Zadetki iskanja
- 1. muz. diatonična lestvica s poltonoma med 3. in 4. ter 7. in 8. stopnjo: včasih se še zmoti in preide iz enega dura v drugi; igrati v duru / godalni kvartet v D-duru / zmeraj mu je bil bolj pri srcu veseli, zanosni dur kot pa otožni mol; pren., šalj. smrčal je v vseh durih in molih
- 2. knjiž. veselo, živahno razpoloženje: iz pesmi zveni dur; prebral je množico knjig, napisanih v duru in v molu
- 1. ki ovira, otežuje dihanje: zajel ga je gost, dušljiv dim; dušljiv kašelj, smeh / zrak je postajal vse bolj dušljiv soparen, težek
// moriti z dušljivimi plini - 2. ki moreče, neprijetno deluje, vpliva: pogreznil se je v dušljiv molk
- dušljívo prisl.: neprijeten duh je dušljivo legal na prsi; še zmeraj je dušljivo vroče / v povedni rabi v sobi je dušljivo
- ekspeditívno prisl.: vprašanje učbenikov bi bilo treba reševati bolj ekspeditivno
- 1. ki se mu med trajanjem hitrost, intenzivnost ne spreminja: enakomeren razvoj; enakomeren tek motorja; bolj enakomerna proizvodnja; enakomerno naraščanje temperature; enakomerno tuljenje sirene
♦ fiz. enakomerno gibanje gibanje z nespremenljivo hitrostjo
// ki poteka, se ponavlja v enakih časovnih presledkih: enakomeren ritem; enakomerno tiktakanje ure; dihanje je postalo spet enakomerno - 2. ki je prostorsko ali intenzitetno enako razporejen: enakomeren vzpon poti; enakomerna obtežitev ladje; enakomerna osvetljenost dvorane; v prostoru je povsod enakomerna toplota / ima lepo pokončno in enakomerno pisavo
- enakomérno prisl.: pritisk enakomerno narašča; enakomerno ogreto stanovanje; enakomerno porazdeljen; enakomerno šumeč / dnevi mu tečejo enakomerno enolično
- 1. mat. vrednost znaka na zadnjem mestu desetiške številke: enice in desetice; množenje enic
- 2. pog. številka ena: enico napiši bolj razločno
- 1. nanašajoč se na erupcijo: eruptivna kamnina / eruptivni stadij ošpic
- 2. knjiž. ki hitro reagira in burno izraža svoja čustva: pesnik je bolj eruptiven in ves obrnjen navzven; človek eruptivne narave / eruptivna življenjska sila / pesnikova eruptivna metaforika
// biol. spreminjanje organizmov iz preprostejših oblik v popolnejše, zgodovinski razvoj organizmov: evolucija živalstva; nauk o evoluciji
- 1. ki se vede v skladu z družabnimi pravili in se izbrano oblači: opraviti ima s samimi finimi ljudmi; vstopila je fina dama / preveč je fin, da bi to rekel rahločuten, obziren
// fino govorjenje, vedenje / iron. fine metode
// nav. ekspr. ki je iz višjih slojev družbe: fina družina; išče samo fino družbo - 2. pog., s širokim pomenskim obsegom ki je višje, bolj izbrane vrste; boljši, izbran: kadi le fine cigarete; pripravila je same fine jedi; fina blaga; fino pecivo / kuha zelo fino kavo okusno; pri njih dobite res fino sadje dobro, kvalitetno
// fin vonj / kakšen fin zrak je tukaj čist, svež; fina kombinacija barv zelo ustrezna, lepa; to je res fina šala duhovita, domiselna - 3. lepo, nežno oblikovan: ima fin obraz; fine roke / fine linije; fina pisava / fina dlaka; fina polt gladka, mehka
// zelo natančno, podrobno izdelan: fini izdelki domače obrti; fina risba / fina izdelava / fina mehanika finomehanika; fino brušenje brušenje, pri katerem dobi predmet dokončno velikost in obliko ter gladko površino
