Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Zadetki iskanja

Slovar slovenskega knjižnega jezika²

SSKJ²
humán -a -o prid. (ȃ)
1. ki kaže v odnosu do okolja pozitivne moralne lastnosti, človeški: do svojih nasprotnikov je bil human; biti human s podrejenimi / humana zakonodaja; humano čustvo / humani odnosi
// ki ima namen pomagati ljudem, človekoljuben: human človek / humana akcija krvodajalcev
2. knjiž. nanašajoč se na človeka: humani virus / humana biologija
    humáno prisl.:
    ravnati humano z ujetniki
SSKJ²
hvaléžnost -i ž (ẹ́)
čustvo hvaležnega človeka: otroke je navdajala hvaležnost; storiti kaj iz hvaležnosti; globoka, iskrena, velika hvaležnost; bolnikova hvaležnost do zdravnika / besede, solze hvaležnosti
// izražanje tega čustva: dolžen sem mu hvaležnost, hvalo; pričakovati hvaležnost; računati, zanašati se na hvaležnost; poplačati dobroto s hvaležnostjo
SSKJ²
izljubíti in izljúbiti -im dov. (ī ū)
knjiž. izživeti ljubezensko čustvo: izljubiti do kraja; izljubila sta se
SSKJ²
izríniti -em dov. (í ȋ)
1. spraviti iz česa, navadno ozkega: krt izrine zemljo iz rova
2. narediti, povzročiti, da kdo zapusti določen kraj, prostor: izrinili so ga iz klopi; fanta so izrinili od mize
3. nav. ekspr. spraviti koga z določenega mesta, položaja, iz družbe: izrinili so ga iz službe / sošolci ga vedno izrinejo iz igre / pri dediščini se ne da izriniti
4. začeti se uporabljati namesto česa, kar je bilo do takrat navadno, v rabi: parniki so izrinili jadrnice; družabni plesi so izrinili ljudske plese / novo čustvo je izrinilo prejšnje
    izrínjen -a -o:
    izrinjen je iz družbe; zaradi hromosti je izrinjen iz življenja
SSKJ²
jačína -e ž (í)
jakost: ugotavljati jačino vetra / čustvo se ni več pojavilo v prvotni jačini moči
SSKJ²
jéza -e ž (ẹ́)
1. močno kratkotrajno čustvo, ki povzroča napadalne težnje: ob pogledu na njihovo prizadetost ga je jeza kmalu minila; jeza ga obide, se mu poleže, ga premaga, ga prevzame; ekspr. jeza ga grabi, se mu izkadi, mu kopni, ga lomi, se mu ohladi, ga popade, mu prekipi, ga prime, ga razganja; premagati, zadrževati jezo; knjiž. brzdati, dušiti jezo; ekspr. hladiti si jezo s psovkami; ekspr. potlačiti, požreti jezo; pusti ga, sicer ga boš spravil v jezo; ekspr. onemogla, slepa jeza; izbruh jeze; bled od jeze; ekspr. je ves zelen od jeze; ekspr. pograbila ga je taka jeza, da bi vse razbil / govoriti brez jeze; raztrgati pismo od jeze; ekspr. jokati, peniti se, pihati od jeze; pog., ekspr. kar požrl bi se od jeze; ekspr. na vso jezo se ga je napil; v jezi kaj narediti, reči; z jezo delati jezno, nejevoljno / tedaj ga je popadla jeza: Dovolj vas imam
// ekspr. kar je posledica takega čustva: čutiti gospodarjevo jezo; braniti otroka pred očetovo jezo
2. nav. ekspr. negativen, odklonilen odnos: kazati jezo; prizadeval si je potolažiti njihovo jezo; s to odločitvijo si je nakopal jezo domačih / hiral je v jezi do sina, na otroke; razšla sta se v jezi in sovraštvu; pren., knjiž. jeza usode
