Fran > SSKJ

1. 1. namestiti kaj tako, da je oprto, pritrjeno zgoraj in visi: obesiti sliko, zavese, zvon, zaklano žival; obesiti malho čez ramo, na ramo; obesiti klobuk na klin, obleko na obešalnik; obesiti kotel nad ognjišče, svetilko pod strop / obesiti perilo na sonce, meso v prekajevalnico / obesiti verižico okrog vratu / ekspr. lastovice so obesile svoja gnezda pod napušč; obesiti zastavo izobesiti
   ♦ teh. obesiti motor pritrditi ga na strop ali z zgornjim delom na steno
   // usmrtiti tako, da si kdo z lastno težo zategne zanko okoli vratu: tega dne so obesili in ustrelili prve talce; obesiti na vejo, vislice; iti se obesit; obesiti se iz obupa / ekspr. obesili me bodo, če to povem / kot podkrepitev: ne pustim, pa če me obesiš; gremo, če se pes obesi
2. 2. ekspr. napraviti, da je kdo dolžen opraviti kaj: obesijo mu vsako nerodno delo; glej, da ti ne bodo obesili toliko, da ne boš zmogel / obesiti komu svoje skrbi
   // pripisati, prisoditi: odgovornost za nesrečo so po krivici obesili njemu / filmu so obesili oznako znanstvene fantastike; obesiti komu vzdevek
3. 3. ekspr. prodati, zlasti kaj neustreznega: obesili so mu avtomobil s pokvarjenimi vrati; obesili so ji staro šaro
4. 4. ekspr. reči, povedati, zlasti kaj neresničnega, izmišljenega: govorijo to, kar jim drugi obesijo; kdo vam je to obesil; kaj vse ste mu obesili / kdo pa vam je obesil to laž
5. 5. nar. povesiti, nagniti: rože so obesile cvete; glava se mu je obesila na prsi
   ● ekspr. obesiti so mu hoteli nevesto hoteli so ga poročiti; pog. večkrat ji katerega obesijo mislijo, govorijo, da je s kom v ljubezenskem odnosu; pog. vse nase obesi oblači, nosi neskladno obleko, nakit; obesiti na klin, na kljuko, na kol ekspr. obesiti službo na klin opustiti jo; ekspr. obesiti šolo, študij na klin, kljuko opustiti študiranje; ekspr. obesiti komu kaj na nos, na ušesa povedati, kar se ne bi smelo; obesiti na vrat ekspr. obesil jim je svoje otroke na vrat skrbeti so morali za njegove otroke; ekspr. obesili so jim policijo na vrat povzročili so, da jih je policija zasledovala, nadzorovala; bibl. bolje bi mu bilo, da bi si obesil mlinski kamen na vrat in se potopil v globočino morja izraža veliko ogorčenje, obsodbo; ekspr. obesiti na (veliki) zvon povsod razglasiti, povedati

obésiti se 
1. 1. oprijeti se navadno z rokami tako, da se noge ne dotikajo tal: obesiti se na drog in se zagugati; obesiti se na premikajoči se vagon / ekspr. otrok se obesi materi okrog vratu / ekspr. obesiti se komu na roko, za roko; ekspr. ob sunku se je kar obesil na soseda se je naslonil nanj
   // smreka se je pri podiranju obesila se pri padanju naslonila na sosednje drevo; snežinke so se ji obesile na lase
2. 2. slabš., z dajalnikom pridružiti se: hitro pojdiva, da se nama kdo ne obesi; če se nama obesi še ta ženska, ne prideva do vrha
   // v zvezi z na zaljubiti se, poročiti se: mislila je, kako bi se čimprej na koga obesila; ni se ji treba obesiti na prvega, ki pride
3. 3. ekspr., v zvezi z na pretirano kritično razčlenjevati: obesi se na vsako besedo; obesil se je na to napako, drugega ni videl / obesili so se na njegovo obljubo pretirano so se sklicevali nanjo
   ● ekspr. obesite se, če vam ni prav vaša nejevolja nas ne gane; ekspr. obesiti se komu na pete hoditi tik za njim, slediti mu v neposredni bližini; zasledovati ga; biti pogostoma v njegovi družbi proti njegovi volji; nar. iti se obesit na zvon iti zvonit; ekspr. obesiti se na življenje zelo se ga bati izgubiti; pog. zastonj se še pes ne obesi vsaka stvar ima svoj vzrok; bil je tak veter, kot bi se kdo obesil zelo močen; preg. o kresi se dan obesi po 24. juniju se začnejo dnevi krajšati

obéšen -a -o: na drevesce obešeni okraski; obešene slike; našli so ga obešenega
♦ avt. posamično obešeno kolo kolo, ki je pritrjeno na posamično obeso

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 7. 2024.

