Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Fran

Zadetki iskanja

eSSKJ – Slovar slovenskega knjižnega jezika

Celotno geslo eSSKJ
balván balvána samostalnik moškega spola [balván]
    1. večja, od matične kamnine odlomljena skala, navadno osamljena
    2. iz športa nižja umetna plezalna stena za tehnično zahtevnejše plezanje brez uporabe varoval
      2.1. manj formalno disciplina športnega plezanja, pri kateri se pleza po takih nižjih umetnih plezalnih stenah; SINONIMI: iz športa balvansko plezanje
ETIMOLOGIJA: = hrv., srb. bàlvan ‛štor’ in ‛neumen človek’, rus. bolván, polj. bałwan (tudi ‛snežak’), češ. balvan ‛večja skala’ < pslov. *bъlvanъ, nejasnega izvora
Celotno geslo eSSKJ
balvánski balvánska balvánsko pridevnik [balvánski] STALNE ZVEZE: balvanski problem, balvansko plezanje
ETIMOLOGIJA: ↑balvan
Celotno geslo eSSKJ
betoníran betonírana betonírano pridevnik [betoníran] ETIMOLOGIJA: ↑betonirati
Celotno geslo eSSKJ
hù2 in hú medmet
    1. izgovarja se z večjo jakostjo izraža, da govorec česa ne odobrava, je nejevoljen, nezadovoljen s čim
      1.1. tudi s ponovljeno črko u, tudi podvojeno, izgovarja se z večjo jakostjo uporablja se, ko govorec komu grozi, ga odganja
    2. izgovarja se z večjo jakostjo izraža, da je govorec presenečen
    3. izraža, da je govorec v zadregi, se obotavlja odgovoriti, spregovoriti
    4. kot členek uporablja se, ko govorec poudarja svojo izjavo
      4.1. kot členek uporablja se, ko govorec poudarja izjavo, ki izraža veliko mero, stopnjo, kakovost česa
ETIMOLOGIJA: verjetno iz ↑hu s podobnimi pomenskimi razvoji kot nem. hu, huh za izražanje groze, gnusa, mraza, za ustrahovanje, draženje, ščuvanje, angl. huh za izražanje presenečenja, dvoma, zmedenosti, hoo za izražanje čustvenega odziva, najpogosteje presenečenja
Celotno geslo eSSKJ
kléč klečí samostalnik ženskega spola [kléč]
    1. večja skala v morju
    2. ekspresivno ključna, navadno nepričakovana težava, nevarnost
    3. povedkovnik, ekspresivno izraža, da je kaj za razumevanje česa bistveno, pomembno
ETIMOLOGIJA: = nar. hrv., srb. klȅč ‛lesen zatič’, rus. kljáč ‛klin, kriv kos lesa’, češ. kleč ‛ročica pri plugu’, ‛pritlikav borovec’ < pslov. *klęčь iz ide. *klenk- ‛kriviti, upogibati’, glej ↑klečati - več ...
