- 1. bitje, ki je sposobno misliti in govoriti: človek in narava; človek se rodi, umrje; te živali se bojijo človeka; anatomija človeka; razlika med človekom in živaljo
- 2. oseba neglede na spol ali oseba moškega spola: neki človek stoji pred vrati; ta človek ni priljubljen; našel sem človeka, ki me razume; bližal se je neki bradat, visok človek; pri mizi je prostora še za dva človeka / ekspr. ni ga človeka, ki bi tega ne vedel to vsakdo ve
// kot nagovor: človek, kaj pa misliš; ali te ni sram, človek božji / človeka vredno življenje
// s prilastkom oseba kot nosilec kake lastnosti: dober človek to rad stori; boj se hinavskega človeka; pameten, pošten človek; star človek tega ne more razumeti / star. popotni človek popotnik
// v povedni rabi: čustven, izobražen človek je; saj ni ravno lahkomiseln, slab človek; postal je čisto drug človek
// s prilastkom oseba kot nosilec časovno, krajevno ali kako drugače povezane skupine: mišljenje evropskega, renesančnega človeka; biti kmečki, mestni človek; slovenski človek / gledališki, poslovni človek / skrb za delovnega človeka - 3. ekspr., navadno v povedni rabi kdor združuje v sebi vse pozitivne moralne lastnosti: bodi človek in ne živina; to je človek, to je mož; ni vreden, da se imenuje človek; v vsakem človeku je nekaj človeka
- 4. nar., s svojilnim zaimkom (zakonski) mož: kje pa je tvoj človek
- 5. v zaimenski rabi izraža nedoločeno, katerokoli osebo: hudo je, če človek nima strehe; človek mora potrpeti, pa gre; star. tej ženski ni da bi človek verjel / človek bi rad vedel, kaj bo iz tega; človeku je žal, da nismo vsega opravili / človek bi dejal, da to ni res / ekspr. živ človek ga ni več videl nihče
● v tujini je srečal domačega človeka pripadnika iste države, rojaka; publ. mali človek človek brez važnejšega družbenega položaja in brez velikega premoženja; ekspr. to je naš človek privrženec, somišljenik; prvi človek po bibliji Adam; naš oče je človek starega kova v vsem se drži ustaljenih navad iz prejšnjih časov; ne zabavljaj čezenj, on je že človek na mestu zaupanja vreden, pošten; ekspr. vse sta si rekla, samo človek ne z zelo grdimi izrazi sta se zmerjala; vsak človek je sebe vreden vsak človek zasluži spoštovanje; obleka dela človeka kdor se lepo, izbrano oblači, ima večji ugled, dela boljši vtis; preg. človek obrača, bog obrne človekova pričakovanja se ne uresničijo zmeraj; preg. človek človeku volk v določenih okoliščinah se ljudje zelo sovražijo
♦ antr. pleistocenski človek; človeku podobne opice; igr. človek, ne jezi se družabna igra, pri kateri se premikajo figurice za eno do šest mest; jur. pravice človeka pravice, ki pripadajo človeku ne glede na raso, jezik ali politično pripadnost; prim. ljudje
Zadetki iskanja
SSKJ
člôvek -éka m ed. in dv. (ó ẹ́)
SSKJ
čústven -a -o prid. (ȗ)
- 1. nanašajoč se na čustvo: slabi čustveni odnosi v družini; čustvena navezanost na starše; čustvene motnje pri otroku; čustvena napetost, otopelost, prizadetost, zanesenost / upodabljanje človekovega čustvenega življenja
- 2. ki ga hitro obvladajo čustva: zelo ga je pretreslo, čeprav ni bil čustven človek; vesela, zelo čustvena ženska
- 3. ki vsebuje, izraža čustva: pel je neko staro čustveno pesem; čustvena recitacija
♦ lit. čustvena lirika
- čústveno prisl.: govoril je razvneto in čustveno; čustveno neuravnovešen, razgiban človek; čustveno obarvan opis
SSKJ
SSKJ
emocionálen -lna -o prid. (ȃ)
- 1. nanašajoč se na emocijo; čustven: emocionalna napetost, neuravnovešenost; emocionalne in racionalne prvine človeka / emocionalno dojemanje lepote
