- 1. priprava, ki ob stiskanju in raztegovanju dovaja za gorenje potrebni zrak: v kovačnici se je pokvaril meh; vajenec goni meh / kovaški meh
// priprava, ki ob stiskanju in raztegovanju dovaja nekaterim glasbilom potrebni zrak: popraviti meh pri orglah; meh dude, harmonike - 2. šalj. harmonika: harmonikar je vzel svoj meh in zaigral / nehaj že nategovati, raztegovati, vleči meh, mehove
- 3. star. ljudsko glasbilo, sestavljeno iz piščali in meha; duda: godec je pihal na meh
- 4. po dolgem neprerezana odrta živalska koža: žival je previdno odrl, da bi lahko prodal njen meh
// posoda iz take kože za shranjevanje ali prenašanje tekočine, zrnja: nesti kozji, ovčji meh; trebušast meh vina, žita; sesedel se je kot prazen meh / kot psovka ti meh vinski, že spet razgrajaš
● nizko razparal mu bom meh trebuh; na meh dreti na meh odstranjevati kožo tako, da ostane po dolgem neprerezana; ekspr. na meh te bom odrl napravil, povzročil ti bom kaj zelo neprijetnega; vpije, kot bi ga drli na meh zelo močno, glasno; ekspr. ima smeh in jok v enem mehu njegovo razpoloženje zelo hitro prehaja iz ene skrajnosti v drugo; s knjigo dela kot svinja z mehom grdo, malomarno; sope kot kovaški meh zelo, glasno
♦ anat. ledvični meh votlina v sredi ledvice, v kateri se zbira seč; čeb. kadilnik na meh; fot. meh raztegljivi del fotografskega aparata med nosilcem objektiva in ohišjem aparata; kamera na meh; muz. goniti meh dovajati za delovanje orgel potrebni zrak; teh. prehodni meh nagubane stene in strop na prehodu med dvema deloma prevoznega sredstva; nav. mn., zool. pljučni meh kožni izrastek pljuč pri pticah, ki sega med drobovje, mišice in v votle kosti
Zadetki iskanja
Slovar slovenskega knjižnega jezika
SSKJ
méh -a m, mn. mehóvi in méhi (ẹ̑)
SSKJ
merjásec -sca m (á)
- 1. odrasel samec prašiča: rediti merjasca; merjasec in svinja; kot podivjan merjasec se je pognal proti ženskam / peljati svinjo k merjascu / divji merjasec samec divjega prašiča
♦ vet. skopiti merjasca - 2. nizko pohoten, nasilen moški: čvekanje nerodnega merjasca / kot psovka mir mi daj, merjasec
- 3. nar. plug z dvema lemežema in deskama, ki obrača brazdo samo na eno stran; dvojni, obračalni plug: orati z merjascem; leseni merjasec
SSKJ
mladíca -e ž (í)
- 1. biol. mlada žival ženskega spola pred spolno dozorelostjo: ta žival je še mladica; ima kozo, enoletno mladico; lanska mladica; mladice rac; svinja mladica
♦ čeb. čebelja družina ima veliko mladic; rib. vložiti mladice v potok - 2. mladika, poganjek: iz štorov poganjajo mladice; obrezati enoletne mladice; leskova mladica / mladice izpodjeda črv mlade rastline
SSKJ
morílski -a -o [u̯s tudi ls] prid. (ȋ) nanašajoč se na morilce:
- a) vodja morilske tolpe / kot psovka fej, svinja morilska / morilski nagon; morilska strast pri živali / morilske oči; ekspr. morilska roka roka človeka, ki je ubijal
// nacistični morilski stroj - b) ekspr. morilska bolezen
- morílsko prisl.: ekspr. skoraj morilsko resen
SSKJ
naríti -ríjem dov., naríl in narìl (í ȋ) z ritjem narediti: krt je naril krtine po vsem travniku / svinja je veliko narila
SSKJ
obrejíti -ím tudi obréjiti -im dov., obréji; obréjil (ī í; ẹ̄ ẹ̑) povzročiti brejost: bik obreji kravo
- obrejíti se, tudi obréjiti se postati brej: krava, psica, svinja se obreji
- obrejèn -êna -o tudi obréjen -a -o: obrejena žival
SSKJ
oprasíti se -ím se dov., oprásil se (ī í) nav. 3. os. roditi, povreči prašička: svinja se je že dvakrat oprasila
SSKJ
pítoven -vna -o prid. (ī)
- 1. agr. ki je za pitanje: pitovna svinja; pitovno govedo / pitovna pasma
- 2. zastar. cepljen, gojen: pitovno drevo
SSKJ
pleménski -a -o prid. (ẹ̑) nanašajoč se na pleme: plemenski poglavar / rodovno-plemenska družba; plemenska skupnost / plemenski bik, žrebec; plemenska krava, svinja; rodovnik plemenske živine
SSKJ
poléči -léžem dov., polézi polézite; polégel polêgla; nam. poléč in polèč (ẹ́ ẹ̑)
- 1. drug za drugim namestiti se, spraviti se v vodoraven položaj: ob strelu so vojaki polegli; polegli so in zaspali
// drug za drugim namestiti se, spraviti se v tak položaj zaradi spanja, počitka: popotniki so bili trudni in so zgodaj polegli / čreda je polegla / poleči k počitku - 2. priti iz normalnega v poševen, vodoraven položaj: visoka trava rada poleže / konju so uhlji polegli po glavi
- 3. knjiž., s prislovnim določilom razprostreti se, razširiti se nizko nad površino: dim je polegel po palubi; megla se je polegla po dolini
