Fran > SSKJ

1. 1. ki je nižje, manj kakovostne vrste: malovredni izdelki; malovredna krma, stvar
2. 2. ki ima negativne, nesprejemljive moralne lastnosti: malovreden človek; biti malovreden / malovreden značaj / malovreden sin / ekspr. malovredna ženska vlačuga, prostitutka

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 26. 7. 2024.

1. 1. ki je brez napetosti, čvrstosti, moči: mlahave mišice; njene roke so bile mlahave / mlahav gib; od bolezni je še mlahav / mlahav obraz
2. 2. ekspr. ki je brez volje, odločnosti: postal je mlahav in neodločen / mlahav značaj / mlahava in slabotna volja

mláhavo in mlahávo prisl.: mlahavo govoriti; prestreljena roka mu mlahavo visi ob telesu

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 26. 7. 2024.

1. 1. ki ima odločnost, pogum: možat človek
   // ki izraža odločnost, pogum: možat značaj; možata zrelost / možat pogovor; možata beseda / možato dejanje
2. 2. močen: njegove možate roke; možata postava / bil je velik in možat

možáto prisl.: možato izpolnjevati dolžnosti; možato se je tam postavil; možato zagovarjati svoje prepričanje

možáti -a -o sam.: veljal je za možatega; reči kakšno možato

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 26. 7. 2024.

1. 1. ohranjen v prvotnem stanju: nedotaknjen sneg / nedotaknjena narava, zemlja
   // navadno v povedni rabi ki je ostal v nespremenjenem položaju ali obliki: časopis je ležal nedotaknjen pred vrati; postelja je ostala nedotaknjena
2. 2. ki mu od prvotnega obsega (še) nič ne manjka: ena od skrinj je še polna in nedotaknjena / kosilo je pustil nedotaknjeno na mizi
   // ki ni poškodovan; cel: hiše so vse porušene, most pa je ostal nedotaknjen
   ● knjiž. nedotaknjen značaj čist; knjiž. nedotaknjeno dekle nedolžno

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 26. 7. 2024.

1. 1. raba peša nepopustljiv: neodjenljiv človek; v svojih nazorih je neodjenljiv / neodjenljiv značaj / občudovali so njegovo neodjenljivo delo, prizadevanje vztrajno
2. 2. knjiž., redko nenehen, neprestan: neodjenljive skrbi

nèodjenljívo prisl.: neodjenljivo se boriti, se truditi

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 26. 7. 2024.

1. a) tudi znanost postaja oblastna moč / oblastne težnje
2. b) opravljati oblastne funkcije / oblastni značaj odbora
3. c) oblastni organi
4. č) oblastni akt; oblastna odločba
5. d) oblastno središče

oblástno prisl.: oblastno zapleniti; oblastno dovoljeno delovanje

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 26. 7. 2024.

1. 1. dajati čemu določeno obliko: oblikovati glavo kipa; oblikovati kovino, marmor; oblikovati s kladivom, žaganjem; ročno, strojno oblikovati / oblikovati glino v posode / iz testa oblikovati cmoke / to ozemlje je oblikoval ledenik / oblikovati krošnje dreves z razpiranjem ogrodnih vej, redčenjem, rezanjem jim dajati določeno obliko
   // arhit. dajati, določati obliko predmetu z upoštevanjem skladnosti med funkcionalnostjo, estetiko in tehnološkim procesom: oblikovati embalažo, pohištvo; oblikovati industrijske izdelke / knjigo je oblikoval znani slikar; moderno oblikovati nakit / oblikovati izložbe
2. 2. dajati čemu določene značilnosti: pisatelj je zgodovinsko snov oblikoval dokaj svobodno / publ. oblikovati javno mnenje / publ. narodi hočejo sami oblikovati svojo usodo odločati o njej
   // ta doživetja so v marsičem oblikovala njegov značaj; v tistih letih se mu je oblikoval svetovni nazor / cene se oblikujejo svobodno
3. 3. delati, ustvarjati: oblikovati volilne enote glede na število prebivalcev; z govornimi organi oblikovati glasove; oblikujejo se nove države / iz besed oblikovati stavke / igralec je svojo vlogo oblikoval prepričljivo
4. 4. z vzgojo povzročati pozitiven razvoj osebnosti: tudi šola oblikuje mlade ljudi / publ. oblikovati strokovni kader šolati, izobraževati
   // oblikovati koga v harmonično osebnost
5. 5. z besedami izražati kaj: zna jasno, jedrnato oblikovati svoje misli, predloge
6. 6. redko sestavljati skupino za določene naloge; formirati: oblikovati delegacijo, vojaško enoto