1. 1. nameščati kaj tako, da je oprto, pritrjeno zgoraj in visi: obešati lestence; previdno obešati sliko / obešati perilo na sonce, plašče v garderobo; pren. vse upanje je obešal na eno samo možnost
   // usmrčevati tako, da si kdo z lastno težo zategne zanko okoli vratu: obešati in streljati talce
2. 2. ekspr. delati, da je kdo dolžen opravljati kaj: obešali so mu najtežja dela
   // pripisovati, prisojati: niti z besedo se ni dotaknil tega, kar so mu obešali; obešali so mu razne pustolovščine
3. 3. ekspr. govoriti, pripovedovati, zlasti kaj neresničnega, izmišljenega: le kdo vam obeša te zgodbe
4. 4. nar. povešati, nagibati: sončnica ponoči obeša cvet; grmi se obešajo čez rob jezera
   ● ekspr. obešati komu kaj na nos, na ušesa pripovedovati mu, kar se ne bi smelo; ekspr. obešati kaj na (veliki) zvon povsod razglašati, pripovedovati

obéšati se 
1. 1. oprijemati se navadno z rokami tako, da se noge ne dotikajo tal: otroci so se obešali na avtomobil in zgodila se je nesreča; obešati se okrog vratu; pri zvonjenju se je z vso težo obešal na vrv
2. 2. slabš., z dajalnikom pridruževati se: obeša se družbam v gostilni; vsiljivo se jim obeša
   // iskati pomoč, zavetje: nič ni hotel od nas, ni se hotel obešati na nas; bolje, da se ne obeša nanj
3. 3. ekspr., s prislovnim določilom biti, zadrževati se: kar naprej se obeša okrog naše hiše; obešati se po gostilnah
   ● ekspr. dim se je dvigal pod strop in se obešal na trame legal, sedal; slabš. začela se je obešati na fante, na moške začela se je družiti z njimi; začela si je zelo, vsiljivo prizadevati za njihovo ljubezensko naklonjenost; ekspr. obešati se na okna sklanjati se, nagibati se čeznje; ekspr. obešati se komu na pete slediti mu v neposredni bližini; zasledovati ga; ekspr. obešati se komu na vrat nadležno iskati pomoč, zavetje pri kom

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 7. 2024.

1. 1. namestiti, pritrditi kaj na določeno površino za zaščito, olepšanje, izboljšanje podlage: obložiti sedeže z usnjem; obložiti stene z lesom, ploščicami / obložiti ročaj palice z dragimi kamni
2. 2. položiti, namestiti kaj okrog česa: obložiti odprtino s kamenjem / ekspr. obložil je usta z dlanmi, da bi se bolje slišalo
3. 3. otovoriti, naložiti: obložili so konje z vrečami, da so komaj nesli; pren., ekspr. obložiti svojo vest z zločinom
4. 4. ekspr. narediti, da je kdo v veliki meri deležen česa: obložiti koga z očitki / obložiti podjetje z naročili / narava ga je obložila z mnogimi napakami
5. 5. okrasiti glavno jed z dodatnimi jedmi, živili: obložiti ribe z zelenjavo in gobicami
   ● obložiti mizo z jedmi in pijačami dati, postaviti na mizo veliko količino jedi in pijač; ekspr. preden so odšli, jih je dobra žena obložila s kruhom, mesom in vinom jim je dala, naložila kruha, mesa in vina, da so ga odnesli s seboj; ekspr. pesnik je obložil samostalnike s številnimi prilastki je samostalnikom (do)dal številne prilastke

