Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Fran > SSKJ

Zadetki iskanja

SSKJ
diáspora -e ž (ā) narodnostna ali verska skupnost, ki živi raztresena na ozemlju druge narodnosti ali vere: katoliška diaspora v Srbiji; slovenska diaspora v Ameriki / živeti v diaspori; položaj Židov v diaspori
SSKJ
díhati -am stil. díšem nedov. (í ȋ) 
  1. 1. zajemati zrak v pljuča in ga iz njih iztiskati: bolnik težko diha; dihati skozi nos, usta; enakomerno, globoko, sunkovito dihati; diha kot kovaški meh; bilo ga je tako strah, da si še dihati ni upal / dvoživke dihajo tudi s kožo sprejemajo zrak; ribe dihajo s škrgami / najlonska srajca ne dovoljuje koži, da bi dovolj dihala; les pod linolejem ne more dihati ne pride v stik z zrakom; pren., ekspr. morje je čisto rahlo dihalo v zalivu; zemlja je mirno dihala
    ●     evfem. ponesrečenec ne diha več je mrtev
    // preh. vdihavati: dihati svež gorski zrak; pren. dihati atmosfero novega časa; dihati svobodo
    // izdihavati: ne dihaj vame
  2. 2. z odprtimi usti rahlo iztiskati zrak: dihala si je v roke, da bi jih ogrela; dihati v šipo
  3. 3. ekspr. živeti, bivati: vse, kar diha, se veseli pomladi; vsi rodovi so dihali v tem upanju / vedno ga je vleklo v gore, v dolini ni mogel dihati se je slabo, nelagodno počutil; diha le za svoje otroke se jim popolnoma posveča
    // uspevati, shajati: morali bomo pošteno delati, če bomo hoteli dihati; s tem denarjem bomo za silo že dihali / ozke razmere mu ne pustijo, ne dajo dihati se polno razvijati, delovati
  4. 4. ekspr. širiti se, prihajati od kod: iz kleti diha vlaga / z njegovega obraza diha dobrohotnost; ljubezen diha iz vsake vrstice pisma; iz fanta sta dihala zdravje in moč; preh. vsaka njena beseda je dihala neodločnost
  5. 5. ekspr. rahlo pihati, pihljati: južni veter diha čez polje; skozi okno diha topel zrak; preh.: gozd diha prijeten hlad; peč diha toploto
    diháje: bolnik leži težko dihaje
    dihajóč -a -e: naglo dihajoč je tekla po stopnicah; težko dihajoč bolnik
SSKJ
dívjost in divjóst -i ž (í; ọ̑) 
  1. 1. lastnost, značilnost divjega: divjost konj / udomačena žival ne more povsem zatajiti svoje divjosti / moti me njegova divjost in surovost
  2. 2. redko nenaseljen, nekultiviran svet; divjina: v taki divjosti ni maral živeti
SSKJ
dočákati -am dov., dočákajte in dočakájte; dočákala in dočakála (á ȃ) 
  1. 1. s čakanjem priti do česa, doseči kaj: dočakati mir; končno smo dočakali osvobojenje; komaj sem dočakal, da je šla / po dolgih letih je dočakala brata; dočakati vlak
  2. 2. živeti do določene dobe, dogodka: dneva ne dočaka več, tako je slab; dočakal je redek jubilej; dočakati sto let; dočakati visoko starost; nar. mogoče se dočakamo jutra
    ●     ekspr. oh, kaj sem dočakal kako velika nesreča me je zadela; dočakala me je s kavo in slaščicami sprejela; preg. kdor čaka, dočaka
SSKJ
domováti -újem nedov. (á ȗ) knjiž. prebivati, živeti: nomadi domujejo v primitivnih kolibah; napotil se je proti hiši, kjer so domovali njegovi starši / kamela domuje v puščavi; prave vodne rastline domujejo res samo pod vodo / pozna se, da v tej hiši domuje sreča
