Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Fran

Zadetki iskanja

SSKJ
čèp čépa m (ȅ ẹ́) šport. stoja na zelo skrčenih nogah; čepenje: vzpon na prste, nato nekaj časa čep
SSKJ
čèp čêpa m, mest. ed. tudi čépu (ȅ é) 
  1. 1. lesen zamašek, navadno za sode: odbiti sodu čep; zabiti čep v sod; sod pušča pri čepu; pijan ko čep zelo
    // luknjo v trupu čolna zapre z lesenim čepom; glinasti čep za livarske peči
  2. 2. teh. valjast ali stožčast predmet za povezovanje, spajanje: vijaki, matice, čepi; čep vtiča
  3. 3. agr. po obrezovanju preostali del mladike, navadno z dvema očesoma: čep na trsu / rezati na čep
    ♦     les. čep lesen del za sestavljanje, povezovanje lesenih delov; med. čep delček strjene krvi, ki zamaši žilo; gnojni stržen v mandeljnih; čepek; ušesni čep iz ušesnega masla; strojn. čep jeklen valjček, ki gibljivo veže ročice ali drogove; sornik; zool. čep manjša sladkovodna riba z vretenastim trupom in vitkim repom, Aspro zingel
SSKJ
čêpek -pka m (ē) manjšalnica od čep: zabiti čepek v sodček / odrezati trtno mladiko prav na kratko, na čepek
♦ nav. mn., anat. betičasta vidna čutnica, občutljiva zlasti za barve; med. gnojni stržen v mandeljnih
SSKJ
čêpen -pna -o (ȇ) pridevnik od čep čêpa: čepna luknja, odprtina
SSKJ
čepínec -nca m (ȋ) redko lesen zamašek, navadno za sode; čep: izbiti sodu čepinec
// obrt. sveder za vrtanje čepnih lukenj; čepnik
SSKJ
čêpoven -vna -o prid. (é) elektr. nanašajoč se na čep čêpa 2: čepovni upornik; čepovno pretikalo pretikalo, ki se preklaplja s čepi
SSKJ
izstrúžiti -im dov. (ú) s struženjem narediti, izoblikovati: izstružiti kroglo, obroč; izstružiti valj iz stožca / ledeniki so izstružili doline
    izstrúžen -a -o: čep, izstružen iz polivinila; izstružena površina; izstruženo znamenje
SSKJ
izvŕtek -tka m (ȓ) nav. mn. zdrobljena snov, ki nastane pri vrtanju: iz lukenj, ki jih delajo črvi, se usipajo izvrtki
♦ gozd. izvrtek iz debla, drevesa izvrtan čep lesa za določanje drevesne starosti in prirasta
SSKJ
natréskati -am dov. (ẹ̄) pog., ekspr. natepsti, pretepsti: oče ga je zaradi tega natreskal; natreskati po hrbtu
    natréskati se napiti se (alkoholne pijače): včasih se natreska / vsi so se ga pošteno natreskali
    natréskan -a -o: oba sta bila natreskana; biti natreskan kot čep zelo
SSKJ
odbíti -bíjem dov., odbìl (í ȋ) 
  1. 1. z udarcem, udarci odstraniti: odbiti kamnu robove; odbiti s kladivom, polenom; pri prevozu se je kipu odbila roka / strela je odbila veje; ekspr. krogla mu je odbila glavo / odbiti sodu čep izbiti; odbil mu je nož iz rok
    ♦     lingv. odbiti končnico
    // z udarcem, udarci odstraniti del česa: udarec mu je odbil zob; sekira se mu je odbila; krava si je odbila pol roga
  2. 2. z udarcem, sunkom ob kaj premikajočega se povzročiti spremembo smeri: odbiti žogo z glavo, loparjem, roko / lokomotiva je odbila vagon; vozička sta se trčila in odbila / skala odbije val / redko avtomobil jo je z bokom odbil po cesti zbil
    // fiz. spreminjati smer valovanja v prvi snovi ob vpadu na mejo druge snovi: odbiti svetlobo, zvok; zvok se odbije od stene
    // fiz. oddaljiti zaradi delovanja odbojne sile: odbiti delce z enakim nabojem; elektrona se odbijeta