Celotno geslo eSSKJ
ledeníški ledeníška ledeníško pridevnik [ledeníški] STALNE ZVEZE: ledeniški jezik
ETIMOLOGIJA: ↑ledenik
Celotno geslo eSSKJ
oprímek oprímka samostalnik moškega spola [oprímək]
    1. kar se uporablja za oprijemanje
      1.1. izboklina, razpoka v skali, steni, ki se je plezalec oprime pri plezanju
    2. ekspresivno kar komu pomaga, mu kaj olajšuje
ETIMOLOGIJA: ↑oprijeti

Slovar slovenskega knjižnega jezika²

SSKJ²
balván -a m (ȃ)
knjiž. velika, navadno osamljena skala: plezati čez balvane; z mahom obrasel balvan
♦ geogr. večja, osamljena skala, ki jo je ledenik prinesel od drugod, samovnjak
// velik kos kamnitega materiala: balvan marmorja
SSKJ²
kúcelj -clja m (ú)
nar. zahodno grič, vzpetina: na kuclju je stala cerkev
♦ alp. nižja skala z zaobljenim vrhom
SSKJ²
logarítemski -a -o [logaritəmski] prid. (í)
nanašajoč se na logaritem: logaritemsko računanje / logaritemska enačba enačba, v kateri nastopa neznanka v logaritmandu; logaritemska funkcija funkcija, v kateri nastopa spremenljivka v logaritmandu; logaritemska baza, osnova število, na katerem temelji logaritemski sistem; logaritemska mreža funkcijska mreža, ki temelji na dveh logaritemskih skalah; logaritemska skala skala, ki temelji na logaritemski funkciji; logaritemska tabela tabela, v kateri so navedena števila in njihovi logaritmi; logaritemske tablice knjiga z logaritemskimi tabelami; logaritemsko računalo ravnilu podobna priprava za računanje, temelječa na logaritmih
♦ teh. logaritemski papir papir z logaritemsko mrežo
SSKJ²
mahovít -a -o prid. (ȋ)
porasel z mahom: mahovita skala; mahovita tla
SSKJ²
mŕtev -tva -o stil. -ó prid. (ŕ)
1. ki je umrl: ob cesti so ležali mrtvi ljudje in živali; posloviti se od mrtvega očeta; roditi mrtvega otroka; ugotovila je, da je mrtev; našli so ga mrtvega / v povedni rabi:, ekspr. bil je na mestu, v trenutku, takoj mrtev takoj je umrl; ekspr. če ga dobi, bo mrtev ga bo ubil; pog. mislil je, da je že zdavnaj mrtev da je že zdavnaj umrl; odbilo ga je v obcestni jarek, kjer je obležal mrtev; pasti, zgruditi se mrtev na tla / zatisnili so ji mrtve oči; roke so ji mrtve visele ob telesu kot bi bile mrtve; pren., ekspr. vojne je bilo konec in stara Avstrija je bila mrtva
// v katerem so prenehali življenjski procesi; odmrl: mrtev list; mrtva, trhla debla; mrtvo tkivo
2. nav. ekspr. ki ni sposoben opravljati svojo funkcijo: mrtve slepčeve oči; zavijal si je mrtve noge hrome, ohromele; po kapi je bila vsa desna polovica telesa mrtva neobčutljiva, omrtvela / grel si je mrtve roke otrple, premrle
// knjiž. ki ni sposoben čustvovati, doživljati: po tej nesreči je bil on mrtev človek; čustveno, duhovno mrtev / človek v njem še ni mrtev še je sposoben pozitivnih čustev, dejanj; pren. zaupati misli mrtvemu papirju
3. ki je, obstaja brez
a) zanj značilnih živih bitij: zemlja bo nekoč mrtev planet; umetno gojeni gozdovi so precej mrtvi so brez divjadi; reka je na tem območju mrtva je brez rib
b) zanj značilnih listov, rastlin: opazovati mrtvi gozd; vrane so posedale po mrtvih njivah; trta je še mrtva še ne odganja
c) ekspr. zanj značilnega ognja, žarenja: mrtev ogorek; mrtva žerjavica / mrtvo ognjišče
č) ekspr. zanj značilnih ljudi, živali, vozil; prazen, pust2: sprehajati se po mrtvem parku; v tem času so ceste najbolj mrtve / v vsaki vasi je bilo nekaj domov mrtvih zapuščenih