oblikováti se 
1. 1. knjiž., redko, s prislovnim določilom kazati se v obrisih: vrhovi lip, podobni kupolam, so se oblikovali v daljavi / v mislih se mu je oblikovala domača hiša
2. 2. z oslabljenim pomenom, s povedkovim določilom, v zvezi z v izraža, da osebek dobiva vsebino, obliko, kot jo nakazuje določilo: poroženeli deli kože se oblikujejo v luske / misel se je oblikovala v vedno bolj trden sklep

oblikujóč -a -e: nanovo oblikujoča se organizacija

oblikován -a -o: moderno oblikovani sedeži; listi so oblikovani različno; ima lepo oblikovane roke

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 26. 7. 2024.

1. 1. prednja stran glave: namazati, natreti obraz s kremo; skrbno si je obrisal obraz; pokriti obraz z dlanmi, rokami; skriti, ekspr. zakopati obraz v dlani; potegnil si je z roko čez obraz; padel je na obraz; udariti koga v obraz; pot mu je lil po obrazu; ves umazan je po obrazu; bled obraz; brazgotinast, kozav, mozoljast obraz; izredno fotogeničen obraz; grd, lep obraz; ljubek otroški obraz; okrogel, ozek, širok, podolgovat obraz; od bolečin spačen obraz; obraz je imel rdeč od jeze, zagorel, zaripel; slabš. človek s konjskim obrazom; imenovati dele obraza; gube obraza so se ji poglobile; skrbeti za nego obraza; značilne poteze obraza; vesel, žalosten izraz na obrazu; krema za obraz / klobuk mu ne pristaja k obrazu / postaral si se v obraz; ostala je mladega obraza; videti je bil siv, voščen v obraz / ekspr. obraz se mu je razlezel v nasmeh nasmehnil se je
   // nav. ekspr., navadno s prilastkom z mimiko
   1. a) izraženo razpoloženje, stanje: z boječim, plahim obrazom je vprašal; prestrašil se je njegovega hudega, jeznega obraza; sprejel ga je s kislim obrazom nerazpoložen, nejevoljen; odhajal je z nesrečnim, začudenim, zadovoljnim obrazom; s pogumnim obrazom je stopil predenj; sijoči, veseli obrazi; sedeli so zapetih obrazov nesproščeni, brezizrazni
      // obraz se mu je v trenutku zresnil
   2. b) izražena lastnost: gledal je v njegov dobri, pošteni obraz; imel je zelo inteligenten obraz; deško predrzen obraz; presenetil ga je strog profesorski obraz; obraz ima še kar človeški
2. 2. ekspr., navadno s prilastkom človek: ta obraz mi je znan iz avtobusa; zbralo se je veliko neznanih obrazov; v množici sem iskal njen obraz; na dopustu bi rad spoznal nove obraze / srečujem vedno ene in iste obraze / publ. najlepši obraz jugoslovanskega filma
3. 3. ekspr., navadno s prilastkom oblika pojavljanja
   1. a) glede na zunanjost, videz: ti ljudje so dali kraju dokončen obraz; zemlja spreminja svoj obraz; spremeniti obraz časopisa; mesto ima veliko obrazov / sonce je skrilo obraz / obraz našega časa, dobe / vloga z nešteto obrazi z veliko možnostmi izražanja
   2. b) glede na vsebino, bistveno značilnost: ugotoviti obraz oblasti; spoznati vse obraze življenja / njegov duhovni obraz / literatura si prizadeva najti nov obraz / z oslabljenim pomenom prikrival je obraz preteklosti preteklost
4. 4. lit., zlasti v drugi polovici 19. stoletja kratko literarno besedilo, v katerem se avtorjevo trenutno razpoloženje primerja, izenačuje z motivom iz narave: pisati obraze / Jenkovi Obrazi
   ● ekspr. ob tej novici se mu je obraz podaljšal ostre, podolgovate poteze na obrazu so pokazale njegovo razočaranje, neprijetno presenečenje; ekspr. obraz se mu je razjasnil z mimiko je izrazil, da ni več v negotovosti, strahu; ekspr. obraz se ji je omehčal z mimiko je izrazila pripravljenost popustiti v čem, storiti kaj; ekspr. obraz se mu je zmračil z mimiko je izrazil nejevoljo, jezo; ekspr. kakšne obraze je delal od presenečenja, začudenja se je zelo spakoval; ekspr. kaj bi delal kisel obraz kazal nejevoljo; ekspr. pokazal je svoj pravi obraz storil je kaj, navadno kaj slabega, kar kaže, izraža njegov značaj; ekspr. v obraz mi laže predrzno, nesramno; ekspr. tega mi ne boš metal v obraz tega mi ne boš brez obzirov pravil, očital; nizko lahko mu pljuneš v obraz zelo ga lahko preziraš; ekspr. nikomur ne more pogledati v obraz čuti se krivega; je kriv; ekspr. v obraz povedati komu izraziti, navadno ogorčenje, jezo, neposredno povzročitelju; ekspr. v obraz se mu je smejal ni prikrival posmeha, smeha; ekspr. kri mu je udarila v obraz zelo je zardel; knjiž. večkrat je že zrl smrti v obraz večkrat je bil v smrtni nevarnosti; ekspr. ne smeš soditi ljudi po obrazu ne smeš presojati njihovega značaja po videzu; ekspr. človek z dvema obrazoma ki se kaže drugačnega, kot je