  3. 3. s svojo aktivnostjo preprečiti uspeh nasprotne aktivnosti: odbiti napad; odbiti udarec / odbiti sovražnika
  4. 4. vzbuditi negativen, odklonilen odnos: izraz na njegovem obrazu jo je odbil; s tem ga je za vedno odbil od sebe / s takimi informacijami jih je odbil od tega poklica odvrnil
  5. 5. ekspr. odkloniti, ne sprejeti: njegovo darilo je odbila / odbiti ponudbo, predlog / odbiti pomoč odreči; odbiti posojilo ne dati ga; publ. odbil je, da bi potoval z njimi ni hotel potovati z njimi
  6. 6. zmanjšati vsoto za določen znesek: odbiti stroške od izplačila; odbiti od osebnih dohodkov / odbiti točke delavcu zaradi neustrezne izobrazbe
  7. 7. zableščati se, zasvetiti se od nase padajoče svetlobe: morska gladina je odbila svetlobo
  8. 8. navadno v zvezi z ura z zvočnim znakom naznaniti čas: ura je odbila enajst; brezoseb. polnoč je odbilo / vse ure v okolici so že odbile prenehale biti
    ●     star. hotel se je poročiti z njo, pa so mu starši odbili preprečili; ekspr. zadnja ura mu je odbila umrl je; ekspr. izkoriščevalcem je odbila zadnja ura konec je njihovega izkoriščanja; vznes. odbila je ura ločitve morali so se ločiti; slabš. odbiti glavo komu ubiti ga, umoriti ga; ekspr. odbiti besedam ost obzirno reči, povedati zlasti kaj nasprotujočega; slabš. odbiti roge komu doseči, da je bolj miren, manj zahteven; ekspr. komaj je čakal, da je odbil uradne ure opravil; ekspr. na vprašanje mu je ostro odbil odgovoril
    odbíti se 
    1. 1. zaradi udarca, sunka ob kaj spremeniti smer premikanja: avtomobil se je odbil od ograje; val se odbije od skale; žoga se je odbila od droga
    2. 2. zasvetiti se, pokazati se na površini česa: prva jutranja svetloba se je odbila v reki; sončni žarek se je odbil v rosi
    3. 3. ponoviti se kot odmev: njegov klic se je odbil od skal
    odbít -a -o: odbit davek, napad, predlog; odbit kos kamnine; odbiti zvok, žarek, val; prošnja je bila odbita
SSKJ
odčepíti -čépim in odčépiti -im dov. (ī ẹ́; ẹ́ ẹ̑) odstraniti, izvleči čep: odčepiti sode / odčepiti steklenico / zdaj je slišal, kot da bi se mu odčepila ušesa odmašila
SSKJ
pijàn -ána -o prid. (ȁ ȃ) 
  1. 1. ki zaradi zaužite alkoholne pijače ne govori, ne ravna normalno, razsodno: pijan človek se je opotekal po cesti; biti, postati pijan; gostje so že pijani; zmeraj je pijan; pijan je kot čep, klada, krava, pog. kot mavra zelo; ekspr. pijan do nezavesti zelo
    // ki izraža, kaže tako stanje: pijani glasovi, koraki; zaslišal se je pijan smeh; ima motne, pijane oči / pijano veselje
  2. 2. ekspr., z rodilnikom ki ima česa v tako veliki meri, da ne zna ravnati stvarno, čustveno neprizadeto: pijan moči; pijan, (od) ljubezni veselja; sreče, strasti sta pijana; bili so pijani zmage / pijan krvi
  3. 3. star. opojen: ta pijača je precej pijana; pijano vino
    ●     tako je bil pijan, da je mački botra rekel da se ni zavedal, kaj dela; ekspr. (belega) kruha je pijan zaradi izobilja je objesten, predrzen; motal se je okrog mize kot pijana muha nenačrtno, mlahavo; ekspr. pijana veselica veselica, ki mineva, poteka v pijanosti; preg. kar trezen človek misli, pijan govori v pijanosti človek razkrije svoje misli, mnenje
