Zanima me, kako se posloveni češko mesto, ki je v izvirniku Nové Město – Novo Mesto ali Novo mesto ali pa morda zapis ostane originalen.
Zadetki iskanja
Zanima me, kako se v slovenščini pravilno izgovori beseda Wi-Fi. Ali je pravilno vajfaj, vifi ...
Živimo v vasi Tabor nad Dornberkom. Pred mnogimi leti smo v enem od slovarjev (ne vemo katerem) prebrali, da se pridevniki in prebivalstvo zapisujeta kot je raba v kraju samem. Primer v slovarju za naš Tabor je bil: Tabrci, Tabrka, Tabrc, na Tabru, tabrški ipd. Takšna je tudi dejanska uporaba v vsakdanjem življenju in označuje točno "naš Tabor". Otroci v šoli, novinarji idr. pa morajo pisati oz. uporabljajo izraze Taborci, Taborka..., na Taboru, po Taboru, taborški ... Ker takšni zapisi delujejo v lokalnem okolju izredno tuje, mnogi iščejo kompromis ter skušajo zapisovati narečno - torej tab'rc, tab'rški ipd., kar pa v določenih besedilnih oblikah spet ni ustrezno oz. morda sploh ni potrebno, če je naše mnenje pravilno. Torej, ker mi menimo, da je pravilna dejanska raba in nas motijo splošni izrazi, ki odvzemajo lokalno edinstvenost, šola in novinarji pa vztrajajo pri svoji uporabi, vas prosimo za vaše strokovno mnenje. Torej ali nas Tabrce zbuja tabrški zvon ali taborski zvon?
Naslednje zimske olimpijske igre bodo v Južni Koreji – v Pjeongčangu ali Pjongčangu? Angleško je Pyeongchang, v slovenščini pa zasledimo dva zapisa, z e in brez:
Pjeongčang (GigaFida: 219 zadetkov, Nova beseda: 4) in
Pjongčang (GigaFida: 94, Nova beseda: 42).
Se morda zapis brez e – Pjongčang – pojavi zgolj po analogiji (bolj znanega) severnokorejskega glavnega mesta Pjongjang (v pravopisu geslo Pjongjang; angl. Pyongyang)? Ali e vpliva na izgovor (če upoštevamo glasovno podobo slovenskega knjižnega jezika)? Kakšno rabo priporočate?
Mi lahko, prosim, pojasnite, zakaj iz vsakodnevne rabe »preganjate« (*) pridevniške oblike možen, možna, možno in prislov možno (nadomestile naj bi jih besede mogoč, mogoča in mogoče), obenem pa v Slovenskem pravopisu ostaja povsem »nedotaknjena« izpeljanka možnost (tu ne ponujate nobene mogočnostı ali česa podobnega).
Zakaj se je bilo treba oddaljiti od češko-slovaške oblike in preiti k hrvaško-srbski? Je bila naša beseda možno preveč podobna češki možna in zato raje zagovarjate rabo besede mogoče, ker je drugačna od hrvaške oblike moguče? Res me zanima, kaj je botrovalo vaši odločitvi.
Menim, da takšne (sistemske) nedoslednosti v normativnih priročnikih ne prispevajo k trdnosti slovenskega jezikovnega sistema in bogastvu njegovega besedišča, ampak med govorci slovenščine dodatno spodbujajo močno zakoreninjene frustracije, da ne poznajo/obvladajo maternega jezika.
Slovenski pravopis ima, tako so nas učili, v abecedi tri šumnike – č š ž. Po raztrosu pokojnika, ki ima v priimku ali imenu enega od šumnikov, polovica strešice na spominski ploščici odpade. Ker me o spremembi zapisa ni nihče predhodno obvestil, je bil to zame šok. Vsi dokumenti z uradnimi podatki so bili dostavljeni iz KP ŽALE. Ko sem protestirala glede zapisa, so mi pojasnili, da ima za moj oziroma osebni priimek mojega pokojnega moža, avtorske pravice spoštovani arhitekt gospod Marko Mušič. Pridobila sem mnenje odvetnika, ki mi odgovarja, da nihče ne more pridobiti avtorskih pravic nad osebnimi imeni in priimki. Razumem, da ima avtorske pravice za obliko spominskega parka, obliko ploščic, ki so lahko okrogle, kvadratne, trikotne itd. Le kdo ima pravico dodeliti tretji osebi, da spremeni slovenska imena in priimke. Nisem edina prizadeta, ampak še stotine drugih živih sorodnikov, ki so se odločili za raztros pokojnika in ima v imenu ali priimku Č Š Ž. Zapisan je pravilno le mehki ć. Ko obiščem spominski park, imam občutek da sem na pokopališču nekje na Slovaškem in ne sredi Slovenije. Slovenci se za svoj pravopis borimo že stoletja, ko pa smo končno samostojni, anomalije tiho trpimo. Verjetno ne bom dočakala kakšno spremembo, za nami pa so naši potomci, ki so ravno tako prizadeti. Torej vprašanje je, kdo lahko spreminja naša osebna imena in priimke brez našega soglasja?