// ki je brez kake dejavnosti ali se ta opravlja v zelo majhni meri: mrtev jesenski čas; mrtvi meseci v gradbeništvu; z novimi turističnimi dejavnostmi skrajšati mrtvo sezono; mrtva obdobja v književnosti / ekspr.: domači zvonovi so mrtvi ne zvonijo; stroji so stali mrtvi niso obratovali
4. nav. ekspr. ki ne izraža, ne kaže veliko čustev, volje do udejstvovanja: bila je drobna, mrtva stvarca; preveč je mrtev za to družbo / govoriti z mrtvim glasom; ima precej mrtev obraz; mrtev pogled
// ki je brez raznovrstnega dogajanja, brez raznovrstnih elementov: mrtev sestanek / mrtva glasba; mrtva soba
// bled, neizrazit: mrtvi žarki; mrtva svetloba / mrtva barva
5. nav. ekspr. ki več ne vpliva, ne vzbuja zanimanja: on je danes že mrtev avtor; njegovo delo ne bo nikdar mrtvo / preteklost je zanj mrtva; knjiž. vsa lepota se zdi moji duši mrtva / ona je zanj že mrtva ne ljubi je več / odstavljeni voditelj je politično mrtev
// ki se več ne uporablja: obujati mrtve običaje; mrtvi zakoni; mrtve besede
6. ekspr. tog, neživljenjski: pri zakonih naj se ne uveljavlja le mrtvo besedilo; življenje po mrtvih pravilih / obremenjevali so učence z mrtvim znanjem / statistika se ne sme ustaviti samo pri mrtvi številki
// neizkoriščen, neizrabljen: med ploščadjo in dnom je precejšen mrtev prostor; elaborat leži mrtev
7. ki ni sposoben rasti in razmnoževati se: vznik življenja iz mrtve snovi; opisovati mrtve stvari / živa in mrtva narava
// nerodoviten, nekaliv: mrtvo seme / ekspr. še mrtva skala požene cvet
8. publ., v zvezi mrtva točka stanje, ko kaj ne napreduje, se ne razvija: priti pri delu do mrtve točke; vprašanje razorožitve se ne gane, se ne premakne z mrtve točke; gradnja objektov je na mrtvi točki / šport. žarg. mrtva točka stanje, ki nastopi, če je organizem dalj časa maksimalno obremenjen; kriza
9. voj., navadno v zvezi mrtvi kot, mrtvi prostor prostor, ki ga zaradi naravne ali umetne ovire ni mogoče obstreljevati: skočiti, skriti se v mrtvi kot; mrtvi prostor pred tankom; pren., knjiž. življenje v mrtvem kotu
10. v zvezi mrtva teža teža zaklane živali, agr. klavna teža:
● let. žarg. spuščati se v mrtvem letu v brezmotornem letu; šport. žarg. priti na cilj v mrtvem teku istočasno; sklepi ne smejo ostati samo mrtva črka se morajo uresničiti; ekspr. biti na mrtvi straži slovenstva za vsako ceno biti Slovenec na določenem, zelo izpostavljenem ozemlju; ekspr. mrtva tišina globoka, popolna; ekspr. biti mrtva veja nedejaven, neuspešen član kake skupnosti; pog., ekspr. pehati se na (vse) mrtve viže zelo; publ. zatekati se v mrtve vode tradicionalizma zatekati se v neživljenjski, nedejavni tradicionalizem; knjiž., ekspr. človek z mrtvim srcem čustveno otopel; knjiž. pesnik v njem je mrtev ne piše več pesmi; ne doživlja več stvari tako kot pesnik; ekspr. on je zanje že mrtev prepričani so, da bo umrl, da ga bodo ubili; ekspr. bil je ves mrtev od utrujenosti zelo je bil utrujen; mrtev na pog., ekspr. (ves) mrtev je na klobase zelo rad jih jé; pog., ekspr. (vsa) mrtva je nanj zelo ga ljubi; pog., ekspr. mrtev je na starine zelo se zanima zanje; ekspr. v jedrski vojni bodo preživeli mrtvi ob živem telesu bodo zelo poškodovani, hudi invalidi; napol mrtev ekspr. iz rova so ga potegnili napol mrtvega zelo izčrpanega; ekspr. bil je napol mrtev od strahu zelo se je bal; bolj mrtev kot živ bil je bolj mrtev kot živ od mraza zelo ga je zeblo; vrnil se je bolj mrtev kot živ zelo utrujen, izčrpan