    pijáno prisl.: pijano gledati, se opotekati, plesati
SSKJ
podčépina -e ž (ẹ̑) 
  1. 1. agr. pijača, ki se nateče v posodo, postavljeno pod pipo, čep pri točenju: v posodi se je nabralo kar precej podčepine
  2. 2. slabš. slaba pijača, zlasti vino: podčepino prodaja, ki je ni mogoče piti
SSKJ
prirézati -réžem dov. (ẹ́ ẹ̑) 
  1. 1. z rezanjem skrajšati: sadiki prirezati korenine in veje; prirezati konju rep / prirezati komu brke, lase pristriči
    // z rezanjem izoblikovati konec kakega predmeta: prirezati čep; prirezal si je gosje pero in začel pisati / poševno prirezati konce desk
  2. 2. z rezanjem dati čemu določeno obliko, velikost: strešno lepenko je prirezal natančno po velikosti podlage; prirezati tapete
    // ročno ali strojno popraviti kroj, ukrojenost česa: ukrojiti in prirezati / prirezati usnje za torbice ukrojiti
    ●     pog. prirezati komu peruti omejiti, onemogočiti mu dejavnost, svobodo; pog., ekspr. po poti (jo) prireže sosed pride
    ♦     vet. prirezati parklje obrezati
    prirézan -a -o: deklica s kratko prirezanimi lasmi; ostro prirezano gosje pero
SSKJ
rézati réžem nedov. (ẹ́ ẹ̑) 
  1. 1. s pritiskanjem, potegovanjem z ostrim predmetom, rezilom
    1. a) delati kose, dele: rezati blago; rezati kovino; rezati kruh, meso; rezati z nožem, s škarjami; ročno, strojno rezati / rezati na krhlje, rezine; rezati počez, podolgem / plug reže in obrača zemljo / nepreh. kosa dobro reže; nož reže na obe strani / ekspr. ladja reže valove; lastovica s krili reže zrak
    2. b) odstranjevati: rezati poganjke, veje; hujšal je, kot bi meso rezal z njega zelo, hitro
      // rezati dlake, nohte
    3. c) oblikovati, delati: rezati kvadrate iz pločevine; rezati podobe v les, linolej / rezati zobotrebce; začela je rezati obleko krojiti
  2. 2. odstranjevati spolne žleze; skapljati: rezati bika; prašiča bo treba dati rezat
  3. 3. ekspr. boleče se zajedati v kaj, pritiskati ob kaj: naramnice nahrbtnika me režejo; verige so ga rezale v zapestja; očala režejo za ušesi
    // povzročati neprijeten, pekoč občutek zaradi nizke temperature: voda je kar rezala / mraz reže do kosti zelo, hudo je mraz; brezoseb. noč je bila mrzla, da je rezalo v lica
    // povzročati neugodje, bolečino: njegove besede so nam rezale srce; stokanje ranjencev nam je rezalo živce / v prsih me nekaj reže
  4. 4. ekspr. prekinjati določeno stanje: kriki režejo tišino / avtomobilski žarometi so rezali temo
  5. 5. ekspr. biti speljan, voditi čez kaj: železniška proga reže pobočje; potok je podolgem rezal dolino
  6. 6. pog., ekspr., navadno v zvezi z jo hitro iti, premikati se: rezala sta jo proti morju; parnik jo je rezal z vso hitrostjo; rezati jo peš
  7. 7. ekspr. peti, igrati (na glasbilo): godba je rezala koračnice; pevci so rezali same vesele pesmi