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 26. 7. 2024.

1. 1. povzročati, da kdo pridobiva boljše lastnosti: poboljševati ljudi; ekspr. gore nas poboljšujejo / poboljševati otrokov značaj
2. 2. izboljševati: poboljševati gospodarstvo; razmere se poboljšujejo

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 26. 7. 2024.

1. 1. nameščen, stoječ pravokotno na gladino mirujoče vode: pokončne letve v ograji; pokončne in prečne stranice police / pokončne in poševne črte navpične
   // usmerjen (navpično) navzgor: pokončen plamen; rastlina s pokončnim steblom rastočim navzgor; psi s pokončnimi ušesi pokonci stoječimi
   // pokončna drža drža, pri kateri je hrbtenica v pokončnem položaju, zlasti pri hoji, stoji; pokončna hoja pokončna drža pri hoji
2. 2. knjiž. načelen, značajen: bil je pokončen mož; pokončna osebnost / pokončen značaj; pokončna izjava
   ♦ fiz. pokončna slika slika, usmerjena enako kot predmet; fot. pokončna slika slika, pri kateri je poudarjena razsežnost motiva v navpični smeri; geom. pokončni stožec telo, ki nastane, če se pravokotni trikotnik zavrti okrog katete; pokončna piramida piramida, pri kateri so vsi stranski robovi enako dolgi; pokončna prizma prizma, katere stranske ploskve stojijo pravokotno na osnovno ploskev; strojn. pokončni stroj stroj, pri katerem je os (valja) navpična; tisk. pokončni format format, pri katerem je razdalja med spodnjim in zgornjim robom večja od razdalje med levim in desnim; pokončna črka črka, oblikovana pokonci

pokônčno prisl.: pokončno hoditi; pokončno nameščen

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 26. 7. 2024.

