- zapotèn -êna -o: zapoten obraz
Zadetki iskanja
SSKJ
zapotíti se -ím se dov., zapótil se (ī í) star. spotiti se: čelo se mu je zapotilo
SSKJ
zarézati -réžem dov. (ẹ́ ẹ̑)
- 1. s potegom, potegi z ostrim predmetom narediti ozko, podolgovato odprtino, vdolbino v kaj: zarezati drevo; križno zarezati kostanj; zarezati limono do polovice / tkanino je na robu zarezal, nato pa pretrgal
- 2. s potegom, potegi z ostrim predmetom narediti kaj: zarezati črte na palico; zarezati znamenje v deblo / ekspr. drobec mu je zarezal rano / reka je globoko zarezala strugo vrezala
- 3. s potegom, potegi priti z rezilom v kaj: vzela je nož in zarezala v hlebec; zarezati z žago v hlod; zarezati s skalpelom v kožo; ostro, globoko zarezati v kaj / zarezati s koso v deteljo
// rezaje začeti prodirati, prodreti: plug je zarezal v zemljo; rezilo je globoko zarezalo v les - 4. preveč odrezati na kakem mestu: pri krojenju zarezati blago
- 5. povzročiti neprijeten, pekoč občutek zaradi zelo velike hladnosti: ledeno jezero je kar zarezalo / mraz je zarezal
// povzročiti ostro bolečino: zarezal ga je kašelj; v prsih ga je nekaj zarezalo
// ekspr. povzročiti neugodje: neprijazen glas ga je zarezal / njegove besede so ga zarezale - 6. ekspr. ostro se oglasiti: glas motorja je zarezal v tiho jutro; v mirno ulico je zarezal otroški jok
● ekspr. s svojim delom je zarezal prve brazde v kulturno življenje prvi začel kulturno delovati; ekspr. vojna je globoko zarezala v njihovo življenje močno vplivala nanj
- zarézati se
- 1. zaradi teže, pritiska prodreti v kako snov: kolesa so se zarezala v sneg
// ekspr. boleče se zajesti v kaj, pritisniti ob kaj: naramnice so se mu zarezale v ramena; verige so se zarezale v zapestje / volu se je jarem zarezal v pleča - 2. narediti se v površino česa: ostra črta se ji je zarezala med obrvmi; gube so se mu zarezale v čelo
- 3. ekspr. priti v notranjost, duševnost koga: marsikatera grenka izkušnja se je zarezala vanj / ta prizor se ji je za vedno zarezal v spomin; novo spoznanje se je zarezalo v njegovo zavest
● ekspr. vojna se je globoko zarezala v pisateljevo delo je močno vplivala nanj; ekspr. njene besede so se mu ostro zarezale v srce so ga zelo prizadele
- zarézan -a -o
- 1. deležnik od zarezati: zarezano deblo; globoko zarezana dolina reke; v usnje zarezane reže
- 2. ekspr. izoblikovan: poševno zarezane oči; ostro zarezane poteze okrog ust
SSKJ
zarísati -ríšem dov. (ȋ)
- 1. s potegovanjem z ostrim, koničastim predmetom narediti: s prstom je zarisal v sneg kvadrat; z žebljem je zarisal črto v pod / zarisati krog okrog imena narisati
- 2. s črto, črtami označiti: na zemljevidu so zarisali pot, ki jo morajo prehoditi; na letvi so zarisali, kje jo je treba odžagati / zarisati mejo med parcelami
- 3. ekspr. povzročiti, narediti, da kaj nastane na podlagi: letalo je zarisalo bele proge na nebo; mesečina je zarisala na gladino srebrne trakove / skrb mu je zarisala gube v čelo
- 4. knjiž. opisati, orisati: v predavanju je zarisal pesnikovo pojmovanje romantike; z nekaj besedami je zarisal njegov značaj
- 5. publ. določiti, izoblikovati: stranki so zarisali program; zarisati nove smernice razvoja
- zarísati se
- 1. zmotiti se pri risanju, zarisovanju: zarisati se pri kroju