SSKJ
dopolníti in dopólniti -im [u̯n] dov. (ī ọ́) 
  1. 1. dati (k) čemu še kaj, zlasti kar manjka: rokopis bo treba še popraviti in dopolniti; dopolnili so zaloge na ladji; dopolniti zapisnik / ti podatki so dopolnili podobo o pisatelju / diskutanti so dopolnili predavatelja njegove trditve, misli
    // dodati do polne mere: dopolniti sod
  2. 2. živeti do določene dobe: šolar je dopolnil sedem let; književnik je dopolnil šestdeset let
    ●     vznes. dopolnil je zemeljsko pot umrl je; knjiž. njeno življenje se je dopolnilo umrla je
  3. 3. zastar. izpolniti: prepričan sem, da bo dopolnil svojo dolžnost; dopolnila se mu je vroča želja
    dopólnjen -a -o: mera trpljenja je dopolnjena; dopolnjeno besedilo
    ●     vznes. dopolnjeno je ob smrti življenje, trpljenje je končano
SSKJ
dovršíti -ím dov., dovŕšil (ī í) 
  1. 1. knjiž. dokončati, končati: pisatelj je dovršil roman / svoje naloge ni mogel dovršiti; dovršil je svoje delo / dovršiti šolo, študij
  2. 2. živeti do določene dobe; dopolniti: otrok je dovršil sedmo leto
    dovršívši zastar.: dovršivši študije, je bil vzgojitelj pri grofovski družini
    dovršèn -êna -o 
    1. 1. deležnik od dovršiti: ko je bilo delo dovršeno, se je zadovoljno nasmehnil; proces še ni popolnoma dovršen
    2. 2. ki je po svojih lastnostih, značilnostih brez napak, pomanjkljivosti: dovršen prevod; svoje misli podaja v dovršeni obliki; pesnik je stopil v javnost kot dovršena osebnost; oblikovno dovršeni stavki; tehnično dovršen stroj; prisl.: dovršeno obvlada tri jezike
SSKJ
doživéti -ím dov., dožível (ẹ́ í) 
  1. 1. v življenju priti do česa, biti deležen česa: človek težko razume, če sam ne doživi; pripovedoval je, kaj vse je po svetu videl in doživel; veliko je doživela na potovanju; marsikaj smo doživeli v tem času; tega ni mogoče opisati, treba je doživeti / doživeti bedo, razočaranje
    // s čustvi dojeti: pesmi ni niti doživel niti razumel / zgodbo je povedal na kratko, a doživel jo je do podrobnosti
  2. 2. živeti do določene dobe, dogodka: doživeti visoko starost; le malo prvoborcev je doživelo konec vojne / star sem že, a vnuka bi še rad doživel
  3. 3. z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom izraža, da je kdo deležen dejanja, ki ga določa samostalnik: film je doživel dobro kritiko; taka politika je morala doživeti polom; naši tekmovalci so doživeli popoln poraz / prevod je doživel precej popravkov; knjiga je doživela več izdaj / doživeti čast, sramoto biti počaščen, osramočen
  4. 4. vznes. umreti: doživela je, vsi bomo šli za njo
    dožívljen -a -o: globoko doživljena glasba; pot do resnično in zavestno doživljenega spoznanja je bila težka; mučen spomin na doživljeno sramoto; vizionarno doživljena resničnost
    doživét -a -o: od doživetih vtisov je bila vsa bleda; misel na doživeto srečo; vse zgodbe v knjigi so intenzivno doživete; do kraja doživeta lirika; prisl.: altistka je pela naslovno vlogo doživeto in izredno prepričevalno; sam.: prav stil te novele odkriva globino doživetega; neposredno izpovedovanje doživetega
SSKJ
drájna -e ž (ȃ) slabš.  
