Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Fran

Zadetki iskanja

Slovar slovenskega knjižnega jezika

SSKJ
žlobódra -e ž (ọ̑) ekspr. vodén, shojen sneg; plundra: poti so prekrite z žlobodro / redko hodili so po žlobodri snega in zemlje gosti, tekoči zmesi
SSKJ
žlobúdra -e ž (ȗ) 
  1. 1. slabš. kdor govori mnogo in nepomembne stvari: ne zmeni se za to žlobudro; on je prava žlobudra
  2. 2. slabš. nerazumljiva govorica, nerazumljivo govorjenje: vpili so v žlobudri, ki jo je komaj razumel / ta jezik je zame prava žlobudra
  3. 3. slabš. gosta, tekoča zmes: jama je bila polna glinaste žlobudre / izbruhana žlobudra
  4. 4. slaba pijača; čobodra: ponujali so jim rjavo žlobudro, ki ji pravijo kava
  5. 5. ekspr. vodén, shojen sneg; plundra: gaziti po žlobudri
SSKJ
žlobudráč -a m (á) slabš. kdor govori mnogo in nepomembne stvari: želel se je znebiti tega žlobudrača
SSKJ
žlobudránje -a s (ȃ) glagolnik od žlobudrati: žlobudranje tujcev / žlobudranje žensk pri vodnjaku / žlobudranje deževnice po žlebovih
SSKJ
žlobúdrast -a -o prid. (ȗ) ekspr. plundrast: sneg je kopnel in steze so se spreminjale v žlobudraste jarke
SSKJ
žlobudráti -ám nedov. (á ȃ) ekspr.  
  1. 1. hitro in nerazločno govoriti: opotekal se je in nekaj žlobudral; ne vem, o čem žlobudrajo / žlobudrati po arabsko, v ljubljanščini
  2. 2. govoriti mnogo in nepomembne stvari: sploh ne zna biti tiho, kar naprej žlobudra; žlobudrala sta o vsakdanjih stvareh
    // slabš. govoriti, klepetati: najbrž je spet žlobudrala, zato ni nič slišala
  3. 3. dajati kratke, nerazločne glasove, podobne govorjenju: otrok v prvih mesecih žlobudra; žlobudrati v sanjah / ptice so žlobudrale
  4. 4. dajati kratke, votle glasove, navadno pri prehajanju čez kako oviro: izvirek žlobudra; voda žlobudra v žlebovih
    // dajati temu podobne glasove: klopotci žlobudrajo v vinogradih / kotel nad ognjiščem že žlobudra voda v njem je že začela vreti
    žlobudrajóč -a -e: veselo žlobudrajoči tujci
SSKJ
žlobudràv -áva -o prid. (ȁ á) ekspr.  
  1. 1. ki veliko in hitro govori: žlobudravi prodajalci na tržnici
  2. 2. ki (rad) govori mnogo in nepomembne stvari: na stopnicah ga je ustavila žlobudrava soseda; precej je žlobudrav
    ●     ekspr. žlobudrava govorica nerazločna, nerazumljiva; ekspr. žlobudravo pripovedovanje podrobnosti gostobesedno
    žlobudrávo prisl.: žlobudravo brati
SSKJ
žlobudrávost -i ž (á) ekspr. lastnost žlobudravega človeka: žlobudravost otroka / s svojo žlobudravostjo je onemogočil resen pogovor
SSKJ
žlobudrávščina -e ž (ȃ) 
  1. 1. ekspr. nerazumljiva govorica, nerazumljivo govorjenje: glasno branje se je zlivalo v čudno žlobudravščino; v svoji nenavadni žlobudravščini jim je skušal nekaj dopovedati
  2. 2. slabš. jezikovno mešana, nerazumljiva govorica: pogovarjali so se v nekakšni mednarodni žlobudravščini; žlobudravščina pristaniških kramarjev / potepuha sta se sporazumevala v svoji žlobudravščini latovščini
SSKJ
žlómarica -e ž (ọ̑) zastar. plundra: sneg se je spremenil v žlomarico
SSKJ
žlót -í ž (ọ̑) nar. ničvredni, malovredni ljudje: Ti, ubogi kmet, pa redi potem vso to žlot (Prežihov)
SSKJ
žlóta1 -e ž (ọ̑) nar.  
  1. 1. ničvredni, malovredni ljudje: beraška, vaška žlota
  2. 2. ljudstvo, množica: na trgu se je zbrala nezadovoljna žlota
SSKJ
žlóta2 -e ž (ọ̑) 
  1. 1. grad. rob, stik dveh strešnih ploskev, ki se nadaljujeta navzgor: s pločevino obita žlota; žlota in greben
  2. 2. žarg., mont. vsaka od cevi zračilnega voda; zračilna cev: dovajati zrak skozi žlote do čela odkopa
SSKJ
žmáhten -tna -o prid. (á ā) zastar. okusen: žmahtna jed / žmahten okus vina prijeten, plemenit
SSKJ
žmèk žméka m (ȅ ẹ́) nar. vzhodnoštajersko lesena matica, pretaknjena skozi luknjo v tramu na vrhu stiskalnice
SSKJ
žmeríkati -am nedov. (ī) mežikati: zaradi premočne svetlobe žmerikati / žmerikati v sonce / semaforji žmerikajo utripajo
SSKJ
žmériti -im nedov. (ẹ́ ẹ̄) knjiž.  
  1. 1. gledati z napol zaprtimi očmi: žmeriti skozi trepalnice / žmeriti na koga, v koga; žmeriti po sosedu
  2. 2. mežikati: žmeriti zaradi močne svetlobe / žmeriti z očmi / ekspr. luči žmerijo v temo / ekspr. sonce žmeri skozi mrežaste oblake
SSKJ
žméten -tna -o prid. (ẹ̄) nar. vzhodno težek: žmeten predmet / žmetno delo / žmetno življenje
    žmétno prisl.: žmetno delati; žmetno živeti / v povedni rabi z njim je žmetno
SSKJ
žmíc -a m (ȋ) nar. vzhodno končni del biča iz vlaken lanu, konoplje, ki omogoča pokanje; pokec: bič z žmicem
SSKJ
žmígati -am nedov. (ī) nar. mežikati: žmigati z očmi
Število zadetkov: 93154