Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Fran

Zadetki iskanja

SSKJ
víti1 víjem nedov. (í) 
  1. 1. delovati s silo na kaj prožnega, podolgovatega na dveh koncih in v nasprotni smeri krožno okrog vzdolžne osi: viti mokro brisačo; viti srobot, vrbovo šibo / viti pramen prediva sukati
    // viti prejo presti
    // od zadrege je vila prste
  2. 2. zvijati: viti papir / začel si je viti cigareto; viti piščal iz muževnega lubja / sedi pri peči in vije štrene; viti vrv v osmico / viti nit na tulec navijati
    // dajati, polagati okrog česa; ovijati: viti vence okrog stebrov; viti si šal okrog glave
  3. 3. delati, povzročati, da deli česa pridejo v nenaravne položaje: veter vije veje, vrhove dreves / ptič vije glavo / ženske so vile roke in jokale / vili so ga krči; božjast ga je vila imel je božjastni napad
    // brezoseb., ekspr. vilo ga je od smeha zvijal, pripogibal se je
    // kriviti: viti palice za obroče / ekspr. revmatizem mu vije prste
  4. 4. knjiž. plesti, spletati: dekleta vijejo vence / lastovke vijejo gnezda
  5. 5. ekspr. povzročati bolečine, težave: bolezen ga je hudo vila; protin ga vije / brezoseb. po trebuhu, v trebuhu ga vije
    // povzročati težave pri opravljanju, premagovanju česa: delo ga vije; služba ga je prve dni hudo vila
    // z oslabljenim pomenom izraža stanje, kot ga določa samostalnik: jeza, strah ga vije; skrbi ga vijejo
  6. 6. redko močno pihati: burja vije čez skale; brezoseb. vihar ni ponehal, še huje je vilo
  7. 7. nar. dolenjsko hiteti s čim: vil je z zidanjem / viti z delom pozno v noč
    ●     star. sušec zmeraj vije, če ne z glavo, pa z repom v začetku ali ob koncu marca je navadno viharno, slabo vreme; nar. «Ne jutri, še danes je zdravnik potreben,» je deseti brat vil svojo (I. Zorec) vztrajal pri svojem mnenju; knjiž., ekspr. pesniku so vili lovorove vence so ga slavili
    ♦     etn. kačo viti otroška igra, pri kateri udeleženci, držeč se za roke, tekajo v vijugah
    víti se 
    1. 1. premikati telo lokasto od namišljene vzdolžne osi; zvijati se: črv se vije na soncu; telo se vije od bolečine; viti se od smeha; viti se pri plesu, pod udarci
      // tako premikajoč telo lesti, iti: po prekopani zemlji se vijejo deževniki; po poti se vije gad
    2. 2. s prislovnim določilom vijugasto odmikajoč se levo in desno od ravne smeri
      1. a) premikati se: sprevod se vije od cerkve do trga; kolona se vije po cesti / kólo se že vije že plešejo
      2. b) razprostirati se: cesta, potok se vije po dolini; za vasjo se vije železnica; steza se vije navzgor / izpod klobuka se vijejo kodri; trta se vije po zidu / s stolpa se vije zastava plapolaje visi
        // ekspr. širiti se, prihajati: iz kuhinje se vije prijeten vonj
    3. 3. premikati se v kaki smeri, krožeč okrog namišljene osi: dim se vije iz pipe; sokol se vije kvišku
      // potekati v kaki smeri okrog namišljene osi: stopnice se polžasto vijejo navzgor / srobot se vije okrog vej / okrog glave se ji vijejo debele kite
    4. 4. biti v stanju, ko deli nimajo več pravilne oblike, položaja: deska se vije; platnice se vijejo
      // biti v stanju, ko se krivi okrog namišljene osi: koruzni listi se vijejo od suše / lasje se vijejo kodrajo
    vijóč -a -e: navzgor vijoča se pot; iz predora v predor vijoča se železnica
    vít -a -o: vita vrv; močno vita preja
SSKJ
vrísk1 -a m (ȋ) 
  1. 1. visok, močen, zlasti u-ju podoben glas, izražajoč veselje: vriski odmevajo, se razlegajo; slišati vrisk; izraziti veselje z vriskom; prešeren vrisk
