Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Fran

Zadetki iskanja

SSKJ
vzdigoválen -lna -o prid. (ȃ) redko ki povzroča, omogoča dviganje; dvižen: vzdigovalna naprava
SSKJ
vzdigovánje -a s (ȃ) glagolnik od vzdigovati: izogibati se napornega vzdigovanja / vzdigovanje cen
SSKJ
vzdigováti -újem nedov. (á ȗ) 
  1. 1. premikati z nižjega mesta, položaja na višjega: ko je vzdigoval deblo, se je ponesrečil; vzdigovati z dvigalom; počasi, težko vzdigovati; spuščati in vzdigovati / lahko je vzdigoval težka bremena bil je sposoben vzdigovati
    // vzdigovati jadra / od utrujenosti je komaj vzdigovala roke; pri hoji visoko vzdigovati noge; vzdigovati klobuk v pozdrav / vzdigovati kvišku, pog. gor
  2. 2. delati kaj višje: vzdigovati dvorišče z nasipanjem
  3. 3. delati, da kaj pride iz ležečega ali sedečega položaja; dvigati: ranjenca so vzdigovali trije moški; vzdigovati se z rokami / vzdigovati podrte drogove
  4. 4. spravljati z nižje stopnje na višjo glede na količino, intenzivnost; dvigati: vzdigovati cene / ekspr. od veselja vzdigovati glas začenjati glasneje govoriti
    // spravljati na višjo stopnjo glede na kakovost, pozitivne lastnosti: vzdigovati življenjsko raven
  5. 5. redko sprejemati pripadajoče, naročeno, shranjeno po (uradno) določenih predpisih; dvigati: vzdigovati denar; vzdigovati s hranilne knjižice
  6. 6. napravljati, da se kdo upre, upira; dvigati: vzdigovati ljudstvo proti izkoriščevalcem
  7. 7. ekspr. povzročati, delati: knjiga vzdiguje ogorčenje
    ●     ekspr. spet vzdigujejo glave postajajo uporni, predrzni; ekspr. zmeraj hitreje je vzdigoval noge hodil; ekspr. ne vzdiguj nosu nad navadne ljudi ne bodi domišljav, prevzeten; ekspr. knjiga vzdiguje prah v javnosti povzroča razburjanje, govorice; ekspr. vzdigovati svet s tečajev spreminjati trdna, ustaljena načela, spoznanja; ekspr. takrat so ga vzdigovali v nebesa, danes pa so vsi proti njemu so ga močno poveličevali, hvalili
    vzdigováti se 
    1. 1. premikati se navzgor, kvišku: megla se vzdiguje; iz lonca se vzdiguje para; s tal, za avtomobili se vzdiguje prah; vzdigovati se proti najvišji točki; hitro, višje se vzdigovati / cesta se vedno bolj vzdiguje vzpenja
      // pog. vstajati: drug za drugim se vzdigujejo in odhajajo
    2. 2. knjiž. nastajati, pojavljati se: v njenem srcu se vzdiguje upanje / počasi se vzdiguje veter začenja pihati
    3. 3. razprostirati se, biti kje, navadno višje od okolice; dvigati se: iz morja se vzdigujejo strme skale; okrog pristanišča se je vzdigovalo mesto
    4. 4. s smiselnim osebkom v dajalniku čutiti slabost, pri kateri se vsebina želodca pomika navzgor: bolnici se vzdiguje; vzdiguje se mi od gnusa, zaradi nesnage / želodec se jim vzdiguje ob pogledu na nered; v želodcu se mu vzdiguje
      ●       vzdigovati se nad povprečje biti boljši od povprečja; ekspr. videlo se je, kako se je nekaj vzdigovalo v njem kako je postajal jezen, razburjen
    vzdigováje star.: vzdigovaje skalo poškodovati si hrbet
    vzdigujóč -a -e: počasi se vzdigujoča cesta
SSKJ
vzdíh -a m (ȋ) 
  1. 1. posamezen glas pri vzdihovanju: iz sobe so se zaslišali vzdihi; ekspr. iz prsi, srca se ji je iztrgal vzdih; globok, hrepeneč, žalosten vzdih; pobožni vzdihi; vzdih olajšanja / ekspr. vzdihi srca / slišati je bilo samo vzdih: Vrni se
  2. 2. knjiž. vzdihu podoben glas: vzdihi vetrov
    ●     ekspr. pomniti kaj do zadnjega vzdiha do konca življenja, do smrti
SSKJ
vzdíhanje -a s (ȋ) star. vzdihovanje: vzdihanje je utihnilo
SSKJ
vzdíhati -am stil. vzdíšem nedov. (ȋ) star. vzdihovati: bolnik toži in vzdiha; vzdihati od sreče; tiho, žalostno vzdihati / vzdihati za kom / veter otožno vzdiha okrog hiš
SSKJ
vzdihávati -am nedov. (ȃ) 
  1. 1. star. vzdihovati: odkar ji je umrl mož, samo joka in vzdihava; žalostno vzdihavati
  2. 2. zastar. vdihavati: globoko vzdihavati gozdni zrak
SSKJ
vzdihljáj stil. vzdíhljaj -a m (ȃ; ȋ) 
