Zadetki iskanja
Slovar slovenskega knjižnega jezika²
1. kar je za izbran, zaključen krog ljudi: to ni vsakdanja konfekcija, ampak ekskluziva za prave gospode
2. izključna pravica: ekskluziva je prednost, po drugi strani pa tudi tveganje, zlasti če trg izdelek zavrača
3. kar je izjemno, posebno: pri poročanju o dnevnih dogodkih je pogosto pomembna ekskluziva
1. ki je za izbran, zaključen krog ljudi: ekskluzivni hoteli; ekskluziven klub; ekskluzivna revija, šola / najekskluzivnejša družba / časopis je objavil ekskluzivno novico novico, ki drugim časopisom ni bila dostopna / ekskluzivna politika politika, ki vzdržuje homogenost v skupini tako, da onemogoča sprejem neprimernih ljudi
♦ obl. ekskluzivni model model, ki ga prodaja le ena trgovina, izdeluje le en salon v omejenem številu
2. ki zavrača, kar ni izjemno, posebno: biti ekskluziven; ekskluzivno stališče pri izbiri repertoarja / ekskluzivni domisleki / ekskluziven človek ki odklanja vse, kar se ne sklada z njegovim mišljenjem
- ekskluzívno prisl.:
publ. ekskluzivno za ta časopis
1. ljudje približno iste starosti, ki živijo v istem času in imajo podobne interese ali nazore, rod: naša generacija tega ni mogla razumeti; nova generacija; pesniška generacija; mlajša generacija pisateljev; vzgojiti več generacij učencev; igralec starejše generacije / tri generacije zdravnikov v družini / generacija, ki je doživela vojno vsi ljudje tistega časa; generacija X generacija, rojena približno med letoma 1960 in 1980, ki se ne počuti vpeta v sodobno družbo, je brez perspektive in nezadovoljna, zavrača sprejete družbene norme; generacija Y generacija, rojena približno med letoma 1980 in 2000, zrasla ob novih, digitalnih tehnologijah in za katero so značilne prilagodljivost, podjetnost, samozavest
// čas, doba približno tridesetih let: eno generacijo kasneje so se razmere spremenile
♦ biol. generacija otroci enih staršev; filialna generacija vsaka od generacij potomcev roditeljske generacije
2. razvojna stopnja enakovrstnih izdelkov, zlasti tehničnih, ki so bili narejeni ob približno istem času in dosegajo podobno tehnološko, kakovostno raven: nova generacija računalnikov; tretja generacija mobilnikov
ugotavljati količino, vrednost in delati seznam vseh predmetov, ki se uporabljajo pri opravljanju določene dejavnosti, zlasti podjetja ali ustanove, popisovati: inventarizirati nove knjige, novo opremo / v podjetju zdaj inventarizirajo delajo inventuro; pren., knjiž. inventarizira pojme in jih zavrača
// vpisati v tak seznam: inventarizirati knjigo, rokopis
- inventarizíran -a -o:
inventarizirani predmeti
1. filoz. filozofska smer, ki zavrača naziranje, da je najvišji ali edini vir spoznanja razum, neodvisen od čustev in čutnih zaznav: doba iracionalizma
2. knjiž. nedoumljivost, nerazumljivost: njegova poezija prehaja v iracionalizem
1. nanašajoč se na metodiko: metodični principi / metodična pomagala
2. načrten, premišljen: metodična razporeditev dela; metodično spoznavanje samega sebe
♦ filoz. metodični dvom načelo, ki v spoznavanju priznava samo jasne trditve in zavrača vse nedokazane
- metódično prisl.:
metodično obravnavati učno snov
1. ki v odnosu do ljudi ne kaže razburljivosti, napadalnosti ali večje živahnosti: miren in tih človek je; njegove hčere so bolj mirne / kupil je mirnega psa / biti mirne narave
2. navadno v povedni rabi ki ne kaže razburjenja, vznemirjenja, napadalnosti: opozarjali so ljudi, naj bodo mirni; kljub izzivanju je ostal popolnoma miren / živali v kletki so bile mirne / nadaljevala je z mirnim glasom; z mirnimi, tehtnimi besedami zavrača nasprotnikove trditve