    // ekspr., s prilastkom visok, močen glas, izražajoč duševno stanje, kot ga izraža prilastek: svarilni vrisk srne; vrisk bolečine, obupa
    // ekspr. visok, močen glas sploh: vriski lokomotive, krožne žage
  2. 2. ed. vriskanje: celo noč sta se razlegala vrisk in pesem / poslušati vrisk harmonike in klarineta
SSKJ
vrískniti -em dov. (í ȋ) redko vrisniti: od bolečine je vrisknil / ne, je vrisknila
SSKJ
vsák -a -o zaim. (ȃ) 
  1. I. v pridevniški rabi
    1. 1. izraža, da v določeni vrsti bitij, stvari ali pojavov ni bitja, stvari ali pojava, za katerega kaj ne velja: spoštovati vsakega človeka; pri vsakem gibu je čutila hude bolečine; elektriko so napeljali v vsako vas / zbolel je vsak deseti prebivalec
      // izraža, da v določeni vrsti časovnih enot, ki si redno sledijo, ni enote, v kateri se kaj ne godi, zgodi: vsako jutro telovadi; avtobus vozi na vsake pol ure / elipt. ogled vsak dan od 7. do 14. ure
    2. 2. v zvezi vsake toliko časa izraža ponavljanje v nedoločenih časovnih presledkih: vsake toliko časa je vstal in šel k oknu / elipt. vsake toliko je morala leči
    3. 3. izraža poljubnost česa brez izjeme: ob vsakem času je bil pripravljen pomagati; lahko opravlja vsako delo / oprostiti koga vsake krivde; skušali so se znebiti vsake odgovornosti; vsako nasprotovanje temu procesu je lahko usodno / izgubila je vsako upanje na rešitev kakršnokoli
  2. II. v samostalniški rabi izraža vsakega posameznika iz skupine oseb: vsak je sedel na svoj prostor; to se lahko primeri vsakemu; to ni za vsakega / vsak od vas ima prav; držali so se vsak zase; razbežali so se vsak na svojo stran
    ●     vsak čas bodo prišli kmalu, hitro; ekspr. to je izven vsakega dvoma prav gotovo, res je tako; vsak hip se lahko vrne kmalu, hitro; kadarkoli; ekspr. to ugotavlja na vsakem koraku povsod, vedno; ekspr. gleda na vsak dinar je varčen; je skop; na vsak način ekspr. na vsak način je nekaj narobe, ko tako tekajo in kričijo izraža prepričanost o čem; ekspr. na vsak način hočejo, da grem z njimi poudarja zahtevo, željo; ekspr. o tem govorijo že na vsakem oglu povsod; to je v vsakem pogledu, publ. oziru upravičeno popolnoma, čisto; publ. za vsak primer, slučaj grem še enkrat pogledat zaradi popolne gotovosti, pomirjenosti; publ. v vsakem primeru se oglasi vsekakor; ekspr. ženinov ima na vsak prst (po) pet zelo veliko; ekspr. ta stvar ni za vsak žep ni dostopna vsakomur; ni poceni; ekspr. loviti se za vsako bilko prizadevati si najti kakršnokoli možnost za rešitev; ekspr. za vsako ceno hoče obogateti z vsemi sredstvi, po vsej sili; ekspr. vsaka koščica ga boli vse telo; ekspr. (na) vsake kvatre (enkrat) mu piše zelo poredko; pog. kaj hočemo, ljudje so vsake sorte različni; pog., ekspr. vsake oči imajo svojega malarja vsakdo ima drugačna lepotna merila, drugačen okus; ekspr. vsaka šola nekaj stane za izkušnje, ki si jih kdo pridobi ob neuspehu, je treba nekaj potrpeti, žrtvovati; ekspr. vsako tele ima svoje veselje izraža dopuščanje sicer nespametnega, neprimernega govorjenja, ravnanja koga; ni vsak dan nedelja človek (pri delu) nima vedno uspeha; preg. vsak berač svojo malho hvali vsakdo hvali svoje; preg. bog ne plačuje vsako soboto za slaba dejanja človek ni takoj kaznovan, za dobra ni takoj nagrajen; preg. vsak je svoje sreče kovač
SSKJ
vzdŕžen -žna -o prid., vzdŕžnejši (r̄) 
  1. 1. ki zavestno, hote ne zadovoljuje svojih spolnih potreb: vzdržen moški; zaradi bolezni biti vzdržen / vzdržno življenje
    // ki zavestno, hote ne zadovoljuje kakih svojih potreb, želj sploh: ni hotel kaditi, ostal je vzdržen; pri pitju je vzdržen