3. knjiž., ekspr. silovitost, divjost: jeza valov
● 
ekspr. jeza govori iz njega njegovo govorjenje, ravnanje kaže, da je jezen; ekspr. dati duška svoji jezi sproščeno izraziti svojo jezo; ekspr. hladiti si jezo na kom, nad kom z neprijaznim govorjenjem, ravnanjem s kom si pomirjati, zmanjševati jezo; ekspr. kuhati jezo na koga biti jezen nanj; ekspr. stresti, zliti jezo na koga, nad kom zaradi jeze zelo neprijazno z njim govoriti, ravnati; star. s sosedovimi so si v jezi so sprti; nar. babja jeza babje pšeno; pog. je hitre, nagle jeze se hitro razjezi, razburi; ekspr. ob taki surovosti ga je popadla sveta, star. pravična jeza pokazal je upravičeno ogorčenje, odpor; šalj. jeza škoduje lepoti
♦ 
rel. dan jeze sodni dan
SSKJ²
kesánje -a [kəsanjes (ȃ)
neprijetno čustvo človeka ob spoznanju, da je naredil kaj slabega, nepravilnega ali opustil kaj dobrega, koristnega: muči ga kesanje; globoko, iskreno kesanje zaradi česa / čutiti, imeti kesanje / knjiž. tekle so mu solze kesanja
 
rel. kesanje čustvo zaradi lastnega greha, združeno s sklepom poboljšanja; zmoliti kesanje molitev, navadno na koncu spovedi
SSKJ²
ljubáven -vna -o prid. (á)
knjiž. ljubezenski: ljubavno čustvo / pisal ji je ljubavno pismo / prebirati ljubavne romane; Župančičeve ljubavne pesmi / imeti s kom ljubavno razmerje
SSKJ²
ljubézen -zni ž (ẹ̑)
1. močno čustvo naklonjenosti do druge osebe: vezala ju je velika ljubezen; ekspr. ljubezen gori, ugasne, se vname; izpovedati, odkriti, priznati komu ljubezen; ekspr. prisegal ji je večno ljubezen; vračati komu ljubezen; čista, globoka, goreča, prva, skrita, strastna, zvesta ljubezen; čutna in duhovna ljubezen; ekspr. sladka, vroča ljubezen; srečna ki jo ljubljena oseba vrača, nesrečna ljubezen ki je ljubljena oseba ne vrača; ljubezen do dekleta; ljubezen med možem in ženo; zakon brez ljubezni; biti prevzet od ljubezni / njuna dolga ljubezen je končana; tekmec v ljubezni / nav. ekspr.: petošolska ljubezen; platonična ljubezen brez želje po čutnih, telesnih odnosih; ljubezen na prvi pogled / poročil se je z njo iz ljubezni; storiti kaj iz ljubezni
// evfem. spolno razmerje, spolni odnosi: njen mož ima ljubezen z drugo žensko; pog. začela je z njim ljubezen; njegove neštevilne ljubezni / lezbična ljubezen; svobodna ljubezen skupno življenje moškega in ženske brez zakonske zveze / spolna ljubezen
// ekspr. oseba, na katero se nanaša to čustvo: po dolgih letih je srečal svojo nekdanjo, prvo ljubezen; oženil se je s svojo mladostno ljubeznijo / kot nagovor kmalu se vrni, ljubezen moja
2. s prilastkom močno čustvo naklonjenosti do koga, združeno s skrbjo za njegovo korist, dobro: čutiti ljubezen do staršev; bratovska, materinska, otroška ljubezen; hčerina ljubezen do očeta; ekspr. opičja, slepa ljubezen do otrok / domovinska ljubezen; ljubezen do domovine; ljubezen do mladine / ljubezen do živali / to je storila iz ljubezni do otrok; z veliko ljubeznijo je govoril o svoji materi; vzgajal je svojega učenca z očetovsko ljubeznijo kot bi bil njegov oče