obložíti se redko  obdati se, pokriti se: stene prostora so se zaradi hudega mraza obložile z ledom
● ekspr. jeseni se je drevje obložilo s sadjem jeseni je bilo na drevju veliko sadja

obložèn -êna -o 
1. 1. deležnik od obložiti: z dragulji obložen ročaj; sedeti pri bogato obloženih mizah; s ploščicami obložene stene
2. 2. v zvezi obloženi kruhek rezina kruha, navadno namazana, na kateri so dekorativno naloženi zlasti razni mesni izdelki in sir: pojesti obloženi kruhek; postregli so jim z obloženimi kruhki
   ● ekspr. z leti obložen mož star mož; z medom obložene čebele čebele, ki nosijo s paše med; ekspr. s snegom obložen grm s snegom pokrit grm
   ♦ med. obložen jezik jezik z belkasto plastjo na površini

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 7. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 7. 2024.

1. 1. spreminjati izhodiščno smer gibanja ali usmerjenost česa v nasprotno smer ali usmerjenost: na tej cesti je prepovedano obračati; obračati ladjo; ko so letala priletela do gozda, so (se) začela obračati / pog. avtobus bo obračal za železniško postajo bo imel obračališče
   // navadno s prislovnim določilom spreminjati smer gibanja ali usmerjenost česa sploh: obračati glavo nazaj; konja obračata ušesa na vse strani; obračati vozilo na levo; obračati se stran zaradi smradu; obračati se na petah, s celim telesom / otroci so se med poukom kar naprej obračali pogledovali nazaj, okoli
   // veter se obrača
2. 2. spreminjati lego, položaj česa tako, da se premika okoli daljše osi ali v krogu: obračati ključ v ključavnici / obračati zajca na ražnju / obračati gumb na radijskem sprejemniku; obračati krmilo / bolnika je moral obračati s hrbta na bok; v spanju se je vročično obračal z ene strani na drugo
   // navadno s prislovnim določilom spreminjati lego, položaj česa sploh: z okornimi prsti je obračal poročni prstan; obračati zavoj na vse strani / v rokah je obračal popisan list papirja
3. 3. delati, da kaj leži s spodnjo stranjo navzgor: obračati snope / obračati seno; z lopato obračati zemljo / obračati liste v knjigi
4. 4. navadno s prislovnim določilom delati, da dobi kaka dejavnost vsebino, kot jo nakazuje določilo: obračati kaj na bolje, na slabše, v svojo korist / obračati pozornost ljudi nase vzbujati pozornost
   ● ekspr. ne obračaj besed razumi, obravnavaj misli tako, kot so izrečene; pog. znati pametno obračati denar uporabljati, nalagati ga; slabš. brez potrebe obračaš jezik govoriš, si prizadevaš z govorjenjem doseči; obračati oči gledati tako, da se vidi beločnica; knjiž. spogledljivo obrača oči gleda, pogleduje; ekspr. hitro obračati pero hitro pisati; ekspr. obračati koga na svojo stran pridobivati ga za svoje načrte, zamisli; ekspr. obračati plašč po vetru zaradi koristi prilagajati svoje ravnanje, prepričanje trenutnim razmeram; ekspr. v glavi obrača že nov načrt premišlja o njem; preg. človek obrača, bog obrne človekova pričakovanja se ne uresničijo zmeraj
   ♦ ekon. obračati sredstva delati, da se spreminja oblika njihove vrednosti; fin. obračati denar delati, da menjuje lastništvo

obráčati se 
1. 1. navadno s prislovnim določilom izraža prehajanje v novo stanje, dogajanje, kot ga nakazuje določilo: položaj se obrača v našo korist / vreme se obrača spreminja
2. 2. v zvezi z na izraža, da osebek prihaja s kom v stik z določenim namenom: obračati se na koga za nasvete, s prošnjami; pismeno se obračati na koga / kot vljudnostna fraza obračam se nate s prošnjo, da mi pomagaš
3. 3. navadno s prislovnim določilom, s širokim pomenskim obsegom izraža način ravnanja, kot ga določa sobesedilo: pri delu se ne zna hitro obračati; leze, obrača se kot polž zelo počasi
   ● kolo sreče se obrača ugodnim, prijetnim dogodkom sledijo manj prijetni, neugodni; ekspr. želodec se mi obrača, če vidim kri slabo mi je, na bruhanje mi gre; ekspr. fant se že obrača po dekletih, za dekleti kaže zanimanje zanje; knjiž. sin se obrača po očetu mu postaja podoben po ravnanju, videzu; bolniku se obrača na bolje bolnik se počuti bolj zdravega

obračáje star.: hitela je, obračaje glavo na vse strani

obračajóč -a -e: brati, obračajoč liste; obračajoče se vozilo

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 7. 2024.