  2. 2. ki se da vzdržati, prenesti: komaj še vzdržne bolečine / zmanjšati nasprotja do vzdržnih mej
  3. 3. ekspr. s katerim se (še) da soglašati, strinjati: vzdržne in nevzdržne teorije, zahteve
  4. 4. ki traja nepretrgano: šum se je ponavljal, ni bil vzdržen; vzdržno brnenje, prevažanje
  5. 5. redko vzdržljiv: vzdržen plavalec / vzdržno blago
  6. 6. knjiž. zadržan: občinstvo je bilo ob predstavi vzdržno / vzdržno vedenje
    vzdŕžno prisl.: govoriti o kom vzdržno; živeti vzdržno
SSKJ
vzgíb -a m (ȋ) 
  1. 1. malo zaznaven, rahel gib, zlasti navzgor: naredila je vzgib z roko; z vzgibom glave je vrgel lase nazaj / pozdravil je z vzgibom glave
    // tak gib, s katerim se kaj izraža: ni prezrla niti najmanjšega vzgiba na njegovem obrazu; vzgib pričakovanja
  2. 2. kar povzroča, pospešuje kako dogajanje v človeku: lastna doživetja so mu dala prve vzgibe za pisateljevanje; čustveni, duhovni, idejni vzgibi; notranji, zunanji vzgibi
  3. 3. kar se pojavi, začne, navadno kot nehoten psihofizični odziv, pobuda v človeku: začutila je rahel vzgib bolečine; opazovati vzgibe svojih čustev; pesnik prikazuje podzavestne vzgibe duše / ekspr. premagati vsak vzgib sovraštva
SSKJ
vzkríkniti -em dov. (í ȋ) knjiž. krikniti: vzkrikniti od bolečine / predajte se, je vzkriknil
SSKJ
zábljati -am nedov. (á) star. pozabljati: zabljati razočaranje; zabljati na obljube / zabljati bolečine
SSKJ
začrvíčiti -im dov. (í ȋ) nav. 3. os., pog. povzročiti sunkovite bolečine, navadno v trebuhu: spet ga je nekaj začrvičilo; brezoseb. večkrat jo začrviči
SSKJ
začutíti in začútiti -im dov. (ī ú) 
  1. 1. s čutili zaznati: pod prsti je začutil kri; začutiti potres, top udarec / pes laja, ker je začutil ljudi / star.: ko so začutili korake, so se poskrili zaslišali; začutiti parfum zaduhati
  2. 2. nagonsko dojeti ali predvideti kaj: na sebi je začutil njihove poglede; takoj so začutili, da je nekaj narobe / živali začutijo nevarnost
    // dojeti s čustvi: skušal je začutiti in razumeti čas, v katerem živi; začutiti glasbo, naravo
  3. 3. ugotoviti z zavestjo prisotnost česa: v njegovih besedah so začutili užaljenost / začutiti potrebo po gibanju
  4. 4. doživeti čustva, občutke: začutiti jezo, veselje, žalost / začutiti z reveži občutiti sočutje
  5. 5. z oslabljenim pomenom, zlasti z glagolskim samostalnikom izraža nastop stanja, kot ga določa samostalnik: začutil je bolečine v hrbtu; začutiti lakoto; začutiti trenutno slabost / začutiti ljubezen, spoštovanje do koga
    začutíti se in začútiti se v svoji zavesti oblikovati o svojem stanju, položaju tako mnenje, kot ga nakazuje določilo: fant se je začutil odraslega; začutila se je samo in zapuščeno
SSKJ
zadájati -am nedov. (ȃ) delati, povzročati kaj, navadno neprijetnega, slabega: zadajati komu rane / zadajati bolečine, skrbi, žalost
● publ. zadajati naloge dajati, nalagati; publ. zadajati vprašanja izpraševati
    zadájati se star.  dajati se najeti za opravljanje določenega dela za plačilo: zadajala se je za deklo
SSKJ
zaglávje -a s (ȃ) 
  1. 1. anat. zadnji del glave in vratu; zatilje: otipavati zaglavje; bolečine v zaglavju
  2. 2. knjiž. del glave za naslovom revije, časopisa ali sestavka: časopis v zaglavju navaja, da je neodvisen / koledarska zaglavja k mesecem ilustracije k imenom za mesece v koledarju
    // zaglavje pesmi moto pod naslovom
    // vsak od naslovov dela revije, časopisa ali sestavka za glavnim, skupnim naslovom: to vprašanje obravnava pod zaglavjem Obdobje fevdalizma / dopis so objavili pod zaglavjem Kronika
  3. 3. knjiž. razdelek, rubrika: Izpred sodišča, Novo v znanosti in druga zaglavja / knjiga je razdeljena na štiri zaglavja poglavja, dele
