Fran > SSKJ

1. 1. dati, položiti v izkopano vdolbino, jamo in zasuti: samica zakoplje jajca v tla, zemljo / zakopati poginule živali / ekspr. danes leto smo ga zakopali pokopali
   // dati, položiti kaj v izkopano vdolbino, jamo in zasuti, da se skrije, prikrije: zakopati denar, orožje, zaklad / zakopati mine
2. 2. ekspr. dati, potisniti kak del telesa v položaj, da se skrije: zakopati glavo v blazino; zakopati si obraz v dlani / zakopati (si) roko v lase
   // dati, potisniti kak del telesa globoko v notranjost česa: zakopati roke v žepe
3. 3. ekspr., v zvezi z v narediti, da kaj duševnega, zavestnega na zunaj ni več opazno: zakopati čustvo, trpljenje vase, v dušo; zakopati kaj globoko v sebi, v svojem srcu
4. 4. ekspr. narediti, povzročiti, da pride kdo v stanje, iz katerega težko pride, se reši: zakopati koga v nesrečo, revščino; zakopati se v velike stroške
   ● žarg., avt. avto je zakopal in izpeljal njegova kolesa so naredila zaradi vrtenja na mestu vdolbino; ekspr. konj je zakopal in potegnil s kopiti se tako močno uprl v tla, da je nastala vdolbina; ekspr. zakopati bojno sekiro končati boj; ekspr. zakopati svoj talent narediti, povzročiti, da se ne uresniči; ekspr. zakopati upe potisniti jih v globlje, težje opazne plasti duševnosti, zavesti; opustiti jih; ekspr. zakopati svoje življenje v hribovsko vas živeti proti svoji volji v neugodnih razmerah

zakopáti se 
1. 1. z gibi, podobnimi kopanju, priti v položaj, v katerem je kdo zakrit: zakopal se je v seno in zaspal / ekspr. zakopati se med pernice, pod odejo
2. 2. ekspr. zaradi padca, teže prodreti v tla in se (delno) zakriti: vrženo sidro se je zakopalo v peščeno dno
3. 3. izkopati zemljanko, zemljanke in se naseliti v njej, njih z namenom tam dalj časa ostati: vojska je prodrla do deroče reke, kjer se je ustavila in zakopala
4. 4. ekspr., s prislovnim določilom naseliti se kje, kjer so zveze z ostalim svetom slabe in ni možnosti razvoja: zakopati se v oddaljen kraj, v odročni vasi; tam se je zakopal za celo življenje
5. 5. ekspr., z oslabljenim pomenom, navadno z glagolskim samostalnikom, v zvezi z v izraža nastop
   1. a) intenzivne dejavnosti osebka, kot jo določa samostalnik: zakopati se v delo, študij / zakopati se v knjige
   2. b) stanja osebka, kot ga določa samostalnik: zakopati se v molk, žalost

zakopán -a -o: zakopan zaklad; do grla, čez glavo zakopan v delo, dolgove; padli, zakopani v tuji zemlji
● ekspr. v zaporu je doživel, kaj se pravi biti živ zakopan biti popolnoma ločen od ljudi, življenja zunaj zapora

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 15. 6. 2024.

1. 1. priti v stanje takega ljubezenskega odnosa do koga, ko čustvo prevladuje nad razumom: odkar se je zaljubil, se je čisto spremenil; zaljubiti se na stara leta; nesrečno se zaljubiti; ekspr.: zaljubiti se na prvi pogled; na smrt, z vsem srcem se zaljubiti / zaljubiti se do ušes zelo
   // zaljubiti se v koga; zaljubila sta se drug v drugega
2. 2. ekspr., v zvezi z v čustveno se navezati na kaj tako, da se vidijo, upoštevajo predvsem lepe, dobre strani: zaljubil se je v te kraje / zaljubil se je v lov

zaljubíti in zaljúbiti knjiž.  vzljubiti: strastno zaljubiti koga / zaljubiti poezijo

zaljúbljen -a -o 
1. 1. deležnik od zaljubiti se: zaljubljen človek; biti zaljubljen do ušes; noro, slepo zaljubljen; zaljubljena v rože
   ● vase zaljubljen človek človek, ki zelo občuduje samega sebe
2. 2. ki izraža, kaže stanje takega ljubezenskega odnosa do koga, ko čustvo prevladuje nad razumom: zaljubljeni pogledi; zaljubljene kretnje
3. 3. star. ljubezenski: zaljubljene pesmi; zaljubljena pisma; prisl.: zaljubljeno gledati, govoriti; sam.: pogovori zaljubljenih; peti zaljubljene ljubezenske pesmi

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 15. 6. 2024.