- 4. knjiž. z daljšo, širšo stranjo namestiti kaj pokonci stoječega na podlago: da se vreča ne bi prevrnila, jo je polegel / polegel ga je na klop in ga začel tepsti; mulovodci so polegli mule
- 5. skotiti, povreči: psica, svinja je polegla pet mladičev / nizko polegla je že tri pankrte rodila
● pazi, da svinja mladičev ne poleže povzroči poškodbe, smrt mladičev, ležeč na njih; star. v vasi je poleglo že deset prašičev poginilo; nar. tolminsko do kosila poležem vso travo pokosim; ekspr. polegel je že marsikatero žensko imel je že z marsikatero žensko spolni odnos; star. mraz ga je tresel, da je moral poleči leči
- poléči se
- 1. postati manj intenziven, manj izrazit: boj, jeza, nevihta se poleže / ponoči se je življenje v mestu poleglo / govorice so se kmalu polegle / razburkano morje se je poleglo se je umirilo; brezoseb. ko sem to slišal, se je v meni poleglo
- 2. preiti iz lebdečega stanja na površino česa, na dno: blato se je poleglo na dno / prah se je polegel
● posedi malo, da se kosilo poleže da želodec začne normalno prebavljati; suh sneg, zrahljana zemlja se kmalu poleže usede, posede; ekspr. tam se svet nekoliko poleže postane bolj položen, raven
- polégel -êgla -o: polegle strasti so se spet budile
- poléžen -a -o: kdaj je bil pes poležen; dlaka ni poležena, ampak stoji pokonci; po nevihti je bilo žito poleženo
SSKJ
poležáti -ím dov. (á í)
- 1. nadaljevati z ležanjem po določenem času: ob nedeljah rad poleži; poležati do devetih; kar še poleži
// krajši čas ležati: po kosilu navadno malo poleži - 2. z ležanjem potlačiti, pomečkati: poležati posteljo; izletniki so poležali travo; poležati si lase, obleko / svinja je poležala mladiča ležeč na njem ga je poškodovala, usmrtila
● knjiž. že z marsikaterim je poležala je imela spolni odnos, spolne odnose
- poležán -a -o: poležana obleka; poležana postelja; pšenica je poležana
SSKJ
pometávati -am nedov. (ȃ) nar.
- 1. vzhodno kotiti: psica, svinja pometava
- 2. v zvezi pometavati krompir pri sajenju metati, polagati krompir v jamice: otroci so ji pometavali krompir
SSKJ
povréči -vŕžem dov., povŕzi povŕzite in povrzíte; povŕgel povŕgla (ẹ́ ȓ) pri živalih spraviti iz rodil mladiče, mladiča: svinja je povrgla sedem prašičkov / psica povrže tudi dvakrat na leto / ne more iti od doma, ker bo krava povrgla
- povŕžen -a -o: povržen mladič
SSKJ
SSKJ
prasíca -e ž (í)
- 1. raba peša samica prašiča; svinja: pustiti prasico za pleme; prasica z mladički; pristoji mu kakor prasici sedlo prav nič
// peljati prasico k merjascu - 2. nizko ničvreden, malovreden človek: ti nisi prijatelj, prasica si / kot psovka prasica lažniva
- 3. nizko umazan človek: kakšna prasica pa si
SSKJ
prasíčka -e ž (í)
- 1. mlada samica prašiča: svinja je povrgla več prasičk kot prašičkov
- 2. nizko ničvredna, malovredna ženska: je prava prasička
SSKJ
prasíti se -ím se nedov. in dov. (ī í) nav. 3. os. roditi, povreči prašička: svinja se je že trikrat prasila
SSKJ
prášič -íča m (á í)
- 1. domača žival, ki se goji zlasti zaradi mesa in slanine: prašič cvili, kruli; krmiti, rediti, zaklati prašiča; debel, ekspr. masten prašič; debel kot prašič zelo
// klavni, plemenski prašiči; pomanjkanje prašičev za zakol; kotel za prašiče
● šalj. ričet je boljši, če je prašič vanj stopil če se je v njem kuhalo svinjsko meso
♦ agr. prašič mastne pasme ki se goji za pridobivanje slanine; prašič mesnate pasme ki se goji za pridobivanje mesa; prašič pitanec; zool. divji prašič v vlažnih gozdovih živeča žival s klinasto glavo in z dolgimi, naprej štrlečimi podočniki, Sus scrofa
// skopljen samec prašiča: prašič se hitreje debeli kot svinja - 2. nizko pohoten, nasilen moški: stari prašič jo je spet nadlegoval / kot psovka daj mir, prašič nemarni
- 3. nizko umazan človek: ta prašič si ni umil rok
SSKJ
prašíček -čka m (ȋ)
- 1. prašičji mladič: kupiti prašičke za vzrejo; prodati gnezdo prašičkov
// mlad samec prašiča: svinja je povrgla pet prašičkov in dve prasički - 2. ekspr. prašič: rediti dve kravi in prašička
- 3. otr. hranilnik v obliki prašiča: spraviti denar v prašička; glinast prašiček
- 4. ekspr. umazan človek, zlasti otrok: umiti moram tega prašička / kot psovka kakšen si, prašiček nemarni
♦ zool. morski prašiček majhen glodavec, ki se goji kot poskusna žival, Cavia porcellus; navadni prašiček rak, ki živi po kleteh, drvarnicah in pod lubjem, Porcelio scaber
SSKJ
prašíčka -e ž (ȋ)
- 1. nar. vzhodno svinja: prašička se je lepo redila
- 2. nizko ničvredna, malovredna ženska: prašička se jim je še posmehovala
Število zadetkov: 59
Dostopnost