Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Fran

Zadetki iskanja

SSKJ
spójek -jka m (ọ̑) biol. celica, ki nastane po združitvi dveh spolnih celic
SSKJ
spójen -jna -o prid. (ọ̑) nanašajoč se na spoj ali spajanje: spojni deli, elementi / spojna površina; spojno mesto / spojni drog, vijak; spojna cev, črta / spojni jarek, rov
♦ geom. spojna daljica, ravnina
SSKJ
spojênost -i ž (é) lastnost, značilnost spojenega: spojenost posameznih delov / spojenost človeka z naravo / v antologiji se kaže izredna spojenost pesniške oblike z vsebino
SSKJ
spojílo -a s (í) sredstvo za spajanje: spojila in razredčila
SSKJ
spojína -e ž (í) kem. snov, ki nastane pri spajanju dveh ali več elementov v določenem razmerju: oksidi so spojine elementov s kisikom; uvajati klor v spojine; spojina železa in žvepla; struktura spojine / aciklične, ciklične spojine; anorganske, organske spojine; dušikove, kalijeve spojine; nasičene, nenasičene spojine
SSKJ
spojíšče -a s (í) mesto, kjer je kaj spojeno: kabelsko spojišče; spojišče cevi
SSKJ
spojítev -tve ž (ȋ) glagolnik od spojiti: spojitev posameznih delov / spojitev pouka s proizvodnim delom / spojitev podjetij / odklanjati jezikovno spojitev
SSKJ
spojíti -ím dov., spójil (ī í) 
  1. 1. narediti, da je kaj
    1. a) tako skupaj, da tvori celoto: spojiti kovinske, lesene dele; spojiti deske z vijaki; spojiti z lepljenjem / spojiti kaj v celoto / spojiti električne vodnike
    2. b) skupaj, povezano: spojiti posamezne prostore; spojiti naselji s cesto
    3. c) (nova) enota, celota: spojiti dve občini; podjetja so se spojila / predmestni deli so se spojili z mestom / ekspr. v mraku so se hiše spojile z ozadjem
    4. č) v kaki zvezi, odvisnosti: spojiti novo znanje s starim / spojiti teorijo s prakso povezati
  2. 2. knjiž. notranje, čustveno povezati; združiti: domotožje, ljubezen spoji ljudi; po tej nesreči so se vaščani tesno spojili / v trpljenju sta se spojila v eno
    ●     ekspr. za nekaj časa se je kar spojil z latinsko vadnico se je zelo učil latinščino
    ♦     agr. cepič se spoji s podlago; kem. kisik se spoji s kovino; molekule se spojijo v makromolekulo; teh. spojiti s kovičenjem, varjenjem
    spojèn -êna -o: spojeni deli; biti duševno spojen s kom; gibljivo, trdno spojen; ideja pesmi je umetniško spojena z obliko
SSKJ
spojítven -a -o (ȋ) pridevnik od spojitev: spojitveni proces
SSKJ
spójka -e ž (ọ̑) teh. priprava za spajanje, povezovanje: spojka se pokvari, zlomi; odpeti, sneti spojko; povezati s spojkami; kovinska spojka; spojke za plinske, vodovodne cevi; spojka z gumijastim tesnilom / na robovih skrinje so bogato rezljane spojke
● knjiž., redko zabiti spojko v tram penjo, skobo; knjiž. spenjati akte s spojkami s sponkami; knjiž. na prsih je imela pozlačeno spojko zaponko
♦ elektr. kabelska spojka; žel. zavorna spojka cev za povezavo zavornega voda med dvema tirnima voziloma
SSKJ
spôjler -ja m (ó) avt. ukrivljena plošča, ki se pritrdi na vozilo, da se zmanjša zračni upor: spojler na kabini kamiona
// del karoserije dirkalnega avtomobila, ki zmanjšuje zračni upor in zvečuje stabilnost vozila
SSKJ
spojljív -a -o prid. (ī í) ki se da spojiti: spojljivi deli, elementi / knjiž. tako ravnanje ni spojljivo z moralo združljivo
SSKJ
spójnica -e ž (ọ̑) teh. priprava za spajanje, povezovanje: zaponka ima na sredi spojnico; odviti spojnico; matica spojnice / cevna spojnica
♦ adm. spojnica črta, ki veže dva stenografska znaka; elektr. električna spojnica priprava za povezovanje tokokrogov dveh spetih vozil; geom. spojnica črta, ki veže dve točki
SSKJ
spójnik -a m (ọ̑) teh. priprava za spajanje, povezovanje: spojniki pri gasilskih ceveh; razdelivci in spojniki / ploščati spojnik
SSKJ
spókati -am dov. (ọ́ ọ̑) 
  1. 1. razpokati: deske so spokale / koža spoka; ustnice na vetru spokajo
  2. 2. nar. s perutmi zamahniti po zraku tako, da se sliši pok: petelin je spokal s perutnicami in zapel
    spókan -a -o: spokan zid; spokane roke
SSKJ
spôkati -am dov. (ȏ) pog.  
  1. 1. pripraviti kovček, prtljago: ko je spokala, je odšla na postajo / če gospodar izve za to, lahko spokamo odidemo
  2. 2. nagnati, spoditi: spokati vsiljivca iz hiše
SSKJ
spoklína -e ž (í) star. razpoka: spokline v lesu, skalnati steni
SSKJ
spokòj -ója in -ôja m (ȍ ọ́, ó) knjiž.  
  1. 1. stanje brez hrupa, ropota; mir: v gozdu je spokoj; spokoj in tihota
  2. 2. stanje notranje ubranosti, urejenosti: na dušo mu lega spokoj
SSKJ
spokójen -jna -o prid. (ọ̄) knjiž. miren: biti moraš bolj spokojen; ostati spokojen / spregovoriti s spokojnim glasom; spokojen obraz / spokojno morje / spokojna noč; ekspr. mesto je bilo pogreznjeno v spokojno tišino v mestu je bilo zelo tiho, mirno
// slišati je bilo spokojne korake enakomerne, umirjene
// spokojno dihanje
    spokójno prisl.: spokojno dihati, spati / v povedni rabi ponoči je spokojno
SSKJ
spokojênost -i ž (é) knjiž. pomirjenost: spokojenost človeka s samim seboj in z okolico
Število zadetkov: 120913