- 2. knjiž. ki ga hitro obvladajo čustva: on je emocionalen človek / emocionalni pesnik
♦ lit. emocionalna lirika; psih. emocionalni izraz telesna, posebno obrazna reakcija, ki se javlja med čustvovanjem
- emocionálno prisl.: biti emocionalno povezan s čim; emocionalno se sproščati; emocionalno hladno vzdušje
SSKJ
emotíven -vna -o prid. (ȋ) nanašajoč se na emocijo; čustven: človekov emotivni svet / emotivna vloga / emotivno doživljanje emocionalno
- emotívno prisl.: emotivno podana izpoved; emotivno spoznati kaj
SSKJ
ganíti in gániti -em dov. (ī á; gānjen)
- 1. vzbuditi čustven odziv: film nas gane; niti jok ga ne gane; njeno pripovedovanje ga je ganilo; pismo ga je ganilo do solz / pesn. ganiti srce
- 2. raba peša, navadno z nikalnico narediti gib, premakniti: ganiti roko v slovo; z nogami ne more ganiti / po cele ure sedi in ne gane se ne gane
● ekspr. niti z mezincem, s prstom ni ganil za to čisto nič ni naredil, prispeval za to
- ganíti se in gániti se z nikalnico spremeniti položaj, stanje: ob oknu stoji in se ne gane; zrak je bil tako miren, da se nobena bilka ni ganila; nisva se upala ganiti
// ekspr. iti stran, oditi: več dni se ni ganil iz sobe; da se mi ne ganeš od doma; podnevi in ponoči se ni ganil od sinove postelje; ni se ganil s svojega mesta
● ekspr. dajmo, ganimo se! naredimo, ukrenimo že kaj
- gánjen -a -o: biti ganjen; globoko ganjen / spregovoril je z ganjenim glasom
● ekspr. ganjen do solz zelo, močno
SSKJ
izsíliti -im dov. (í ȋ)
- 1. s silo priti do česa: izsiliti denar, podkupnino / z orožjem so izsilili vhod v palačo
♦ šah. izsiliti kmetu prosto pot; izsiliti potezo prisiliti nasprotnika, da napravi potezo; šport. izsiliti neodločen izid - 2. z glagolskim samostalnikom s silo doseči, da kdo kaj naredi, pove: izsiliti izjavo; izsiliti izpolnitev obveznosti; z grožnjami izsiliti priznanje; z jokom je izsilila privoljenje / izsilil je skrivnost iz njega; pren. ljubezni ni mogoče izsiliti
- 3. knjiž., ekspr., z dajalnikom vzbuditi čustven odziv: nenadno srečanje ji je izsililo solze; vznemirjenost in izraz njenih oči sta mu izsilila krik
- 4. knjiž. povzročiti, vzbuditi: nevarnost je izsilila sodelovanje med njimi
- izsíljen -a -o: izsiljena obljuba
SSKJ
izvabíti in izvábiti -im tudi zvabíti in zvábiti -im dov. (ī á)
- 1. z vabljenjem, prigovarjanjem spraviti koga odkod: sošolci so ga izvabili iz internata; pren. toplo sonce jih je izvabilo iz hiše
- 2. ekspr. s spretnim, zvijačnim prigovarjanjem priti do česa: izvabiti denar od prijateljev / izvabiti komu priznanje, skrivnost; pren. izvabiti strunam melodije
- 3. knjiž., ekspr., z dajalnikom vzbuditi čustven odziv: s svojim petjem jim je izvabil solze; prim. zvabiti
SSKJ
izvábljati -am tudi zvábljati -am nedov. (á)
- 1. z vabljenjem, prigovarjanjem spravljati koga odkod: izvabljali so ga iz internata; pren. sonce je izvabljalo prve brste
- 2. ekspr. s spretnim, zvijačnim prigovarjanjem prihajati do česa: od njega izvablja denar / izvabljati komu priznanje, skrivnosti; pren. izvabljati klavirju glasove
- 3. knjiž., ekspr., z dajalnikom vzbujati čustven odziv: njegovo govorjenje jim je izvabljalo smeh; prim. zvabljati
SSKJ
jokàv -áva -o prid. (ȁ á)
- 1. nav. ekspr. ki se (rad) joka: jokav otrok; jokave ženske
// ki izraža veliko čustveno prizadetost, žalost kot pri joku: jokav glas / jokave poteze na obrazu - 2. ekspr. malodušen, črnogled, neodločen: jokavi sanjači; ni bil zmeraj tak jokav slabič
// pretirano čustven, sentimentalen: jokava meščanska dramatika; deklamirati jokavo pesem
- jokávo prisl.: jokavo govoriti, tožiti
SSKJ
SSKJ
líričen -čna -o prid. (í)