1. 1. s svojim delovanjem povzročati, da kaj prihaja kam: burja zanaša sneg na podstrešje; brezoseb. dim, prah iz tovarne zanaša daleč naokrog
   // z nošenjem spravljati kaj kam z določenim namenom: ranjence so zanašali v varno zavetje
2. 2. noseč premikati en del česa v drug položaj, v drugo smer: zanašati omare proč od zidu
   // z delovanjem povzročati, da se kaj oddalji od prave smeri, začrtane poti: močen tok zanaša plavalca od obale; veter je zanašal ladjo proti čerem / brezoseb.: na poledeneli cesti je začelo avtomobil zanašati; zanašati v desno; pren. pri pripovedovanju ga je nehote zanašalo, da je kaj dodal, olepšal
   // brezoseb. povzročati tako oddaljitev zaradi izgube ravnotežja: zaradi popite pijače ga je zanašalo; ekspr. plesalci so se vrteli, da jih je kar zanašalo / ekspr. soseda že navsezgodaj zanaša je pijan
3. 3. povzročati tako močen čustveni odziv pri kom, da nehote naredi kaj drugače, kakor hoče, želi: navdušenje ga zanaša; brezoseb. govornika večkrat zanaša
4. 4. delati, povzročati, da se kaj pojavi tam, kjer prej ni bilo: zanašati razdor, strah, zmedo med ljudi / popotniki so zanašali k nam nove bolezni
5. 5. star. prizanašati: nič ji ne zanašaj, naravnost ji povej; smrt nikomur ne zanaša

zanášati se v zvezi z na  biti prepričan, da kdo dela, ravna tako, kakor je najbolje, primerno, zaželeno: nanj se ne moremo zanašati; preveč se zanaša na prijatelje; ekspr. slepo se zanašati na koga
// pri svojem ravnanju zelo upoštevati kako lastnost, stanje: zanašati se na izkušnje, sposobnosti; zanašati se na obljube; ekspr. zanašati se le na svoje noge in glavo / zanašati se na to, da bo kdo drug opravil delo

zanašáje: izzivali so, zanašaje se na urnost svojih nog

zanašajóč -a -e: ni se bal prihodnosti, zanašajoč se na svojo delavnost; vse se je naučila, ne zanašajoč se, da ne bo vprašana; visoko zanašajoče čustvo

zanášan -a -o: začel je plavati, zanašan od deroče reke

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 15. 6. 2024.

1. 1. povzročati, delati, da je kaj v senci: s slamo zasenčevati gredice / balkon so poleti zasenčevali
2. 2. dajati, delati senco: košat hrast zasenčuje hišo; zgornje veje preveč zasenčujejo spodnje dele krošnje / slamnik ji je zasenčeval obraz / temne trepalnice so zasenčevale njene oči
3. 3. ekspr. delati, povzročati, da kaže kaj neprijetno, neugodno čustvo, duševno stanje: skrbi mu zasenčujejo obraz
   // delati, povzročati, da dobi kaj neprijetne, nezaželene sestavine: veliko trpljenje zasenčuje njegovo življenje / žalost zaradi te smrti mu je dolgo zasenčevala duha
4. 4. ekspr. povzročati, da je kaj deležno manjše pozornosti: ta napaka zasenčuje prejšnje uspehe / s svojo dobro igro zasenčuje druge igralke

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 15. 6. 2024.

