akvamarín -a m (ȋ)
zelenkasto moder drag kamen: prstan z akvamarinom
// zelenkasto modra barva: črna barva se lepo sklada z akvamarinom
Zadetki iskanja
SSKJ²
Celotno geslo
Etimološki
akvamarȋn -a m
Celotno geslo
eSSKJ
balín balína samostalnik moškega spola [balín]
ETIMOLOGIJA: prevzeto iz nar. it. ballino, furl. balìn ‛žogica’, iz nar. it. balla ‛žoga, krogla’ - več ...
- najmanjša krogla pri balinanju, ki se ji je treba z večjimi kroglami čim bolj približati; SINONIMI: balinček
ETIMOLOGIJA: prevzeto iz nar. it. ballino, furl. balìn ‛žogica’, iz nar. it. balla ‛žoga, krogla’ - več ...
SSKJ²
bergamótka -e ž (ọ̑)
agr. zelo aromatična hruška okroglaste oblike in zelenkasto rjave barve: švicarska bergamotka
agr. zelo aromatična hruška okroglaste oblike in zelenkasto rjave barve: švicarska bergamotka
Celotno geslo
eSSKJ
bísernica bísernice samostalnik ženskega spola [bísernica]
- 1. školjka, v kateri nastajajo biseri
- 2. notranja, bleščeča se plast lupine pri nekaterih školjkah, zlasti kot okrasni material; SINONIMI: biserna matica, biserovina
- 3. najmanjša tamburica
- 4. mušnica s sivimi krpicami na rjavkastem klobuku in obročkom na betu, ki na prerezu in poškodovanih delih pordeči; primerjaj lat. Amanita rubescens; SINONIMI: iz biologije rdečkasta mušnica
SSKJ²
bôdčec in bódčec -a [botčəc] m (ō; ọ̑)
bot. trnat kraški grm z jajčastimi listi in zelenkasto rumenimi cveti, Paliurus spina-christi:
bot. trnat kraški grm z jajčastimi listi in zelenkasto rumenimi cveti, Paliurus spina-christi:
SSKJ²
dívji -a -e prid. (í)
1. ki živi, raste svobodno v naravi: divji golob, zajec; v starem štoru je našel divje čebele; cepiti divjo češnjo; jata divjih rac; divje in gojene rastline; divje in domače živali
2. ki še ni kultiviran, civiliziran: ti kraji so še zelo divji / divja dolina, pokrajina; divja, nedotaknjena narava / divji predeli celine; film o Divjem zahodu o življenju v zahodnem delu Združenih držav Amerike, ko ta še ni bil popolnoma civiliziran / divja plemena ki živijo na zelo primitivni stopnji družbenega razvoja
3. ki se ne da ukrotiti: konja je prodal, ker je bil divji / pri sosedu imajo zelo divjega psa / bik je ves divji razgrajal po vasi razdražen
4. nav. ekspr. ki ne obvladuje svojih negativnih lastnosti: tega divjega človeka se vsi izogibajo; bal se je divje drhali, ki je pustošila po deželi / imel je divje navade / otroci so tako divji, da jih komaj krotim neugnani, razposajeni
// ekspr., v povedni rabi zelo jezen: kmalu se vrni, sicer bo oče divji; divji ko ris / na koga je tako divji? ves divji je nanj
// ki izraža, kaže divjost, veliko jezo: divji obraz; ustrašil se je njegovega divjega pogleda / opazil je divji blesk v njegovih očeh / zaslišal se je divji lajež psov
5. ekspr., navadno v povedni rabi ki se boji tujih ljudi: ne bodi tako divji in pridi bližje
6. ekspr. ki se pojavlja v visoki stopnji in z veliko intenzivnostjo: prijela ga je divja jeza; ljubil jo je z divjo strastjo / zaslišal se je divji krik, smeh / vnel se je divji boj / mraz je sicer divji, a snega ni; začutil je divjo lakoto
// ki ima veliko hitrost, silovitost: pognal je konja v divji dir; od divje vožnje z avtomobilom ga boli glava / utrujen od divjega plesa
7. ekspr., s širokim pomenskim obsegom čuden, nenavaden: to je napravilo nanj prav divji vtis; imel je divje sanje / vedno nosi obleke divjih barv
