Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Fran > SSKJ

Zadetki iskanja

Slovar slovenskega knjižnega jezika

SSKJ
voltairovski -a -o [-têr-] prid. (ȇ) tak kot pri Voltairu: voltairovsko gledanje na cerkev, plemstvo / voltairovski posmeh
● voltairovski naslanjač velik naslanjač z nizkim sedalom in visokim naslonjalom za hrbet
SSKJ
votíven -vna -o prid. (ȋ) rel., um. narejen, podarjen zaradi (za)obljube; zaobljuben, zaobljubljen: votivni dar; votivna podoba, sveča / votivna cerkev / votivno slikarstvo
♦ arheol. votivni kamen kamen s posvetilnim napisom; rel. votivna maša maša z besedilom, izbranim po želji, ne po koledarskem redu
SSKJ
vpeljevánje -a s (ȃ) glagolnik od vpeljevati: vpeljevanje barvne, kabelske televizije
♦ rel. vpeljevanje nekdaj obred, pri katerem se blagoslovi ženska, ko pride prvič po porodu v cerkev
SSKJ
vstrán in v strán prisl. (ȃ) 
  1. 1. izraža mesto, položaj desno ali levo glede na osebek: nagniti se, skočiti vstran; stopiti z levo nogo vstran
  2. 2. izraža odmikanje, oddaljevanje
    1. a) od prejšnje, določene smeri: zanaša ga vstran; zaviti vstran / pogledala ga je in se obrnila vstran v drugo smer
    2. b) od določenega mesta; stran: pobegniti, steči vstran; hiteli so, da bi prišli čim dlje vstran od proge / kot vzklik vstran z roko
      // navadno s prislovnim določilom izraža odmaknjenost, oddaljenost od česa; stran: sedela sta malo vstran od ceste; cerkev stoji nekoliko vstran od vasi; kakih petdeset metrov vstran so zakurili kres
      ●       redko metati nerabne stvari vstran stran; ekspr. grenko sedanjost so potiskali vstran niso hoteli misliti nanjo; ekspr. hočejo ga potisniti, spraviti vstran odvzeti mu vodilno vlogo, mesto; ekspr. vedeli so za njegove skoke vstran za njegovo nezvestobo v zakonu; knjiž. v predavanju si je dovolil več skokov vstran oddaljitev od glavne teme; stopiva malo vstran, da se v miru pomeniva proč od drugih
      ♦       gled. govorjenje vstran govorjenje igralca, obrnjenega vstran od soigralcev, s katerim gledalcem komentira dogajanje na odru; šport. premet vstran bočna zakotalitev telesa po iztegnjenih in nekoliko razmaknjenih rokah in nogah
SSKJ
vzhóden -dna -o prid., vzhódnejši (ọ̑) nanašajoč se na vzhod:
  1. a) vzhodni del države, gorovja; cesta obide mesto po vzhodni strani / vzhodna Italija / vzhodna smer / veter piha z vzhodne strani z vzhoda; na vzhodno stran se razprostirajo gozdovi na vzhod, proti vzhodu
    // vzhodni veter
  2. b) vzhodni mistiki / vzhodni fatalizem vzhodnjaški
    // vzhodni begunci; vzhodni blok blok vzhodnih držav; vzhodne države do 1990 evropske in azijske socialistične države vzhodno od Zvezne republike Nemčije in Avstrije pod vodstvom Sovjetske zveze; trgovina med vzhodno in zahodno Evropo / Vzhodni Berlin do 1990 del Berlina, ki je pripadal Nemški demokratični republiki; Vzhodna Nemčija do 1990 Nemška demokratična republika
    ●     publ. vzhodna fronta fronta med nemško in rusko vojsko v prvi svetovni vojni; fronta med nemško in sovjetsko vojsko v drugi svetovni vojni; Vzhodna Indija nekdaj področje Indonezije, Indokine in Indije; publ. vzhodna politika politika zahodnih držav do vzhodnih in jugovzhodnih evropskih držav; publ. države na vzhodni polobli države v Evropi, Aziji, Afriki, Avstraliji
