Fran > SSKJ

1. 1. izraziti komu željo
   1. a) da kaj da, naredi: zaprositi koga za časopis; zaprositi za pomoč, službo, štipendijo; zaprositi za uslugo / zaprositi za pomočnika / zaprositi za besedo
   2. b) da kdo postane deležen česa: zaprositi za odpuščanje
      ● ekspr. zaprosil je za njeno roko zasnubil jo je
2. 2. proseče reči, povedati: tiho je zaprosil: prižgi luč; zaprosil je, naj bo miren

zapróšen -a -o: poslati zaprošeni papir; vsakdo je bil zaprošen, da pomaga

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 11. 6. 2024.

1. 1. navadno z dajalnikom odvzeti premoženje ali del premoženja: zaseči komu denar, hišo, živino / na carini so zasegli morfij zaplenili
2. 2. jur. začasno odvzeti predmete med kazenskim postopkom: sodišče je predmete zaseglo
3. 3. jur. odvzeti pravico razpečavanja določenih tiskanih stvari; konfiscirati, prepovedati razširjanje: zaseči časopis
4. 4. star. zajeti: ogenj je zasegel streho / s pogledom je zasegel travnike
5. 5. zastar. prijeti: zasegla je moža pod roko
6. 6. zastar. seči, doseči: skoraj do stropa je zasegel z rokami / dolge sence so kmalu zasegle gozd

zaséžen -a -o: vrniti zasežene predmete

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 11. 6. 2024.

1. 1. s sunkom, potiskom narediti, da kaj ploščatega, tankega pride za kaj ploščatega: zatakniti fotografijo za okvir slike; zatakniti listek, pismo za vrata; zatakniti si pero za klobuk za trak na klobuku
   // zatakniti pištolo za pas; zatakniti si svinčnik za uho
   // s sunkom, potiskom narediti, da kaj ozkega, podolgovatega pride z enim delom v kaj ozkega, tesnega: nagelj mu je zataknila v gumbnico; zatakniti vesla v vilice
2. 2. s sunkom, potiskom narediti, da kaj s svojim navadno koničastim, ožjim delom pride v kaj in tam ostane: zatakniti zastavice v sneg; k vsaki sadiki je zataknil kol

zatakníti se in zatákniti se 
1. 1. z navadno ostrim, koničastim delom zadeti ob kaj in se ustaviti: ribi se je trnek zataknil v ustih / koščica se mu je zataknila v grlu
2. 2. pri premikanju, gibanju z enim delom zadeti ob kaj in se ustaviti: hlod se je zataknil za korenino; film v fotografskem aparatu se je zataknil / pri odklepanju se je ključ zataknil
3. 3. ekspr. navadno za krajši čas prenehati nemoteno potekati: preskrba s kruhom se je pred prazniki zataknila; igra se tu lahko zatakne; brezoseb. pri gradnji se je zataknilo / kadar se mu kaj zatakne, je slabe volje; brezoseb.: pri denarju se je zataknilo; zataknilo se mu je pri izpitih ni jih dobro, v redu opravil
4. 4. brezoseb., s smiselnim osebkom v dajalniku pri govorjenju nehote, nenamerno narediti premor, prekinitev: govorniku se je sredi govora zataknilo; pri branju, deklamiranju se mu je zataknilo
   ● ekspr. beseda se mu je zataknila ni je mogel izreči; nar. kam se je zataknil ta otrok kam je šel, kje je; ekspr. verz se mu včasih zatakne je slovnično, stilno slabo izoblikovan

zatáknjen -a -o: v lase zataknjen cvet; za kljuko zataknjen časopis
● star. trdno zataknjeno okno zaprto

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 11. 6. 2024.

zatopíti se ekspr., z oslabljenim pomenom, navadno z glagolskim samostalnikom, v zvezi z v  izraža nastop
1. a) intenzivne dejavnosti osebka, kot jo določa samostalnik: zatopiti se v delo, igro, molitev, razmišljanje; zatopiti se v pogovor s kom; tako se je zatopil v branje, da ni slišal trkanja / zatopil se je v svoje misli; zatopiti se vase / elipt. zatopiti se v časopis, knjigo
2. b) stanja osebka, kot ga določa samostalnik: zatopiti se v molk, žalost

zatopljèn -êna -o 
1. 1. deležnik od zatopiti: ljudje, zatopljeni v pogovor; zatopljen v delo, igro, molk
2. 2. knjiž. zamišljen: zatopljen človek; biti zatopljen; sedel je ves zatopljen