- 2. ekspr. pokazati se v obrisih: v mraku se je zarisala ženska postava; pod nami se je zarisala široka struga reke
// pojaviti se na podlagi: na oknih so se zarisale ledene rože / na čelu se mu je zarisala guba
// postati viden, pokazati se: na obrazu se mu je zarisala jeza; v očeh se ji je zarisal strah
- zarísan -a -o: trdno zarisan program; ostro zarisane gore na obzorju
SSKJ
zarosíti -ím dov., zarósil (ī í) brezoseb. krajši čas rositi; porositi: včasih je malo zarosilo / v osebni rabi dež zarosi; pren., knjiž. tolažba je zarosila v njegovo srce
- zarosíti se postati pokrit z drobnimi vodnimi kapljami: očala so se mu zarosila; okno v dvorani se je zarosilo / čelo se mu je zarosilo
● ekspr. zarosile so se jim oči postali so solzni
- zarošèn -êna -o: zarošena steklenica; zarošene šipe
SSKJ
zasekováti -újem nedov. (á ȗ)
- 1. z udarjanjem z ostrim predmetom delati zarezo, odprtino v kaj: zasekovati debla / zasekovati premog
- 2. z udarjanjem delati, da kak oster predmet pride v kaj in tam ostane: zasekovati sekiro v tnalo / s težavo zasekuje kramp v ilovnato zemljo
- 3. z udarcem, udarci z ostrim predmetom delati kaj: zasekovati znamenja v debla / zasekovati z motiko jamice / ekspr. čas zasekuje brazde na čelo
- zasekováti se ekspr. ostro, nenadoma se večkrat zaslišati: posamezni kriki so se zasekovali v noč
SSKJ
zatemnjeváti -újem [təm] nedov. (á ȗ)
- 1. z zakrivanjem delati, da kaj ne prepušča, ne oddaja svetlobe: zatemnjevati luči; zatemnjevati okna / ekspr. oblaki zatemnjujejo luno zakrivajo
// na tak način delati, da je kje temno: zatemnjevati prostor; zatemnjevati z zavesami - 2. knjiž. delati, da postane kaj neizrazito, nejasno: zatemnjevati osnovno misel knjige; zatemnjevati ozadje neprijetnih dogodkov
- 3. knjiž. delati kaj mrko, neprijazno: skrbi so mu zatemnjevale čelo / problemi mu zatemnjujejo življenje
- 4. knjiž. povzročati, da je kaj deležno manjše pozornosti; zasenčevati: ta napaka zatemnjuje druge
SSKJ
zgrbánčiti -im dov. (á ȃ) narediti gube, zlasti na koži: zgrbančiti čelo; obraz se mu je zgrbančil / sadje se v toplih shrambah hitro zgrbanči / listi, poganjki se zaradi suše zgrbančijo
- zgrbánčen -a -o: zgrbančen obraz; zgrbančeni sadeži; zgrbančena koža
● ekspr. osivela in zgrbančena ženica gubasta, zgrbljena
SSKJ
SSKJ
zgŕbiti -im dov. (ŕ ȓ) dati čemu navzgor ukrivljeno obliko: zgrbiti hrbet; tiger se je zgrbil in pripravil na skok
- zgŕbiti se
- 1. postati sključen: ves se je zgrbil od dela; zgrbiti se od strahu, zadrege / njegova čokata postava se je zgrbila pod težo bremena
- 2. redko zgrbančiti se: čelo, obraz se zgrbi / jabolka so se zgrbila
- zgŕbljen -a -o: zgrbljen človek; zgrbljen hrbet; vsa zgrbljena je sedela na klopi
SSKJ
zgubánčiti -im dov. (á ȃ) narediti gube, zlasti na koži: zgubančiti čelo; obraz se mu je zgubančil
- zgubánčen -a -o: zgubančena koža; lica je imela zgubančena kot suha hruška
SSKJ
zgúbati -am dov. (ū) narediti gube: skrbi so ji zgubale obraz; čelo se mu je zgubalo / zgubati papir, zavese / obleka se je zgubala zmečkala
- zgúban -a -o: zguban obraz; zgubana koža; bila je vsa zgubana in sključena
SSKJ
zjasníti -ím dov., zjásnil (ī í)
- 1. narediti, da je kaj brez oblakov: veter je zjasnil nebo; nebo se je zjasnilo; brezoseb. proti jutru se je popolnoma zjasnilo / vreme se je zjasnilo