♦ adm. mrtva tipka tipka na mehanskem pisalnem stroju, pri kateri se znak odtisne, a se voz ne premakne; agr. mrtvi inventar orodje, stroji; mrtva prst spodnja plast zemlje brez humusa in živih organizmov; mrtvica; avt. mrtvi kot prostor ob strani avtomobila, ki se v vzvratnem ogledalu ne vidi; bot. mrtva kopriva rastlina z dvoustnatimi rdečimi, belimi ali rumenimi cveti, Lamium; geogr. mrtvi rokav rokav reke s stoječo vodo; mrtva voda stoječa voda v strugi ali rokavu; gled. mrtvi kot prostor na odru, ki se iz dvorane ne vidi; igr. mrtva karta karta, ki se pri igri ne uporabi; jezikosl. mrtvi jezik jezik, ki ga noben narod, ljudstvo več ne govori; les. mrtva grča grča, ki ni vrasla v les; med. mrtvi zob zob z odmrlim ali odstranjenim živcem; mrtvo cepivo cepivo, ki vsebuje mrtve mikroorganizme; klinično mrtev človek človek, pri katerem je nastopila klinična smrt; navt. mrtva bibavica bibavica z najmanjšo višinsko razliko; mrtvo morje morje z zelo dolgimi in nizkimi valovi po končanem vetru ali v veliki oddaljenosti od njega; strojn. mrtvi gib pot, ki jo opravi mehanizem, preden začne delovati; mrtva lega lega, pri kateri sta ojnica in ročica batnega stroja v eni črti; šport. mrtvi kot prostor, v katerem nasprotni igralec glede na svoj položaj lahko prestreže žogo; mrtva žoga žoga, ki jo držita dva nasprotna igralca nad tri sekunde; vet. mrtva kost grčast koščen izrastek na površini cevastih kosti; voj. mrtva straža nekdaj straža na zelo izpostavljenem, nevarnem položaju; žel. mrtvi tir opuščeni tir
    mŕtvo stil. mrtvó prisl.:
    njegove oči so mrtvo gledale v svet; mrtvo govoriti; roke so mu mrtvo visele ob telesu / v povedni rabi v hiši je bilo še vse temno in mrtvo
    ♦     kem. mrtvo žgano apno apno, žgano pri tako visoki temperaturi, da z vodo ne tvori več hidroksida
    mŕtvi -a -o sam.:
    ekspr. ni bilo videti ne živega ne mrtvega nikogar; pokopati mrtve; ekspr. kričati, piti, tepsti na žive in mrtve zelo; o mrtvih govôri le dobro; dan mrtvih 1. november; v spopadu je bilo veliko mrtvih; ekspr. do mrtvega se je napil, utrudil zelo; pretepsti koga do mrtvega tako, da umre; pog. na mrtvo si prizadevati zelo
    ♦     gozd. smolarjenje na mrtvo pridobivanje smole, po katerem je treba drevo posekati; pravn. razglasiti koga za mrtvega razglasiti, da pogrešana oseba velja pravno za mrtvo; mir mrtvih pravno varstvo grobov in mrličev; rel. Kristus je vstal od mrtvih ponovno oživel
SSKJ²
odbíjati -am nedov. (í)
1. z udarcem, udarci odstranjevati: odbijati žebljem konice; steklenicam je odbijal vratove, namesto da bi jih odpiral; odbijati s kladivom / odbijati sodom čepe izbijati
2. z udarcem, sunkom ob kaj premikajočega se povzročati spremembo smeri: odbijati žogo z glavo, roko / lokomotiva odbija vagone; krogli sta se odbijali / skala odbija valove
// fiz. spreminjati smer valovanja v prvi snovi ob vpadu na mejo druge snovi: odbijati svetlobo, zvok; zvok se odbija
// fiz. delovati na drugo telo z odbojno silo: odbijati delce z enakim nabojem; enaka električna naboja se odbijata
3. s svojo aktivnostjo preprečevati uspeh nasprotne aktivnosti: odbijati napade; odbijati udarce / odbijati nasprotnika / odbijači odbijajo sunke blažijo
4. vzbujati negativen, odklonilen odnos: tak način pouka učence odbija; njegov hladni nastop jo odbija
5. ekspr. odklanjati, ne sprejemati: njegova darila odbija / vsa vabila dosledno odbija / publ. odbijati misel na izpit izogibati se je