3. knjiž., ekspr. kar je posledica teh čustev: obdajala jo je ljubezen moža in otrok; izkazovati staršem ljubezen in spoštovanje
4. navadno v zvezi z do močen pozitiven odnos do česa: cenila je njegovo ljubezen do glasbe, gledališča, knjig; velika ljubezen do narave; ljubezen do poklica; ljubezen do svobode / njena ljubezen do dela je znana znano je, da rada dela; evfem. vsi poznajo njegovo ljubezen do denarja veliko željo, da bi ga pridobil, imel / ekspr.: glasba je njegova ljubezen; pipa je bila njegova največja ljubezen zelo rad je kadil pipo / z ljubeznijo obdelovati zemljo; jed je bila skromna, a pripravljena z ljubeznijo
5. ekspr. dobri, prijateljski odnosi: med ljudmi ni vladala ljubezen, ampak sila; ljubezen do bližnjega, za trpeče ljudi / sosedje so živeli med seboj v ljubezni in prijateljstvu
● 
ekspr. kar pojedel bi jo od ljubezni ima jo zelo rad; iron. ne vem, če bosta lahko samo od ljubezni živela za življenje jima bo potrebna materialna osnova; star. vnela se je v ljubezni do njega, zanj zaljubila se je vanj; knjiž. kupljena ljubezen pri kateri je treba partnerja plačati; vznes. čas ljubezni pomlad; evfem. služabnice ljubezni vlačuge, prostitutke; ekspr. biti slep od ljubezni biti nekritičen do ljubljene osebe; šalj. ljubezen gre skozi želodec če ženska moškemu dobro kuha, je tudi njegova ljubezen trdna; za ohranitev ljubezni je potrebna materialna podlaga; ljubezen je bolezen ljubezen, zaljubljenost povzroča podobno stanje kot bolezen; ljubezen je slepa; stara ljubezen ne zarjavi; šalj. sreča v igri, nesreča v ljubezni
♦ 
rel. ljubezen do Boga; vera, upanje, ljubezen; vrtn. goreča ljubezen dlakava vrtna rastlina z rdečimi cveti; kalcedonijska lučca
SSKJ²
ljubézenski -a -o [ljubezənskiprid. (ẹ̑)
nanašajoč se na ljubezen 1:
a) ljubezensko priznanje / dekletove ljubezenske skrivnosti / ljubezenska pisma / ekspr. ujel se je v njene ljubezenske mreže / ljubezenski film, roman; ljubezenski prizori v drami; pisati ljubezenske pesmi / ljubezensko čustvo
b) pravil je o svojih ljubezenskih dogodivščinah; ljubezenska igra; imeti ljubezensko razmerje
 
ekspr. ljubezenski trikotnik mož, žena, moževa ljubica; mož, žena, ženin ljubimec
 
lit. ljubezenska lirika
    ljubézensko prisl.:
    ljubezensko se izživljati
SSKJ²
málost tudi malóst -i ž (á; ọ̑)
1. star. kar je malo pomembno, nepomembno; malenkost: tu pa tam je opozoril na kako malost; ob malostih okoli sebe ne vidi velikih stvari; ne mara se ukvarjati z malostmi
// malo pomemben, malo vreden predmet: s to malostjo sem se te spomnil za rojstni dan
2. zastar. lastnost, značilnost majhnega; majhnost: malost moje domovine; številčna veličina in malost / polašča se ga čustvo malosti
SSKJ²
mêhek in mehák mêhka -o tudi prid., mehkêjši stil. méčji (é ȃ é)