    ♦     astr. vzhodna točka točka vzhoda Sonca na obzornici ob enakonočju; fiz. vzhodna deklinacija; geogr. vzhodna zemljepisna dolžina zemljepisna dolžina vzhodno od začetnega poldnevnika; rel. vzhodni obred obred vzhodne cerkve; vzhodni razkol razcepitev krščanske cerkve na katoliško in pravoslavno leta 1054; vzhodna cerkev cerkev s središčem v vzhodnem rimskem cesarstvu ali od nje ustanovljena, odcepljena cerkev; zgod. vzhodno rimsko cesarstvo cesarstvo, ki je po delitvi rimskega cesarstva leta 395 obsegalo njegov vzhodni del s prestolnico v Carigradu
    vzhódno prisl.: vzhodno od reke je ravnina; deset kilometrov vzhodneje
SSKJ
vzpetína -e ž (í) del zemeljskega površja, ki je višji od okolice: strma, z gozdom porasla vzpetina; vrh, vznožje vzpetine; cerkev, mesto na vzpetini; doline in vzpetine / gorska vzpetina
SSKJ
zadúžbina -e ž (ȗ) v srbskem okolju cerkev, samostan, ki ga da postaviti vladar, fevdalni gospod in v katerem se zanj opravlja bogoslužje, molitve: samostan je kraljeva zadužbina
SSKJ
zahóden -dna -o prid., zahódnejši (ọ̑) nanašajoč se na zahod:
  1. a) zahodni del dežele; zahodna stran doline / zahodna Slovenija / zahodna smer / veter piha z zahodne strani z zahoda; na zahodni strani leži ravnina na zahodu
    // zahodni veter
  2. b) zahodni strokovnjaki / zahodna miselnost zahodnjaška
    // zahodni blok blok zahodnih držav; zahodne države kapitalistične države zlasti Evrope in Severne Amerike; gospodarsko sodelovanje med vzhodno in zahodno Evropo / Zahodni Berlin do 1990 del Berlina, povezan z Zvezno republiko Nemčijo; Zahodna Nemčija do 1990 Zvezna republika Nemčija
    ●     publ. zahodna fronta fronta med francosko in nemško vojsko v prvi svetovni vojni; fronta med nemško in angleško, francosko, ameriško vojsko v drugi svetovni vojni; publ. politični položaj na zahodni polobli v Južni, Severni Ameriki
    ♦     astr. zahodna točka točka zahoda Sonca na obzornici ob enakonočju; fiz. zahodna deklinacija; geogr. zahodna zemljepisna dolžina zemljepisna dolžina zahodno od začetnega poldnevnika; rel. zahodni obred obred zahodne cerkve; zahodna cerkev cerkev s središčem v zahodnem rimskem cesarstvu; zgod. zahodno rimsko cesarstvo cesarstvo, ki je po delitvi rimskega cesarstva leta 395 obsegalo njegov zahodni del s prestolnico v Rimu
    zahódno prisl.: zahodno od vasi; kraj leži nekoliko zahodneje
SSKJ
zakleníti -klénem dov. (ī ẹ́) dati mehanizem ključavnice v tak položaj
  1. a) da se kaj ne da odpreti: zaklenil je in spravil ključ; zakleniti s ključem; ključavnica se sama zaklene / dvakrat zakleniti / zakleniti lisice, vrata
  2. b) da kaj ne more več delovati: zakleniti kolo, volan
    // s takim dejanjem narediti
  3. a) da notranjost česa ni dostopna: zakleniti omaro, sobo / cerkev čez opoldne zaklenejo zaprejo; pren., ekspr. zakleniti svoje srce
  4. b) da tisto, kar je v čem, ni dostopno: zakleniti denar v blagajno; zakleniti slaščice v shrambo; pren., ekspr. zakleniti bolečino vase