6. zmanjševati vsoto za določen znesek: odbijati davek od honorarjev; odbijati prispevke od osebnih dohodkov
7. bleščati se, svetiti se od nase padajoče svetlobe: jezerska gladina odbija svetlobo; kapljica odbija sončne žarke
8. navadno v zvezi z ura z zvočnim znakom naznanjati čas; biti1: ura odbija dvanajst / nihalo odbija svoj tiktak
    odbíjati se 
    1. zaradi udarca, sunka ob kaj spreminjati smer premikanja: dežne kaplje se odbijajo od tal; zrnca peska se odbijajo od blatnika; valovi se odbijajo od skal
    2. svetiti se, kazati se na površini česa: svetloba lune se odbija na vodni gladini
    // ekspr. izrazito se odražati, kazati: obrisi tovarne se temno odbijajo v mraku; stolp se ostro odbija od neba
    ●     klici so se odbijali od skal so odmevali
    odbijajóč -a -e:
    odbijajoč udarce, so se umikali; njena odbijajoča hladnost ga je žalila; odbijajoče vzdušje; prisl.: odbijajoče nastopati, se vesti; sam.: v izrazu ima nekaj odbijajočega
SSKJ²
odbíti -bíjem dov., odbìl (í ȋ)
1. z udarcem, udarci odstraniti: odbiti kamnu robove; odbiti s kladivom, polenom; pri prevozu se je kipu odbila roka / strela je odbila veje; ekspr. krogla mu je odbila glavo / odbiti sodu čep izbiti; odbil mu je nož iz rok
♦ jezikosl. odbiti končnico
// z udarcem, udarci odstraniti del česa: udarec mu je odbil zob; sekira se mu je odbila; krava si je odbila pol roga
2. z udarcem, sunkom ob kaj premikajočega se povzročiti spremembo smeri: odbiti žogo z glavo, loparjem, roko / lokomotiva je odbila vagon; vozička sta se trčila in odbila / skala odbije val / avtomobil jo je z bokom odbil po cesti zbil
// fiz. spreminjati smer valovanja v prvi snovi ob vpadu na mejo druge snovi: odbiti svetlobo, zvok; zvok se odbije od stene
// fiz. oddaljiti zaradi delovanja odbojne sile: odbiti delce z enakim nabojem; elektrona se odbijeta
3. s svojo aktivnostjo preprečiti uspeh nasprotne aktivnosti: odbiti napad; odbiti udarec / odbiti nasprotnika
4. vzbuditi negativen, odklonilen odnos: izraz na njegovem obrazu jo je odbil; s tem ga je za vedno odbil od sebe / s takimi informacijami jih je odbil od tega poklica odvrnil
5. ekspr. odkloniti, ne sprejeti: njegovo darilo je odbila / odbiti ponudbo, predlog / odbiti pomoč odreči; odbiti posojilo ne dati ga; publ. odbil je, da bi potoval z njimi ni hotel potovati z njimi
6. zmanjšati vsoto za določen znesek: odbiti stroške od izplačila; odbiti od osebnih dohodkov / odbiti točke delavcu zaradi neustrezne izobrazbe
7. zableščati se, zasvetiti se od nase padajoče svetlobe: morska gladina je odbila svetlobo
8. navadno v zvezi z ura z zvočnim znakom naznaniti čas: ura je odbila enajst; brezoseb. polnoč je odbilo / vse ure v okolici so že odbile prenehale biti
● star. hotel se je poročiti z njo, pa so mu starši odbili preprečili; ekspr. zadnja ura mu je odbila umrl je; ekspr. izkoriščevalcem je odbila zadnja ura konec je njihovega izkoriščanja; vznes. odbila je ura ločitve morali so se ločiti; slabš. odbiti glavo komu ubiti ga, umoriti ga; ekspr. odbiti besedam ost obzirno reči, povedati zlasti kaj nasprotujočega; slabš. odbiti roge komu doseči, da je bolj miren, manj zahteven; ekspr. komaj je čakal, da je odbil uradne ure opravil; ekspr. na vprašanje mu je ostro odbil odgovoril
    odbíti se 
