Zadetki iskanja
Slovar slovenskega knjižnega jezika
- 1. plaziti se, kobacati: otrok je gomaral okrog matere
- 2. garati: ves teden gomara po njivah in travnikih; trdo gomarati
- 1. živahno premikati se v večjem številu in ne v isti smeri: po cestah gomazijo ljudje; mravlje so gomazele po listih / v mesu so gomazeli črvi / brezoseb., ekspr.: na smetišču je gomazelo (od) podgan bilo jih je zelo veliko; v potoku je bilo toliko rib, da je kar gomazelo; pren., ekspr. čudne misli mi gomazijo po glavi
- 2. z dajalnikom imeti neprijeten občutek zaradi kakega doživetja, dogodka: od groze so mu gomazeli mravljinci po hrbtu; brezoseb. od strahu mu je gomazelo po telesu
- gomazèč -éča -e: gomazeče mravlje; stal je sredi gomazeče množice
- 1. mn., redko srh, mravljinci: gomezice so mi šle po hrbtu
- 2. alp. voda, ki se cedi iz razpok ali izpod snega in rahlo obliva skalo
- 1. knjiž. pokrit, zasut prostor, navadno jama, v katerem je kdo pokopan; grob: položili so venec na gomilo; stala je ob gomili in jokala / obiskal je materino gomilo
- 2. ekspr., z rodilnikom velik kup: gomila drv, gnoja, kamenja
// velika količina, množina: pojedel je celo gomilo kolačev / tam je bila že zbrana gomila ljudi - 3. zastar. grič, hrib: sončna gomila
♦ arheol. kup nasute zemlje ali kamenja, ki pokriva en grob ali več grobov
- « Prejšnja
- 1
- ...
- 883
- 884
- 885
- 886
- 887
- 888
- 889
- ...
- 5811
- Naslednja »