// zelo občutljiv, izostren: s finim ženskim čutom je vse prav hitro uganila / fina ironija - 4. zelo droben, zelo tanek: fini prašni delci; fini kamenčki; fina vlakenca / fin pesek; fina moka
♦ grad. fini omet omet iz drobnega peska, s katerim se navadno zaključuje obdelava stene
- fíno
- 1. prislov od fin: fino se oblačiti, vesti; fino oblikovane ustnice; fino zmlet pesek
- 2. pog. izraža visoko stopnjo, intenzivnost: fino se je udaril / fino so se zabavali
- 3. pog., v medmetni rabi izraža navdušeno pritrjevanje: fino, vsi smo za ta predlog
- 1. lastnost finega človeka: vsako reč je opravila s potrebno fineso; gibala se je z veliko fineso / njegov temperament je mešanica finese in brutalnosti / finesa geste
- 2. kar napravi kaj boljše, lepše, bolj dognano: jezikovne, stilne finese; ima čut za finese / ekspr. izdelati kaj do zadnje finese
● pog., ekspr. sam firbec jih je zelo so radovedni
// ekspr. radovednež: firbci se že zbirajo; firbcem se dati v zobe; bila je pravi firbec / kot nagovor pa poslušaj, firbec
- 1. navadno s prilastkom določen videz, ki ga ima stvar v prostoru; oblika: pravokotna forma stavbe; čevlji so izgubili prvotno formo / moderna forma pohištva / mokra obleka je še bolj poudarila njene oble forme / gotske forme na fasadi
// videz, zunanji izraz kakega pojava, pogojen z njegovo vsebino: novi sistem delitve dohodka vpliva na nastajanje drugačnih organizacijskih form; umetnost je ena izmed form kulture; forme političnega življenja
// s prilastkom način, kako se kaj dela: anketna forma poizvedovanja / vprašanja so bila podana v pisni formi - 2. način, kako je kaj izraženo, povedano, navadno v umetniškem delu: dajati prednost formi; predpisovati formo v umetnosti; vsebina in forma; mojster v formi / delo ima izbrušeno, izdelano formo
// s prilastkom sistem izraznih sredstev, v katerem se izrazi kaka vsebina: sprejeti nove forme; epska forma; glasbena forma; pesniške forme - 3. ustaljen, predpisan način v občevanju med ljudmi: držati se forme / ekspr. njegova uglajenost je gola forma
// formalnost: preiskali so jih samo zaradi forme - 4. stanje duševne in telesne usposobljenosti za dobre dosežke, zlasti v športu: imeti, ohraniti, zgubiti formo; plavalci zopet prihajajo v formo; moštvo je v blesteči formi; olimpijska, vrhunska forma športnika / pog.: na zabavi so bili vsi v formi razpoloženi, dobre volje; danes mu delo ne gre, ni v formi ni razpoložen za delo
- 5. teh. votla priprava, po kateri se oblikuje vanjo vlita tekoča kovina, kalup: odpreti, sestaviti formo; peščena forma
♦ biol. forma sistematska kategorija rastlinstva ali živalstva, nižja od varietete; filoz. forma način, kako je snov izoblikovana v stvarnost, možnost v realnost; lingv. forma sklonska, spregatvena ali besedotvorna določenost jezikovnega sredstva; oblika; muz. ciklična forma; tisk. forma stavek ali več stavkov na eni tiskovni plošči
- gasnóč -a -e tudi gasnèč -éča -e: gasnoč dan
- 1. ponehavati, izgubljati se: strah je gineval; ta navada že gineva; njegovo navdušenje je bolj in bolj ginevalo / popoldan je le počasi gineval
- 2. slabeti, hirati: vidno je ginevala pod težo skrbi / spomin mu vedno bolj gineva peša
- « Prejšnja
- 1
- 2
- 3
- 4
- 5
- 6
- 7
- 8
- ...
- 55
- Naslednja »