  1. 1. posamezen glas pri vzdihovanju, zlasti kratek, rahel: tu in tam se je slišal kak vzdihljaj; ekspr. iz prsi se ji je izvil vzdihljaj; nežen, pobožen vzdihljaj / ekspr. vzdihljaji srca / ekspr. vzdihljaji sreče / globok vzdihljaj vzdih
    // zaslišal se je samo vzdihljaj: Ali ni že vsega preveč
  2. 2. knjiž. vzdihljaju podoben glas: vzdihljaji morja
    ●     ekspr. obleka je v poslednjih vzdihljajih je že zelo slaba, se trga; evfem. biti, ležati v poslednjih vzdihljajih umirati; ekspr. ljubiti koga do zadnjega vzdihljaja do konca življenja, do smrti
SSKJ
vzdíhniti -em dov. (í ȋ) 
  1. 1. s slišnim globokim vdihom in izdihom izraziti žalost, hrepenenje, olajšanje: premolknil je in vzdihnil; še v spanju je kdaj vzdihnila; od ugodja, z olajšanjem vzdihniti; ekspr. iz dna duše vzdihniti; hrepeneče, nejevoljno vzdihniti; glasno vzdihniti; globoko vzdihniti / zadnjo besedo je komaj slišno vzdihnila izgovorila
    // starec vzdihne: To so bili lepi časi
  2. 2. knjiž. dati vzdihu podoben glas: zunaj je vzdihnil veter; brezoseb. med ločjem je proseče vzdihnilo
SSKJ
vzdíhoma prisl. (ȋ) knjiž. z vzdihom, vzdihujoč: vzdihoma je dvignila vedro s tal; vzdihoma je zaprl trudne oči
SSKJ
vzdihovánje -a s (ȃ) glagolnik od vzdihovati: vzdihovanje je pojemalo / zaman je bilo vzdihovanje po starih časih / vzdihovanje zaradi revščine
SSKJ
vzdihováti -újem nedov. (á ȗ) 
  1. 1. s slišnimi globokimi vdihi in izdihi izražati žalost, hrepenenje, olajšanje: držal se je za glavo in vzdihoval; vzdihovati od ugodja; v spanju vzdihovati; naglas, žalostno vzdihovati / ekspr.: vzdihovati po kom, za kom želeti si koga; hrepeneti po kom; vzdihovati za nekdanjimi časi; srce mi vzdihuje po tebi / vzdihovati k bogu
    // ekspr. tožiti, tarnati: vzdihovati zaradi otrok; vzdihuje, da nima časa
  2. 2. knjiž. dajati vzdihom podobne glasove: stroji vzdihujejo
    ●     ekspr. v zaporu je vzdihoval deset let je bil
    vzdihováje stil. vzdihujé: vzdihovaje opravljati neprijetno delo
    vzdihujóč -a -e: vzdihujoč se je sezul; vzdihujoče dekle; vzdihujoče srce
SSKJ
vzdivjáti -ám dov. (á ȃ) star. zdivjati: svinja je vzdivjala v gozd / ljudje so vzdivjali in planili nanj / nad mestom je vzdivjala nevihta
SSKJ
vzdížen -žna -o prid. (ȋ) dvižen: vzdižni most / vzdižna sila
SSKJ
vzdížnica -e ž (ȋ) navt. vrv za vzdigovanje in pritrjevanje jadra na jambor: napeti vzdižnice
SSKJ
vzdólnjik tudi vzdólnik -a m (ọ̑) meteor. navpični zračni tok, usmerjen navzdol: vzdolnjik in vzgornjik
SSKJ
vzdólž [u̯ž] prisl. (ọ̑) vzporedno z daljšo stranjo, osjo predmeta, ki določa, predstavlja tak položaj: odkosil je celo red vzdolž ob meji; ob steni sta bili dve mizi: ena počez, druga vzdolž; v sobi so ležali po vseh kotih, vzdolž in počez / korenino prerežemo vzdolž v dve polovici podolgem
● ekspr. vprek in vzdolž je hodil po čakalnici v vseh smereh
SSKJ
vzdólž [u̯ž] predl. (ọ̑) z rodilnikom za izražanje vzporednosti z daljšo stranjo, osjo predmeta, ki določa, predstavlja tak položaj: vzdolž velike dvorane stojijo stebri; vzdolž reke rastejo topoli; klop vzdolž zidu / vzdolž meje se sliši streljanje
SSKJ
vzdólžen -žna -o [u̯ž] prid. (ọ̑) vzporeden z daljšo stranjo, osjo predmeta: vzdolžni rob mize; vzdolžne oznake na cestišču / vzdolžni prerez, presek; vzdolžna os / vzdolžni padec terase; obleka ima vzdolžno zapenjanje
// vzporeden z daljšo stranjo, osjo drugega predmeta: vzdolžni rovi; prečni in vzdolžni tramovi
● knjiž., redko vzdolžna metoda proučevanja pojava metoda, pri kateri se pojav proučuje v daljši dobi
♦ alp. vzdolžni klin klin s konico v isti smeri z ušesom; biol. vzdolžna delitev; fiz. vzdolžno valovanje valovanje, pri katerem nihajo delci snovi v smeri prenašanja energije; longitudinalno valovanje; med. vzdolžna lega plodu v maternici
SSKJ
vzdólžnik -a [u̯ž] m (ọ̑) teh. vzdolžni nosilni element: mostni vzdolžnik; vzdolžnik v letalskem trupu
Število zadetkov: 105404