Fran > SSKJ

1. 1. kar se zaznava s sluhom: zvok se sliši; oddajati, proizvajati zvoke; dolg, oster, prijeten, zamolkel zvok; kovinski, votel zvok; posnemati naravne zvoke; glasnost zvoka / predvajati, reproducirati, zapisovati zvok; filmski zvok; zvok in slika / orgelski zvoki; zvoki harmonike, trobente / zvoki vojaške godbe
   ● publ. predvajali so plesne, zabavne zvoke plesno, zabavno glasbo; prebudili so ga zvoki koračnice koračnica
   ♦ rad. snemati zvok; mešalec zvoka
2. 2. fiz. longitudinalno valovanje, ki je s frekvencami od 16 do približno 20.000 nihajev na sekundo zaznavno s sluhom: zvok se odbija, širi, uklanja; frekvenca zvoka; hitrost, jakost zvoka

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 5. 5. 2024.

1. 1. istočasno zveneti: struni sta sozveneli / najrazličnejši zvoki so sozveneli
   ♦ muz. na barvo zvoka vplivajo toni, ki sozvenijo z osnovnim tonom
2. 2. knjiž. ujemati se, skladati se: obleka pri tem kipu sozveni s telesom; obe podobi stilno sozvenita
3. 3. knjiž., ekspr. čustveno se odzivati: ta knjiga potrebuje bralca, ki je pripravljen sozveneti; njegova notranjost je pri tej glasbi sozvenela

sòzvenèč -éča -e: sozveneči zvoki / sozveneči toni

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 5. 5. 2024.

1. a) očiščena: dati si vato v uho; namočiti vato v razkužilo; kos, kosmič vate; zavojček vate; zamašek iz vate
2. b) neočiščena: podložiti ramena plašča z vato; z vato polnjena prešita odeja / krojaška vata
   // ekspr. temu podoben skupek česa sploh: luči mesta so bile ovite v snežno vato / skozi vato megle so prihajali neprijetni zvoki
   ● knjiž. zaviti koga v vato prizanašati mu s hudim, neprijetnim
   ♦ gastr. sladkorna vata sladkorne niti, narahlo navite na paličici v obliki kepe; lasasti sladkor

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 5. 5. 2024.

1. 1. kratek ženski telovnik, ki se ne zapenja: bel bolero
2. 2. španski ples v tričetrtinskem taktu: plesati bolero
   // skladba za ta ples: zvoki bolera

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 5. 5. 2024.

1. 1. spodnji, osnovni del posode ali posodi podobne priprave: izbiti sodu dno; napraviti, očistiti dno; vstaviti sodu dno; gošča se zbira na dnu lonca; kovček z dvojnim dnom; ravno dno; skleda brez dna / dno ladje, panja; posteljno dno iz žične mreže / izpiti kozarec do dna do konca, popolnoma
   // kot poziv pri pitju do dna! / pesn. izpiti kupo bridkosti do dna
   // spodnji, najnižji del poglobitve v zemeljski površini: voda je tako globoka, da ne dosežeš dna; ladja je zadela ob dno; morsko, rečno dno; peščeno dno; plitvo dno; kamenje na dnu potoka / v dno se je prišlo po skalnati in grmičasti strmini; pren. dno neba
2. 2. navadno s prilastkom del prostora ali plast, ki je tik nad spodnjo ploskvijo: zajeti vodo z dna; potopiti kaj na dno morja; pog. kaj delate s čolnom, bi radi šli na dno? bi se radi potopili; na dnu brezna, jame je temno; globoko v dnu je ležalo mesto; pren. s pogledom je hotel prodreti na dno njegove duše; na dnu sta si prav blizu, saj sta že dolgo prijatelja; če natančneje presodimo, ni na dnu nič resnega
   // spodnji del česa: tam je dno stene; brezno je segalo nekako do dna hriba; sedel je na dnu stopnic
   // najbolj oddaljeni del česa: z dna ulice so prihajali neprijetni zvoki / v dnu oči je smeh; pren., vznes. njegov glas prihaja k nam iz dna stoletij
3. 3. knjiž., navadno s prilastkom najnižji, najrevnejši družbeni sloj: dno družbe; v drami je prikazano dno takratnega življenja; ljudje z malomeščanskega dna / bil je pometač, živel je prav na dnu
4. 4. ekspr., v prislovni rabi, s predlogom, v zvezi dno duše, srca izraža visoko stopnjo, intenzivnost čustvene prizadetosti: iz dna duše je prepričan; iz dna srca sem ti hvaležen; ljubiti, sovražiti iz dna srca; v dno duše, srca ga je bilo sram / v dnu svoje duše se je čutil ponižanega
   // v zvezi do dna popolnoma, čisto: dojeti do dna; dogodek ga je do dna pretresel; spoznal ga je do dna
   ● pog., ekspr. ta človek nima dna ni mu nikoli dovolj jedi in pijače; tej stvari ne vidim dna konca; publ. to sporočilo je izbilo sodu dno je sprožilo proces, ki se je dolgo pripravljal; ekspr. ta prepad je brez dna zelo globok; pogledati, seči stvari do dna spoznati, kar je zanjo najvažnejše in najznačilnejše; priti vprašanju do dna razrešiti vprašanje; dihniti iz dna globoko iz pljuč; iz dna spremeniti življenje popolnoma, v celoti; publ. naše moštvo je na dnu tabele na enem izmed zadnjih mest; na zadnjem mestu; ekspr. polniti sode brez dna opravljati nekoristno delo; opravljati delo, ki ni nikoli končano
   ♦ anat. lobanjsko dno sestavljena ploščata kost, ki deli lobanjsko votlino od ustne in nosne votline; medenično dno mišična obloga spodnjega dela medenice; bot. listno dno del lista, kjer vstopa iz stebla osrednja listna žila; geogr. dno doline; muz. resonančno dno spodnja plošča resonančnega trupa pri klavirju, godalih in nekaterih brenkalih

