birìč -íča m (ȉ í)
1. nekdaj nižji uslužbenec, izvrševalec odločb sodne ali zemljiške oblasti: birič je klical, zastar. oklicaval ukaze; uiti biričem; graščak je poslal biriče po kmeta; mestni birič; gleda kakor birič mrko, neprijazno; zastar. beži, kakor bi ga devet biričev podilo
● ekspr. ni se bal ne biriča ne hudiča nikogar se ni bal; vse si je upal
2. ekspr. osovražen predstavnik oblasti: preklinjati gospodo in biriče
Zadetki iskanja
SSKJ²
SSKJ²
bóbnanje -a s (ọ̑)
glagolnik od bobnati: birič je z bobnanjem klical ljudi / bobnanje železniških koles / preveč bobnanja je bilo pri tej zadevi
glagolnik od bobnati: birič je z bobnanjem klical ljudi / bobnanje železniških koles / preveč bobnanja je bilo pri tej zadevi
SSKJ²
bóbnati -am nedov. (ọ̑)
1. udarjati, igrati (na) boben: bobnar bobna; preh. bobnati koračnico
// z enakomernim udarjanjem povzročati votle glasove: dež bobna na šipe, po pločevinasti strehi; bobnati s prsti po mizi
2. preh., star. ob bobnanju naznanjati: birič je bobnal, da bo popoldne dražba
// slabš. vsepovsod razglašati: bobnala je novico po vsej vasi
1. udarjati, igrati (na) boben: bobnar bobna; preh. bobnati koračnico
// z enakomernim udarjanjem povzročati votle glasove: dež bobna na šipe, po pločevinasti strehi; bobnati s prsti po mizi
2. preh., star. ob bobnanju naznanjati: birič je bobnal, da bo popoldne dražba
// slabš. vsepovsod razglašati: bobnala je novico po vsej vasi
- bobnajóč -a -e:
bobnajoči bobnarji; knjiž. bobnajoči (topniški) ogenj bobneči
SSKJ²
galjót -a m (ọ̑)
1. v srednjem veku kaznjenec, obsojen na veslanje na galeji: na beneško galejo prikovani galjoti; izkoriščanje galjotov
2. zastar. izprijen, slab človek: on je pošten človek, ti si pa galjot; ne maram tega galjota / kot psovka molči, galjot
// nar. zahodno birič: galjoti so ga odvedli
1. v srednjem veku kaznjenec, obsojen na veslanje na galeji: na beneško galejo prikovani galjoti; izkoriščanje galjotov
2. zastar. izprijen, slab človek: on je pošten človek, ti si pa galjot; ne maram tega galjota / kot psovka molči, galjot
// nar. zahodno birič: galjoti so ga odvedli
SSKJ²
mórati -am nedov. (ọ̑)
1. z nedoločnikom izraža nujnost, nujno posledico, da osebek uresniči dejanje
a) zaradi določenih okoliščin: na starost je moral beračiti; morali so delati, če so hoteli živeti; krivec se mora zagovarjati pred sodiščem / delavec mora dobiti izdatno hrano
b) zaradi lastne potrebe, dolžnosti: tega človeka moram še danes najti; moram jih videti / skrbeti mora za tri otroke / nav. ekspr.: moram priznati, da ste zelo pridni; ta časopis redno berem in moram reči, da mi je všeč
c) ker kdo tako zahteva: ob štirih moraš biti tukaj; danes moram odpotovati / silil jo je, da mora redno obiskovati razstave / oče se razjezi in reče: Moraš
// elipt., s prislovnim določilom izraža nujnost, nujno posledico, da osebek uresniči dejanje, kot ga nakazuje določilo: moral je (iti) od doma; v Zidanem mostu mora z vlaka; moral je v bolnišnico / čim prej moraš stran / ta resnica mora na dan
2. z nedoločnikom izraža nujnost, potrebnost, da osebek
a) ima določeno lastnost, značilnost: zavora mora biti dobra; blago bi moralo biti drugačno; človek mora biti pošten / ti možje bi morali biti naš ponos