1. 1. narediti kaj slabše, neuporabno: z nepravilnim ravnanjem pokvariti aparat; stroja ni popravil, pač pa ga je še bolj pokvaril; otrok je pokvaril uro; gramofon se je pokvaril / težka vozila so pokvarila cesto; ekspr. tipkarica pokvari dosti papirja; blago se je med prevozom pokvarilo
2. 2. narediti kaj manj popolno, dovršeno: hiše so pokvarile naravo okrog jezera; neprimeren okvir sliko pokvari; pokvariti povest s popravki / s kuhanjem pokvariti hrano narediti manj kvalitetno; ekspr. pokvariti medsebojne odnose poslabšati; vsaka nadaljnja beseda bi pokvarila učinek zmanjšala; pokvariti si zdravje
   // povzročiti (hujšo) okvaro: pretesni čevlji so mu pokvarili noge; zaradi slabe svetlobe si je pokvaril oči; pokvariti si zobe z neprimerno hrano; pokvariti si želodec / pokvariti si vid
3. 3. povzročiti, da kdo nima več pozitivnih lastnosti, zlasti v moralnem pogledu: slaba družba ga je pokvarila; bal se je, da bi se mu otroci pokvarili / pokvariti značaj naroda / en učenec je pokvaril vse druge
4. 4. povzročiti, da se zmanjša občutek ugodnosti, prijetnosti: incident je pokvaril razpoloženje; pokvaril mu je veselje do nadaljnjega dela / slabo vreme je pokvarilo izlet; dogodek je pokvaril družbi ves večer; s svojim ravnanjem ji je pokvaril življenje
5. 5. povzročiti, da kaj ne uspe, je manj uspešno: pokvaril mu je igro; nepredviden dogodek mu je pokvaril načrte; s svojim prihodom sva mu pokvarila čakanje na lisico
   ● ekspr. pokvariti oceno poslabšati; ekspr. položaj na fronti se je pokvaril poslabšal; vreme se bo pokvarilo postalo bo deževno, mrzlo

pokváriti se postati neužiten, slab: jed se na toplem hitro pokvari; krma se je zaradi vlažnih prostorov pokvarila

pokvárjen -a -o: pokvarjen kruh; zaradi slabega uspeha ima počitnice pokvarjene; pokvarjeno orodje; moralno pokvarjen človek

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 26. 7. 2024.

1. 1. ki se po kaki lastnosti, značilnosti razlikuje od drugih: to so posebni sadeži; mladiče hranijo s posebno krmo; listi so prepojeni s posebno snovjo; v prodaji so posebne znamke / roža posebnega vonja; posebna oblika česa / poseben odtenek te teorije; prihajam k vam s posebno prošnjo, željo
   // ki ima lastnosti, značilnosti, po katerih se razlikuje od drugih ljudi: težko je razumeti tako poseben značaj; spoznati je hotel tudi njegove posebne lastnosti / ima posebno držo, hojo / on je zelo poseben človek / posebnih znamenj nima
2. 2. ki se glede na svojo vrsto pojavlja
   1. a) drugače: obravnavati tudi posebne primere; to je posebna problematika / posebne okoliščine, razmere / posebno stanje domišljije / posebna raba besede nenavadna, neobičajna
   2. b) razmeroma redko: uporabiti poseben izraz namesto splošnega; označil jih je s posebnimi imeni / obleka za posebne priložnosti
3. 3. ki je samo za določen namen: odprli so poseben kinematograf; v ta namen so ustanovili poseben sklad; poslali so mu posebnega sla; vprašanje rešuje posebna komisija; posebna soba za goste / za mleko ima poseben lonec / posebni dopisnik dopisnik, poslan kam z določeno nalogo in za določen čas; imenovan je za posebnega svetovalca predsednika; prispel je posebni vlak
4. 4. ki ni sestavni del česa drugega: poseben dodatek k plači; predavanja bodo izšla v posebni knjigi; skleniti posebno pogodbo; za gradnjo mora imeti posebno dovoljenje / uvedli so posebno štetje / posebna zgodovina / to je njihova posebna pravica / posebni mir mir, ki ga sklene vojskujoča se država ne glede na zaveznike; posebna izdaja časopisa
   // ki se glede na odnos koga razlikuje od drugih svoje vrste: pri tem ima on posebne interese; prišli so s posebnim namenom; za to ima svoje posebne vzroke / publ. v naši literaturi zavzema ta pisatelj posebno mesto / publ. raziskave s posebnim ozirom na praktično uporabnost
5. 5. nav. ekspr. ki se pojavlja v visoki stopnji, v močni obliki: ima poseben dar za petje; do glasbe ima posebno strast / dajati čemu poseben poudarek; užival je poseben ugled; izkazati komu posebno čast; posvetiti posebno pozornost, skrb čemu; posebno priznanje, zaupanje / predstava je bila zanj posebno doživetje veliko, lepo
6. 6. v nikalnih stavkih izraža omejevanje: tam posebne izbire ni bilo / ni ravno poseben lovec, pevec / z vremenom nismo imeli posebne sreče vreme ni bilo ugodno, lepo
   // poudarja zanikanje: za delo nima posebne volje; sin mu ni delal posebnega veselja
   ♦ gastr. posebna salama salama manjšega premera s podobnim nadevom kot hrenovka; jur. splošni in posebni del zakona; mat. posebno število število, ki se piše s številko; zal. posebni odtis posebej vezan sestavek, ki izide v knjigi, reviji