// ki ne čuti notranje napetosti, vznemirjenja: naredi še to, da boš miren; po izpovedi je bila mirnejša / morilec ni imel mirne vesti
3. ki vsebuje, izraža notranjo ubranost, urejenost: miren obraz, pogled; njen nasmeh je miren in blag / iz oči ji je sijala mirna odločnost
4. ki s svojim vedenjem, ravnanjem ne povzroča hrupa, nereda: mirni gostje, potniki; danes so bili otroci mirni / mirno vedenje
// ki je brez hrupa, ropota: miren lokal; poslali so ga v mirno zdravilišče / ceste so prazne in mirne / po viharni noči je bilo jutro jasno in mirno
5. ki se (skoraj) ne giblje, premika: mirno morje; voda je bila mirna kot olje / toplo in mirno ozračje / sveča je gorela z mirnim plamenom / ekspr. mlinsko kolo je mirno stoji, miruje
// ki poteka brez motenj: miren tek kolesa / udarci so postali bolj mirni enakomerni, umirjeni / mirno dihanje / ima mirno spanje
6. ki je brez vznemirljivih, razburljivih dogodkov: preživljati mirne dneve; mirno življenje / želi si mirne službe
7. ki je brez vojne, spopadov: gospodarstvo v mirnem času; to obdobje v zgodovini je bilo razmeroma mirno / na fronti niti en dan ni bil miren / mirna dežela / publ. reševati spore po mirni poti
8. ki je, poteka brez večjih pretresov, vznemirjenj: mirna preobrazba družbe / publ. afera je prešla v mirnejšo fazo
9. ki se ne pojavlja v izraziti obliki, z veliko intenzivnostjo: meso peči na mirnem ognju / rada ima mirne barve / mirna lepota; mirna večerna zarja
// knjiž. ki nima (dosti) raznovrstnih elementov: gornji del fasade je mirnejši od spodnjega; smučanje po mirnejših terenih / linija novega avtomobila je mirna
● pog., ekspr., kot podkrepitev tako sem rekel, pa mirna Bosna o tem ne bomo več govorili; mirne duše lahko greste brez pomislekov, skrbi; ekspr. le mirno kri ne razburjaj se, ne vznemirjaj se; ima mirno roko roka se mu ne trese; zanesljivo opravlja natančna dela; ekspr. ne ene ure nima mirne neprestano ima neugoden duševni občutek zaradi zavesti krivde; pogosto, neprestano ga nadlegujejo, zasledujejo; ekspr. moja vest je mirna nisem storil nobenega negativnega dejanja; storil sem vse, kar sem mogel
♦ pravn. mirna posest nemoteno razpolaganje s kako stvarjo
- mírno
prislov od miren: mirno čakati; mirno dihati; mirno gledati kaj; otrok mirno sedi; reka je mirno tekla; ekspr. le mirno, nikar se ne prenagli; vede se mirnejše kot prej / v povedni rabi v gozdu je bilo tiho in mirno / kot povelje mirno
// ekspr., z oslabljenim pomenom poudarja pomen besede, na katero se veže: tukaj mirno cvetejo rože, tam pa pada sneg; mirno lahko rečem, da se je stanje izboljšalo; to mu lahko mirno verjameš
sodelovanje velikih organiziranih interesnih skupin v političnem odločanju in izvajanju zlasti socialnih in ekonomskih politik: neokorporativizem zavrača kakršno koli avtoritarno ali totalitarno usmeritev
1. ki si ne prizadeva za spravo, jo zavrača: nespravljiv človek; nestrpen je in nespravljiv / nespravljiv sovražnik / njegov odgovor je nespravljiv
2. ekspr. ki se ne da odpraviti, izravnati: nespravljiva nasprotja, nesoglasja
- nèspravljívo prisl.:
nespravljivo govoriti; nespravljivo sovražen
1. delati obračun: obračunavati izdatke, storitve; obračunavati dnevno, mesečno / obračunavati potne stroške
2. računsko določati vsoto, namenjeno za kaj: obračunavati obresti, prispevke; obračunavati po tarifnih postavkah, sporazumu
3. nav. ekspr. obravnavati medsebojne spore, nesoglasja, izražajoč pri tem odklonilen odnos do drugega: že spet nekaj obračunavata; javno sta obračunavala / z demonstranti so grdo, krvavo obračunavali; evfem. z otroki je fizično obračunaval jih je pretepal, tepel