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 11. 6. 2024.

zaverováti se, in zavérovati se v zvezi z v  
1. 1. z oslabljenim pomenom, navadno z glagolskim samostalnikom izraža nastop intenzivne dejavnosti osebka, kot jo določa samostalnik: zaveroval se je v branje, delo / zaveroval se je v časopis; deček se je zaveroval v čudnega moža
2. 2. star. zaljubiti se: zaveroval se je v prelepo dekle / zaverovati se v čebelarstvo, gledališče

zaverován in zavérovan -a -o: v preteklost zaverovani ljudje; vsa je zaverovana v sina
● zelo je zaverovan vase zelo občuduje samega sebe; prisl.: zaverovano poslušati

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 11. 6. 2024.

1. 1. z dajanjem, polaganjem enega dela česa čez drugega narediti, da to pride v položaj, ko ima manjšo površino: zganiti časopis, glasovnico; ruto je skrbno zganila; zganiti list tako, da se lahko vtakne v žep
2. 2. narediti gib, premakniti: zganiti roko; veke so se zganile / telo se mu je zganilo v krču / zganiti z rameni skomigniti
   // zganiti ustnice v nasmeh nasmehniti se
3. 3. narediti, povzročiti, da kaj spremeni položaj, stanje: veslo zgane mirno gladino; veter zgane veje / sunkovito je zaprl vrata in zganil val zraka
4. 4. ekspr. povzročiti, da kdo postane dejaven: bližajoča se nevarnost jih je zganila / trudila se je, da bi ga zganila iz otopelosti / sonce je zganilo žive stvari / zganiti komu možgane
5. 5. knjiž. vznemiriti, razvneti: nič več ga ne zgane / ti ukrepi so zganili javno mnenje; pesn. zganiti srce
   ● ekspr. nikoli ne zgane jezika molči, nič ne reče; ekspr. zanj ne bo nihče zganil mezinca nihče mu ne bo pomagal; ekspr. znova je zganila s pletilkama začela plesti; ekspr. samo s prstom zgane, pa že vse dobi nič se mu ni treba truditi, prizadevati

zganíti se in zgániti se 
1. 1. spremeniti položaj, stanje: sedel je in se ni zganil / otrok v njej se je zganil / gladina se je nenadoma zganila vzvalovila; ekspr. vlak se je znova zganil premaknil
   ● ekspr. nad poljem se je zganil veter začel pihati
2. 2. ekspr. postati dejaven: strokovnjaki bi se morali že prej zganiti / ob nesreči se je zganila vsa dolina / spomini so se zganili
3. 3. ekspr. iti stran, oditi: več dni se ni zganil od doma / zganil se je proti vratom
4. 4. knjiž. prikazati se, pojaviti se: rahel smehljaj se mu je zganil na ustnicah / v duši se ji je zganilo že pozabljeno čustvo vzbudilo; v njem se zgane odpor, svarilo

zgánjen -a -o: zganjen list; v gube zganjen prtič

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 11. 6. 2024.

1. 1. knjiž. migniti, zmigniti: bolnik je zgibnil z roko / nemočno zgibniti z rameni skomigniti
2. 2. star. zganiti, zložiti: zgibniti časopis

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 11. 6. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 11. 6. 2024.

1. 1. ekspr. biti v stanju, ko se prej prilegajoči se deli ne prilegajo (več): avtomobilska vrata zijajo / čevlji so zijali, da so se videli prsti so imeli podplat odtrgan od zgornjega dela
   // biti razmeroma široko odprt: okna zijajo in vrata so sneta s tečajev / rana zija; kopalna kad pri dnu zija je počena; razpoke v zemlji zijajo vsak dan bolj so vsak dan večje
   // s prislovnim določilom biti kje z vidno odprtino, praznino: v strehi zijajo luknje; košare in sodi so prazni zijali po shrambah
2. 2. ekspr., s prislovnim določilom biti z odprtino obrnjen, usmerjen tako, kot nakazuje določilo: okenske odprtine so črne zijale v nas; pod njim je zijal prepad
3. 3. slabš. imeti odprta usta, kljun: ne zijaj, zapri usta; kokoš zija od žeje
   // zehati: ves večer že zija
4. 4. slabš. nepremično, navadno radovedno gledati: ustavil se je in zijal; zijati okrog sebe; kaj tako zijaš vame, za njo / oči topo zijajo
5. 5. slabš. kričati, vpiti: kaj tako zijaš, saj nismo gluhi; zijati nad kom
   ● slabš. to bo zijal, ko pride bo začuden, presenečen; ekspr. zijati od začudenja biti zelo začuden; slabš. že spet zija v časopis bere časopis; slabš. ves dan zija v zrak postopa; je brez dela; slabš. zija kot tele v nova vrata gleda zelo neumno ali začudeno; preg. čim več ima, po več zija tem več bi hotel imeti