8. ki ni v skladu z veljavnimi zakoni, predpisi: divji lov; divja gradnja črna gradnja; divje odlagališče nezakonito odlagališče odpadkov v naravi / divji zakon skupno življenje moškega in ženske brez zakonske zveze / divji lovec, ribič
● pog., ekspr. ves divji je na meso zelo rad ga je; pog., ekspr. divji je na ženske ima veliko slo po ženskah
♦ bot. divji bezeg; divji kostanj okrasno drevo z belimi, rumeno ali rdeče lisastimi cveti v piramidastih socvetjih, Aesculus hippocastanum; divja roža šipek; etn. divji mož po ljudskem verovanju moškemu podobno kosmato bitje, ki prebiva v gozdu; divja jaga po ljudskem verovanju truma duhov prednikov, ki se podi v božičnem času po zraku; med. divje meso nepravilno razraslo tkivo v rani, ki se slabo celi; šport. tekmovanje na divjih vodah tekmovanje v kajaku ali kanuju na deroči reki; vrtn. divja mladika mladika, ki zraste iz starega tkiva; zool. divji petelin velika gozdna ptica temne, na prsih zelenkasto modre barve, Tetrao urogallus; divja koza gams
1. ki živi, raste svobodno v naravi: divji golob, zajec; v starem štoru je našel divje čebele; cepiti divjo češnjo; jata divjih rac; divje in gojene rastline; divje in domače živali
2. ki še ni kultiviran, civiliziran: ti kraji so še zelo divji / divja dolina, pokrajina; divja, nedotaknjena narava / divji predeli celine; film o Divjem zahodu o življenju v zahodnem delu Združenih držav Amerike, ko ta še ni bil popolnoma civiliziran / divja plemena ki živijo na zelo primitivni stopnji družbenega razvoja
3. ki se ne da ukrotiti: konja je prodal, ker je bil divji / pri sosedu imajo zelo divjega psa / bik je ves divji razgrajal po vasi razdražen
4. nav. ekspr. ki ne obvladuje svojih negativnih lastnosti: tega divjega človeka se vsi izogibajo; bal se je divje drhali, ki je pustošila po deželi / imel je divje navade / otroci so tako divji, da jih komaj krotim neugnani, razposajeni
// ekspr., v povedni rabi zelo jezen: kmalu se vrni, sicer bo oče divji; divji ko ris / na koga je tako divji? ves divji je nanj
// ki izraža, kaže divjost, veliko jezo: divji obraz; ustrašil se je njegovega divjega pogleda / opazil je divji blesk v njegovih očeh / zaslišal se je divji lajež psov
5. ekspr., navadno v povedni rabi ki se boji tujih ljudi: ne bodi tako divji in pridi bližje
6. ekspr. ki se pojavlja v visoki stopnji in z veliko intenzivnostjo: prijela ga je divja jeza; ljubil jo je z divjo strastjo / zaslišal se je divji krik, smeh / vnel se je divji boj / mraz je sicer divji, a snega ni; začutil je divjo lakoto
// ki ima veliko hitrost, silovitost: pognal je konja v divji dir; od divje vožnje z avtomobilom ga boli glava / utrujen od divjega plesa
7. ekspr., s širokim pomenskim obsegom čuden, nenavaden: to je napravilo nanj prav divji vtis; imel je divje sanje / vedno nosi obleke divjih barv
8. ki ni v skladu z veljavnimi zakoni, predpisi: divji lov; divja gradnja črna gradnja; divje odlagališče nezakonito odlagališče odpadkov v naravi / divji zakon skupno življenje moškega in ženske brez zakonske zveze / divji lovec, ribič
● pog., ekspr. ves divji je na meso zelo rad ga je; pog., ekspr. divji je na ženske ima veliko slo po ženskah