    1. zaradi udarca, sunka ob kaj spremeniti smer premikanja: avtomobil se je odbil od ograje; val se odbije od skale; žoga se je odbila od droga
    2. zasvetiti se, pokazati se na površini česa: prva jutranja svetloba se je odbila v reki; sončni žarek se je odbil v rosi
    3. ponoviti se kot odmev: njegov klic se je odbil od skal
    odbít -a -o:
    1. deležnik od odbiti: odbit davek, napad, predlog; odbit kos kamnine; prošnja je bila odbita
    2. pog., v sproščenem ožjem krogu ki se zelo razlikuje od navadnega, običajnega; nenavaden: odbit smisel za humor; vedno nove, res odbite ideje; povsem odbita družina / odbita komedija
SSKJ²
odtŕgati -am stil. -tŕžem dov. (ŕ ȓ)
1. s trganjem odstraniti: odtrgati gumb; odtrgati liste z vejice; odtrgati jabolku pecelj; odtrgati krilu rob; odtrgati z roko, zobmi / odtrgati jabolko, nekaj rož / odtrgati ročaj odlomiti; ročica se je odtrgala; na pobočju se je odtrgala skala in se zvalila v dolino / ekspr. bomba mu je odtrgala roko; veter je odtrgal čoln
// s trganjem ločiti od večje količine: odtrgati kos blaga, papirja; odtrgati nitko
// s trganjem odstraniti del česa: odtrgati predolge niti, stebelca
2. narediti, povzročiti, da kdo
a) ni več skupaj s kom: hotela ga je odtrgati od družine, žene; odtrgati se od svoje družbe / odtrgati kraj od zaledja
b) preneha imeti naklonjena, prijateljska čustva do koga: ta dogodek ga je odtrgal od nje; v tujini se je odtrgal od domačih / nihče ga ne more odtrgati od zemlje
c) ne more delati več česa: odtrgati koga od dela, študija
3. zmanjšati izplačilo za določen znesek; odtegniti: vsak mesec mu odtrgajo petino plače; sto evrov mu je odtrgal, ker je pokvaril stroj
● ekspr. delo ga je za dolgo odtrgalo od doma zaradi dela je bil dolgo zdoma; ekspr. svojih misli ne more odtrgati od njega ne more prenehati misliti nanj; ekspr. ni mogel odtrgati oči, pogleda od nje neprestano jo je gledal
    odtŕgati se ekspr.
    1. oditi, oddaljiti se: skupina fantov se je odtrgala od sprevoda in stekla naprej / ladja se je odtrgala od kopnega je odplula / sunkoma se je odtrgal z mesta in skočil proti njemu / iz sence se je odtrgala ženska postava je prišla, se je pojavila
    2. prenehati biti odvisen od koga: odtrgal se je od urednika in nadaljeval svojo pot; zgodaj se je odtrgal od matere
    // prenehati vztrajati pri čem, upoštevati kaj: odtrgati se od izročila, tradicije
    ●     ekspr. na poseki se odtrga vreščeč krik se zasliši; ekspr. težko se odtrga od doma zaradi dela, dolžnosti domá gre težko od doma; ekspr. odtrgati si od ust prihraniti kaj od življenjsko pomembnih, potrebnih dobrin
    odtŕgan -a -o:
    prišiti odtrgan gumb, žep; več let je bil odtrgan od domovine; tabla je ležala odtrgana na tleh
    ●     ekspr. bili so popolnoma odtrgani od sveta s svetom niso imeli nobenih stikov, zvez
SSKJ²
odvalíti -ím dov., odválil (ī í)
z valjenjem spraviti z določenega mesta: sam ni mogel odvaliti hloda s poti; skala se je odvalila v dolino / ekspr. po večurnem počitku se je divizija odvalila dalje je odšla
● ekspr. težek kamen se mu je odvalil od srca rešil se je velike skrbi, nadloge
SSKJ²
ovíra -e ž (ȋ)
1. predmet, naprava, ki otežuje ali preprečuje gibanje, premikanje: skala, ki je padla s pobočja na cesto, je bila voznikom ovira; odstranjevati, postavljati ovire; naravne, umetne ovire; prenosna ovira; ovira iz betona
// v zvezi žična ovira ogrodje, navadno leseno, prepleteno z bodečo žico: na cestah so postavili žične ovire / taborišče je obdajala žična ovira ograja