  1. 1. slaba, poulična popevka: prepevati pijanske drajne; le kje se je naučil tisto drajno
  2. 2. vlačuga, prostitutka: zaradi neke drajne je ves nesrečen
  3. 3. kraj, dežela s slabimi, neurejenimi razmerami: nočem več živeti v tej hudičevi drajni
SSKJ
drobnjákar -ja m (ȃ) ekspr. kdor pripisuje drobnim, malo pomembnim stvarem prevelik pomen: celo življenje bo moral živeti med samimi drobnjakarji
SSKJ
drúg -a -o prid. (ȗ) 
  1. 1. ki ni tisti, na katerega se misli, iz katerega se izhaja: vstopil je drug človek, kot sem ga pričakoval; vsako leto gre v drug kraj na počitnice; zmeraj navede kak drug vzrok / takrat me ne bo doma, pridi raje drug dan; o tem spregovorim na drugem mestu / druge izbire ni; zaenkrat nimam drugega dela
    // ki se po lastnostih razlikuje od določenega: poizkusiti na drug način; to ga kaže v docela drugi luči; ponekod je šel razvoj popolnoma drugo pot / po nesreči je bil čisto drug
  2. 2. nav. mn. ki v kaki skupini ali celoti obstaja poleg navedenega in se od tega razlikuje: dolina je ločena od drugega sveta; šole in drugi vzgojni zavodi; ona pa ni kakor so druge ženske; razstavljajo volnene in svilene izdelke ter drugo blago
  3. 3. pog. ki ni domač, tuj: na starost je moral živeti pri drugih ljudeh; posestvo je v drugih rokah
    ●     ekspr. s palico po njem, saj ne razume drugega jezika dopovedati mu je mogoče le na oster način; pog. žena je v drugem stanu noseča; ekspr. drug veter je zapihal razmere so se spremenile; elipt., knjiž. z drugimi besedami isto na drugačen način povedano; kmalu bo drugih misli bo spremenil svoje mnenje; pog., ekspr. to je pa druga pesem stvar je drugačna, kakor je kazalo; drugi kraji, druge navade
    drúg -a -o 
    1. 1. samostalniška oblika od drug:
      1. a) ta mi ni všeč, prosim drugega; ne on, drug mi je pomagal; dolgo sta se razumela, vendar se je poročil z drugo / z zaimkom: vsak dan si izmisli kaj drugega; nismo srečali njega, pač pa nekoga drugega; vsak drug bi se temu uprl
      2. b) bolni naj ostanejo doma, drugi pa naj gredo na delo; mi se strinjamo, drugi pa niso zadovoljni; nekaj sem prodal, drugo pa razdal; ekspr.: oni gredo, mi drugi pa ostanemo; skrbi me, kaj bo z vami drugimi
      3. c) želite še kaj drugega; še dosti drugega bi vam rad povedal / poleg drugega je kupil tudi nekaj igrač; med drugim je povedal tudi tole zgodbo / pri naštevanju: prireditve so se udeležili člani odbora, nekateri sodelavci in drugi; nudi jim hrano, stanovanje in drugo [idr.]
      4. č) skrbi za svoje in za druge; pog. njen mož gleda za drugimi / smejati se z drugimi; igrati se z življenjem drugih
        // z nikalnico poudarja omejenost na določeno, navedeno: ne pije drugega kakor mleko; drugega ne zna kakor veseljačiti; nihče drug mu ne verjame kakor ti; ekspr. to je neumnost in nič drugega
    2. 2. v zvezi z drugi izraža medsebojno razmerje: bojita se drug drugega; treba je drug drugemu pomagati; tri hčere ima, druga je lepša od druge; hodijo, odhajajo, umirajo drug za drugim
      ●       slabš. drug drugega sta vredna oba sta enako slaba; pog. vi se imate dobro, z njim je pa druga njegove razmere, položaj so drugačni, slabši; pog. če ste manjkali zaradi bolezni, je pa druga je opravičljivo; pog. mladičev ni drugega kot tolšča zelo so debeli; pog. ni za drugo, kakor da čepi doma za nobeno drugo stvar ni sposoben; to sem rekel kar med drugim ne da bi posebej poudarjal; preg. kdor drugim jamo koplje, sam vanjo pade nesreča, ki jo kdo pripravlja drugim, navadno zadene njega samega
SSKJ
drúštvo -a s (ȗ) 
