práksa -e ž (ȃ) 1. dejavnost, namenjena neposrednemu zadovoljevanju človekovih potreb: približati znanost praksi;
njegova zamisel je brez vrednosti za prakso;
uporabiti znanje v praksi;
sodelovanje teoretikov in strokovnjakov iz prakse / različne spolne prakse / načela pedagoške prakse; nasveti iz šolske prakse / z oslabljenim pomenom: izboljšanje tehnologije v proizvodni praksi v proizvodnji; ukvarjati se z vzgojno prakso z vzgojo// dejansko stanje, ravnanje, dejanski potek česa zlasti glede na določena načela, zamisli: praksa je to ovrgla; njegova politična praksa; načela in praksa / praksa je pokazala, da ni imel prav izkazalo se je; v praksi je položaj popolnoma drugačen dejansko2. knjiž., s prilastkom opravljanje poklica: v dolgoletni učiteljski praksi še ni srečal podobnega primera;
arhitekt z večletno prakso / izvrševati, opravljati odvetniško, zdravniško prakso poklic / zaradi dolge prakse delo spretno opravlja 3. znanje, vedenje, pridobljeno zlasti z delom: iščemo natakarico z nekaj prakse;
v tej dejavnosti ima že prakso;
biti brez vozniške prakse 4. delo v organiziranem delovnem procesu zaradi usposabljanja za samostojno opravljanje poklica: opraviti obvezno prakso;
poslali so ga na prakso v tujino;
biti na praksi v bolnišnici;
trajanje prakse / organizirati strokovno prakso 5. publ. (ustaljen) način ravnanja, navada: če se bo taka praksa nadaljevala, ne bo uspeha;
ne smemo odstopati od dosedanje prakse;
s prakso, da se gradijo šole brez telovadnic, moramo končati / tako ravnanje je postalo praksa
● zdravnik splošne prakse zdravnik splošne medicine
♦ pravn. privatna zdravniška praksa do 1974 zasebno opravljanje zdravniškega poklica; šol. počitniška proizvodna praksa v socializmu delo v kaki delovni organizaciji med počitnicami kot posebna oblika strokovnega izobraževanja
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 5. 6. 2024.