2. kar povzroča, da se kako delo težje, počasneje opravlja: biti ovira komu; delati, premagati, premostiti ovire; naleteti, zadeti na ovire; hude, velike ovire; moralne, objektivne, subjektivne ovire; ekspr. kljub vsem oviram je uspel / palica mu je bila pri hoji navzdol v oviro v napoto / publ. tehnične ovire manj pomembne nevšečnosti, težave
♦ pravn. dilatorne ovire ki povzročajo časovno odložitev česa; šport. tek z ovirami tek s preskakovanjem za to postavljenih ovir
SSKJ²
plòsk2 plôska -o prid. (ȍ ó)
ki je take ali podobne oblike kot ploskev: ploska skala; plosko dleto; plosko dno posode / udaril jo je s plosko roko; ploska steklenica ploščata; ima ploske prsi nerazvite, slabo razvite; plosko ležišče ravno
♦ med. ploska noga noga z izravnanim srednjim delom stopala; tisk. ploski tisk tiskanje z ravne plošče; um. ploski relief relief, pri katerem liki le malo izstopajo iz osnovne ploskve; zool. ploski črvi nečlenarji s ploščatim telesom, Plathelminthes
    plôsko prisl.:
    plosko pasti; z veslom je plosko udarjal po vodi
SSKJ²
póčiti1 -im dov. (ọ́ ọ̑)
1. dati kratek, močen glas: suha veja je počila; v temi je nekaj počilo; brezoseb. udaril ga je, da je počilo / strel poči / puška poči strel iz puške
// povzročiti kratek, močen glas: počiti s prsti
// s tankim prožnim predmetom zamahniti po zraku tako, da se sliši pok: počiti z bičem
// ekspr. ustreliti: nekajkrat počiti s puško / pog. vzel je pištolo in ga počil
2. dobiti razpoko, špranjo: kozarec, led, obroč poči; skala, zvon poči; počiti po sredi / mehurček, žulj poči / struna je počila zaradi prevelike napetosti se je pretrgala; šivi na hlačah so počili
3. ekspr. udariti: počiti otroka po roki; počiti koga s kolom; počiti se po čelu
4. ekspr., v zvezi z od izraža visoko stopnjo stanja, kot ga določa samostalnik: počiti od jeze, smeha
5. brezoseb., ekspr. priti do spopada: nazadnje je tudi na tem koncu sveta počilo
● star. počil je glas o njegovi smrti nenadoma se je razvedelo, da je umrl; ekspr. od žalosti ji je počilo srce je umrla; ekspr. počiti v smeh nenadoma glasno se zasmejati; ekspr. spotaknil se je in počil po tleh padel; tako sem sit, da bom počil zelo
    póčiti se pog., ekspr.
    1. sesti: počiti se v naslanjač
    2. spreti se, stepsti se: spet sta se počila
    póčen -a -o:
    počen kozarec, vrč; počena deska; počeno jajce
    ●     ekspr. hiša ni vredna počenega groša zelo malo, nič
SSKJ²
predírati -am nedov. (ī ȋ)
1. navadno s koničastim predmetom delati luknje
a) skozi kaj: predirati karton; predirati s škarjami / predirati zasute predore; pren., ekspr. luč žarometov je predirala temo; njihovi kriki so mu predirali srce
b) skozi ovoj, steno česa: predirati balončke, gume; žulji so se predirali
2. iti skozi kaj ovirajočega: kal predira zemljo / sonce je začelo predirati oblake; jutranja svetloba je predirala zavese / hrup predira stene
3. knjiž. prodirati: s ceste predira do njega hrup; voda predira skozi steno / skozi goščavo je prediral počasi; vojska nezadržno predira dalje
● knjiž. opazil je, da skalo predira velika luknja da ima skala veliko luknjo; ekspr. predirati koga z očmi, s pogledi ostro, pazljivo ga gledati
♦ geol. prihajati na zemeljsko površje
    predirajóč -a -e:
    predirajoči pogledi; skozi špranjo predirajoči žarki; prisl.: predirajoče gledati govornika
Število zadetkov: 86