♦ bot. divji bezeg; divji kostanj okrasno drevo z belimi, rumeno ali rdeče lisastimi cveti v piramidastih socvetjih, Aesculus hippocastanum; divja roža šipek; etn. divji mož po ljudskem verovanju moškemu podobno kosmato bitje, ki prebiva v gozdu; divja jaga po ljudskem verovanju truma duhov prednikov, ki se podi v božičnem času po zraku; med. divje meso nepravilno razraslo tkivo v rani, ki se slabo celi; šport. tekmovanje na divjih vodah tekmovanje v kajaku ali kanuju na deroči reki; vrtn. divja mladika mladika, ki zraste iz starega tkiva; zool. divji petelin velika gozdna ptica temne, na prsih zelenkasto modre barve, Tetrao urogallus; divja koza gams
- dívje prisl.:
divje kričati; divje rasti; divje voziti; divje romantična pokrajina; divje smo navijali za naše moštvo
● ekspr. divje ga je imelo, da bi ga udaril komaj se je premagoval; sam.: nekaj divjega je v njegovi naravi
Kamnarstvo
Kamnarstvo
SSKJ²
hrúšev -a -o prid. (ú)
nanašajoč se na hruško: hrušev les; hruševo drevje / hruševi krhlji / hrušev sok; hruševa voda
♦ agr. hrušev ožig bakterijska bolezen nekaterih vrst sadnega drevja in okrasnih grmovnic, pri kateri se poganjki zvijejo in posušijo; hrušev škrlup škrlup, ki se kaže na listih kot črno zelenkaste pege, na sadovih pa kot temne kraste; hruševa pršica pršica, ki povzroča zelenkasto rumene nabrekline, zlasti na listih hruševih sadik
nanašajoč se na hruško: hrušev les; hruševo drevje / hruševi krhlji / hrušev sok; hruševa voda
♦ agr. hrušev ožig bakterijska bolezen nekaterih vrst sadnega drevja in okrasnih grmovnic, pri kateri se poganjki zvijejo in posušijo; hrušev škrlup škrlup, ki se kaže na listih kot črno zelenkaste pege, na sadovih pa kot temne kraste; hruševa pršica pršica, ki povzroča zelenkasto rumene nabrekline, zlasti na listih hruševih sadik
SSKJ²
kardamóm -a m (ọ̑)
bot. tropska rastlina z zelenkasto belimi cveti, katere plodovi se uporabljajo kot začimba, Elettaria cardamomum: gojiti kardamom
// gastr. posušeni plodovi te rastline: kardamom in cimet
bot. tropska rastlina z zelenkasto belimi cveti, katere plodovi se uporabljajo kot začimba, Elettaria cardamomum: gojiti kardamom
// gastr. posušeni plodovi te rastline: kardamom in cimet
Celotno geslo
eSSKJ
SSKJ²
kméčki -a -o prid. (ẹ̑)
nanašajoč se na kmete: kmečko dekle; kmečko prebivalstvo / publ. težnje širokih kmečkih množic / biti kmečkega rodu, stanu / kmečki slog / drama se godi v kmečkem okolju; opisovati kmečko življenje / knjiž. (kmečki) dom kmečka hiša, navadno z gospodarskimi poslopji; kmečki kot jedilni kot s pohištvom v kmečkem slogu; kmečki voz; kmečka hiša; kmečka jed preprosta jed, ki se pripravlja zlasti na kmetih; kmečka peč velika peč, ki se kuri zunaj prostora, katerega ogreva; kmečka posest zemlja, ki jo ima kmet; v stanovanju si je uredil kmečko sobo; kmečko delo delo na polju in pri živini; kmečko gospodarstvo / slabš. poročil se je s tisto kmečko butaro nerodno, okorno žensko / vzemi, kaj se braniš kakor kmečka nevesta v zadregi; zelo
♦ agr. mala kmečka produkcija produkcija, ki zadostuje le za osebne potrebe kmeta; bot. kmečki tobak gojena rastlina z zelenkasto rumenimi cveti, Nicotiana rustica; pravn. kmečko zavarovanje; šah. kmečka končnica končnica, v kateri so samo kmetje; tur. kmečka ohcet folklorna prireditev s prikazovanjem starih običajev svatbe v kmečkem okolju; zgod. kmečki upori do odprave tlačanstva upori kmetov proti fevdalcem zaradi povečanja zlasti denarnih dajatev; boji kmetov za osvoboditev izpod tlačanstva; zool. kmečka lastovka lastovka z izrazito izrezanim repom, po hrbtu kovinsko modra, po trebuhu rdečkasto bela, Hirundo rustica