1. 1. povzročiti, narediti, da je kaj v senci: zasenčiti cvetočo lončnico; zasenčiti sadike z vejami / zasenčiti si oči z dlanjo, roko
2. 2. dati, narediti senco: oblak zasenči jezero; drevo zasenči zelenico pred hišo / klobuk mu je zasenčil obraz
   // s kako pripravo, nameščeno na določeno mesto, narediti, povzročiti, da se svetloba v določeni smeri ne širi: zasenčiti svetilko
3. 3. ekspr. narediti, povzročiti, da kaže kaj neprijetno, neugodno čustvo, duševno stanje: žalost mu zasenči obraz
   // narediti, povzročiti, da dobi kaj neprijetne, nezaželene sestavine: nič ni moglo zasenčiti njegove ljubezni / občutek krivde mu je zasenčil dušo / nesrečni dogodek mu je zasenčil duha
4. 4. ekspr. povzročiti, da je kaj deležno manjše pozornosti: ta dogodek je zasenčil vse druge / s svojim uspehom zasenčiti sošolce
   ♦ avt. zasenčiti žaromete preusmeriti snop svetlobe tako, da osvetljuje cesto približno 30 m naprej

zasénčen -a -o: zasenčen del odra; od žalosti zasenčen obraz
♦ avt. zasenčene luči luči, ki osvetljujejo cesto približno 30 m naprej; med. zasenčena pljuča pljuča z bolezensko spremembo, vidno na rentgenskem posnetku kot ena ali več svetlih lis; rad. zasenčen kraj kraj, kjer je zaradi ovire sprejem elektromagnetnih valov, zlasti televizijskih, oslabljen

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 15. 6. 2024.

1. 1. z dajanjem, polaganjem enega dela česa čez drugega narediti, da to pride v položaj, ko ima manjšo površino: zganiti časopis, glasovnico; ruto je skrbno zganila; zganiti list tako, da se lahko vtakne v žep
2. 2. narediti gib, premakniti: zganiti roko; veke so se zganile / telo se mu je zganilo v krču / zganiti z rameni skomigniti
   // zganiti ustnice v nasmeh nasmehniti se
3. 3. narediti, povzročiti, da kaj spremeni položaj, stanje: veslo zgane mirno gladino; veter zgane veje / sunkovito je zaprl vrata in zganil val zraka
4. 4. ekspr. povzročiti, da kdo postane dejaven: bližajoča se nevarnost jih je zganila / trudila se je, da bi ga zganila iz otopelosti / sonce je zganilo žive stvari / zganiti komu možgane
5. 5. knjiž. vznemiriti, razvneti: nič več ga ne zgane / ti ukrepi so zganili javno mnenje; pesn. zganiti srce
   ● ekspr. nikoli ne zgane jezika molči, nič ne reče; ekspr. zanj ne bo nihče zganil mezinca nihče mu ne bo pomagal; ekspr. znova je zganila s pletilkama začela plesti; ekspr. samo s prstom zgane, pa že vse dobi nič se mu ni treba truditi, prizadevati

zganíti se in zgániti se 
1. 1. spremeniti položaj, stanje: sedel je in se ni zganil / otrok v njej se je zganil / gladina se je nenadoma zganila vzvalovila; ekspr. vlak se je znova zganil premaknil
   ● ekspr. nad poljem se je zganil veter začel pihati
2. 2. ekspr. postati dejaven: strokovnjaki bi se morali že prej zganiti / ob nesreči se je zganila vsa dolina / spomini so se zganili
3. 3. ekspr. iti stran, oditi: več dni se ni zganil od doma / zganil se je proti vratom
4. 4. knjiž. prikazati se, pojaviti se: rahel smehljaj se mu je zganil na ustnicah / v duši se ji je zganilo že pozabljeno čustvo vzbudilo; v njem se zgane odpor, svarilo

zgánjen -a -o: zganjen list; v gube zganjen prtič

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 15. 6. 2024.

