Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Fran

Zadetki iskanja

eSSKJ – Slovar slovenskega knjižnega jezika

Celotno geslo eSSKJ
glamúr glamúrja; tudi glamour samostalnik moškega spola [glamúr]
    kar je elegantno, razkošno, zlasti zaradi izbranosti, posvečanja podrobnostim
ETIMOLOGIJA: ↑glamour
Celotno geslo eSSKJ
krtáčiti krtáčim nedovršni glagol [kərtáčiti]
    1. čistiti kaj s krtačo, ščetko
      1.1. česati, negovati telo s krtačo, ščetko
      1.2. čistiti, česati žival s krtačo, ščetko
ETIMOLOGIJA: ↑krtača

Slovar slovenskega knjižnega jezika²

SSKJ²
blèf blêfa m (ȅ ē)
ekspr. bleščeč, bahav videz brez vsebine, slepilo: gre za čisto navaden blef; gledališki stil brez teatraličnega blefa / spregledal sem njegov blef; samo naivneža lahko očara s svojim blefom
// v prislovni rabi, v zvezi z na izraža opravljanje, izvrševanje česa brez vnaprejšnje priprave: govoriti na blef; na izpit je šla kar na blef
SSKJ²
bleskôten -tna -o prid. (ó)
knjiž. bleščeč, lesketajoč se: bleskotni sneg
SSKJ²
bleskovít -a -o prid. (ȋ)
zastar. bleščeč, lesketajoč se: bleskovito okrasje
SSKJ²
blestíca -e ž (í)
nav. mn., zastar. bleščeč drobec; bleščica: kristalne blestice snega
SSKJ²
bleščáti se -ím se tudi bleščáti -ím nedov., bléšči (se) tudi blêšči (se); bléščal (se) (á í)
1. odbijati iskrečo se svetlobo: oko, rosa se blešči; v očeh se ji bleščijo solze; okna se bleščijo v soncu
● ekspr. kuhinja se kar blešči od snage je zelo snažna
// močno sijati: sonce se blešči
2. belo odsevati: breze se bleščijo; hiša se blešči iz zelenja
3. brezoseb. zaradi močne svetlobe biti oviran pri gledanju: nataknil si je temne naočnike, ker se mu je bleščalo
    bleščáti 
    vzbujati občudovanje, sloveti: bleščal je pred družbo kot duhovitež
    bleščèč se -éča -e:
    bleščeč se na soncu; bleščeča se reka; 
prim. bleščeč
SSKJ²
bleščèč -éča -e prid. (ȅ ẹ́)
1. ki odbija iskrečo se svetlobo: bleščeč biser; bleščeči zobje; bleščeča belina snega; bleščeče kapljice rose; bleščeča kovina; z bleščečimi očmi je strmela vanj
// ki močno sije: bleščeča luč, svetloba
2. knjiž. razkošen, sijajen: bleščeč dvorec, sprevod
// ekspr. ki zaradi popolnosti vzbuja občudovanje: bleščeča domišljija, kultura; pesnik je bleščeč v izrazu / bleščeč uspeh; napovedujejo mu bleščečo prihodnost; bleščeča umetniška slava
    bleščéče prisl.:
    branilec je bleščeče branil obtoženca; bleščeče beli vrhovi gora; bleščeče črno perje
    ●     bleščeče beli prti zelo beli; 
prim. bleščati se
SSKJ²
bleščíca -e ž (í)
nav. mn. svetleča se okrasna kovinska ploščica: pošiti ovratnik z bleščicami; večerna obleka z zlatimi bleščicami / pustni kostum, posut z bleščico; pren. enoličnost pesmi poživljajo artistične bleščice
// bleščeč drobec: ledene bleščice / svetloba se je v tisočerih bleščicah razpršila po reki
♦ les. deska, žagana pravokotno na letnice
SSKJ²
bleščílo -a s (í)
tekoče ličilo, ki daje ustnicam bleščeč sijaj: na ustnice si je nanesla bleščilo; prosojno, sijoče bleščilo / bleščilo za ustnice
SSKJ²
blískav -a -o tudi bliskàv -áva -o prid. (í; ȁ á)
ekspr. bleščeč, lesketajoč se: bliskave oči / bliskavi pogledi
♦ elektr. bliskava luč ritmična luč, katere čas svetenja je znatno krajši od časa teme
SSKJ²
bliščèč -éča -e prid. (ȅ ẹ́)
star. bleščeč: bliščeči biseri; prim. bliščati se
SSKJ²
celofán -a m (ȃ)
prozoren, bleščeč papir iz hidrata celuloze: zaviti v celofan; kozarce za vlaganje zavežemo s celofanom
● ekspr. zaviti kaj v celofan prikazati kaj lepše, kot je v resnici; v prid. rabi: celofan ovitek
SSKJ²
diadém -a m (ẹ̑)
dragocen okrasni obroč ali trak okoli glave, navadno kot znamenje časti in dostojanstva, načelek: cesarju so prinesli zlat diadem in škrlaten plašč; diadem z diamanti
// temu podoben ženski nakit: v laseh se ji lesketa diadem; bleščeč diadem ji obkroža čelo
SSKJ²
gagát -a m (ȃ)
petr. črn, bleščeč premog, iz katerega se izdelujejo okrasni predmeti: okraski iz slonove kosti in gagata
SSKJ²
gagáten -tna -o prid. (ȃ)
1. petr. ki je iz gagata: gagatni okrasek
2. črn in bleščeč se kot gagat: gagatne zenice so se ji lesketale
SSKJ²
gavrán tudi gávran -a m (ȃ; ȃ)
pesn. krokar1: črni gavrani so krožili v zraku; krokanje lačnih gavranov; črno bleščeč kot gavran
SSKJ²
glasôven -vna -o prid. (ō)
nanašajoč se na glas: odpravljati govorne in glasovne motnje; enotna in pravilna izreka posameznih glasov in glasovnih skupin; občudovali so glasovno ubranost recitatorjev / to je zbor s sijajnim glasovnim materialom; ta skladba zahteva, zlasti v sopranih, velik glasovni obseg; pevka z zavidljivo glasovno višino
♦ jezikosl. glasovni pojavi spremembe, prilagoditve glasov; lit. glasovna figura posebej izbrani in uporabljeni glasovi za pesniško izražanje
    glasôvno prisl.:
    glasovno bleščeč
SSKJ²
glós tudi gloss -a [glós] m (ọ̑)
pog. tekoče ličilo, ki daje ustnicam bleščeč sijaj; bleščilo: na ustnice si je nanesla glos; brezbarvni glos; maskara in glos
SSKJ²
járek2 -rka -o prid. (á)
star. zelo svetel, bleščeč: jarka luč, svetloba; jarko sonce / jarka belina zob / jarek pogled / jarke barve živahne, žive
// močen, silovit: govoriti z jarko jezo; jarka sila njegove lirike / jarke besede
● knjiž. pokazati se v jarki luči zelo jasno, očitno
    járko prisl.:
    jarko zažareti; jarko bel
Število zadetkov: 61