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 5. 5. 2024.

1. 1. ki ima v navpični smeri navzgor razmeroma majhno razsežnost, ant. visok: nizek grm, hrib, stol; nizka hiša, klop; nizko čelo, drevo, vzglavje; gospodarsko poslopje je za dva metra nižje od hiše / nizek fant majhen; ekspr. je na nizkih nogah ima kratke noge; biti nizke rasti majhen; zabredel je v nizko vodo plitvo
   // nizki čevlji čevlji, ki ne segajo do gležnja; nizki fižol fižol z nizkim pokončnim steblom, ki se ne ovija; čevlji z nizko peto
   // ki je v navpični smeri navzgor razmeroma malo oddaljen od površine: nizek strop; drevo z nizkimi vejami / letalo je v nizkem letu preletelo mesto / nizka krošnja krošnja pri tleh; pren., ekspr. stal je na najnižjem klinu družbene lestvice
2. 2. ki ima razmeroma majhno nadmorsko višino: nizek svet; nizka kotlina, stepa
3. 3. ki je glede na možni razpon ob spodnji, izhodiščni meji: nizka cena, produktivnost, temperatura; nizke obresti; nizka pokojnina; nizka kalorična vrednost živila / nizek zračni pritisk; nizka raven, stopnja / nizka kakovost slaba; nizka naklada, teža majhna
   // ki ima zamolkel zven: govoriti, peti z nizkim glasom; nizki in visoki zvoki
4. 4. v primerniku ki je glede na razvrstitev po položaju, pomembnosti, odgovornosti na manj pomembnem mestu: imeti nižji čin; navodila nižjim organom; pisarji so bili nižji uradniki; nižja samoupravna enota / nižje plemstvo / nižje sodišče sodišče prve stopnje
   // ki je glede na stopnjo zahtevnosti bolj splošen, enostaven: za to delo je potrebna le nižja usposobljenost / nižji razredi osnovne šole razredi od prvega do četrtega razreda osnovne šole; nižja geodezija geodezija, ki se ukvarja z meritvami manjših površin in z izdelavo topografskih kart; nižja gimnazija nekdaj gimnazija od prvega do četrtega razreda osemletne gimnazije; nižja izobrazba
5. 5. v razredni družbi ki pripada socialno šibkejšim, revnejšim družbenim slojem: nižji ljudje; biti nizkega rodu; najnižji sloji prebivalstva
   // ki ni cenjen, spoštovan: nizek položaj plačanca / opravlja najnižja dela
6. 6. ekspr. ki ima negativne moralne lastnosti: zašla je v družbo nizkih moških / nizke besede, misli; umoril ga je iz nizkih nagibov / on je nizek v svojih željah
7. 7. biol., v primerniku ki je glede na stopnjo razvoja prvotnejši, manj popoln: nižje oblike življenja / nižji vretenčarji obloustke, ribe in dvoživke; nižje živali nevretenčarji
   ● star. biti doma iz nižjih krajev južnejših, južnih krajev kakega področja; publ. za dosego cilja se je posluževal tudi nizkih udarcev nepoštenih sredstev; star. bil je rojen pod nizko streho izhaja iz revne družine
   ♦ bot. nizka bilnica visokogorska latasta trava z mehkimi in tankimi listi, Festuca pumila; ekon. nizek donos; elektr. nizka frekvenca frekvenca do nekaj tisoč hertzov; nizka napetost napetost, ki je nižja kot 1.000 voltov; geogr. nizko barje barje, ki je poraslo s travo; grad. nizka gradnja gradnja, katere glavni deli so v zemlji ali na zemeljski površini; lov. pes ima nizek nos pri sledenju ima smrček pri tleh; nizki lov lov na manjšo ali zaradi načina lova manj pomembno divjad; mat. nižja matematika osnovni pojmi računstva in geometrije; meteor. nizka megla megla, ki leži neposredno nad zemeljsko površino; nizka oblačnost oblačnost, pri kateri so oblaki do 2.500 m visoko; šport. nizki start start iz pokleka na eni nogi; nizki udarec pri boksu prepovedani udarec nižje od pasu