b) je v določenem stanju: za tako dejanje nas mora biti več; moral bi biti srečen po tolikem času / moramo si biti na jasnem, kaj hočemo
c) ima določeno obveznost: morate paziti na svoje zdravje; v podjetjih morajo imeti za to posebno službo / za to delo moram imeti poseben les potrebujem
3. nav. ekspr., z nedoločnikom izraža verjetnost, da osebek
a) ima določeno lastnost: ta človek mora biti zelo dober; to mora biti velik lump, tepec; morata si biti velika prijatelja / ta s predpasnikom mora biti kuharica / to mora biti pomota
b) je v določenem stanju: profesor mora biti bolan; pijan mora biti, ker se tako smeje; kako srečen mora biti ta človek / rano ima, pasti je moral verjetno je padel / mora imeti okoli petdeset let
// s prislovnim določilom izraža verjetnost, da je osebek na mestu, kot ga nakazuje določilo: žena mora biti na njivi; keltske utrdbe so morale stati na tem hribu; tu so nekoč morala stati mestna vrata
4. ekspr., z nedoločnikom izraža podkrepitev trditve: povsod mora biti zadnji; pa ravno sedaj si moral priti / komu se mora plačati članarina
5. star. siliti, prisiljevati: birič ga je moral na tlako / mraz jih je moral, da so hitro delali
● ekspr. zato bi ga morali zato bi moral biti tepen, kaznovan; ekspr. moraš h knjigi moraš se začeti učiti, začeti študirati; ekspr. naj se zgodi, kar se mora izraža vdanost, sprijaznjenje s čim; ekspr. še to ga je moralo doleteti poleg drugih težav je doživel še to; ekspr. njegova mora veljati ne dovoli, da bi obveljalo drugo mnenje; kdor noče zlepa, mora zgrda na vsak način mora (narediti); hočeš, nočeš, moraš izraža podkrepitev nujnosti
1. z nedoločnikom izraža nujnost, nujno posledico, da osebek uresniči dejanje
a) zaradi določenih okoliščin: na starost je moral beračiti; morali so delati, če so hoteli živeti; krivec se mora zagovarjati pred sodiščem / delavec mora dobiti izdatno hrano
b) zaradi lastne potrebe, dolžnosti: tega človeka moram še danes najti; moram jih videti / skrbeti mora za tri otroke / nav. ekspr.: moram priznati, da ste zelo pridni; ta časopis redno berem in moram reči, da mi je všeč
c) ker kdo tako zahteva: ob štirih moraš biti tukaj; danes moram odpotovati / silil jo je, da mora redno obiskovati razstave / oče se razjezi in reče: Moraš
// elipt., s prislovnim določilom izraža nujnost, nujno posledico, da osebek uresniči dejanje, kot ga nakazuje določilo: moral je (iti) od doma; v Zidanem mostu mora z vlaka; moral je v bolnišnico / čim prej moraš stran / ta resnica mora na dan
2. z nedoločnikom izraža nujnost, potrebnost, da osebek
a) ima določeno lastnost, značilnost: zavora mora biti dobra; blago bi moralo biti drugačno; človek mora biti pošten / ti možje bi morali biti naš ponos
b) je v določenem stanju: za tako dejanje nas mora biti več; moral bi biti srečen po tolikem času / moramo si biti na jasnem, kaj hočemo
c) ima določeno obveznost: morate paziti na svoje zdravje; v podjetjih morajo imeti za to posebno službo / za to delo moram imeti poseben les potrebujem
3. nav. ekspr., z nedoločnikom izraža verjetnost, da osebek
a) ima določeno lastnost: ta človek mora biti zelo dober; to mora biti velik lump, tepec; morata si biti velika prijatelja / ta s predpasnikom mora biti kuharica / to mora biti pomota
