Zadetki iskanja
Slovar slovenskega knjižnega jezika
- 1. delati, da ima kdo na telesu oblačilo, dodatke: mati oblači otroka; oblačiti hlače, jopico; ta srajca se oblači čez glavo / redko oblačiti nogavice obuvati
- 2. ekspr. oskrbovati z obleko, oblačili: starši so ga hranili in oblačili; oblačiti se pri znanem krojaču
● knjiž. oblačiti besede v pesniške prispodobe izražati se, govoriti v pesniških prispodobah; knjiž. oblačiti pesmi v različne napeve dajati pesmim različne napeve
- obláčiti se s prislovnim določilom izraža, da ima, nosi kdo oblačilo, dodatke, kot nakazuje določilo: športno, po modi se oblačiti / navadno se oblači v svetle obleke
● knjiž., ekspr. drevesa so se začela oblačiti v zeleno so začela zeleneti; knjiž. volja do moči se oblači v različne ideologije se kaže v različnih ideologijah
- 1. postajati vel: listi, rože venijo; cvetje je vse bolj venelo; zeleneti in veneti / v presuhi shrambi se sadje izsuši in začne veneti / koža veni in se guba
- 2. ekspr. izgubljati življenjsko moč: zaradi nesrečne ljubezni je dekle začelo veneti
- 3. ekspr. prenehavati obstajati (v veliki meri): lepota, slava hitro veni / življenje mu veni v tujem svetu
// slabeti, upadati: moč, pogum jim veni
- 1. dobivati (zelene) liste: drevo, grm zeleni / njive že zelenijo, čeprav je še hladno
- 2. postajati zelen: krompirjevi gomolji so na svetlobi hitro zeleneli; zidovi zelenijo od plesnobe, vlage / ekspr. zeleneti od jeze, zavisti
- 3. knjiž. zeleno se odražati, kazati: na skalah je zelenel mah; v daljavi zelenijo gozdovi
- zelenèč -éča -e: zeleneči gozdovi; zeleneč grm; zeleneča polja