nízko prisl.: sonce je že nizko nad obzorjem; nizko oceniti vrednost dela; nizko peti; nizko se mu priklanja globoko; spuščala sta se vedno nižje in nižje; publ. nizko kalorična prehrana; nižje ob reki ležeči kraji; nižje uvrščen; nizko viseči oblaki
● preg. kdor visoko leta, nizko pade kdor ima pretirano dobro mnenje o svoji družbeni pomembnosti in pretirane zahteve po družabnem uspehu, ugledu, doživi pogosto neuspeh
♦ šol. nižje organizirana šola osnovna šola, navadno nižja, v kateri poteka v isti učilnici hkrati pouk navadno dveh razredov

nízki -a -o sam.: nižji so se uprli višjim podrejeni; na njej ni bilo nič nizkega

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 5. 5. 2024.

1. a) pri uresničitvi, ponazoritvi določenega dejanja, dogodka kake predstave, pripomoček: igralec je postavil rekvizit nazaj v kot odra; skladišče rekvizitov; meči, pepelniki, ponarejeno sadje in drugi rekviziti / gledališki rekviziti
   ♦ gled. osebni ki je del igralčeve osebne opreme, scenski rekvizit ki je del scene; rad. zvočni rekviziti priprave, s katerimi se povzročajo zvoki v kaki oddaji, igri
2. b) navadno s prilastkom pri določenem delu, dejavnosti sploh: igralni, planinski, vrtnarski rekviziti; smuči, rokavice in drugi športni rekviziti / tehnični rekviziti
   // nav. ekspr. kar se ponavadi uporablja za doseganje določenega razpoloženja, namena sploh: slavčkovo petje v mesečini je zastarel pesniški rekvizit / solze so nevaren ženski rekvizit

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 5. 5. 2024.

1. 1. brezoseb. padati iz oblakov v obliki drobnih vodnih kapelj: zunaj rosi / iz megle je rosilo / v osebni rabi dež rosi / preh., ekspr. oblaki rosijo dež; pren., knjiž. zvoki rosijo v srce
2. 2. z rošenjem močiti, vlažiti: pot mu rosi čelo, obraz; solze so ji rosile lica
   // nekoliko močiti, vlažiti: rositi lončnice s pršilcem; rositi rastlino po listih
3. 3. vznes., z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom izraža dejanje, kot ga določa samostalnik: rositi blagoslov, tolažbo; rositi mir okoli sebe
   ♦ agr. rositi lan goditi ga na rosni travi

rosíti se 
1. 1. postajati pokrit z drobnimi vodnimi kapljami: stene, šipe se rosijo / čelo se mu je začelo rositi / nar. rana se rosi / ekspr. oko se mu rosi solzi
   ● ekspr. ko je to poslušala, (se) ji je oko rosilo je jokala
2. 2. knjiž., redko postajati rosen: trava se že rosi

rosèč -éča -e: roseči oblaki; roseče oči

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 5. 5. 2024.

stápljati se 
1. 1. prevzemati lastnosti, značilnosti koga: priseljenci se stapljajo z domačini / sosednja jezika sta se začela stapljati
2. 2. tvoriti z drugimi elementi celoto: govornikove besede se stapljajo z zvoki trobent; vpitje ljudi in ropotanje strojev se staplja v oglušujoč hrup
3. 3. ekspr. stikati se: v daljavi se morje staplja z nebom; sivi oblaki se stapljajo s tlemi

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 5. 5. 2024.