posébno 
1. 1. prislov od poseben: znala je tako posebno pogledati; te rože dišijo prav posebno / svojega razpoloženja ni posebno skrival; zanjo ni posebno vnet ni vnet
2. 2. izraža visoko stopnjo, mero
   1. a) dejanja, stanja sploh: hribe posebno ljubi; dežele, ki jih je vojna posebno prizadela; posebno pameten mož; posebno pisane so rože in metulji; ta praznik obhajajo posebno slovesno / pečenka mu gre posebno v slast
   2. b) dejanja, stanja glede na njegovo določilo: posebno njemu je bil zelo blizu; tu je zelo vroče, posebno poleti; veliko je naredil posebno na kulturnem področju; bogat posebno z rudami; posebno z očetom sta velika prijatelja; sam.: kaj mi imaš posebnega povedati; hoče biti nekaj posebnega; to ni nič posebnega; splošno, posebno in posamezno

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 26. 7. 2024.

1. 1. preveč čist: hiša se mu je zdela prečista in preveč pospravljena / govori kar prečisto slovenščino / prečist značaj je, da bi lahko spletkaril
2. 2. ekspr. zelo čist: prečist planinski zrak; prečisto jutranje nebo

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 26. 7. 2024.

1. 1. raven: premočrtne ceste in ulice so dajale mestu posebno podobo / opazoval je, kako sonce zahaja za premočrtno obzorje
2. 2. dosleden, načelen: je zelo premočrten človek / ljudje premočrtnih misli / cenili so jo zaradi njene premočrtne odločnosti
   // enosmeren, enostranski: značaj glavnega junaka je preveč premočrten / pisateljev literarni razvoj ne sme biti premočrten
   ♦ fiz. premočrtno gibanje premo gibanje; geom. premočrtni lik lik, ki ga omejujejo same ravne črte; premočrtni koordinatni sistem koordinatni sistem, pri katerem so koordinatne osi premice

premočŕtno prisl.: ulice so speljali premočrtno; svetlobni žarki se širijo premočrtno; premočrtno usmerjen razvoj

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 26. 7. 2024.

1. 1. rastoč prekriti: bršljan je prerasel obzidje; trava je prerasla dvorišče / rano ji je prerasla kožica
2. 2. z rastjo preseči: sin je prerasel očeta; jelka preraste smreko / publ. investicije so prerasle materialne možnosti; pren. v znanju je prerasel svojega učitelja
3. 3. v zvezi z v doseči višjo stopnjo glede na intenzivnost, obseg: Osvobodilna fronta je prerasla v vseljudsko gibanje; poznanstvo je preraslo v prijateljstvo; meddržavni spor je prerasel v vojno / bataljon je v kratkem času prerasel v odred
   ● publ. zborovanje je preraslo svoj informativni značaj je bilo več kot samo informativno; publ. te napake smo že prerasli teh napak ne delamo več; lansko obleko je že prerasla tako je zrasla, da ji obleka ni več prav

preráščen -a -o: z mahom preraščene skale; pšenica je preraščena s plevelom; prim. prerasel

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 26. 7. 2024.