nanašajoč se na kmete: kmečko dekle; kmečko prebivalstvo / publ. težnje širokih kmečkih množic / biti kmečkega rodu, stanu / kmečki slog / drama se godi v kmečkem okolju; opisovati kmečko življenje / knjiž. (kmečki) dom kmečka hiša, navadno z gospodarskimi poslopji; kmečki kot jedilni kot s pohištvom v kmečkem slogu; kmečki voz; kmečka hiša; kmečka jed preprosta jed, ki se pripravlja zlasti na kmetih; kmečka peč velika peč, ki se kuri zunaj prostora, katerega ogreva; kmečka posest zemlja, ki jo ima kmet; v stanovanju si je uredil kmečko sobo; kmečko delo delo na polju in pri živini; kmečko gospodarstvo / slabš. poročil se je s tisto kmečko butaro nerodno, okorno žensko / vzemi, kaj se braniš kakor kmečka nevesta v zadregi; zelo
♦ agr. mala kmečka produkcija produkcija, ki zadostuje le za osebne potrebe kmeta; bot. kmečki tobak gojena rastlina z zelenkasto rumenimi cveti, Nicotiana rustica; pravn. kmečko zavarovanje; šah. kmečka končnica končnica, v kateri so samo kmetje; tur. kmečka ohcet folklorna prireditev s prikazovanjem starih običajev svatbe v kmečkem okolju; zgod. kmečki upori do odprave tlačanstva upori kmetov proti fevdalcem zaradi povečanja zlasti denarnih dajatev; boji kmetov za osvoboditev izpod tlačanstva; zool. kmečka lastovka lastovka z izrazito izrezanim repom, po hrbtu kovinsko modra, po trebuhu rdečkasto bela, Hirundo rustica
- kméčko prisl.:
kmečko oblečena ženska; (po) kmečko se obnašati; sam.: v njegovem vedenju je nekaj kmečkega
SSKJ²
korén1 -a m (ẹ̑)
1. odebeljeni del korenine nekaterih rastlin, navadno stožčaste oblike: rastlino izpuliti s korenom; peteršiljev koren
// v zvezi koren lečen, po ljudskem verovanju zdravilna rastlina, ki ima nenavadno, skrivnostno moč: iskati koren lečen
2. zastar. podzemeljski del rastline, ki ji dovaja vodo in v njej raztopljene snovi; korenina: drevesce z dolgim korenom; spotaknil se je ob koren stare smreke
3. ekspr., navadno s prilastkom osnova, temelj: spoznati koren problema / tu je v korenu same debate nesporazum
// začetek, izvor: to ima svoj koren v preteklosti
4. jezikosl. del besede kot nosilec osnovnega pomena besedne družine: določiti koren; glagolski koren / koren besede
5. mat. količina, ki jo določujeta korenska osnova in korenski eksponent: izračunati koren / bikvadratni koren koren četrte stopnje; kubični ali kubni koren ki ima korenski eksponent 3; kvadratni koren ki ima korenski eksponent 2
● ekspr. toča je do korena vse potolkla popolnoma, čisto; ekspr. priti stvari do korena spoznati, kar je zanjo najvažnejše in najznačilnejše