1. 1. delovati, vplivati na koga tako, da postane zaspan: uspavati otroka s pesmico, z zibanjem; enakomerno tresenje vagona ga je uspavalo / hipnotizer jo je zlahka uspaval spravil v spanju podobno stanje; nežni zvoki so jih uspavali omamljali
2. 2. ekspr. povzročati, da je kdo nedejaven, nedelaven: zmage in uspehi tekmovalcev niso uspavali; obljube so jih preveč uspavale; marsikdo se je s tem uspaval / propaganda je hotela uspavati javno mnenje / s tem so uspavali pazljivost ljudi zmanjševali; ekspr. take besede so mu uspavale vest povzročale, da se je manj zavedal svoje krivde

uspavajóč -a -e: uspavajoč glas, vonj; zrak je bil topel, uspavajoč; prisl.: tablete delujejo uspavajoče; uspavajoče govoriti

uspávan -a -o: uspavan od enakomernega ropota

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 5. 5. 2024.

1. 1. stopati v prevozno sredstvo: potniki so vstopali in izstopali; vstopati v avtobus, dvigalo; vstopati pri sprednjih vratih
   // stopati v kaj sploh: gledalci vstopajo v dvorano; vstopati skozi vrata; hrupno, po prstih vstopati / vstopati v državo na mejnih prehodih
2. 2. prihajati v kaj, v notranjost česa: del organa, kjer vstopajo in izstopajo žile, živci / hladilna tekočina vstopa zgoraj priteka; skozi odprtino vstopa svetloba
3. 3. postajati član kake organizacije, društva: vstopati v kulturna društva, politične organizacije / dov. z današnjim dnem vstopam v klub
4. 4. začenjati peti, igrati v določenem trenutku med petjem, igranjem drugih: instrumenti so vstopali drug za drugim; pevci vstopajo na dirigentov znak
5. 5. ekspr. začenjati delovati na kakem področju: v književnost vstopa mlada generacija; vstopati v svet gledališča
6. 6. z oslabljenim pomenom začenjati biti v kakem obdobju: vstopati v novo leto; vstopati v zadnje desetletje stoletja / vstopati v obdobje industrializacije / vstopati v novo življenje
   // izraža začetek stanja, kot ga določa samostalnik: vstopati v vojno s kom / predmeti in pojavi vstopajo v nova razmerja
   ● ekspr. pesnik vstopa v nove svetove v njegovih pesmih se pojavljajo nova področja; ekspr. zvoki so vstopali vanj zaznaval jih je

vstopajóč -a -e: zemlja veže vstopajočo sončno energijo

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 5. 5. 2024.

1. 1. z nagnjenjem posode narediti, da kaj tekočega kam pride: zliti mleko v lonec; zliti vodo po tleh; zliti proč, skupaj; vino se je zlilo čez rob kozarca
   ● ekspr. pijačo je zlil vase in odšel hitro, v velikih požirkih spil; ekspr. zliti jezo na koga, nad kom zaradi jeze zelo neprijazno z njim govoriti, ravnati
2. 2. knjiž., ekspr., navadno v zvezi z v izraziti, izpovedati kaj tako, da nastane to, kar določa samostalnik: zliti svoja čustva v pesmi / svoje gorje je zlila v besede ga popisala

zlíti se 
1. 1. tekoč priti skupaj: v dolini se potoka zlijeta
2. 2. preiti drug v drugega: barve, zvoki se zlijejo / vozila in ljudje so se pred njegovimi očmi zlili v pisano gmoto / ekspr. pričevanja so se zlila v celoto
   // ekspr. postati eno, enovito: pesem se je zlila z ropotom koles; krošnje dreves so se zlile s temo / konj in jezdec sta se zlila v eno / priseljenci so se zlili z domačim prebivalstvom / njune ustnice so se zlile v poljub
3. 3. ekspr. (hitro) množično priti: ljudje so se zlili na trg / pevski zbori so se zlili od blizu in daleč
4. 4. brezoseb., ekspr. prenehati deževati: vedrili smo, dokler se ni zlilo / kaže, da se je zlilo

zlít -a -o: v njem sta zlita dva človeka; program je zlit v en sam stavek; z življenjem zlita književnost
♦ lingv. zliti glas glas, sestavljen iz zaporniške in priporniške prvine; prim. izliti

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 5. 5. 2024.