zijáje: zijaje ga je poslušala

zijajóč -a -e: zijajoči gobci pošasti; zijajoča rana, razpoka

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 11. 6. 2024.

1. 1. opravljiv: bala se je zlogolkih sosedov / zlogolki časopis
2. 2. zlovešč: zlogolki molk; zlogolka ptica

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 11. 6. 2024.

1. 1. spremeniti se v led: tekočina v posodi je zmrznila; voda zmrzne pri 0° C / vlaga na pločevini je zmrznila v ledeno skorjo
   // ob spremembi vode v kaki snovi v led postati trd: meso je v shrambi zmrznilo; vezalke na čevljih so mu zmrznile; zemlja je že zmrznila
   // preh. zamrzniti: zmrzniti živila / globoko, hitro zmrzniti kaj
2. 2. zaradi mraza se poškodovati, uničiti: korenine so zmrznile; ponoči so vse rože, sadike zmrznile
3. 3. zaradi mraza umreti: obležal je v snegu in zmrznil; to zimo je zmrznilo mnogo ptičev
   // zaradi mraza odmreti: alpinistu sta zmrznila dva prsta
4. 4. ekspr. postati zelo mrzel, otrpel: čisto sem zmrznil, ko sem čakal; lica so mi na vetru zmrznila
5. 5. žarg. prenehati delovati, propasti zaradi neugodnih razmer, napak: podjetje je zmrznilo / novi časopis je po enem letu zmrznil / v zadnjem delu igre je nasprotnik zmrznil / že v drugem letniku šole je zmrznil je padel, je zaključil šolanje
6. 6. ekspr. prenehati obstajati: njegovo nagnjenje do dekleta je zmrznilo; po tem pripetljaju je veselje na zabavi zmrznilo

zmŕznjen -a -o 
1. 1. deležnik od zmrzniti: pojdi noter, saj si že čisto zmrznjen; meso je še zmrznjeno
2. 2. ki ga rado zebe: biti zmrznjen; zmrznjena ženska; prisl.: držati se zmrznjeno; prim. zmrzel

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 11. 6. 2024.

1. 1. nanašajoč se na zvok: zvočni pojavi / zvočna naprava, priprava / zvočni signal, znak / zvočni dražljaj / dosegati posebne zvočne učinke; zvočni vtis govora; zvočna podoba besede; zvočna skladnost / zvočni časopis na (magnetni) trak ali kaseto posneti aktualni članki ali obvestila za slepe; zvočni film film z dialogi, glasbo in šumi; zvočni zapis; zvočno sporočilo / zvočna in toplotna izolacija / zvočna hitrost; zvočna jakost
   ● prebiti zvočni zid biti hitrejši od zvoka
   ♦ elektr. zvočni ojačevalnik; film., gled. zvočni efekt zvok, ki spremlja dogajanje; učinek, ki ga zvok doseže; film., rad. zvočna oprema ustrezna glasba, šumi v radijski oddaji, filmu; muz. zvočni tlak tlak, merjen po frekvenci in jakosti zračnih tresljajev; rad. zvočni posnetek; zvočni rekviziti priprave, s katerimi se povzročajo zvoki v kaki oddaji, igri; zvočna kulisa gramofonski ali magnetofonski posnetek zvokov, šumov za ustvarjanje iluzije prizorišča; zvočna omarica zabojčku podobna naprava z zvočnikom, zvočniki; zool. zvočni mehur organ za krepitev glasu pri nekaterih živalih
2. 2. ki lepo, dobro zveni: zvočen glas; pesnikov jezik je zvočen; zvočne orglice / odmev je napolnil zvočne oboke grajskih dvoran

zvóčno prisl.: zvočno in slikovito izraziti; zvočno bogat, poln

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 11. 6. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 11. 6. 2024.