1. ki se pod pritiskom (rad) udere, vda: mehka blazina, preproga / telo črva je mehko / mehki sneg jih ni držal; mehka, razmočena tla / mehki svinčnik ki ob manjšem pritisku dela vidno črto
// ki se da (rad) gnesti, oblikovati: glina, vosek in druge mehke snovi / dobra, mehka zemlja je tam ki se da (rada) obdelovati / gospodje v cilindrih in mehkih klobukih
// ki se da (rad) rezati, gristi: meso je mehko, saj se je dolgo kuhalo / grozdje, sadje je že mehko sočno, zrelo
2. ki daje pri dotiku, prijemu občutek ugodja: svila, žamet in druge mehke tkanine; rokavice iz dobrega, mehkega usnja / na obrazu je čutil njene mehke lase; mačka z mehko dlako / to mazilo naredi kožo mehko / držal je njeno toplo, mehko roko v svoji
3. neizrazito izbočen, zaobljen: mehki valovi; mehke gube oblačila / mehka dolenjska pokrajina rahlo valovita
4. ki se ne pojavlja v intenzivni stopnji, v močni obliki: odgovorila mu je z mehkim stiskom roke / po nekaj dnevih burje je postal zrak mehek topel; mehko spomladansko sonce / mehke, pastelne barve; mehka, ugašajoča svetloba / slišati je bilo mehke akorde
5. ki ima blažji, postopni učinek: mehki načini odpuščanja, upokojevanja; mehki prehod iz ene družbene ureditve v drugo; mehki terorizem / mehki dejavniki / mehki zagon elektromotorjev
6. ekspr., navadno v povedni rabi obziren, popustljiv, prizanesljiv: predstojnik je bil sumljivo mehek; biti mehek s kaznjenci, z otroki / mehka materina roka
// pripravljen narediti, povedati, kar se želi, zahteva: komaj so ga začeli tepsti, že je bil mehek; oče je bil že precej mehek, zato mu je vneto dokazovala dalje
7. nav. ekspr. ki izraža prijaznost, naklonjenost: prigovarjal mu je z mehkim glasom; mehek nasmeh; pikra poteza v sicer mehkem obrazu; zazrla se je v njegove mehke, modre oči / mehko čustvo
8. nav. ekspr. občutljiv, hitro ganjen: ženske so mehke, zato hitro jokajo / mehka slovanska duša, narava
● 
mehki pristanek vesoljske ladje, naprave pristanek, pri katerem se ladja, naprava ne razbije, poškoduje; ta jezik je mehek ima sorazmerno veliko samoglasnikov; ekspr. pomagal si je z mehko hrbtenico tako, da se je prilagodil vsaki situaciji; šport. žarg. mehka igra previdna, obzirna, neborbena igra; jajce z mehko lupino jajce, ki nima apnenčastega ovoja; publ. iskati mehke točke družbe, obrambe iskati njene slabosti, napake; ekspr. napori so veliki, gospoda pa preveč mehka neodporna, mehkužna; ekspr. imeti mehka kolena biti negotov v hoji zaradi strahu, vinjenosti; mati je mehkega srca, ima mehko srce je usmiljena; je hitro ganjena; pog., ekspr. do polnoči so bili že vsi (precej) mehki (precej) pijani, vinjeni; kmalu je bil mehek kot vosek pripravljen narediti, povedati, kar se želi, zahteva
♦ 