// knjiž., redko narediti kaj bolj svetlo: zvezde so zjasnile noč - 2. knjiž. narediti kaj (bolj) veselo, vedro: otrok jima je zjasnil življenje
- zjasníti se ekspr. postati vesel, veder: prej žalostne oči so se zjasnile / njegov glas se je zjasnil
● ekspr. obraz se mu je zjasnil z mimiko je izrazil, da ni več v negotovosti, strahu; ekspr. ob teh besedah se mu je čelo zjasnilo prenehal je biti negativno, neugodno razpoložen; vznes. pesnik je upal, da se bodo vremena zjasnila da se bodo razmere, okoliščine izboljšale
SSKJ
zmračíti -ím dov., zmráčil (ī í)
- 1. knjiž. narediti mrko, neprijazno: spomin na trpeče mu je zmračil obraz; čelo se mu je zmračilo; njegov pogled se je zmračil; ob tej novici se je kar zmračil
- 2. knjiž. narediti nejasno, zmedeno: žalost mu je zmračila pamet; zaradi teh dogodkov se mu je zmračilo v možganih
● knjiž. um se mu je zmračil postal je duševno bolan
- zmračíti se
- 1. brezoseb. preiti iz dneva v mrak: zmračilo se je; ko se je popolnoma zmračilo, je prižgal luč; pozimi se zgodaj zmrači
- 2. postati mračen, temen: dan se zmrači; nebo se zmrači; pokrajina se je zmračila
● zastar. v tistem letu se je luna dvakrat zmračila sta bila dva lunina mrka; ekspr. pred očmi se mu je zmračilo zaradi slabosti, bolezni se mu je zdelo, da vidi nejasno, mračno
- zmračèn -êna -o: zmračen obraz; ves zmračen je stopal po sobi; zmračeno nebo
SSKJ
znôjen in znójen -jna -o prid. (ó; ọ̑)
- 1. nanašajoč se na znoj: znojne kaplje / bil je vroč in znojen od strahu; obrisati si znojne roke; znojno čelo
♦ anat. znojna žleza znojnica - 2. knjiž. ki povzroča, da se kdo znoji: zbudil se je iz znojnih sanj; opravljati znojno delo
SSKJ
zoblačíti se -ím se dov., zobláčil se (ī í) nav. 3. os.
- 1. postati oblačen: nebo se je zoblačilo; brezoseb. čez noč se je zoblačilo
- 2. ekspr. postati tak, da izraža negativno, neugodno razpoloženje: čelo se mu je zoblačilo
SSKJ
žárek1 -rka -o prid. (á)
- 1. ki oddaja zelo močno svetlobo: svetila jim je žarka luč; na nebu sije žarko sonce
// ki ima zelo močen sij, žar: žarka mesečina / bil je žarek dan / žarka svetloba - 2. ekspr. ki se odraža, kaže v živih, zlasti rumenkastih barvah: ob potoku je raslo veliko žarkih zlatic / žarke barve poletja
- 3. knjiž. zelo razgret, vroč: peč je bila žarka / žarko ozračje se je začelo ohlajati / mati je položila roko na otrokovo žarko čelo
- 4. knjiž. ki izraža močno čustvo: žarke oči dekleta / misel nanjo je bila žarka / žarka, strastna ljubezen
- žárko prisl.: sonce žarko sije, sveti; žarko rdeč cvet
SSKJ
žehtéti -ím nedov. (ẹ́ í)
- 1. zaradi velike razgretosti oddajati toploto: pregreti kamni žehtijo; peč žehti; travniki žehtijo; zrak žehti od vročine; ulice, strehe žehtijo v sončni pripeki / iz peči je žehtela vročina; od skal je žehtela soparica; brezoseb. iz zemlje je žehtelo
- 2. ekspr. biti razgret od bolezni, napora: čelo mu žehti; otrok kar žehti od vročine
- 3. ekspr. kazati se v veliki meri: jeza žehti na njegovem obrazu; iz njegovega vedenja žehti strast / žehteti od jeze; ves žehti od ljubezni, razvnetosti / iz verzov žehti pesnikova čustvena prizadetost
● zastar. žehteti po maščevanju hlepeti
- žehtèč -éča -e: žehteča peč; žehteča vročina
- « Prejšnja
- 1
- ...
- 7
- 8
- 9
- 10
- Naslednja »
Število zadetkov: 197
Dostopnost