    ♦     lingv. del slovarskega članka s podatki o slovničnih posebnostih, intonaciji
SSKJ
zaihtéti -ím dov. (ẹ́ í) močno, krčevito zajokati: ko je to slišala, je zaihtela; zaihteti od bolečine; na ves glas zaihteti
// knjiž. zajokati: tiho zaihteti
● knjiž. oprosti mi, je zaihtel ihte rekel
SSKJ
zajávkati -am dov. (ȃ) 
  1. 1. dati visoke, zategle glasove, zlasti zaradi telesne bolečine: ranjenec je zajavkal; slabotno zajavkati / ekspr. izgubljeni srnjaček je zajavkal / ekspr. vrata so zajavkala zaškripala
  2. 2. z visokim, zateglim govorjenjem izraziti bolečino, nesrečo: ko so izvedeli žalostno novico, so ženske glasno zajavkale / ekspr. vse je zaman, je zajavkala
    // ekspr. potožiti, zatarnati: zajavkala je, da nima denarja
SSKJ
zaječáti -ím dov., zajéči in zajêči; zajéčal in zajêčal (á í) dati enakomerne, slabotne, bolečino izražajoče glasove: ranjenec je zaječal; milo, tiho zaječati; zaječati od bolečine
● ekspr. ranjen sem, je zaječal rekel, povedal s slabotnim, žalostnim glasom
// ekspr. dati ječanju podobne glasove: veje so zaječale v vetru; zavore so zaječale in avtomobil se je ustavil
SSKJ
zajókati tudi zajokáti -am, in zajókati tudi zajokáti -jóčem, in zajókati se tudi zajokáti se -am se, in zajókati se tudi zajokáti se -jóčem se dov., zajókajte (se) tudi zajokájte (se) in zajóčite (se) (ọ́ á ọ́) 
  1. 1. izraziti veliko čustveno prizadetost, zlasti žalost, ali telesno bolečino s solzami in glasovi: otrok je zajokal in utihnil; zajokati od bolečine, jeze, sreče, žalosti; zajokati ob slovesu; ekspr. bridko, milo zajokati; glasno, tiho zajokati / ni se še vrnil, je zajokala
    // začeti jokati: ko je izvedela žalostno novico, je neutolažljivo zajokala
  2. 2. knjiž., ekspr. dati joku podobne glasove: kitara, violina je zajokala; zvonovi so zajokali
    ●     ekspr. pri njih je včeraj zajokal tretji sin se je rodil
    zajókan -a -o nar. vzhodno  objokan: zajokan obraz; zajokane oči / vrnil se je žalosten in zajokan
SSKJ
zakljúvati -am in -kljújem tudi zakljuváti -kljúvam in -kljújem dov., zakljúval tudi zakljuvál (ú; á ú) 
  1. 1. večkrat hitro, sunkovito seči s kljunom v kaj: kokoš zakljuje v zrnje
    // večkrat udariti, potolči s kljunom: v daljavi zakljuje žolna po deblu
  2. 2. brezoseb. povzročiti ostre, ponavljajoče se bolečine: v glavi mi je zakljuvalo
  3. 3. ekspr. povzročiti neugoden, ponavljajoč se duševni občutek: v duši mu je zakljuval dvom, nemir / brezoseb. nič mi ni rekla, je zakljuvalo v njem
SSKJ
zakrémžiti -im dov. (ẹ́ ẹ̑) narediti gube, poteze kot pri joku: zakremžiti usta; obraz se mu zakremži / ustnice se mu zakremžijo v posmeh
    zakrémžiti se slabš.  zajokati: zakremžiti se od bolečine
SSKJ
zakričáti -ím dov. (á í) 
  1. 1. spregovoriti z močnim, rezkim glasom: lažeš, je zakričal; jezno zakričati / zakričati komu v uho: Kam greš; zakričal je po stopnicah, naj pridejo gor / ekspr. zakričati na ves glas zelo
    // ekspr. zakričati krivico v svet
    // izraziti jezo, nejevoljo z zelo glasnim govorjenjem: zakričati na koga; zakričati nad otrokom
  2. 2. dati neartikuliran, rezek glas: zakričati od bolečine, strahu; ob vsakem udarcu zakriči
    // ekspr. dati neprijeten, rezek glas: spet zakričijo vrata; nad vrati zakriči zvonec
  3. 3. ekspr. pojaviti se, pokazati se zelo viden zaradi kontrasta z okoljem: na oglu zakriči rdeč plakat
SSKJ
zakríkniti -em dov. (í ȋ) 
  1. 1. star. krikniti, zakričati: jezno zakrikne: Barabe / zakrikniti od bolečine
  2. 2. zastar. zavriskati: zakriknil je, da se je daleč razleglo
Število zadetkov: 258