1. 1. zlasti višji zvok, ki ga daje kak predmet, navadno kovinski, ob udarcu po njem ali trku ob kaj trdega: preizkusiti zven kose; dajati kovinski zven; rezek, svetel, visok zven; zveni instrumentov; zven orodja pri udarcu ob kamen; jakost, višina zvena
   // zvenenje: zven strun je počasi utihnil / poslušati zven kraguljčkov v daljavi / jasen zven glasu
2. 2. s prilastkom zvočna sestavina, ki izraža, nakazuje kako čustvo, razpoloženje: jezen, otožen, spoštljiv zven njegovih besed
   // ekspr. zvočna podoba, zvočna značilnost: domač zven besed; dati verzom v prevodu slovenski zven; zven in oblika lirske poezije
3. 3. knjiž., s prilastkom lastnost, značilnost česa, da se kaže, zdi tako, kot določa prilastek: v takih razmerah vsaka beseda dobi politični zven; ta modrost ima čisto sodoben zven / nova uprizoritev je dala komediji drugačen zven
   ♦ fiz. zven zvok iz dveh ali več frekvenčno različnih valovanj; lingv. zven glasilk

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 15. 6. 2024.

1. 1. v povedni rabi, s smiselnim osebkom v dajalniku izraža neprijetno čustvo, žalost zaradi storjenega slabega, nepravilnega dejanja ali opustitve česa dobrega, koristnega: najprej je bil surov, potem mu je bilo pa žal; žal mu je, da ga je udaril; iz srca, neizmerno, zelo mu je žal za vse hudo, ki ga je povzročil / kot opravičilo ne bom več tega storil, žal mi je
   // izraža nezadovoljstvo, prizadetost zaradi česa sploh: še žal mu bo, če ne bo šel; žal jim je, da prireditev ni uspela; zaradi izgube pri stavi mu ni žal; ekspr. žal mu je, kolikor ima las na glavi, da avtomobila ni prodal zelo
2. 2. v povedni rabi, s smiselnim osebkom v dajalniku izraža žalost, sočutje s kom zaradi njegovih težav, neprijetnosti: žal mu je fanta, ki je tako osamljen; njemu nikogar ni žal / žal mu je rož, ki se bodo posušile
   // v zvezi z za izraža nezadovoljstvo, pridržek ob porabi, uporabi, dajanju česa: žal mu je časa za potepanje; za knjige mu ni žal denarja; žal mu je stroškov za zdravljenje / žal mu je avtomobila za tako pot
   // v zvezi s po, za izraža boleče čustvo zaradi odsotnosti, izgube česa: zapustil jih je, pa ni bilo nikomur žal po njem; izgubili so psa, še zdaj jim je žal za njim
3. 3. z oslabljenim pomenom izraža prizadetost, nezadovoljstvo ob povedanem: bal se je, da bo zbolel. Žal so se slutnje uresničile; to, kar pravite, je žal resnično / v medmetni rabi: naj gre kdo drug, on, žal, zdaj nima časa; boš šel z nami? Žal, ne morem

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 15. 6. 2024.