- 1. ki vsebuje, izraža čustva, razpoloženja, čustven: recitirati z liričnim poudarkom; konec novele je liričen; lirična pesem; v sliki je opazno lirično razpoloženje / redko lirična doživetja čustvena
// redko ženska lirične narave čustvene - 2. nanašajoč se na liriko; lirski: pesnikova lirična nadarjenost / lirični pesnik; lirična pesem
♦ lit. lirična drama drama, ki s čustvenim poudarkom prikazuje dogajanje; lirična proza; muz. lirični sopran sopranski glas, nekoliko višji od dramskega soprana; lirični tenor tenorski glas, navadno nekoliko višji od junaškega tenorja
- lírično prisl.: biti lirično razpoložen
SSKJ
lírski1 -a -o prid. (ȋ)
- 1. nanašajoč se na liriko: lirski elementi; lirske značilnosti / imeti lirski dar / lirski pesnik; lirske pesmi pesmi, ki vsebujejo izpoved; lirsko-epska pesem pesem, ki vsebuje izpoved v pripovedi
- 2. ki vsebuje, izraža čustva, razpoloženja; liričen: lirski ton pesmi; lirske besede; lirsko razpoloženje / redko pesnikov lirski svet čustveni
// to je izrazito lirski človek čustven
♦ lit. lirska drama drama, ki s čustvenim poudarkom prikazuje dogajanje
- lírsko prisl.: lirsko pobarvan prizor
SSKJ
lógičen -čna -o prid., lógičnejši (ọ́)
- 1. nanašajoč se na logika 1: logični pojmi, principi, zakoni; logične teorije
- 2. ki upošteva zakone logike: priti do logičnega zaključka; biti sposoben logične analize; sposobnost logičnega izražanja, mišljenja; logično sklepanje / govoriti brez logične zveze; logično branje smiselno
- 3. ki se glede na stanje, položaj pričakuje: logičen razvoj; tak čustven izbruh je v tem primeru logičen; to je logična posledica njegovega ravnanja
● ekspr. vzgajal je z logično doslednostjo zelo veliko, popolno
♦ elektr. logični element osnovni sestavni del naprav, konstruiranih na osnovi matematične logike; logični operator; filoz. logični sklep sklep, ki upošteva zakon logike; logični pozitivizem filozofska smer, ki iz znanosti izključuje vse, česar ni mogoče preveriti; gled. pri podajanju teksta paziti na logični akcent na to, da je poudarjena beseda, stavek, ki predstavlja miselno jedro; jur. logična razlaga zakona razlaga zakonskega besedila po pravilih logike
- lógično
- 1. prislov od logičen: logično misliti, sklepati; zadnji cikel v zbirki se logično navezuje na prejšnje; logično izpeljana misel
- 2. v povedni rabi izraža popolno sprejemanje brez presenečenja, pomislekov: kaj se čudiš, to je vendar logično; logično je, da je on postal šef / elipt. logično, da ne ve, saj mu ni nihče povedal; sam.: dajati prednost logičnemu pred iracionalnim
SSKJ
mehkôben -bna -o prid. (ó ō) ekspr.
- 1. popustljiv, prizanesljiv: ne bodi preveč mehkoben z njimi; mehkobna ženska
- 2. ganljiv, čustven: ta prizor je preveč mehkoben; mehkobna glasba, pesem
- 3. nekoliko mehek: mehkobne ustnice / mehkobno jesensko sonce
- mehkôbno prisl.: mehkobno govoriti
SSKJ
melodramátičen -čna -o prid. (á)
- 1. nanašajoč se na melodramo: dobro pozna melodramatične zakonitosti / ta lik spominja na melodramatične junake
- 2. knjiž., ekspr. pretirano čustven, ganljiv: film z melodramatično zgodbo / govoriti z melodramatičnim glasom
SSKJ
melodramátski -a -o prid. (ȃ)
- 1. nanašajoč se na melodramo: bil je znan melodramatski avtor / še najboljši so bili melodramatski filmi
- 2. knjiž., ekspr. pretirano čustven, ganljiv: konec igre je melodramatski
SSKJ
melodrámski -a -o prid. (á)
- 1. nanašajoč se na melodramo: bil je znan melodramski avtor / prevečkrat uporablja melodramske preobrate, zaplete
- 2. knjiž., ekspr. pretirano čustven, ganljiv: roman z melodramsko zgodbo
- melodrámsko prisl.: dialogi učinkujejo melodramsko