♦ anat. lasni koren del lasu, ki je v koži; nohtni koren del nohta, ki je v kožni gubi; nosni koren del nosu, kjer ta prehaja v čelo; koren jezika skrajni zadnji del jezika; koren čutnega ali senzibilnega živca zadnji del hrbtenjačnega živca, ki prenaša vzburjenje k osrednjemu živčevju; koren gibnega ali motoričnega živca prednji del hrbtenjačnega živca, ki prenaša vzburjenje k mišicam; bot. črni koren rastlina z ozkimi, dolgimi listi in živo rumenimi ali rožnatimi cveti v koških, Scorzonera; trokrpi koralasti koren rastlina z rumenkasto zelenimi cveti in razvejeno koreniko, Corallorhiza trifida; rdeči koren; rožni koren rastlina s suličastimi, nazobčanimi listi in navadno zelenkasto rumenimi cveti v socvetjih, Sedum rosea; zlati koren visoka rastlina gorskih travnikov z belimi cveti v grozdih, Asphodelus; teh. koren del lopate, s katerim je ta pritrjena na kolo pri turbinah; koren vara del zvara ob stiku spodnjega roba kovinskih delov; koren zoba del zobnika, kjer prehaja zob v podlago; zool. koren kljuna, repa; koren hrbtne plavuti
1. odebeljeni del korenine nekaterih rastlin, navadno stožčaste oblike: rastlino izpuliti s korenom; peteršiljev koren
// v zvezi koren lečen, po ljudskem verovanju zdravilna rastlina, ki ima nenavadno, skrivnostno moč: iskati koren lečen
2. zastar. podzemeljski del rastline, ki ji dovaja vodo in v njej raztopljene snovi; korenina: drevesce z dolgim korenom; spotaknil se je ob koren stare smreke
3. ekspr., navadno s prilastkom osnova, temelj: spoznati koren problema / tu je v korenu same debate nesporazum
// začetek, izvor: to ima svoj koren v preteklosti
4. jezikosl. del besede kot nosilec osnovnega pomena besedne družine: določiti koren; glagolski koren / koren besede
5. mat. količina, ki jo določujeta korenska osnova in korenski eksponent: izračunati koren / bikvadratni koren koren četrte stopnje; kubični ali kubni koren ki ima korenski eksponent 3; kvadratni koren ki ima korenski eksponent 2
● ekspr. toča je do korena vse potolkla popolnoma, čisto; ekspr. priti stvari do korena spoznati, kar je zanjo najvažnejše in najznačilnejše
♦ anat. lasni koren del lasu, ki je v koži; nohtni koren del nohta, ki je v kožni gubi; nosni koren del nosu, kjer ta prehaja v čelo; koren jezika skrajni zadnji del jezika; koren čutnega ali senzibilnega živca zadnji del hrbtenjačnega živca, ki prenaša vzburjenje k osrednjemu živčevju; koren gibnega ali motoričnega živca prednji del hrbtenjačnega živca, ki prenaša vzburjenje k mišicam; bot. črni koren rastlina z ozkimi, dolgimi listi in živo rumenimi ali rožnatimi cveti v koških, Scorzonera; trokrpi koralasti koren rastlina z rumenkasto zelenimi cveti in razvejeno koreniko, Corallorhiza trifida; rdeči koren; rožni koren rastlina s suličastimi, nazobčanimi listi in navadno zelenkasto rumenimi cveti v socvetjih, Sedum rosea; zlati koren visoka rastlina gorskih travnikov z belimi cveti v grozdih, Asphodelus; teh. koren del lopate, s katerim je ta pritrjena na kolo pri turbinah; koren vara del zvara ob stiku spodnjega roba kovinskih delov; koren zoba del zobnika, kjer prehaja zob v podlago; zool. koren kljuna, repa; koren hrbtne plavuti
Celotno geslo
eSSKJ
krhlíka krhlíke samostalnik ženskega spola [kərhlíka]
ETIMOLOGIJA: iz star. krhel ‛krhek’
- grm ali nizko drevo z majhnimi zelenkasto rumenimi zvezdastimi cvetovi in drobnimi črnimi plodovi na pecljih ali del te rastline; primerjaj lat. Frangula alnus; SINONIMI: iz botanike navadna krhlika
ETIMOLOGIJA: iz star. krhel ‛krhek’
SSKJ²
SSKJ²
krúšen -šna -o prid. (ū)
nanašajoč se na kruh: odrezal si je krušno rezino; krušna skorja in sredica / krušne drobtine / krušno testo / krušni nož; zakurila je v krušni peči / krušni oče očim; pog. (krušna) karta zlasti v vojnem času živilska nakaznica; krušna mati mačeha / star.: živeli so v slabih krušnih razmerah materialnih; rešen je vseh krušnih skrbi
