Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Fran

Zadetki iskanja

eSSKJ – Slovar slovenskega knjižnega jezika

Celotno geslo eSSKJ
feráta feráte samostalnik ženskega spola [feráta]
    zavarovana plezalna pot, ki je v večjem delu opremljena s klini, jeklenicami
ETIMOLOGIJA: prevzeto iz it. ferrata ‛ozka pot, nastala zaradi sledi kopit živali’, iz ferro ‛kopito’, prvotno ‛železo’ < lat. ferrum
Celotno geslo eSSKJ
ozébnik ozébnika samostalnik moškega spola [ozébnik]
    iz geografije ozek, strm prehod, žleb med skalnima stenama, ki je večji del leta ali stalno napolnjen s snegom, ledom
ETIMOLOGIJA: ↑ozebsti
Celotno geslo eSSKJ
žléb žléba samostalnik moškega spola [žlép žléba]
    1. podolgovata polkrožna priprava za odvajanje deževnice s strehe
      1.1. strešna odtočna cev
      1.2. podolgovata polkrožna priprava, po kateri priteka, odteka tekoča snov, zlasti voda
      1.3. podolgovata priprava za spuščanje, sipanje česa
    2. večja podolgovata vdolbina v pobočju, na zemeljskem površju, ki nastane zaradi toka vode, plazov
    3. podolgovata zareza, vdolbina v površini česa
STALNE ZVEZE: snežni žleb
ETIMOLOGIJA: = cslov. žlěbъ, hrv. žlijȇb, srb. žlȇb, nar. rus. žólob, slovaš. žl'ab < pslov. *želbъ, prvotno ‛kar je izdolbeno’ < ide. *gelbho- iz baze *gelebh- ‛rezati, dolbsti, izvotliti, poglabljati’ - več ...
Celotno geslo eSSKJ
žlebìč žlebíča samostalnik moškega spola [žlebìč]
    1. žleb, zlasti manjši
    2. podolgovata zareza, vdolbina v površini česa, zlasti manjša
    3. iz geografije plitva podolgovata vdolbina na nagnjeni skalni ali sedimentni površini, ki nastane zaradi delovanja vode
ETIMOLOGIJA: ↑žleb