SSKJ
meníti in méniti -im, tudi méniti -im nedov. (ī ẹ́; ẹ́)
- 1. knjiž., z odvisnim stavkom imeti povedano glede na svoje védenje, poznavanje za resnično: menijo, da je bila stavba zgrajena v desetem stoletju; menila sva, da bova kmalu na cilju, pa sva bila šele na pol poti; strokovnjaki menijo, da to ni bila samo nesreča / menim, da bo deževalo zelo verjetno bo deževalo
// izraža omejitev povedanega na osebni odnos; misliti: menijo, da bi bilo potrebno spremeniti predpise; za ta problem, o tem problemu so menili, da ni dobro rešen; osebno menim, da ravna prav / ekspr. časopis meni, da se bodo razmere uredile / kaj menite vi o tem človeku sodite - 2. knjiž., z nedoločnikom imeti namen, nameravati: menil sem iti tja, toda zdaj je že prepozno; menil ga je pohvaliti, posvariti / nisem te menil prizadeti, žaliti; elipt. s tem nisem menil nič hudega; še dolgo menim ostati med vami
- 3. knjiž. izraža točno, konkretno določitev predmeta; misliti: koga menite? Očeta menim, ne tebe; to je kraj, ki ga je menil brodnik; s temi besedami meni njega / ko govori o uspehu, meni sosedove / odšel boš nazaj. Kako to meniš
- 4. knjiž., v medmetni rabi, v zvezi z ali, kaj izraža začudenje, nejevoljo; misliti: kje se le mudiš, ali meniš, da čas kradem; kaj meniš, da tega nisem vedel
// v zvezi s kaj izraža podkrepitev trditve: to so res velike reči, kaj meniš / kaj menite, tega ne bo nikoli pozabil - 5. knjiž. reči, dejati: to ni lepo in prav, meni oče; lahko greste, meni zaničljivo, toda prej plačajte
- meníti se in méniti se, tudi méniti se
- 1. pog. izmenjavati mnenja, misli z govorjenjem; govoriti: le kaj so se menili; meniti se o vsakdanjih stvareh; z njim se noče meniti; dolgo, prijateljsko se meniti / menili so se samo slovensko / ekspr. vsa vas se meni o tem / v mislih se meniti s kom
- 2. nar. biti s kom v normalnih odnosih; govoriti: ti dve družini se že dolgo ne menita
- 3. navadno z nikalnico, v zvezi z za imeti, kazati željo, pripravljenost spoznati kaj, ukvarjati se s čim: nihče se ne meni za njegove ideje; še za kupčijo se več ne meni / za znance se ne meni, ampak živi sam zase ne želi imeti stikov z njimi; ekspr. za ženske se ni nikoli dosti menil ni čutil potrebe po njihovi družbi, po ljubezenskih odnosih z njimi
// skrbeti za kaj, ukvarjati se s čim: za te grobove se nihče ne meni; še za lastne otroke se ne meni - 4. navadno z nikalnico, v zvezi z za biti do česa v takem odnosu
- a) da vpliva na ravnanje: ni se menil za njene besede, nasvete, svarila, ampak je vztrajal pri svojem; ni se menil za nevarnosti, okoliščine / za stezo se ni več menila, ampak je tekla kar počez / ekspr. gospodarstvo se ne meni za naravne lepote
- b) da vzbudi čustven odziv: ne meni se za trpljenje ljudi; za to, da ga je pognal v smrt, se ne meni dosti
● nar. za te besede se bomo še kje drugje menili zaradi njih se boš moral še zagovarjati, braniti; nar. takrat ji je oče prepovedal meniti se z njim gojiti (medsebojna) ljubezenska čustva
- mené zastar.: govoril je nemško, mene, da tujec drugače ne zna
- menèč -éča -e: to je rekel, meneč njega; žalosten se je vračal, meneč, da najde hčer mrtvo; odšel je, ne meneč se za nevarnost; glasno meneča se dekleta
- ménjen -a -o: knjiž. ne ve se, kaj je bilo menjeno s temi besedami
SSKJ
mesečínski -a -o prid. (ȋ) knjiž.
- 1. svetel od mesečine, mesečen: mesečinska noč / mesečinska pokrajina / mesečinska mreža
- 2. ekspr. čustven, sanjav, nestvaren: v njem je precej mesečinske romantike; mesečinsko hrepenenje in divja sla
- « Prejšnja
- 1
- 2
- 3
- Naslednja »
Število zadetkov: 48
Dostopnost