agr. mehki sir zorjen sir z večjim odstotkom vode v brezmastni snovi; mehko vino vino, ki vsebuje malo kisline, čreslovine, navadno tudi manj alkohola; anat. mehko nebo nebo iz mehkega tkiva; bot. mehka stoklasa latasta trava, ki raste na suhih tleh, Bromus mollis; fot. mehki negativ negativ, ki nastane pri premalo časa trajajoči osvetlitvi ali premalo časa trajajočem razvijanju; mehka gradacija postopno prehajanje od svetlo sivih odtenkov v temno sive; gastr. mehka moka moka iz zelo drobnih delcev; jezikosl. mehki soglasnik soglasnik, tvorjen s sprednjo jezično ploskvijo in trdim nebom; palatalni soglasnik; soglasnik, za katerim se v končnicah in obrazilih slovenskega jezika namesto glasu o pojavlja e; mehki znak trideseta črka ruske ali ustrezna črka nekaterih drugih azbuk; kem. mehka voda voda, ki ne vsebuje kalcijevih in magnezijevih soli; kor. mehki copatki za balet prilagojeno obuvalo z mehkim podplatom; les. mehki les les z razmeroma majhno gostoto; med. mehki čankar spolna bolezen z eno ali več razjedami z mehkimi robovi na spolovilih; metal. mehki svinec svinec, ki mu ni dodan kak drug element; mehke kovine kovine z majhno trdoto; mehko žarjenje žarjenje, pri katerem se kovini, zlitini zmanjša trdota; teh. mehki lot ali mehka spajka lot ali spajka z nizkim tališčem; tisk. knjiga z mehkimi platnicami s platnicami iz tanjše lepenke; um. mehki slog gotski umetnostni slog okoli leta 1400
    mêhko in mehkó prisl.:
    mehko božati po dlaki, roki; mehko odgovoriti, reči; vesoljska ladja je mehko pristala na lunini površini; mehko ravnati z ujetniki; mehko stisniti roko; mehko valovita pokrajina / mehko kuhano jajce jajce z nezakrknjenim rumenjakom; mehko vezana knjiga knjiga, vezana v mehke platnice
     
    pog. mehko speljavati počasi; ekspr. v mladosti mu ni bilo mehko postlano živel je v pomanjkanju; imel je velike skrbi, težave; ekspr. mehko mu je pri srcu je ganjen, vznemirjen
    mêhki -a -o, v predložni zvezi mêhki in méhki sam.:
    kuhati, skuhati kostanj do mehkega; kadar spi na mehkem, ga boli hrbet; ekspr. nič ne dela, živi pa na mehkem živi udobno, v izobilju; hoditi po mehkem; v, na mehko kuhano jajce jajce z nezakrknjenim rumenjakom; nekaj mehkega je v njegovih gibih, pogledih
     
    lov. strel v mehko v drobovje
SSKJ²
mežàv -áva -o [məžav- in mežav-prid. (ȁ á)
1. ki gleda z napol zaprtimi očmi: mežav človek
2. knjiž. oblačen, mračen: mežav dan; vreme je bilo mežavo; pren. prevzelo ga je mežavo čustvo
// medel, nejasen, neizrazit: mežava svetloba / na vogalu je brlela mežava svetilka / vzhajalo je mežavo sonce
    mežávo prisl.:
    mežavo gledati; mesec je mežavo posvetil skozi gosto meglo / v povedni rabi zunaj je bilo mežavo in dež je rosil
SSKJ²
mimobéžen -žna -o prid. (ẹ́ ẹ̄)
knjiž. na hitro, mimogrede opravljen: zadostoval je mimobežen pogled v zgodovino
// kratkotrajen: mimobežno čustvo
♦ 
geom. mimobežna premica premica, ki druge premice ne seka niti ji ni vzporedna
    mimobéžno prisl.:
    videl jo je le mimobežno
SSKJ²
mogóčen -čna -o prid., mogóčnejši (ọ́ ọ̄nav. ekspr.
