Zadetki iskanja
Slovar slovenskega knjižnega jezika
● ekspr. vse mu gre v nenasitni golt zelo je lakomen, pohlepen
// slabš., redko usta: zaprl mu je golt
♦ anat. prehod iz ustne votline v žrelo
♦ vet. konj, ki iz razvade požira zrak
// slabš., redko usta: zamašiti komu goltanec
● ekspr. nastaviti komu nož na goltanec prisiliti koga k čemu
- 1. nav. ekspr. hitro, hlastno jesti ali piti: bil je zelo lačen, zato je kosilo kar goltal; golta žgance; nenasitno goltati
// ekspr. požirati: kar cele kose mesa golta; grlo ga boli in le s težavo golta slino / plamen je goltal papirje / vsak dan golta tablete za živce uživa, jemlje
● ekspr. goltal jo je z očmi, s pogledi poželjivo jo je ogledoval - 2. ekspr., redko zadrževati, premagovati: goltati gnev, jezo / goltati solze
- goltáje: goltaje se je zalival z vinom
- goltajóč -a -e: gledal je v goltajoči plamen
- goltávo prisl.: goltavo jesti
- 1. nanašajoč se na golt: goltna bezgavka / spregovoril je s tihim, goltnim glasom
- 2. star. požrešen: bil je zelo golten
- 1. hitro, sunkovito kaj reči, spregovoriti: ves prestrašen je nekaj goltnil
- 2. narediti požirek: parkrat je goltnil žganje, pa mu je odleglo
- « Prejšnja
- 1
- ...
- 882
- 883
- 884
- 885
- 886
- 887
- 888
- ...
- 5811
- Naslednja »