    ●     ekspr. vino reže je rezno, rezkega okusa; ekspr. ničesar ne bi izdal, čeprav bi mu jermene rezali s hrbta z ničimer ga ne bi prisilili, da bi izdal; pog., ekspr. jutri jo bodo rezali operirali; ekspr. še vedno mu oče reže kruh daje sredstva za življenje; pog. z avtom rezati ovinek prevoziti ga v skoraj ravni črti; publ. rezati proračun omejevati, zmanjševati; žarg., igr. rezati z adutom, s tarokom prevzemati vzemke z adutom, s tarokom; nar. vzhodno oče ga je rezal s palico tepel, pretepal; pog. zmeraj ga ven reže rešuje iz neprijetnega, zapletenega položaja
    ♦     agr. rezati krompir za seme tako, da ima vsak del eno ali več očes; rezati vino mešati ga z vinom druge kakovosti ali sorte zaradi poenotenja kakovosti; rezati na čep; teh. rezati s plamenom
    režóč -a -e: sklanjala se je nad mizo, s škarjami režoč blago; režoče orodje
    rézan -a -o 
    1. 1. deležnik od rezati: žival je rezana; poševno rezano blago / rezani kamen obdelan v obliki kvadra; v pasu rezana obleka krojena iz dveh delov, zgornjega in spodnjega; rezano cvetje v nasadih odrezane rože, namenjene za prodajo
      ♦       les. rezani furnir furnir, izdelan z rezanjem klade s furnirskim nožem; šport. rezana žoga pri tenisu in namiznem tenisu z nagnjenim loparjem odbita, udarjena žoga
    2. 2. ekspr. oblikovan: lepo rezan nos / pravilno rezan obraz s pravilnimi potezami
SSKJ
ščèp -à in -a tudi ščèp ščêpa [prva oblika čəp] m (ə̏ ȁ, ə̀; ȅ é) 
  1. 1. kar nastane s stikom konic navadno prvih treh prstov: narediti ščep / dati prste v ščep
  2. 2. z rodilnikom količina česa, ki se lahko naenkrat zagrabi, drži s konicami teh prstov: dati v jed ščep soli; ščep tobaka / sladkorja je komaj za ščep zelo malo
    // ekspr. zelo majhna količina česa sploh: dati ptičkom ščep prosa / nima niti ščepa moke prav nič
  3. 3. zastar. ščip, polna luna: ščep in mlaj
SSKJ
ščepèc -pcà in ščèpec -pca tudi ščêpec -pca [prvi dve obliki čəp] m (ə̏ ȁ; ə̀; é) 
  1. 1. kar nastane s stikom konic navadno prvih treh prstov: pokaži, kaj je ščepec / dati prste v ščepec; v ščepcu je prinesla pesek
  2. 2. z rodilnikom količina česa, ki se lahko naenkrat zagrabi, drži s konicami teh prstov: jedi dodati ščepec popra, soli; ponudil mu je ščepec tobaka / vsega je komaj za ščepec zelo malo
    // ekspr. zelo majhna količina česa sploh: za večerjo je imela ščepec riža / niti ščepca cimeta nima doma prav nič; pren. hoče vsaj ščepec sreče
    ●     ekspr. njegovo govorjenje nima niti ščepca soli je zelo neumno, vsebinsko prazno
SSKJ
ščepéti -ím [čəp tudi čep] nedov. (ẹ́ í) star. skeleti, peči: oči so ga ščepele od svetlobe
    ščepèč -éča -e: ščepeč dim
SSKJ
upirávec -vca m (ȃ) zool. majhna sladkovodna riba z vretenastim trupom in vitkim repom, Aspro streber: gojiti upiravce v akvariju; upiravec in čep
SSKJ
ušésen -sna -o prid. (ẹ̑) nanašajoč se na uho: ušesna odprtina / ušesni mešiček (ušesna) mečica; (ušesna) mečica mehki spodnji del uhlja
// ušesni čep iz vate, plastične snovi oblikovan čep, ki, vstavljen v sluhovod, ščiti pred hrupom, ropotom; zdravnik za ušesne bolezni
♦ anat. ušesna troblja cev, ki povezuje srednje uho z žrelom; biol. ušesno maslo rjavkast izloček žlez lojnic zunanjega sluhovoda; med. ušesni čep čep iz ušesnega masla; vet. ušesna znamka navadno kovinska ploščica z registrsko številko živali in njene matere, ki se pritrdi na uhelj zlasti goveda, prašiča
Število zadetkov: 23