● v romanu obračunava pisatelj z nacizmom ga obsoja, zavrača; obračunavati s samim seboj kritično presojati svoje delo, življenje
1. glagolnik od odgovoriti:
a) izmikati se, izogibati se odgovoru; čakati na odgovor; prositi za odgovor; obotavljati se z odgovorom / ni mu dal odgovora, ker je bil gluh ni mu odgovoril; spraševal ga je, kaj se mu je zgodilo, pa ni dobil odgovora mu ni odgovoril, povedal; ekspr. na to vprašanje nimam odgovora nanj nočem odgovoriti
b) odgovor na to vprašanje mu je bil lahek; odgovor znanstvenikov o tem pojavu / o vzrokih tega pojava še ne morejo dati odgovora ne morejo jih še pojasniti, ugotoviti; na vprašanje kljub odgovorom pravzaprav nisem dobil odgovora mi niso pojasnili, kar sem želel; na to ne vem odgovora tega ne znam pojasniti; dati odgovor na vprašanja poslancev pojasniti jim, kar so želeli; vprašanje je ostalo brez odgovora nepojasnjeno
c) odlašati z odgovorom na pismo / stisniti roko v odgovor
č) ta kritika zahteva javen odgovor; pričakujejo avtorjev odgovor na napade
d) čakati na sovražnikov odgovor / v odgovor na njihovo akcijo so požgali vas
e) odgovor organizma na dražljaj / odgovor umetnika na razmere v deželi
2. kar se z besedami izrazi komu v zvezi s tem, kar vpraša, vprašuje, poizveduje: odgovor ga ni zadovoljil; prebrati odgovor; jasen, kratek, odklonilen odgovor; preveriti pravilnost odgovora / prišepetati odgovor / moj odgovor je jasen in kratek: da
// pojasnilo, razlaga: na to vprašanje še ni odgovora; verjeti odgovoru; iskati, najti odgovor, kdo prenaša bolezen
3. sestavek, ki zavrača očitke, negativno kritiko: objaviti odgovor v časopisu; odgovor slovenske vlade na avstrijsko noto
// kar se naredi zaradi enakega dejanja, ukrepa, ki ga je prej storil kdo drug: aretacije so bile odgovor na njihove akcije / to so storili v odgovor na kršitev zračnega prostora
4. kar kdo naredi, da potrdi sprejem obvestila, signala: slišati odgovor na klice
5. opravičilo pred pristojnim organom, osebo: zahtevati odgovor za jemanje podkupnine / klicati na odgovor zaradi zamud / za to mi boš še dajal odgovor
● evfem. kmalu boš dajal odgovor pred Bogom v krščanskem okolju umrl; v zvezi z vašo prošnjo vam še ne moremo dati odgovora se še nismo odločili; odgovora na vlogo še ni prejel obvestila o odločitvi glede vloge; odgovor je imel ob vsaki priložnosti na jeziku nikoli ni bil v zadregi, kaj bo odgovoril; nikoli ni ostal dolžen odgovora znal je spretno odgovarjati; znal je vsako stvar pojasniti; zmeraj je odpisal; pismo je ostalo brez odgovora nanj naslovnik ni odpisal; sem na dolgu z odgovorom nisem še odgovoril, odpisal
♦ mat. odgovor z besedami izražena rešitev uporabne naloge; ptt mednarodni kupon za odgovor nekdaj kupon, ki se prilaga pismu v drugo državo, za odgovor; brzojavka s plačanim odgovorom; šah. odgovor poteza, vrsta potez, ki jih napravi igralec na potezo drugega
zastar. odmetavati: odmetati nakopano zemljo / odmetati stare, neuporabne reči
● zastar. zaradi njegovega življenja ga odmeta odklanja, zavrača
1. z besedami, kretnjo sporočati komu, naj odide: odslavljati obiskovalce / vse ženine odslavlja zavrača
2. ekspr. delati, povzročati, da kdo ni več v delovnem razmerju; odpuščati: tudi v tej tovarni so začeli odslavljati delavce / odslavljati iz službe