1. ki ima veliko oblast, moč: bal se je zameriti mogočnemu gospodarju; ima mogočne prijatelje; mogočni uradniki; bil je tako mogočen, da se ga je vse balo; mogočen kakor bog zelo
// ki vsebuje, izraža veliko oblast, moč: mogočni zakoni; dobro mu je bilo pod njegovim mogočnim varstvom / matematika je postala mogočna veda / mogočna usoda; ljubezen je mogočno čustvo
2. ki vzbuja pozornost, občudovanje zaradi
a) velike razsežnosti: na hribu je stal mogočen grad; mogočen hrast; mogočna gora, tovarna / dvignil je mogočno pest; ima mogočno postavo / mogočen dim, požar / priredili so mu mogočen sprejem
b) velikega števila: mogočna družina rastlin; opazoval je mogočno množico pred seboj; zbral je mogočno vojsko
c) velike čutne zaznavnosti: zadonel je mogočen glas; povsod se je razlegal njegov mogočni smeh / mogočna luč, svetloba
č) velike pomembnosti, kakovosti: to je bil zanje mogočen dan; mogočna prispodoba o hrastu
// ki se pojavlja v zelo visoki stopnji: lice mu je zažarelo v mogočnem ponosu; napraviti mogočen vtis na vse; mogočna strast
● 
ekspr. ima mogočno roko je zelo vpliven; knjiž. dal jim je še mogočnejše orožje hujše
    mogóčno prisl.:
    iz sklede se je mogočno kadilo; v daljavi se je mogočno oglašal lev; mogočno sedeti na prestolu; na hribu je mogočno stal grad; sam.: mogočni zatira šibkejšega
SSKJ²
narcístičen -čna -o prid. (í)
knjiž. ki občuduje samega sebe, zlasti svojo lepoto: narcističen človek; narcistično bitje / narcistično čustvo
SSKJ²
navdihováti -újem nedov. (á ȗ)
1. dajati navdih: pesnika navdihuje socialno čustvo; pisatelja je navdihovala vera v človeka; povest je navdihoval vojni čas; Goethe se je navdihoval pri Danteju
// dajati pobudo za kaj, vplivati na kaj: tisti, ki navdihujejo tako ravnanje, so se spustili v nevarno igro
2. knjiž. povzročati, vzbujati v kom kaj: njegova usoda jih je navdihovala s sočutjem / navdihujejo ga želje, da bi ji pomagal
    navdihujóč -a -e:
    navdihujoča moč lepote
SSKJ²
negácija -e ž (á)
1. glagolnik od negirati: njegova odločna negacija je vse presenetila; poudarjanje internacionalnosti ne more biti negacija narodnosti / vztrajal je v negaciji vsega
2. publ., v povedni rabi kar kaj negira, zanikuje: zadnja odkritja so negacija dosedanje teorije / njegova poezija je nasprotje in celo negacija klasične
3. publ., s prilastkom nasprotje: možnost, svoboda in njune negacije: nemožnost, determiniranost; ljubezensko čustvo se je spremenilo v svojo negacijo
♦ 
filoz. negacija logična operacija, s katero se iz danega stavka naredi zanikani stavek; dialektična negacija po Heglu kakovostno spreminjanje razvijajočega se pojava, pri katerem se ohranjajo in hkrati odpravljajo določene lastnosti, značilnosti; negacija negacije po Heglu stopnja v razvoju pojava, v kateri se izraža relativna ponovljivost nekaterih lastnosti nižjih stopenj pojava na višji stopnji; jezikosl. negacija prislov, ki izraža zanikanje; nikalnica; mat. negacija dogodka dogodek, ki se zgodi, če se določen dogodek ne zgodi; negacija izjave izjava, ki zanikuje določeno izjavo; negacija negacije izjava, ki zanikuje drugo, že zanikano izjavo in je enaka prvotni izjavi
SSKJ²
nèizrazljív -a -o prid. (ȅ-ī ȅ-í)
1. ki se ne da izraziti: ob teh besedah ga je obšel čuden, neizrazljiv občutek; neizrazljivo čustvo
2. ekspr. ki se pojavlja v visoki stopnji, v močni obliki: neizrazljiva ljubezen je bila v njenih besedah; neizrazljiva očarljivost njegovega vedenja
● 
njen pogled je top, neizrazljiv brezizrazen
    nèizrazljívo prisl.:
    bil je neizrazljivo lep dan; sam.: poskušal je izraziti nekaj neizrazljivega
SSKJ²
nèizrážen -a -o prid. (ȅ-ȃ)
ki ni izražen, ni izrečen: med njima je vladalo tiho, neizraženo čustvo / mučil ga je neizražen dvom
Število zadetkov: 115