Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Fran

Zadetki iskanja

SSKJ²
zgŕbiti -im dov. (ŕ ȓ)
dati čemu navzgor ukrivljeno obliko: zgrbiti hrbet; tiger se je zgrbil in pripravil na skok
    zgŕbiti se 
    1. postati sključen: ves se je zgrbil od dela; zgrbiti se od strahu, zadrege / njegova čokata postava se je zgrbila pod težo bremena
    2. zastar. zgrbančiti se: čelo, obraz se zgrbi / jabolka so se zgrbila
    zgŕbljen -a -o:
    zgrbljen človek; zgrbljen hrbet; vsa zgrbljena je sedela na klopi
Pleteršnik
zgŕbiti, -gȓbim, vb. pf. 1) faltig, runzelig machen, Dict., Cig., Jan., C.; z. čelo, Cig., C.; zgrbljen, runzelig, gefurcht, Cig., Jan.; zgrbljeno obličje, Jsvkr.; Moje ročice bele So vse zgrbljene, trde, Npes.-K.; z. se, einschrumpfen, sich zusammenrunzeln, Cig., Jan.; — 2) krümmen, Jan.; zgrbljen, gebückt, gebeugt, Jan.; zgrbljen hodim, Cig., Dalm.; z. se = na kup zlesti, Cig.
SSKJ²
zgubánčiti -im dov. (á ȃ)
narediti gube, zlasti na koži: zgubančiti čelo; obraz se mu je zgubančil
    zgubánčen -a -o:
    zgubančena koža; lica je imela zgubančena kot suha hruška
Pravopis
zgubánčiti -im dov. -en -ena (á ȃ) kaj ~ čelo
zgubánčiti se -im se (á ȃ) Obraz se ji je zgubančil
SSKJ²
zgúbati -am dov. (ū)
narediti gube: skrbi so ji zgubale obraz; čelo se mu je zgubalo / zgubati papir, zavese / obleka se je zgubala zmečkala
    zgúban -a -o:
    zguban obraz; zgubana koža; bila je vsa zgubana in sključena
Pravopis
zgúbati -am dov. -an -ana (ú; ȗ) koga/kaj Skrbi ~ajo obraz; ~ papir
zgúbati se -am se (ú; ȗ) Čelo se mu je zgubalo
Pleteršnik
zgúzati, -am, vb. pf. čelo z., die Stirne runzeln, Guts.; — falten: zguzane sare, Mik. (Et.).
SSKJ²
zjasníti2 -ím dov., zjásnil (ī í)
1. narediti, da je kaj brez oblakov: veter je zjasnil nebo; nebo se je zjasnilo; brezoseb. proti jutru se je popolnoma zjasnilo / vreme se je zjasnilo
// knjiž. narediti kaj bolj svetlo: zvezde so zjasnile noč
2. knjiž. narediti kaj (bolj) veselo, vedro: otrok jima je zjasnil življenje
    zjasníti se ekspr.
    postati vesel, veder: prej žalostne oči so se zjasnile / njegov glas se je zjasnil
    ●     ekspr. obraz se mu je zjasnil z mimiko je izrazil, da ni več v negotovosti, strahu; ekspr. ob teh besedah se mu je čelo zjasnilo prenehal je biti negativno, neugodno razpoložen; vznes. pesnik je upal, da se bodo vremena zjasnila da se bodo razmere, okoliščine izboljšale
SSKJ²
zmračíti -ím dov., zmráčil (ī í)
1. knjiž. narediti mrko, neprijazno: spomin na trpeče mu je zmračil obraz; čelo se mu je zmračilo; njegov pogled se je zmračil; ob tej novici se je kar zmračil
2. knjiž. narediti nejasno, zmedeno: žalost mu je zmračila pamet; zaradi teh dogodkov se mu je zmračilo v možganih
● knjiž. um se mu je zmračil postal je duševno bolan
    zmračíti se 
    1. brezoseb. preiti iz dneva v mrak: zmračilo se je; ko se je popolnoma zmračilo, je prižgal luč; pozimi se zgodaj zmrači
    2. postati mračen, temen: dan se zmrači; nebo se zmrači; pokrajina se je zmračila
    ●     zastar. v tistem letu se je luna dvakrat zmračila sta bila dva lunina mrka; ekspr. pred očmi se mu je zmračilo zaradi slabosti, bolezni se mu je zdelo, da vidi nejasno, mračno
    zmračèn -êna -o:
    zmračen obraz; ves zmračen je stopal po sobi; zmračeno nebo
SSKJ²
znôjen in znójen -jna -o prid. (ó; ọ̑)
1. nanašajoč se na znoj: znojne kaplje / bil je vroč in znojen od strahu; obrisati si znojne roke; znojno čelo
♦ anat. znojna žleza znojnica
2. knjiž. ki povzroča, da se kdo znoji: zbudil se je iz znojnih sanj; opravljati znojno delo
Pravopis
znôjen -jna -o in znójen -jna -o; bolj ~ (ó; ọ̑) ~o čelo; biti ~
znôjni -a -o in znójni -a -o (ó; ọ̑) ~e kaplje; anat. ~a žleza znojnica
znôjnost -i in znójnost -i ž, pojm. (ó; ọ̑)
SSKJ²
zoblačíti se -ím se dov., zobláčil se (ī í) nav. 3. os.
1. postati oblačen: nebo se je zoblačilo; brezoseb. čez noč se je zoblačilo
2. ekspr. postati tak, da izraža negativno, neugodno razpoloženje: čelo se mu je zoblačilo
SSKJ²
žárek2 -rka -o prid. (á)
1. ki oddaja zelo močno svetlobo: svetila jim je žarka luč; na nebu sije žarko sonce
// ki ima zelo močen sij, žar: žarka mesečina / bil je žarek dan / žarka svetloba
2. ekspr. ki se odraža, kaže v živih, zlasti rumenkastih barvah: ob potoku je raslo veliko žarkih zlatic / žarke barve poletja
3. knjiž. zelo razgret, vroč: peč je bila žarka / žarko ozračje se je začelo ohlajati / mati je položila roko na otrokovo žarko čelo
4. knjiž. ki izraža močno čustvo: žarke oči dekleta / misel nanjo je bila žarka / žarka, strastna ljubezen
    žárko prisl.:
    sonce žarko sije, sveti; žarko rdeč cvet
Pravopis
žárek2 -rka -o; -ejši -a -e (á; á) ~o sonce; poud.: ~e barve poletja |žive, rumenkaste|; ~ pogled |plamteč, sijoč|; neobč. bolnikovo ~o čelo razgreto, vročično
žárkost -i ž, pojm. (á)
SSKJ²
žehtéti -ím nedov. (ẹ́ í)
1. zaradi velike razgretosti oddajati toploto: pregreti kamni žehtijo; peč žehti; travniki žehtijo; zrak žehti od vročine; ulice, strehe žehtijo v sončni pripeki / iz peči je žehtela vročina; od skal je žehtela soparica; brezoseb. iz zemlje je žehtelo
2. ekspr. biti razgret od bolezni, napora: čelo mu žehti; otrok kar žehti od vročine
3. ekspr. kazati se v veliki meri: jeza žehti na njegovem obrazu; iz njegovega vedenja žehti strast / žehteti od jeze; ves žehti od ljubezni, razvnetosti / iz verzov žehti pesnikova čustvena prizadetost
● zastar. žehteti po maščevanju hlepeti
    žehtèč -éča -e:
    žehteča peč; žehteča vročina
Celotno geslo Etimološki
žẹ́ti2 žmȅm in žámem nedov.
Število zadetkov: 396