  1. 1. organizirana skupina ljudi, ki ima skupne cilje in deluje po določenih pravilih: ustanoviti, razpustiti društvo; pristopiti k društvu; biti, delati v društvu; cerkvena, dijaška, strokovna društva; predsednik društva; občni zbor društva; sprejeti pravila društva / avto-moto društvo; čebelarsko društvo; prostovoljno gasilsko društvo; kulturno-prosvetno društvo; planinsko, telesnovzgojno, turistično društvo; društvo književnikov / Društvo prijateljev mladine
    ♦     zgod. Društvo narodov po prvi svetovni vojni ustanovljena organizacija večjega števila držav, katere cilj je bil krepiti sodelovanje med narodi in ohraniti mir na svetu
  2. 2. zastar. druščina, družba: ni mogel živeti brez veselega društva / potovati v društvu ljubeznivih dam
SSKJ
dŕvež -a m (ȓ) redko hitenje, vrvež: živeti sredi mestnega drveža
SSKJ
dvolíčen -čna -o prid. (ī) ki se kaže drugačnega, kot je: dvoličen človek; zmeraj je bil dvoličen
// ki je dveh nasprotujočih si vrst; dvojen: dvolična morala; živeti dvolično življenje
● pog. igrati dvolično vlogo zastopati hkrati dve nasprotni stališči, ne da bi prizadeti vedeli za to
SSKJ
dvolíčnik -a m (ȋ) ekspr., redko dvoličen človek: živeti je moral med samimi dvoličniki
SSKJ
dvóm -a tudi dvòm dvôma m (ọ̑; ȍ ó) 
  1. 1. odnos do okolja, ki izključuje zanesljivo sklepanje o resničnosti česa: dvomi ga mučijo, obhajajo; rahel dvom se nas je loteval; znebiti se dvomov; pregnati dvome; to mu je razpršilo še zadnji dvom; dvom nad bogom in ljudmi; ti dogodki vzbujajo dvome o poštenosti tega prizadevanja; pog. pri njem se je pojavljal dvom v vse novo; razjeda jo dvom, ali je bilo vse to res potrebno / verski dvomi
    // nav. ed. duševno stanje kot odraz takega odnosa: rajši sprejmem težko resnico, kot da bi ostal v dvomu; živeti v nenehnem dvomu / biti v dvomu, dvomih
  2. 2. ekspr., v povedni rabi, z nikalnico izraža, potrjuje prepričanost o resničnosti česa: ni dvoma, da pride; nobenega dvoma ni, da je tako
    ●     ekspr. naši so bili brez dvoma boljši prav gotovo; ekspr. to je izven vsakega dvoma prav gotovo, res je tako
    ♦     filoz. metodični dvom načelo, ki v spoznavanju priznava samo jasne trditve in zavrača vse nedokazane
SSKJ
dvór -a tudi dvòr dvôra m (ọ̑; ȍ ó) 
  1. 1. v nekaterih deželah veliko, razkošno grajeno poslopje, vladarjevo bivališče: iti na dvor; služiti, živeti na dvoru / cesarski, kraljev dvor / novica še ni prispela na dvor; pren., pesn. Popeljal sem te v svoje duše svetle dvore (P. Golia)
    // vladar s člani družine in najožjimi sodelavci: vso oblast sta imela v rokah dvor in plemstvo; dunajski dvor se za takšne probleme ni brigal; s prošnjo se je obrnil naravnost na dvor
  2. 2. star. dvorišče, navadno kmečko: zapeljati voz na dvor; na dvoru je rastel mogočen kostanj
    // nar. ograjen prostor ob hlevu za izpuščanje živine: spustiti svinje na dvor
  3. 3. zastar. dom, hiša: dvor je bil krit s skodlami / pozna se mu, da je bil vzgojen v gosposkih dvorih
    ♦     jur. sodni dvor v nekaterih državah sodišče z več sodniki; meteor. lunin, sončni dvor svetli kolobar okrog Lune, Sonca, ki nastane zaradi lomljenja žarkov v kristalih ledu v ozračju
SSKJ
dvórec -rca m (ọ̑) večje, razkošno grajeno poslopje, navadno bivališče plemičev, bogatašev: živeti v dvorcu; letni, lovski dvorec; baročni dvorec
// ekspr. večja, imenitnejša kmečka hiša: samoten hribovski dvorec
♦ zgod. deželni dvorec v stari Avstriji uradno poslopje deželne stanovske, pozneje deželne avtonomne uprave; strelski dvorec v srednjem veku kmetija podložnega kmeta strelca ob štajersko-ogrski meji
SSKJ
dvórski -a -o prid. (ọ̑) nanašajoč se na dvor: dvorski vrt; dvorska kočija / dvorski dostojanstvenik / ima dobre zveze z dvorskimi krogi / bil je vajen dvorskega blišča; ne da se mu živeti po dvorskem ceremonialu / dvorska knjižnica
SSKJ
dvóžénstvo -a s (ọ̑-ẹ̑) zakon moža z dvema ženama hkrati: živeti v dvoženstvu / preganjati dvoženstvo
Število zadetkov: 524