanim odgovorom; šah. odgovor poteza, vrsta potez, ki jih napravi igralec na potezo drugega
SSKJ²
odmétati1 -am nedov. (ẹ̄ ẹ̑)
zastar. odmetavati: odmetati nakopano zemljo / odmetati stare, neuporabne reči
● 
zastar. zaradi njegovega življenja ga odmeta odklanja, zavrača
SSKJ²
odslávljati -am nedov. (á)
1. z besedami, kretnjo sporočati komu, naj odide: odslavljati obiskovalce / vse ženine odslavlja zavrača
2. ekspr. delati, povzročati, da kdo ni več v delovnem razmerju; odpuščati: tudi v tej tovarni so začeli odslavljati delavce / odslavljati iz službe
SSKJ²
skŕbstvo -a s (ȓ)
dejavnost, prizadevanje, zlasti organizirano, za pomoč komu v neugodnem položaju: na tem področju je skrbstvo dobro organizirano, urejeno; prevzeti skrbstvo za brezposelne, poplavljence; sosedje so se sami dogovorili za skrbstvo ostarelih / sirote so bile takrat prepuščene skrbstvu raznih dobrodelnih društev / socialno skrbstvo dejavnost, s katero se življenjsko ogroženim osebam zagotavlja materialna pomoč in pomoč pri njihovem usposabljanju za življenje, delo
● 
zaradi zapravljivosti je že nekaj let pod skrbstvom pod skrbništvom; ekspr. umetnost zavrača vsako ideološko skrbstvo nadzorstvo
SSKJ²
tipologíja -e ž (ȋ)
1. ureditev, uvrstitev v tipe: ta tipologija je zelo sistematična; razprava zavrača razne tipologije romana; obstaja več tipologij družbenih skupin
2. postopek, po katerem se kaj uvršča v določen tip: izpopolniti tipologijo; uporabljati različne tipologije; urediti kaj po določeni tipologiji
SSKJ²
tránsavantgárda -e ž (ȃ-ȃ)
umetnostna smer na prelomu 70. in 80. let 20. stoletja, ki zavrača konceptualno umetnost in oživlja figurativno umetnost in simbolizem: avtorjeva dela kažejo značilnosti umetnikov italijanske transavantgarde; predstavniki transavantgarde; vpliv transavantgarde
SSKJ²
zavráčati -am nedov. (ā ȃ)
1. delati, da žival ne pride, kamor se ne želi, ali se od tam oddalji: na paši so mu pomagali zavračati živino / pes je z laježem zavračal ovce
2. delati, da kdo ne more iti, priti tja, kamor namerava: redarji so zavračali množico, ki je silila na trg / obramba je zavračala nasprotnikove napade odbijala
3. z besedami, s kretnjami izražati, da osebek ne želi, noče tega, kar se mu daje, ponuja: zavračati darila; zaporniki že cel teden zavračajo hrano / zavračati funkcije
4. z besedami, s kretnjami izražati, da osebek ne želi, noče tega, kar želi kdo v zvezi z njim uresničiti: zavračati pomoč pri učenju / zavračati predlagano sodelovanje
// z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom izraža odločno voljo osebka, da ne uresniči dejanja, kot ga določa samostalnik: zavračati odgovor, podpis
5. z besedami, s kretnjami izražati, da osebek ne želi, noče narediti česa ali priti v kako razmerje s kom: plesalce je zavračala drugega za drugim; vse snubce vztrajno zavrača
6. z izrazitvijo nasprotovanja čemu delati, da se kaj ne sprejme, uveljavi: zavračati predloge; naše prošnje so vztrajno zavračali
// odklanjati kaj, ne sprejemati česa zaradi neustreznosti, pomanjkljivosti: zavračati pošiljke neustrezno pakiranega blaga
// odklanjati uradno priznanje, veljavo česa: zavračati nove cenike
7. izjavljati, zatrjevati, da je kaj neresnično, nepravilno, neutemeljeno: v razpravi so zavračali njegove očitke, ugovore; zavračati nasprotnikove trditve
// izražati negativen odnos do česa, nepriznavanje česa: njegov nazor v umetnosti so zavračali in smešili; v svojih spisih je zavračal pretiran nacionalizem / novejša terminologija ta izraz zavrača ga ne priznava
8. imeti, izražati negativen odnos do česa: otrok zavrača šolo; zavrača vso moderno umetnost
// knjiž. ne čutiti naklonjenosti do koga, ne marati: sošolci ga zavračajo
9. izražati svoje nestrinjanje s tem, kar kdo izjavi, trdi: v razpravi so ga ostro zavračali / to pa res nič ni, so ga zavračali
    zavračajóč -a -e:
    zavračajoč trditve nasprotnika, je zašel v pretiravanje
    zavráčan -a -o:
    zavračana čreda
SSKJ²
žógica -e ž (ọ̄)
manjšalnica od žoga: loviti, metati žogico; igrati se z žogico; celuloidna, kosmata, volnasta žogica / namiznoteniška, pog. pingpong žogica; žogica za golf, tenis / rezati, vračati, zabijati žogice
● 
ekspr. čebljajoče žogice so se valile okrog koklje piščeta; ekspr. biti žogica v sporu med nasprotnikoma oseba ali predmet, ki se zavrača in pošilja nazaj k nasprotniku

Sprotni slovar slovenskega jezika

Celotno geslo Sprotni
okostnják SSKJ² samostalnik moškega spola
Število zadetkov: 86