1. 1. nanašajoč se na zvok: zvočni pojavi / zvočna naprava, priprava / zvočni signal, znak / zvočni dražljaj / dosegati posebne zvočne učinke; zvočni vtis govora; zvočna podoba besede; zvočna skladnost / zvočni časopis na (magnetni) trak ali kaseto posneti aktualni članki ali obvestila za slepe; zvočni film film z dialogi, glasbo in šumi; zvočni zapis; zvočno sporočilo / zvočna in toplotna izolacija / zvočna hitrost; zvočna jakost
   ● prebiti zvočni zid biti hitrejši od zvoka
   ♦ elektr. zvočni ojačevalnik; film., gled. zvočni efekt zvok, ki spremlja dogajanje; učinek, ki ga zvok doseže; film., rad. zvočna oprema ustrezna glasba, šumi v radijski oddaji, filmu; muz. zvočni tlak tlak, merjen po frekvenci in jakosti zračnih tresljajev; rad. zvočni posnetek; zvočni rekviziti priprave, s katerimi se povzročajo zvoki v kaki oddaji, igri; zvočna kulisa gramofonski ali magnetofonski posnetek zvokov, šumov za ustvarjanje iluzije prizorišča; zvočna omarica zabojčku podobna naprava z zvočnikom, zvočniki; zool. zvočni mehur organ za krepitev glasu pri nekaterih živalih
2. 2. ki lepo, dobro zveni: zvočen glas; pesnikov jezik je zvočen; zvočne orglice / odmev je napolnil zvočne oboke grajskih dvoran

zvóčno prisl.: zvočno in slikovito izraziti; zvočno bogat, poln

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 5. 5. 2024.

1. 1. dajati zvoke, glasove: bolnik nepremično leži in se nič ne oglaša; muren se oglaša v travi; kukavica se glasno oglaša / ptiči se oglašajo s kratkim, visokim glasom
   // ekspr., s prislovnim določilom izraža smer, kraj, odkoder prihajajo zvoki, glasovi: iz daljave se oglašajo streli; z morja se oglaša ladijska sirena; vesela pesem se oglaša po vinogradih; v dolini se oglaša zvon
2. 2. ekspr. (večkrat) (spre)govoriti: v pogovoru se oglašati; vedno se oglaša s kakimi šalami / oglaša se z odločnimi besedami
3. 3. odgovarjati (na poziv, klicanje): sova se je oglašala njegovim žvižgom; zaman ga kličeš, po telefonu se ne oglaša
4. 4. večkrat dati kako sporočilo o sebi, navadno po pošti: oglaša se samo z dopisnicami / oglašam se vam iz Bohinja
5. 5. ekspr., z oslabljenim pomenom izraža nastopanje telesnega, duševnega stanja, kot ga določa samostalnik: znana bolečina se že oglaša; dvom se oglaša v njem; želja po prostosti se zmeraj močneje oglaša / začela se mu je oglašati vest
6. 6. večkrat hoditi kam, navadno z določenim namenom: rad se je oglašal pri njih in tam prespal; takrat so se začeli oglašati snubci
   ● ekspr. zima se že oglaša vremenske razmere kažejo na bližnji začetek zime; ekspr. kar naprej se mu oglaša želodec je lačen; oglašati se k besedi sodelovati v debati, pogovoru; ekspr. oglaša se v raznih revijah in časopisih piše, objavlja

oglašajóč se -a -e: oglašajoča se želja po domu ga je gnala na pot

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 5. 5. 2024.