Na vas se obračam z nasledno dilemo, o kateri bi želel vaše mnenje/kritiko. V času, ko so nastajali prevodi Haškovega Švejka, si prevajalci še niso dovolili skoraj nobenega odmika od kodificirane norme. Prevajali so ga iz jezikovno nekorektne, žive češčine v jezikovno zelo korektno knjižno slovenščino. Z velikim spoštovanjem do vseh Haškovih prevajalcev, posebej na tem mestu do Vogla in Zupančiča, trdim naslednje: tudi njuni prevodi so jezikovno več kot očiten (in slab) kompromis. Predlagam torej, da bi si prevajalec namesto knjižnega jezika izbral korektno obliko pogovornega jezika ali enega od pokrajinskih govorov ali nadnarečij. Samo takšen, živi jezik bi bil lahko ekvivalent Haškovemu jeziku. Poskusil sem, kako bi deloval prenos v nadnarečni pogovorni slovenski jezik, v približno ljubljanščino, čeprav sem nanjo le za silo priučen. Nisem naravni govorec/'native speaker' .../ ljubljanščine, torej bi potreboval še jezikovnega svetovalca-lektorja za ljubljanščino.
PRIMERJAVE:
- Haškovo izvirno besedilo - označeno s Hašek,
- slovenski prevod Hermana Vogla - označen z Vogel,
- slovenski prevod Jožeta Zupančia - označen z Zupančič,
- na koncu pa je naveden poskus »novega« prevoda (označeno PK); denimo, da je to zasnova hipotetično ustreznejšega prenosa v nadnarečni pogovorni slovenski jezik:
1. primerHašek: »Tak nám zabili Ferdinanda,« řekla posluhovačka panu Švejkovi, který ....Vogel: »Pa so nam ubili Ferdinanda,« je rekla strežnica gospodu Švejku, ki se je ...Zupančič: »Torej Ferdinanda so nam počili,« je rekla gospodinja Švejku, ki ...PK: »(No), pa so nam ubil/počl/fental Ferdinanda,« je gospodinja/snažilka/čistilka rekla Švejku, ki ...Komentar:
- Hašek takoj zastavi dialog (dobesedni navedek) v pogovornem jeziku, spremni stavek pa upošteva pravila knjižnega jezika (gl. zaim. který).
- Oba prevajalca se zatečeta h knjižnemu jeziku, torej takoj odstopata od izvirnika, Vogel manj kot Zupančič
- Posluhovačka – strežnica?; primernejši izraz je gospodinja, pri kateri je Švejk, domnevam, stanoval. Strežnice so npr. v bolnišnicah.
2. primerHašek: »Kerýho Ferdinanda, paní Müllerová?« otázal se Švejk, nepřestávaje si masírovat kolena, „já znám dva Ferdinandy.« ...Vogel: »Katerega Ferdinanda, gospa Müllerjeva?« je vprašal Švejk, ne da bi si nehal masirati kolena, »jaz poznam dva Ferdinanda.« ...Zupančič: »Katerega Ferdinanda, gospa Müllerjeva?« je vprašal Švejk, ne da bi si nehal masirati kolena, xxx »poznam dva Ferdinanda.«PK: »Ja kerga Ferdinanda pa, gospa Müller,« vpraša Švejk, ne da bi si nehal masirat kolena, »jest poznam dva Ferdinanda ...«
Zanima me pravilen zapis določenega dela prevodnega sistema srca. Vlakna so poimenovana po dr. Jan Evangelista Purkyně. Kakšen zapis bi bil po vašem mnenju glede na slovnico najbolj pravilen?
Ali besedno zvezo zapišem kot purkinijeva vlakna (večinoma zasledim to različico, vendar ne odraža priimka gospoda po katerem so poimenovana), purkinejeva vlakna (sam se najbolj nagibam k temu zapisu) ali purkynejeva vlakna (zaradi tujih črk najmanj verjetna možnost)?
Ali obstaja beseda bajkosloven? Beseda bajesloven namreč ni točna oz. bralec je lahko zaveden, saj ne obstajajo baje, ampak samo bajke.
Prosim za vaš komentar.
Menim, da se moško osebno ime Dalibor pravilno sklanja tako:
Dalibor Dalibora Daliboru Dalibora Daliboru Daliborom
Nekateri sklanjajo tako, kar pa je po mojem mnenju napačno.
Dalibor Daliborja Daliborju Daliborja Daliborju Daliborjem
Kakšno je vaše mnenje?
Zanima me, kako bi pisali zaporedje več šahovskih potez, ki ima posebno ime (ponavadi po šahovskem mojstru, ki jih je prvi oziroma največkrat uporabljal): Ruy Lopezova obramba, ruy lopezova obramba, obramba ruya lopeza ...? Podobno tudi Nimcovičeva/nimcovičeva obramba, Retijeva/retijeva otvoritev ...?
Zanima me, koliko zlogov imajo priimki, kot so Pregl, Bincl, Ertl ipd. Enega ali dva (Pre-gl, Bin-cl, Er-tl)?