obláčiti -im nedov., obláčite in oblačíte; oblačíla tudi obláčila (á) 1. delati, da ima kdo na telesu oblačilo, dodatke: mati oblači otroka;
oblačiti hlače, jopico;
ta srajca se oblači čez glavo / oblačiti nogavice obuvati2. ekspr. oskrbovati z obleko, oblačili: starši so ga hranili in oblačili;
oblačiti se pri znanem krojaču
● knjiž. oblačiti besede v pesniške prispodobe izražati se, govoriti v pesniških prispodobah; knjiž. oblačiti pesmi v različne napeve dajati pesmim različne napeveobláčiti se s prislovnim določilom
izraža, da ima, nosi kdo oblačilo, dodatke, kot nakazuje določilo: športno, po modi se oblačiti / navadno se oblači v svetle obleke
● knjiž., ekspr. drevesa so se začela oblačiti v zeleno so začela zeleneti; knjiž. volja do moči se oblači v različne ideologije se kaže v različnih ideologijah
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 11. 7. 2024.