b) je v določenem stanju: profesor mora biti bolan; pijan mora biti, ker se tako smeje; kako srečen mora biti ta človek / rano ima, pasti je moral verjetno je padel / mora imeti okoli petdeset let
// s prislovnim določilom izraža verjetnost, da je osebek na mestu, kot ga nakazuje določilo: žena mora biti na njivi; keltske utrdbe so morale stati na tem hribu; tu so nekoč morala stati mestna vrata
4. ekspr., z nedoločnikom izraža podkrepitev trditve: povsod mora biti zadnji; pa ravno sedaj si moral priti / komu se mora plačati članarina
5. star. siliti, prisiljevati: birič ga je moral na tlako / mraz jih je moral, da so hitro delali
● ekspr. zato bi ga morali zato bi moral biti tepen, kaznovan; ekspr. moraš h knjigi moraš se začeti učiti, začeti študirati; ekspr. naj se zgodi, kar se mora izraža vdanost, sprijaznjenje s čim; ekspr. še to ga je moralo doleteti poleg drugih težav je doživel še to; ekspr. njegova mora veljati ne dovoli, da bi obveljalo drugo mnenje; kdor noče zlepa, mora zgrda na vsak način mora (narediti); hočeš, nočeš, moraš izraža podkrepitev nujnosti
SSKJ²
oklícati oklíčem dov., oklícala in oklicála (í ȋ)
1. razglasiti2: oklicati republiko / oklicali so ga za vladarja / oklical je po vsej deželi, da bo dal zmagovalcu lepo nagrado
2. nekdaj javno prebrati, navadno mestne, občinske uredbe: birič je oklical, da bo odprta grajska kašča; oklicati pri cerkvi
3. pri cerkveni poroki prebrati v cerkvi obvestilo o nameravani poroki koga: v nedeljo so ju prvič oklicali / oklicati enkrat za trikrat prebrati v cerkvi obvestilo o nameravani poroki koga eno nedeljo namesto tri
1. razglasiti2: oklicati republiko / oklicali so ga za vladarja / oklical je po vsej deželi, da bo dal zmagovalcu lepo nagrado
2. nekdaj javno prebrati, navadno mestne, občinske uredbe: birič je oklical, da bo odprta grajska kašča; oklicati pri cerkvi
3. pri cerkveni poroki prebrati v cerkvi obvestilo o nameravani poroki koga: v nedeljo so ju prvič oklicali / oklicati enkrat za trikrat prebrati v cerkvi obvestilo o nameravani poroki koga eno nedeljo namesto tri
- oklícan -a -o:
prodaja posestva je že oklicana; v nedeljo bosta oklicana
SSKJ²
SSKJ²
oznaníti in oznániti -im dov. (ī á ā) knjiž.
1. sporočiti javnosti, razglasiti: oznaniti zaroko; oznaniti po časopisih, radiu / nekdaj birič je na trgu oznanil nove predpise oklical
♦ rel. obvestiti vernike ob koncu maše o čem
// povedati, sporočiti sploh: takoj mu je oznanil novico; najprej je oznanil svoj uspeh materi
2. naznaniti, napovedati: pasje lajanje je oznanilo njegov prihod / oblaki so oznanili nevihto
● star. cerkvena ura je oznanila devet odbila
1. sporočiti javnosti, razglasiti: oznaniti zaroko; oznaniti po časopisih, radiu / nekdaj birič je na trgu oznanil nove predpise oklical
♦ rel. obvestiti vernike ob koncu maše o čem
// povedati, sporočiti sploh: takoj mu je oznanil novico; najprej je oznanil svoj uspeh materi
2. naznaniti, napovedati: pasje lajanje je oznanilo njegov prihod / oblaki so oznanili nevihto
● star. cerkvena ura je oznanila devet odbila
- oznánjen -a -o:
oznanjeni ukazi; kar je bilo oznanjeno, se je zgodilo
SSKJ²
SSKJ²
razbóbnati -am dov. (ọ̑)
1. star. ob bobnanju naznaniti: birič je razbobnal, da bo v nedeljo dražba