  5. c) da se komu onemogoči dostop do česa: vino mu zmeraj zaklene / pred njim je treba vse zakleniti
  6. č) da kdo mora ostati, kjer je: zakleniti otroka v sobo / zaklenil jo je ven
    ●     z odgovorom zakleniti komu usta zapreti
    zakleníti se z zaklenitvijo vrat onemogočiti komu drugemu vstop v svoj prostor: ko pride domov, se zaklene; zakleniti se z otrokom v hišo, sobo
    zaklenívši zastar.: zaklenivši vhodna vrata, je odšel spat
    zaklénjen -a -o: zaklenjen avtomobil
SSKJ
zaobljubíti se in zaobljúbiti se -im se dov. (ī ū) 
  1. 1. rel. narediti zaobljubo: ob bolezni se je zaobljubil, da bo šel na romanje / redovnik se zaobljubi / zaobljubiti se Bogu
  2. 2. ekspr. trdno obljubiti, trdno skleniti: zaobljubil se je, star. zaobljubil je, da bo skrivnost obdržal zase
    zaobljúbljen -a -o rel., um.  narejen, podarjen zaradi (za)obljube: zaobljubljeni dar; zaobljubljena podoba / zaobljubljena cerkev
SSKJ
zaslužíti in zaslúžiti -im dov. (ī ú) 
  1. 1. navadno s prislovnim določilom dobiti kaj, navadno denar, za opravljeno delo, službo: ti ljudje dobro, slabo zaslužijo; koliko zaslužiš na mesec, uro; zasluži komaj za stanovanje in hrano; ekspr. veliko zasluži postrani; zaslužiti si za življenje / na lahek način zaslužiti denar; ekspr. tu in tam zasluži kak dinar
  2. 2. pog. imeti stalen vir dohodkov: starejši sin že zasluži; oba zakonca zaslužita
  3. 3. imeti dobiček pri dejavnosti, kot jo izraža določilo: zaslužiti pri prodaji, s prodajo / zasluži tri odstotke od sklenjene kupčije; s tem blagom se ne da zaslužiti
  4. 4. nedov. in dov. zaradi določenih dejanj, lastnosti biti upravičen dobiti kaj, biti deležen česa: zaslužil je prvo mesto na tekmovanju, a ga ni dobil; zaslužiti nagrado, pohvalo; menili so, da zasluži boljšo oceno / zaradi te nerodnosti zaslužiš grajo, kazen / ekspr. takega konca si ni zaslužil / povedal mu je, kar zasluži; imamo tako okolje, kakršno zaslužimo / ne zasluži pozornosti, usmiljenja; zaslužil je, da je član reprezentance; zaslužil si je napredovanje / v bitki si je zaslužil odlikovanje prislužil; vsak človek zasluži spoštovanje
  5. 5. ekspr., z oslabljenim pomenom, s povedkovim določilom izraža primernost, upravičenost česa: njihovo delovanje zasluži temeljito analizo; ta odločitev zasluži kritiko; cerkev zasluži ogled
    ●     ekspr. šla sta skozi gozd, ki ne zasluži tega imena skozi zelo slab gozd; ekspr. še neslanega kropa ne zasluži zelo malo, slabo dela; ekspr. zaslužil bi medaljo pri kakem delu, dejanju je bil zelo požrtvovalen; ekspr. ta človek še za sol ne zasluži zelo malo zasluži; slabo dela
    zaslúžen -a -o: pošteno zaslužen denar; zaslužena kazen, zmaga
    ●     ekspr. že dve leti uživa zasluženi počitek je upokojen; prisl.: zasluženo zmagati
SSKJ
zatékati -am nedov. (ẹ̑) 
  1. 1. postajati po obsegu večji zaradi poškodbe ali bolezni: roka zateka; gleženj ji je hitro zatekal
  2. 2. tekoč nezaželeno prihajati kam: voda je zatekala za okenske okvire
    // zamakati, puščati: streha zateka
    zatékati se s prislovnim določilom  
