Zadetki iskanja
Slovar slovenskega knjižnega jezika
// muz. temu podobno glasbilo: glasovi flavt in gongov
- 1. kdor goni, vodi živino: postal je gonič pri karavani; goniči s čredami
- 2. večji lovski pes, navadno lisast: gojiti goniče / istrski gonič
// lov. pes, ki ob zasledovanju divjadi laja: ta pes je dober gonič
- 1. ki dela, povzroča, da se kaj giblje, premika: gonilni stroj; gonilna naprava, priprava; gonilna sila / gumijast gonilni jermen; gonilna veriga
- 2. ki povzroča, pospešuje kako dogajanje ali delovanje: gonilni motiv drame; gonilna sila napredka
♦ elektr. gonilna napetost napetost, ki povzroča v električnem krogu električni tok
- 1. teh. skupek strojnih delov za prenos in spremembo gibanja: zamenjati gonilo; okvara gonila / jermensko, zobniško gonilo
- 2. kar povzroča, pospešuje kako dogajanje ali delovanje; gibalo: strah je postal glavno gonilo vsega njegovega početja; objektivno gonilo umetnikovega ustvarjanja
- 1. delati, povzročati, da se kaj giblje, premika: potok goni mlin in žago; goniti kolo, šivalni stroj / goniti kovaški meh / ekspr., z oslabljenim pomenom: celo dopoldne je gonil cepec mlatil; neutrudno je gonil vesla veslal
// ekspr. veter je gonil oblake proti goram
// delati, povzročati, da se kaj zelo hitro giblje, premika: neusmiljeno je gonil konja; nepreh.: vso pot je gonil; goniti proti domu / zdaj pa ti nekaj časa goni, pa bom jaz plužil / ekspr. goniti sovražnika preganjati, zasledovati; beži, kot bi ga sršeni gonili; gonil ga je kot pes zajca - 2. delati, povzročati, da pride navadno žival pod nadzorstvom na določeno mesto: goniti konje; goniti živino na pašo / ekspr. zvezanega so gonili skozi vas / ekspr. ves dan ga je vodnik gonil po mestu
- 3. ekspr. delati, povzročati, da mora biti kdo zelo aktiven: neprestano je gonil svoje delavce; z osorno besedo ga je gonil na delo; vsak večer so ga morali goniti spat; na polju so ga gonili kot psa / saj te ne gonimo v šolo, če nočeš
// poditi stran, odganjati: ostani, saj te nihče ne goni; brez usmiljenja so jo gonili iz hiše, od hiše - 4. ekspr. kar naprej govoriti, ponavljati: venomer goni, da pojde sam po svetu / zmeraj goni (eno in) isto
● ekspr. samo to politiko goni se veliko, preveč ukvarja z njo; ekspr. še vedno goni svojo, svoje vztraja pri tem, kar je rekel; ekspr. vsako stvar je gonil do konca ni odnehal, popustil, dokler ni bila urejena, rešena; ekspr. goniti vodo na svoj mlin govoriti, delati v svojo korist
♦ lov. pes goni zasleduje bežečo divjad; muz. goniti meh dovajati za delovanje orgel potrebni zrak
- goníti se
- 1. kazati nagnjenje za parjenje: krava, svinja se goni
- 2. slabš. poditi se, divjati: otroci so se ves dan gonili po dvorišču / veter se je gonil preko pokrajine
- gonèč -éča -e: goneč konja, je prepeval
- 1. glagolnik od goniti: gonja živine na pašo / uporabiti moč potoka za gonjo mlinskih koles / le kako zmore vse to delo pri taki naglici in gonji
- 2. močno, organizirano delovanje proti čemu: končati, začeti gonjo; časopisna, politična gonja; gonja proti novemu zakonu / ekspr. proti škodljivim ptičem so uprizorili pravo gonjo
- 3. ekspr., v zvezi z za pretirano prizadevanje za dosego česa: gonja za dobičkom, za materialnimi dobrinami; gonja za uživanjem
- 4. lov. skupen lov, pri katerem gonjači ali psi gonijo divjad pred stojišče lovca; pogon: gonja se je pričela / lovska gonja / tiha gonja
- 5. nar. severovzhodno pot, steza, po kateri hodi živina na pašo: čez potok so vodile stare, zaraščene gonje
- 1. kdor goni, vodi živino: gonjači konj; slišalo se je pokanje bičev in vpitje gonjačev / bil je za gonjača / orali so brez gonjača
- 2. lov. kdor goni divjad pred stojišče lovca: za lov so najeli veliko gonjačev; lajanje psov in vpitje gonjačev
- 3. lov., rabi se samostojno ali kot prilastek brak, gonič: na vrvici je vodil pse gonjače
- « Prejšnja
- 1
- ...
- 885
- 886
- 887
- 888
- 889
- 890
- 891
- ...
- 5811
- Naslednja »