2. slabš. na več krajih povedati, razglasiti: novico so hitro razbobnali
1. star. ob bobnanju naznaniti: birič je razbobnal, da bo v nedeljo dražba
2. slabš. na več krajih povedati, razglasiti: novico so hitro razbobnali
- razbóbnan -a -o:
v nekaj dneh bo stvar razbobnana
SSKJ²
razglasíti2 -ím, tudi razglasíti in razglásiti -im dov., razglásil (ī í; ī á)
1. uradno sporočiti javnosti: razglasiti izid volitev; razglasiti rezultate; razglasiti sodbo; na koncu delovne akcije so razglasili udarnike; po radiu so razglasili, da bo cesta zaradi popravil zaprta / javno razglasiti
// ekspr. povedati, sporočiti veliko ljudem: novico je takoj razglasil; povsod je razglasila, da se bo poročila
2. uradno sporočiti javnosti, da kaj začne
a) obstajati, potekati: razglasiti republiko / razglasiti mobilizacijo; v vsej državi so razglasili vojno stanje; razglasiti stavko
b) veljati: razglasiti ustavo, zakon
// v zvezi z za uradno sporočiti javnosti, da ima kdo določen položaj, naziv: razglasili so ga za častnega doktorja ljubljanske univerze; razglasiti za kralja; razglasil se je za predsednika / razglasiti območje za narodni park
3. uradno priznati določeno dejstvo, ugotovitev: dal je razglasiti, da je njegov sin mrtev / razglasiti za neprištevnega, polnoletnega
4. z oslabljenim pomenom, v zvezi z za izraža omejevanje lastnosti, značilnosti na navedbo koga: kritiki so film razglasili za pornografski; razglasiti imenovanje za neveljavno; izraz so razglasili za germanizem; razglasiti koga za goljufa; javno razglasiti trditev za neresnično
5. nekdaj javno prebrati, navadno mestne, občinske uredbe: birič je pred cerkvijo razglasil nove predpise
6. zastar. objaviti: pesmi je razglasil nekaj let pred svojo smrtjo
♦ pravn. razglasiti za mrtvega razglasiti, da pogrešana oseba velja pravno za mrtvo; rel. razglasiti za dogmo; razglasiti za svetnika
1. uradno sporočiti javnosti: razglasiti izid volitev; razglasiti rezultate; razglasiti sodbo; na koncu delovne akcije so razglasili udarnike; po radiu so razglasili, da bo cesta zaradi popravil zaprta / javno razglasiti
// ekspr. povedati, sporočiti veliko ljudem: novico je takoj razglasil; povsod je razglasila, da se bo poročila
2. uradno sporočiti javnosti, da kaj začne
a) obstajati, potekati: razglasiti republiko / razglasiti mobilizacijo; v vsej državi so razglasili vojno stanje; razglasiti stavko
b) veljati: razglasiti ustavo, zakon
// v zvezi z za uradno sporočiti javnosti, da ima kdo določen položaj, naziv: razglasili so ga za častnega doktorja ljubljanske univerze; razglasiti za kralja; razglasil se je za predsednika / razglasiti območje za narodni park
3. uradno priznati določeno dejstvo, ugotovitev: dal je razglasiti, da je njegov sin mrtev / razglasiti za neprištevnega, polnoletnega
4. z oslabljenim pomenom, v zvezi z za izraža omejevanje lastnosti, značilnosti na navedbo koga: kritiki so film razglasili za pornografski; razglasiti imenovanje za neveljavno; izraz so razglasili za germanizem; razglasiti koga za goljufa; javno razglasiti trditev za neresnično
5. nekdaj javno prebrati, navadno mestne, občinske uredbe: birič je pred cerkvijo razglasil nove predpise
6. zastar. objaviti: pesmi je razglasil nekaj let pred svojo smrtjo