Slovar slovenskega knjižnega jezika²

SSKJ²
dotóčen -čna -o prid. (ọ̑)
ki se uporablja za dotok: dotočni žleb; dotočna cev
SSKJ²
dŕča -e ž (ŕ)
plitva vdolbina v strmem pobočju, navadno za spravljanje lesa v dolino: spuščati hlode po drčah; še dolgo po neurju se je kotalilo kamenje po drči; pot so nadaljevali kar po drči
// teh. umetno narejen nepremičen ali premičen žleb za spuščanje ali spravljanje materiala: lesena drča; transportne drče
♦ gozd. žična drča žičnica z eno vrvjo, po kateri drsi tovor zaradi lastne teže; navt. drča (lesena) konstrukcija, po kateri drsijo sani ob splavitvi ladje; sanišče
SSKJ²
dŕsa -e ž (r̄)
sled od drsanja, spodrsavanja na tleh: deblo je napravilo velike drse / zbrisati drse na parketu
// star. drsalnica, drsnica: z drsanjem ne bo nič, je drsa preveč slaba
● ekspr. mu že drsa poje zaradi starosti, oslabelosti hodi drsaje
♦ agr. (plužna) drsa nekdaj opora, na kateri sloni prednji del gredlja; anat. drsa žleb na kosti, po katerem drsi kita ali mišica; geol. drsa od tektonskih premikov zglajena ploskev kamnine
SSKJ²
izjésti -jém tudi zjésti zjém dov., 2. mn. izjéste tudi zjéste, 3. mn. izjedó tudi izjêjo tudi zjedó tudi zjêjo; izjêj in izjèj izjêjte tudi zjêj in zjèj zjêjte; izjédel izjédla tudi zjédel zjédla, stil. izjèl izjéla tudi zjèl zjéla (ẹ́)
1. z grizenjem uničiti: črvi, žuželke izjejo les; miši so tako izjedle krompir, da so ostale samo lupine; pren., ekspr. bolezen mu je izjedla telo
2. s trajnim, navadno silovitim tokom narediti, izoblikovati: hudournik je izjedel kotanje; reka si je skozi gorovje izjedla globoko strugo; voda si sčasoma izje žleb v steno; pren. žaga je izjedla globoko zarezo v deblo
// s trajnim, navadno silovitim tokom odstraniti: voda je izjedla skalo iz stene
    izjéden tudi zjéden -a -o:
    izjedena stena; globoko izjedena struga; tla so izjedena od črvov; izjeden od bolezni slab, shujšan
SSKJ²
iztrebíti in iztrébiti -im, tudi iztrébiti -im tudi strebíti in strébiti -im, tudi strébiti -im dov. (ī ẹ́; ẹ́)
1. odstraniti odvečno iz česa: iztrebiti mlad gozd; iztrebiti travnik / iztrebiti jarek, žleb očistiti / iztrebiti ribe, srno odstraniti drobovje; iztrebiti solato otrebiti
// izkrčiti: iztrebil je gozd in ga spremenil v polje / iztrebili so si laz in posadili krompir
2. povzročiti, napraviti, da kaj na določenem mestu ali v celoti ne obstaja več: iztrebiti plevel; iztrebiti škodljivce; to žival so z lovom skoraj docela iztrebili / ekspr. fašisti so hoteli iztrebiti cele narode / iztrebiti luteranstvo / iztrebiti predsodke
    iztrebíti se in iztrébiti se, tudi iztrébiti se tudi strebíti se in strébiti se, tudi strébiti se
    1. izločiti neprebavljene delce hrane skozi črevo: bolnik se je iztrebil; normalno, redno se iztrebiti
    2. nar. izločiti po porodu plodove ovojnice iz maternice; otrebiti se: krava se še ni iztrebila
    iztrébljen tudi strébljen -a -o:
    iztrebljen gozd; bivoli so tu iztrebljeni
SSKJ²
izžlébiti -im tudi izžlebíti -ím dov., izžlébil (ẹ̄ ẹ̑; ī í)
narediti žleb, žlebove: izžlebiti cev, površino predmeta
    izžlébljen -a -o tudi izžlebljèn -êna -o:
    izžlebljena cev, deska, stena; izžlebljeno rezilo
    ♦     arhit. izžlebljeni steber
SSKJ²
izžlébljati -am nedov. (ẹ́)
delati žleb, žlebove: izžlebljati površino predmeta
SSKJ²
kadúnjast -a -o prid. (ú)
podoben kadunji: kadunjast žleb / na kadunjastih mestih so nasuli peska / kadunjast svet poln kadunj
SSKJ²
kamínast -a -o prid. (ȋ)
alp. podoben kaminu: kaminasta grapa / kaminasti žleb širši žleb s položnim dnom
SSKJ²
kanelúra in kanelíra -e ž (ȗ; ȋ)
nav. mn., arhit. podolžni žleb, navadno na antičnem stebru: poškodovane kanelure / narediti kanelure na steni
SSKJ²
klepáti klépljem nedov., klêplji klepljíte; klêpal (á ẹ́)
1. z udarci kladiva tanjšati, ostriti rezilo: klepati koso, srp / kosec kleplje; pren., ekspr. kleplje nas usoda
// z udarci kladiva oblikovati, obdelovati pločevino: klepati žleb
2. ekspr., s širokim pomenskim obsegom tolči, udarjati: raje grem na cesto kamenje klepat; klepati po nakovalu / detel kleplje na deblu / čutil je, kako mu kleplje srce
// slabo, nevešče
a) igrati (na klavir): že spet kleplje / slabš. nehaj že klepati igrati
b) tipkati: kleplje v pisarni / slabš. sedeli smo za pisalnimi stroji in klepali kakor za stavo tipkali
3. ekspr. počasi, okorno stopati: ob palici je klepal po tlaku
4. ekspr. jesti (enolično, slabo): klepati fižol; v petek in svetek klepljejo krompir
● ekspr. smrt že kleplje koso zanj kmalu bo umrl; pog., slabš. spet kleplje verze sestavlja, piše; slabš. nekoliko kleplje ruščino govori, zna govoriti; ekspr. to so klepali o njem grdo govorili, ga opravljali
♦ lov. divji petelin kleplje poje začetni del svojega speva; obrt. klepati mlinski kamen z udarci kladiva mu dajati hrapavo površino
SSKJ²
klínast -a -o prid. (ī)
1. podoben klinu: klinast predmet / žleb klinaste oblike / ekspr. ima kratke, klinaste prste koničaste
♦ teh. klinasti jermen jermen, ki ima trapezast prerez
2. arheol. klinopisen: zarezovati klinaste znake v glinaste plošče
    klínasto prisl.:
    klinasto pristrižena bradica
SSKJ²
nalúknjati -am dov. (ȗ)
narediti luknjo, luknje: naluknjati desko
    nalúknjan -a -o:
    žleb je trhel in naluknjan
SSKJ²
odtóčen -čna -o prid. (ọ̑)
nanašajoč se na odtok: narediti odtočno odprtino / odtočni jarek, kanal jarek, kanal za odvajanje vode; odtočni žleb; odtočna cev cev za odvajanje vode, tekočine
// agr. v katerem voda ne zastaja; odceden: saditi drevesa na odtočnem kraju
SSKJ²
odvóden -dna -o prid. (ọ̄)
nanašajoč se na odvod: odvodni jarek, kanal, žleb; odvodna cev
♦ elektr. odvodni upor upor med vodniki in zemljo za odvajanje statične elektrike
SSKJ²
ožlébiti -im tudi ožlebíti -ím dov., ožlébil (ẹ̄ ẹ̑; ī í)
narediti, da ima kaj žleb, žlebove: ožlebiti steber
    ožlébljen -a -o tudi ožlebljèn -êna -o:
    glavni del naprave je ožlebljen valj
Število zadetkov: 142