    1. 1. prihajati kam z namenom izogniti se čemu nevarnemu, nezaželenemu, neprijetnemu: najraje se je zatekal v gozd, hribe; pred hrupom se je zatekala v svojo sobo; begunci so se zatekali za obzidja cerkev; premišljeval je, kam se bodo zatekali ob napadih / ekspr. zatekati se v samoto
    2. 2. prihajati h komu z namenom dobiti pomoč, podporo: kadar je imela težave, se je zatekala k materi; zatekati se k prijateljem / zatekati se h komu po nasvete
      ●       ekspr. spet se zateka k laži laže; ekspr. pri lovu se je zatekal k pastem je uporabljal pasti; ekspr. v težavah se je zatekal v pitje je pil
SSKJ
zgódnjegótski -a -o prid. (ọ̄-ọ̑) nanašajoč se na zgodnjo gotiko: cerkev v zgodnjegotskem slogu / zgodnjegotsko okno
SSKJ
zgódnjerománski -a -o prid. (ọ̄-ȃ) nanašajoč se na zgodnjo romaniko: zgodnjeromanski slog / cerkev iz zgodnjeromanske dobe
SSKJ
zídati tudi zidáti -am nedov. (í á í) 
  1. 1. s polaganjem gradbenega materiala, zlasti zidakov, v vrste navpično eno na drugo delati, da kaj nastaja: začeli so zidati; zidati na betonske temelje; zidati s kamnom, z opeko; ta zidar dobro, hitro zida / zidati hišo, skladišče; zidati peč / ekspr. kdaj boste začeli zidati? Jutri, če pridejo zidarji kdaj se bo pri vas začela zidava, gradnja; pog. cerkev je zidal znani arhitekt naredil zanjo načrte, vodil gradnjo; ekspr. občina bo zidala šolo v svoji režiji s svojimi sredstvi in delavci; pog. zidala bosta gradila bosta svojo hišo; brezoseb. tisti čas se je veliko zidalo / zidati zid
  2. 2. ekspr. sestavljati, tvoriti celoto iz delov; graditi: avtor zida stavek pregledno in smiselno; zidati svoj filozofski sistem
  3. 3. publ., v zvezi z na delati, ustvarjati kaj z upoštevanjem določenih izhodišč; graditi: svoje pesmi zida na ljudskem izročilu; zidati družbo na demokratičnih temeljih
    ●     začel je zidati hišo pri strehi lotil se je stvari z neprave strani; ekspr. gradove si zida v oblake dela neizvedljive načrte, sanjari o nemogočem; publ. zidati na človeka upati, da bo kaj dosegel; zaupati vanj; knjiž. zidati na skalo ustvarjati kaj na dovolj zanesljivi, trdni osnovi
    zídan -a -o: zidani štedilnik; spodnji del hiše je zidan, zgornji pa lesen; v dve nadstropji zidana stavba dvonadstropna
SSKJ
zmagosláven -vna -o prid., zmagoslávnejši (á) 
  1. 1. ki izraža, kaže veselje, ponos zaradi zmage, uspeha: zmagoslaven nasmeh, pogled / zmagoslaven sprejem
  2. 2. ekspr. zmagovit: zmagoslavna četa / zmagoslaven boj
  3. 3. ekspr. ki se pojavlja v visoki stopnji, močni obliki: zmagoslavna lepota / zmagoslaven dokaz moči zelo velik, prepričljiv
    ●     knjiž., ekspr. kdo bo dobil zmagoslavno palmo zmagal; publ. igra je opravila zmagoslavno pot po odrih je bila uspešno igrana
    ♦     rel. zmagoslavna cerkev skupnost svetnikov v nebesih
    zmagoslávno prisl.: zmagoslavno pokazati avtomobil
SSKJ
zmálati -am dov. (ȃ) nižje pog. poslikati: zmalati cerkev
    zmálan -a -o: lepo zmalana kapela
SSKJ
znóter [tər] prisl. (ọ̄) redko znotraj: cerkev je znoter lepo poslikana / konj obrača nogo na znoter navznoter
SSKJ
zvoníti -ím nedov. (ī í) 
  1. 1. dajati močne, zveneče glasove pri udarjanju kemblja ob rob zvona: zvon dolgo, enolično, glasno, otožno zvoni; brezoseb.: v zvoniku zvoni; zvonilo je, da se je slišalo po vsej dolini