♦ pravn. razglasiti za mrtvega razglasiti, da pogrešana oseba velja pravno za mrtvo; rel. razglasiti za dogmo; razglasiti za svetnika
SSKJ²
razglášati -am nedov. (á)
1. uradno sporočati javnosti: razglašati rezultate glasovanja; razglašati po radiu, v časopisu / kresovi so razglašali nevarnost; sirene razglašajo alarm / napis razglaša, da je cesta zaprta opozarja
// ekspr. razširjati, učiti: razglašati nove ideje; ne razglašaj krivih naukov
// ekspr. pripovedovati, sporočati veliko ljudem: ne razglašaj svojih težav; povsod je razglašal, da se bo poročil; razglašala je, kar bi moralo ostati skrivnost / ne razglašajte vsem, kaj se je zgodilo / pesmi bodo razglašale tvojo lepoto
2. uradno sporočati javnosti, da kaj začne
a) obstajati, potekati: razglašati splošno mobilizacijo
b) veljati: razglašati ustavo
// v zvezi z za uradno sporočati javnosti, da ima kdo določen položaj, naziv: razglašati za predsednika republike, za vladarja
3. uradno priznavati določeno dejstvo, ugotovitev: po določenem času razglašajo pogrešane za mrtve / razglašati dokumente za neveljavne; razglašati trditev za neresnično
4. z oslabljenim pomenom, v zvezi z za izraža omejevanje lastnosti, značilnosti na navedbo koga: nekatere ljudi so razglašali za manjvredne; ne razglašaj me za lažnivca; vsega ne smeš razglašati za napako; začeli so se razglašati za Slovence
5. nekdaj javno prebirati, navadno mestne, občinske uredbe: birič je razglašal, kdaj in kje bo semenj
6. zastar. objavljati: kritike je razglašal v različnih časopisih
1. uradno sporočati javnosti: razglašati rezultate glasovanja; razglašati po radiu, v časopisu / kresovi so razglašali nevarnost; sirene razglašajo alarm / napis razglaša, da je cesta zaprta opozarja
// ekspr. razširjati, učiti: razglašati nove ideje; ne razglašaj krivih naukov
// ekspr. pripovedovati, sporočati veliko ljudem: ne razglašaj svojih težav; povsod je razglašal, da se bo poročil; razglašala je, kar bi moralo ostati skrivnost / ne razglašajte vsem, kaj se je zgodilo / pesmi bodo razglašale tvojo lepoto
2. uradno sporočati javnosti, da kaj začne
a) obstajati, potekati: razglašati splošno mobilizacijo
b) veljati: razglašati ustavo
// v zvezi z za uradno sporočati javnosti, da ima kdo določen položaj, naziv: razglašati za predsednika republike, za vladarja
3. uradno priznavati določeno dejstvo, ugotovitev: po določenem času razglašajo pogrešane za mrtve / razglašati dokumente za neveljavne; razglašati trditev za neresnično
4. z oslabljenim pomenom, v zvezi z za izraža omejevanje lastnosti, značilnosti na navedbo koga: nekatere ljudi so razglašali za manjvredne; ne razglašaj me za lažnivca; vsega ne smeš razglašati za napako; začeli so se razglašati za Slovence
5. nekdaj javno prebirati, navadno mestne, občinske uredbe: birič je razglašal, kdaj in kje bo semenj
6. zastar. objavljati: kritike je razglašal v različnih časopisih
- razglášati se star.
slišati se: zvonjenje se je razglašalo po vsej dolini
- razglášan -a -o:
pogosto razglašana obvestila
SSKJ²
razglaševáti -újem nedov. (á ȗ)
razglašati: razglaševati sodbo / ne razglašuj lažnih novic / birič je razglaševal uredbe pred mestno hišo
razglašati: razglaševati sodbo / ne razglašuj lažnih novic / birič je razglaševal uredbe pred mestno hišo
Število zadetkov: 13
Dostopnost