dejavnost, prizadevanje, zlasti organizirano, za pomoč komu v neugodnem položaju: na tem področju je skrbstvo dobro organizirano, urejeno; prevzeti skrbstvo za brezposelne, poplavljence; sosedje so se sami dogovorili za skrbstvo ostarelih / sirote so bile takrat prepuščene skrbstvu raznih dobrodelnih društev / socialno skrbstvo dejavnost, s katero se življenjsko ogroženim osebam zagotavlja materialna pomoč in pomoč pri njihovem usposabljanju za življenje, delo
● zaradi zapravljivosti je že nekaj let pod skrbstvom pod skrbništvom; ekspr. umetnost zavrača vsako ideološko skrbstvo nadzorstvo
1. ureditev, uvrstitev v tipe: ta tipologija je zelo sistematična; razprava zavrača razne tipologije romana; obstaja več tipologij družbenih skupin
2. postopek, po katerem se kaj uvršča v določen tip: izpopolniti tipologijo; uporabljati različne tipologije; urediti kaj po določeni tipologiji
umetnostna smer na prelomu 70. in 80. let 20. stoletja, ki zavrača konceptualno umetnost in oživlja figurativno umetnost in simbolizem: avtorjeva dela kažejo značilnosti umetnikov italijanske transavantgarde; predstavniki transavantgarde; vpliv transavantgarde
1. delati, da žival ne pride, kamor se ne želi, ali se od tam oddalji: na paši so mu pomagali zavračati živino / pes je z laježem zavračal ovce
2. delati, da kdo ne more iti, priti tja, kamor namerava: redarji so zavračali množico, ki je silila na trg / obramba je zavračala nasprotnikove napade odbijala
3. z besedami, s kretnjami izražati, da osebek ne želi, noče tega, kar se mu daje, ponuja: zavračati darila; zaporniki že cel teden zavračajo hrano / zavračati funkcije
4. z besedami, s kretnjami izražati, da osebek ne želi, noče tega, kar želi kdo v zvezi z njim uresničiti: zavračati pomoč pri učenju / zavračati predlagano sodelovanje
// z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom izraža odločno voljo osebka, da ne uresniči dejanja, kot ga določa samostalnik: zavračati odgovor, podpis
5. z besedami, s kretnjami izražati, da osebek ne želi, noče narediti česa ali priti v kako razmerje s kom: plesalce je zavračala drugega za drugim; vse snubce vztrajno zavrača
6. z izrazitvijo nasprotovanja čemu delati, da se kaj ne sprejme, uveljavi: zavračati predloge; naše prošnje so vztrajno zavračali
// odklanjati kaj, ne sprejemati česa zaradi neustreznosti, pomanjkljivosti: zavračati pošiljke neustrezno pakiranega blaga
// odklanjati uradno priznanje, veljavo česa: zavračati nove cenike
7. izjavljati, zatrjevati, da je kaj neresnično, nepravilno, neutemeljeno: v razpravi so zavračali njegove očitke, ugovore; zavračati nasprotnikove trditve
// izražati negativen odnos do česa, nepriznavanje česa: njegov nazor v umetnosti so zavračali in smešili; v svojih spisih je zavračal pretiran nacionalizem / novejša terminologija ta izraz zavrača ga ne priznava
8. imeti, izražati negativen odnos do česa: otrok zavrača šolo; zavrača vso moderno umetnost
// knjiž. ne čutiti naklonjenosti do koga, ne marati: sošolci ga zavračajo
9. izražati svoje nestrinjanje s tem, kar kdo izjavi, trdi: v razpravi so ga ostro zavračali / to pa res nič ni, so ga zavračali
- zavračajóč -a -e:
zavračajoč trditve nasprotnika, je zašel v pretiravanje
- zavráčan -a -o:
zavračana čreda
manjšalnica od žoga: loviti, metati žogico; igrati se z žogico; celuloidna, kosmata, volnasta žogica / namiznoteniška, pog. pingpong žogica; žogica za golf, tenis / rezati, vračati, zabijati žogice
● ekspr. čebljajoče žogice so se valile okrog koklje piščeta; ekspr. biti žogica v sporu med nasprotnikoma oseba ali predmet, ki se zavrača in pošilja nazaj k nasprotniku
Sprotni slovar slovenskega jezika
- « Prejšnja
- 1
- 2
- 3
- 4
- 5
- Naslednja »