    // povzročati močne, zveneče glasove pri udarjanju kemblja ob rob zvona: cerkovnik zvoni zjutraj, opoldne in zvečer; zvoniti na veliki zvon; zvoniti z malim zvonom
  2. 2. dajati zveneče, brneče glasove kot signal: zvoni, pojdi odpret vrata; zvonec je dolgo, predirljivo zvonil / budilka zvoni; telefon je pogosto zvonil / po cesti zvoni tramvaj
    // povzročati zveneče, brneče glasove kot signal: že spet nekdo zvoni; dolgo je stal pri vratih in zvonil / v megli zvoniti z ladijskim zvonom / le kdo zvoni tako pozno
  3. 3. z zvonjenjem naznanjati: zvoniti h kosilu; zvoniti k prazniku; brezoseb. poldne, sedem zvoni; zvoniti začetek šolske ure, konec obiskov / v krščanskem okolju: komu zvoni kdo je umrl; zvoniti mrliču naznanjati, da je kdo umrl; zvoniti k pogrebu; brezoseb. ne vem, da bi kdo umrl, vsaj zvonilo ni
  4. 4. dajati zvonjenju podoben glas: žlice so zvonile po skledi
    // povzročati zvonjenju podoben glas: zvoniti s ključi, z žlicami / pri hoji je zvonil s podkovanimi škornji
  5. 5. ekspr. govoriti, pripovedovati: nekaj sem slišal zvoniti, kaj več pa ne vem; slišal je zvoniti o njej, da je poštena
    ●     ekspr. hlače so mu zvonile okrog nog mahedrale; ekspr. zvoni mu zadnja ura umrl bo; ekspr. po gričih so zvonili beli zvončki so cveteli; zvoniti hudo uro z zvonjenjem opozarjati na neurje, razganjati oblake; star. zvoniti s polno denarnico imeti veliko denarja; star. sedeli so na ograji in zvonili (psom) z nogami bingljali; ekspr. pes je zvonil z repom mahal; zvoni mu v glavi, ušesih ima občutek zvenenja nepretrganega visokega tona; ekspr. v vetru so zvonile tanke vejice se majale, pozibavale; ekspr. v želodcu mi zvoni poldne lačen sem; star. pohiti v cerkev, že zvoni skupaj zvoni zadnjič pred začetkom maše; ekspr. smejala se je, da je kar zvonilo se razlegalo, odmevalo; preg. po toči zvoniti je prepozno prepozno je začeti delovati, ukrepati potem, ko se je kaj neugodnega že zgodilo, je bila škoda že narejena
    ♦     lov. pes zvoni se pri zasledovanju divjadi oglaša z donečimi, zvenečimi glasovi; rel. avemarijo zvoniti; zvoniti k maši pred začetkom maše
    zvonèč -éča -e: sedel je, zvoneč z nogami; ubrani, votlo zvoneči glasovi; zvoneča budilka
SSKJ
žégen -gna m (ẹ́) 
  1. 1. pog. blagoslov: dati, dobiti žegen / nesti k žegnu nesti k blagoslovu velikonočnih jedil
    // dekle je pravi žegen za našo hišo / dobiti žegen za uvoz surovin soglasje
    ●     pog. poročila sta se brez žegna civilno
  2. 2. v krščanskem okolju blagoslovljena velikonočna jedila: jesti žegen / velikonočni žegen
  3. 3. nar., v krščanskem okolju snop šibja in zelenja za cvetno nedeljo; butara: nesti žegen v cerkev
  4. 4. nar. koroško žegnanje, proščenje: žegni v fari so se začeli prvo nedeljo v juliju
  5. 5. nar. zahodno pokopališče: vaški žegen s kamnitim obzidjem
  6. 6. pog., ekspr., v zvezi blažev žegen kar je neučinkovito: cepljenje je bilo blažev žegen
  7. 7. v zvezi kolomonov žegen, po ljudskem verovanju knjiga, s katero se da čarati, vedeževati: prebiral je kolomonov žegen
Število zadetkov: 163