1. 1. čustvo, ki ga povzroča doživljanje česa duševno bolečega, smrt, izguba koga: obšla, prevzela ga je žalost; čutiti, izražati žalost; nositi v sebi žalost; ekspr. pregnati komu žalost iz srca; od žalosti se razjokati; novica ga je navdala z žalostjo; z žalostjo se spominjati koga; ekspr. brezupna, grenka, nepopisna žalost; žalost za minulimi časi; žalost in veselje / te žalosti mi menda ne boš naredil; včasih pije na žalost, včasih na veselje
   // duševno stanje, ki je posledica tega čustva: premagati žalost; ekspr. prebuditi se iz žalosti; dobiti, najti koga v globoki žalosti / v družini, državi je zavladala žalost / v osmrtnicah v neizmerni žalosti sporočamo
   // kar izraža, kaže to čustvo, stanje: opaziti žalost v glasu koga; ekspr. čez obraz se mu razlije žalost / pogledati koga z žalostjo
2. 2. lastnost, značilnost žalostnega: žalost slovesa / žalost nasmeha, pogleda / ekspr.: žalost jeseni neprijetnost, sivina; žalost pokrajine enoličnost, pustost; žalost političnega življenja se je še povečala neuspešnost
3. 3. žalovanje: nositi črno v času žalosti / zaradi žalosti vse javne prireditve odpadejo / dan žalosti
4. 4. ekspr. žalosten dogodek: doživela sta veliko žalost, umrl jima je sin / ne spodobi se peti, ko imajo žalost v hiši smrt, nesrečo
5. 5. ekspr. nedejaven, nezabaven človek: pusti to žalost in pojdiva sama / sedeti kot živa žalost
   // slaba, nekakovostna stvar: kaj si pa kupil to žalost; ta izdelek, odgovor je žalost; vse skupaj je ena sama žalost
6. 6. v prislovni rabi, v zvezi na žalost izraža prizadetost, nezadovoljstvo ob povedanem: na žalost je to nemogoče; na žalost misli še dosti ljudi tako / ali je vrnil? Na žalost ne
   // ekspr., v medmetni rabi izraža pritrditev z obžalovanjem: ali ste ga izgubili? Na žalost
   ● v osmrtnicah pogreb bo izpred hiše žalosti izpred hiše, v kateri je umrli živel; ekspr. kratko veselje — dolga žalost kratkotrajni prijetni stvari navadno sledi dolgotrajna žalostna, neprijetna
   ♦ um. podoba Marije Sedem žalosti Marije s sedmimi meči, zabodenimi v srce

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 15. 6. 2024.

1. 1. močna, zlasti rdečkasta svetloba: žar na zahodu ugaša; jutranji, večerni žar / knjiž. žar novega dne zarja, zora
   // lunin žar; žar bliska, požara je razsvetlil okolico; žar sonca, zvezd / knjiž. žar draguljev sijaj, lesk
   // knjiž. velika pripeka, vročina: umakniti se z opoldanskega žara v senco; poletni žar
2. 2. goreča, tleča snov: pogasiti, razpihati žar; razgorevanje žara
   // svetloba, ki jo daje taka snov: žar dogorevajoče sveče je medlo osvetljeval prostor
   // toplota, ki jo daje taka snov, zlasti žerjavica: greti se ob žaru ognja; zažgati meso na premočnem žaru / peči jedi na žaru, nad žarom
3. 3. priprava z rešetko, ploščo za pečenje navadno nad žerjavico; raženj: prenesti, prestaviti žar; stresti oglje na žar / na žaru pečene ribe / električni žar
4. 4. visoka stopnja čustvene vznemirjenosti, razgibanosti: pesnika navdaja nenavaden žar; biti poln notranjega žara / imeti veliko žara za skupno stvar biti zelo zavzet zanjo
   // govoriti, peti z žarom; lotiti se dela z mladostnim žarom in navdušenjem
   // z oslabljenim pomenom izraža pomen samostalnika, na katerega se veže: žar ljubezni ugaša; žar upanja še tli v njem
5. 5. glagolnik od žareti: žar segrete kovinske palice, žice / opazovati žar sonca / žar večernega neba / segreti do žara
   ● knjiž. tvoj pogled je v mojem srcu zanetil žar vzbudil močno ljubezensko čustvo; knjiž. žar njegove osebnosti je začel ugašati privlačnost, priljubljenost; knjiž. slepi ga žar svetlobe močna, slepeča svetloba

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 15. 6. 2024.

1. 1. ki oddaja zelo močno svetlobo: svetila jim je žarka luč; na nebu sije žarko sonce
   // ki ima zelo močen sij, žar: žarka mesečina / bil je žarek dan / žarka svetloba
2. 2. ekspr. ki se odraža, kaže v živih, zlasti rumenkastih barvah: ob potoku je raslo veliko žarkih zlatic / žarke barve poletja
3. 3. knjiž. zelo razgret, vroč: peč je bila žarka / žarko ozračje se je začelo ohlajati / mati je položila roko na otrokovo žarko čelo
4. 4. knjiž. ki izraža močno čustvo: žarke oči dekleta / misel nanjo je bila žarka / žarka, strastna ljubezen

žárko prisl.: sonce žarko sije, sveti; žarko rdeč cvet

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 15. 6. 2024.