// star. premožen, bogat: krušen kmet / leto je krušno
♦ agr. krušno žito žito za mletje; bot. krušna plesen plesen, ki tvori zelenkasto sive prevleke na organskih snoveh, Penicillium crustaceum
nanašajoč se na kruh: odrezal si je krušno rezino; krušna skorja in sredica / krušne drobtine / krušno testo / krušni nož; zakurila je v krušni peči / krušni oče očim; pog. (krušna) karta zlasti v vojnem času živilska nakaznica; krušna mati mačeha / star.: živeli so v slabih krušnih razmerah materialnih; rešen je vseh krušnih skrbi
// star. premožen, bogat: krušen kmet / leto je krušno
♦ agr. krušno žito žito za mletje; bot. krušna plesen plesen, ki tvori zelenkasto sive prevleke na organskih snoveh, Penicillium crustaceum
Celotno geslo
eSSKJ
krúšni krúšna krúšno pridevnik [krúšni]
ETIMOLOGIJA: ↑kruh
- 1. ki je v zvezi s kruhom ali kruhu podobnim pecivom
- 1.1. ki je iz testa za kruh ali kruhu podobno pecivo
- 1.2. ki se uporablja pri pripravi, peki kruha ali kruhu podobnega peciva
- 2. ki komu nadomešča kaj izvornega, zlasti starše, družino
ETIMOLOGIJA: ↑kruh
Celotno geslo
eSSKJ
máčka máčke samostalnik ženskega spola [máčka]
FRAZEOLOGIJA: gledati se kot pes in mačka, hoditi kot mačka okrog vrele kaše, igra mačke z mišjo, igrati se mačke in miši (s kom), igrati se s kom kot mačka z mišjo, prenašati kaj kot mačka mlade, presti kot mačka, Črne mačke prinašajo nesrečo., Ko mačke ni doma, miši plešejo., Ko mački stopiš na rep, zacvili., Mačka miško, miš pšeničko., Mačke imajo devet življenj., Ni pomembno, kakšne barve je mačka, pomembno je, da lovi miši.
ETIMOLOGIJA: = hrv., srb. mȁčka, slovaš. mačka < slovan. *mačьka iz vabnega klica mac(a) - več ...
- 1. domača žival z ostrimi zobmi in kremplji ter daljšim repom, ki mijavka in lovi miši, ptiče; primerjaj lat. Felis catus; SINONIMI: maček
- 1.1. samica te živali
- 2. zver z gosto, navadno večbarvno dlako in vpotegljivimi kremplji, ki lovi zlasti ponoči; primerjaj lat. Felidae
- 3. ekspresivno privlačna ženska
- 4. ekspresivno ženska, ki je v čem izkušena, spretna
FRAZEOLOGIJA: gledati se kot pes in mačka, hoditi kot mačka okrog vrele kaše, igra mačke z mišjo, igrati se mačke in miši (s kom), igrati se s kom kot mačka z mišjo, prenašati kaj kot mačka mlade, presti kot mačka, Črne mačke prinašajo nesrečo., Ko mačke ni doma, miši plešejo., Ko mački stopiš na rep, zacvili., Mačka miško, miš pšeničko., Mačke imajo devet življenj., Ni pomembno, kakšne barve je mačka, pomembno je, da lovi miši.
ETIMOLOGIJA: = hrv., srb. mȁčka, slovaš. mačka < slovan. *mačьka iz vabnega klica mac(a) - več ...
SSKJ²
mandrágora -e ž (á)
bot. strupena sredozemska rastlina z močno odebeljeno korenino, zelenkasto belimi cveti in rumenimi jagodami, Mandragora officinarum: omamljati z mandragoro; korenina mandragore / narediti ljubezensko pijačo iz mandragore
bot. strupena sredozemska rastlina z močno odebeljeno korenino, zelenkasto belimi cveti in rumenimi jagodami, Mandragora officinarum: omamljati z mandragoro; korenina mandragore / narediti ljubezensko pijačo iz mandragore
- « Prejšnja
- 1
- 2
- 3
- 4
- Naslednja »
Število zadetkov: 79
Dostopnost