Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Fran

Zadetki iskanja

Slovar slovenskega knjižnega jezika²

SSKJ²
čêlnik -a m (ȇ)
kdor je na čelu skupine ljudi, živali: kolona je pogosto menjala čelnika
♦ etn. širok vezen rob pri avbi; vet. čelni jermen pri uzdi in oglavniku; zgod. starešina v rodovno-plemenski družbi
SSKJ²
čélo1 -a m (ẹ̑)
glasb. večje, violini podobno glasbilo z nižje ležečim tonskim obsegom; violončelo: v orkestru igra čelo
SSKJ²
čêlo2 -a s (é)
1. del obraza nad očmi: gubati, gubančiti, nabrati, nagubančiti čelo; poljubil jo je na čelo; pot mu stopi na čelo; zdaj se spomnim, je rekel in se udaril po čelu; nizko, visoko čelo; briše si potno čelo / kot povelje s čelom levo! / pesn. jasno, mračno čelo obraz, obličje
2. sprednji, začetni del
a) skupine ljudi, živali: čelo kolone, sovražnikove vojske; čelo sprevoda / biti, hoditi na čelu pred skupino
b) predmeta, stvari: posadijo ga na čelo mize; veter piha v čelo ladje; čelo zibelke / hiša je obrnjena s čelom proti ulici s pročeljem; zastar. na čelu knjige je bilo zapisano: za prosto ljudstvo
3. manjša, končna ravna ploskev podolgovatega orodja: čelo kladiva, sekire, zagozde
4. navadno v zvezi z biti, postaviti se, stopiti na prvo, vodilno mesto ali položaj: postaviti se, stopiti na čelo delavskega gibanja; stati na čelu organizacije
● gleda ga izpod čela grdo, jezno; pogledoval ga je izpod čela plašno, skrivaj; med tekmovanjem je bil ves čas na čelu prvi; star. saj nima na čelu zapisano, kaj misli na zunaj se ne vidi
♦ arhit. čelo trikotni vrh stene pod streho; geogr. čelo ledenika spodnji konec; čelo strmo se dvigajoči del pobočja gore ali stene; les. čelo čelna ploskev lesa ali lesnih izdelkov; mont. čelo stena odkopnega prostora, iz katere se koplje ruda; um. nadvratno čelo ploskev med preklado in lokom nad portalom; timpanon
SSKJ²
čêlovnik -a m (é)
les. del hloda, ki se odžaga ali odseka pri čeljenju:
SSKJ²
čémaž in čemáž -a m (ẹ́; ȃ)
bot. gozdna rastlina z belimi cveti v kobulih, ki diši kot česen, Allium ursinum: listi čemaža; čemaž in regrat / juha, namaz, solata s čemažem; česen in čemaž
SSKJ²
čembalíst -a m (ȋ)
glasb. kdor igra čembalo: violinisti in čembalisti
SSKJ²
čembalístka -e ž (ȋ)
glasb. ženska, ki igra čembalo: iščejo čembalistko za orkester
SSKJ²
čémbalo -a m (ẹ̑)
glasb. glasbilo, pri katerem ob udarcu na tipko kovinski jeziček brenkne ob struno: igrati čembalo; koncert za čembalo in godala
SSKJ²
čemênje -a [čəmenje] s (é)
glagolnik od čemeti: vdati se brezdelnemu čemenju; topo čemenje
SSKJ²
čémer1 -a m (ẹ̑)
etn. širok usnjen pas pri belokranjski ljudski noši: s čemeri prepasani fantje
SSKJ²
čemér2 -a [čəmer in čemer] m (ẹ̄)
nar. nejevolja, jeza: Zgrabil ga je čemer, da bi najrajši vrgel ročko, ki je stala na mizi, v steno (F. Godina)
SSKJ²
čeméren tudi čméren -rna -o [prva oblika čəmerən in čemerən] prid., čemérnejši tudi čmérnejši (ẹ́ ẹ̄)
ki je (navadno) slabe volje: čemeren človek; fant je čemeren in zadirčen; postajal je vedno bolj čemeren; čemerna starikava ženica / čemeren obraz / čemeren jesenski dan; čemerno vreme neprijetno, pusto
    čemérno tudi čmérno prisl.:
    gostje so se držali prav čemerno; mož ji je čemerno odgovoril
SSKJ²
čemerika ipd. gl. čmerika ipd.
SSKJ²
čemeríti -ím nedov. (ī í)
nar. vzhodno jeziti1, vznemirjati: kar naprej me čemeri / brez potrebe se čemeriš na mater
SSKJ²
čemériti se -im se tudi čmériti se -im se [prva oblika čəmeriti se in čemeriti se] nedov. (ẹ́ ẹ̑)
čemerno se držati, biti čemeren: vsi v hiši se čemerijo; kaj bi se čemerili, raje zapojmo
SSKJ²
čemérnež -a [čəmernež- in čemernež-] m (ẹ̑)
ekspr. čemeren človek: njegova knjiga spravi celo čemerneže v smeh; to je siten čemernež
SSKJ²
čemérnica -e [čəmernica in čemernica] ž (ẹ̑)
ekspr. čemerna ženska: kdo bo prenašal to čemernico
SSKJ²
čemérnost tudi čmérnost -i [prva oblika čəmernost in čemernost] ž (ẹ́)
lastnost čemernega človeka: težko ga je prenašati zaradi njegove čemernosti / čemernost deževnega dne
// čemerno razpoloženje: čemernost se ga loteva; šala je pregnala čemernost čakajočih
SSKJ²
čeméti -ím [čəmeti] nedov., čemì (ẹ́ í)
1. negibno, tiho sedeti: vojaki čemijo ob ognju / čez dan čemi sova v duplini; ekspr. kar naprej čemi v svoji sobi; pren. nizke hiše čemijo med drevjem
// nepremično, duševno odsotno gledati: tiho je čemel predse
2. biti napol buden: ležali so na pogradih in čemeli v temi
SSKJ²
čemú prisl. (ū)
1. vprašuje po namenu: čemu ti bo knjiga, če ne znaš brati? čemu ste prišli sem? čemu še živeti?
2. vprašuje po vzroku; zakaj1: čemu naj bi me bilo strah? povej, čemu se nisi oženil
Število zadetkov: 106130