1. 1. ki vzbuja močen čustveni odziv, zlasti
   1. a) sočutje, žalost: presunljiv prizor; presunljivo ihtenje
   2. b) ekspr. občudovanje: spoznal sem lepo, presunljivo severno deželo
2. 2. ekspr. predirljiv: pevke so pele s presunljivim glasom; presunljiv krik; presunljivi zvoki sirene; zaslišal se je presunljiv žvižg / uprl je vanjo svoj presunljivi pogled
   ● iron. to je že kar presunljiva naivnost zelo velika

presunljívo prisl.: presunljivo jokati; presunljivo piskati, zakričati; presunljivo pogledati; iron. ta motiv ni presunljivo nov

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 5. 5. 2024.

1. 1. nav. mn. glasbilo v obliki cevi, na katero se igra s pihanjem skozi napete, ustrezno oblikovane ustnice: igrati na trobilo; zvoki trobil / trobila v orkestru so odlična trobilci
2. 2. lijakasta priprava za okrepitev glasu, zvoka: nastaviti trobilo na usta; trobilo iz lepenke / z dlanmi narediti trobilo pred usti
3. 3. knjiž. zvočna signalna naprava pri motornih vozilih; hupa: vozniki so pritiskali na trobila; trobilo avtomobila
4. 4. slabš. kdor kaj glasno, vsiljivo širi, razširja: imajo ga za svoje trobilo / junak romana je trobilo avtorjevih idej
   ● slabš. urednik strankarskega trobila glasila, časopisa

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 5. 5. 2024.

1. 1. hoditi navkreber: zaradi strmine so se s težavo vzpenjali; molče se vzpenjati na hrib / planinca se vzpenjata po steni
   // premikati se navzgor, kvišku, zlasti po čem navpičnem: vzpenjati se po deblu, drogu / vzpenjati se po lestvi / avtomobil se je s težavo vzpenjal navkreber
   // knjiž. premikati se navzgor, kvišku; dvigati se: letalo se je vzpenjalo skoraj navpično / iz doline se vzpenja megla
2. 2. dvigati se, iztegovati kak del telesa: konji se vzpenjajo in bijejo s kopiti; opica se vzpenja za sadeži / vzpenjati se na zadnje noge; vzpenjal se je na prste, da bi bolje videl
3. 3. rasti navzgor, oprijemajoč se opore, podlage: po zidu se vzpenja bršljan; fižol se vzpenja vse višje
4. 4. premikati se z nižjega mesta, položaja na višjega: vzpenjati se na konja, vozilo / ptica se vzpenja pod nebo / sence so se vzpenjale vse višje / valovi se vzpenjajo in upadajo
5. 5. dosegati višjo lego, potekajoč, razprostirajoč se navzgor: pobočje se strmo vzpenja / cesta se vzpenja v ostrih zavojih
   // razprostirati se, biti kje, navadno višje od okolice; dvigati se: nad reko se vzpenja hrib / ekspr. vrhovi smrek se vzpenjajo proti nebu
6. 6. ekspr. biti, obstajati, navadno v obliki loka: na vzhodu se vzpenja mavrica / most se v elegantnem loku vzpenja čez reko
7. 7. ekspr. dosegati višjo stopnjo, raven: gospodarsko se hitro vzpenjati
   // prihajati na družbeno, hierarhično višje mesto, položaj: vzpenjati se iz nižjih družbenih plasti v višje / vzpenjati se po družbeni lestvici
8. 8. ekspr. prihajati v višjo glasovno lego: zvoki so se ubrano vzpenjali in spuščali / glas se mu je grozeče vzpenjal
   ● ekspr. napetost drame se naglo vzpenja raste; ekspr. na nebo se vzpenja mesec vzhaja; ekspr. poletje se vzpenja v zenit se bliža višku

vzpenjáje se: občudovati okolico, vzpenjaje se po strmini

vzpenjajóč se -a -e: skušati videti, vzpenjajoč se na prste; vzpenjajoča se cesta; družbeno vzpenjajoča se družina

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 5. 5. 2024.

1. 1. premakniti se v obliki valov: voda je zavalovela / krilo ji je zvonasto zavalovelo / ekspr. množica je nemirno zavalovela
2. 2. ekspr. pojaviti se, oglasiti se zdaj z večjo zdaj z manjšo intenzivnostjo: zavaloveli so zvoki klavirja; brezoseb. med gledalci je zavalovelo

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 5. 5. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 5. 5. 2024.

godrnjávo prisl.: godrnjavo ji je odgovarjal

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 5. 5. 2024.