1. 1. vplivati moralno negativno; kvariti: slaba družba ga pridi; priditi mladino z neprimernim čtivom; otrok se je začel priditi / priditi značaj naroda
2. 2. delati kaj manj popolno, dovršeno: tako ohlapno izražanje pridi jezik
   ● star. ni jim hotel priditi družbe kvariti

príditi se postajati neužiten, slab; kvariti se: meso se je začelo priditi

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 26. 7. 2024.

1. 1. nanašajoč se na prigodnico: prigodniški pesnik / prigodniški značaj pesmi
2. 2. redko priložnosten: prigodniški prispevki; kritika v reviji je preveč prigodniška

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 26. 7. 2024.

prikrít -a -o 
1. 1. deležnik od prikriti: prikrit namen; stal je prikrit za drevesom; prikrita ironija
   // ki obstaja, a se na zunaj (še) ne opazi, ne vidi: prikrita kriza; prikrite lastnosti
   ♦ biol. prikrito življenje organizmov življenje, v katerem je presnavljanje skoraj ustavljeno; fiz. prikrita toplota latentna toplota; med. prikrita infekcija; prikrita krvavitev krvavitev, ki je ugotovljiva le z laboratorijsko preiskavo
2. 2. knjiž. neiskren, neodkrit: prikrit značaj; že kot otrok je bil prikrit; prisl.: prikrito delovati proti komu; večkrat ga je prikrito pogledala

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 26. 7. 2024.

1. 1. nanašajoč se na pritličje: pritlična okna so bila še razsvetljena / ima pritlično stanovanje / pritlična hiša hiša, ki ima le pritličje
   ♦ bot. pritlični list list, ki požene iz podzemnega stebla ali iz spodnjega dela nadzemnega stebla; vrtn. pritlična rastlina rastlina, pri kateri se z vzgojo doseže stalna nižja rast kot pri rastlinah iste vrste
2. 2. ki je, se nahaja pri tleh: pritlične veje; pritlično ognjišče
3. 3. ekspr. malo pomemben, nepomemben: pritlični cilji; pritlično življenje / pritličen značaj

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 26. 7. 2024.

1. 1. ki se ne odklanja, ne izstopa iz osnovne smeri: potegniti ravno črto; stati v ravni vrsti; cesta je ravna, brez ovinkov / ravna drevesa / pred njim se je razprostiral raven svet, travnik; ravne ploskve; tla so popolnoma ravna brez vboklin ali izboklin; morje je bilo ravno kot miza / ravni lasje lasje, ki niso kodrasti, skodrani
   // ki je tak zaradi svojega namena: raven nož; dleto mora biti ravno
   // ki ima naravno, pravilno obliko: ima ravne noge; bil je raven kot jelka, sveča / ima grški, raven nos nos v isti črti s čelom
2. 2. zastar. enak, enakovreden: najina položaja sta ravna; ni jima raven / ni ji ravna po lepoti
3. 3. zastar. dosleden, načelen: je vzkipljiv, a raven človek / ima raven značaj
4. 4. zastar. sod, paren: ravne in neravne hišne številke
   ♦ arhit. ravna streha streha, ki je vodoravna ali nagnjena za manj kot šest stopinj; fiz. ravno zrcalo gladka ravna ploskev, ki odbija vpadajoče valovanje; geom. ravna ploskev ravnina ali del ravnine; jur. sorodniki v ravni črti sorodniki, ki neposredno ali posredno izhajajo drug od drugega; min. ravni prelom prelom, pri katerem je ploskev zaradi enake debeline posameznih zrn ravna, gladka; teh. ravno ozobje ozobje, pri katerem so zobje ravni; ravno steklo; vet. ravna glava glava s čelom in nosnim grebenom v isti ravnini; zool. ravno vretence vretence, ki je spredaj in zadaj ravno

rávno tudi ravnó prisl.: ravno se držati, hoditi; ravno potegnjena črta; sam.: hiša stoji na ravnem

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 26. 7. 2024.