1. 1. spremeniti izhodiščno smer gibanja ali usmerjenost česa v nasprotno smer gibanja ali usmerjenost: obrniti konja; obrniti ladjo, voz; obrniti se in iti nazaj / smer toka se je obrnila; pren., ekspr. kolesa zgodovine ni mogoče obrniti nazaj
   // navadno s prislovnim določilom spremeniti smer gibanja ali usmerjenost česa sploh: obrniti kamero v drugo smer; obrniti obraz proti soncu; obrniti sliko k steni / obrniti otroka od okna; obrniti se na levo, proti hiši; obrniti se na petah, s celim telesom / veter se je obrnil; kazalec na instrumentu se je obrnil navzdol / obrniti glavo nazaj ozreti se; ni vedel, v katero vas bi (se) obrnil napotil, šel
2. 2. spremeniti lego, položaj česa tako, da se premakne okoli daljše osi ali v krogu: obrniti ključ v ključavnici; obrniti ročico stroja v levo / obrniti gumb na radijskem sprejemniku; obrniti stikalo; obrniti volan / obrniti bolnika na bok; obrniti se na hrbet
3. 3. narediti, da kaj leži s spodnjo stranjo navzgor: obrniti dlan; obrniti pokrovko / obrniti peščeno uro / obrniti mrvo; z oranjem obrniti zemljo / obrniti list v knjigi
   // narediti, da se notranja stran česa nahaja zunaj: obrniti hlače, jopico; obrniti vrečko / obrniti žep; šivilja ji je obrnila plašč ga razparala in ponovno sešila z narobno stranjo tkanine navzven
4. 4. navadno s prislovnim določilom narediti, da dobi kaka dejavnost vsebino, kot jo nakazuje določilo: obrniti misli, pozornost na druge stvari; obrniti pogovor drugam; obrniti kaj na bolje, v dobro; obrniti kaj na smešno stran; obrniti kaj v svojo korist / publ. obrniti zunanjo politiko v smer popuščanja
   // narediti, da dobi kaka dejavnost nasprotno obliko od izhodiščne: obrniti matematično nalogo / v nekaj letih jim je uspelo obrniti razmerje med uspešnimi in neuspešnimi učenci / obrniti vprašanje
5. 5. z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom izraža dejanje, njegovo usmerjenost, kot ga nakazuje samostalnik: vso svojo ljubezen sta obrnila na hčer; bal se je, da ne bi obrnil očetove jeze nase; svojo delavnost in skrb je obrnil v obdelovanje zemlje
   ● pog. kakor obrneš, srečen ne boš nikoli karkoli storiš; ekspr. dobro zna obrniti besedo spretno, uspešno zna govoriti; ekspr. vsako besedo trikrat obrne, preden spregovori vedno dobro premisli, preden spregovori; pog. po pameti, za pametne reči obrniti denar uporabiti, naložiti; ekspr. vsak dinar trikrat obrne veliko premišlja, preden se odloči za nakup; je varčen; ekspr. hči ga je obrnila za sto dinarjev ogoljufala; pog. vso hišo mi je narobe obrnil vse je razmetal, spravil v nered; pog. obrniti komu hrbet ne več hoteti imeti opravka z njim; zapustiti ga, navadno v neprijetnem položaju; ekspr. dvakrat je obrnil ključ zaklenil; ekspr. dovolj je, obrni list, ploščo začni govoriti o čem drugem; knjiž. obrniti orožje proti lastnim zaveznikom začeti se boriti proti njim; knjiž. obrniti oči, pogled vstran pogledati vstran; zastar. spis so obrnili v nemški jezik prevedli; ekspr. radi bi svet na glavo obrnili spremenili trdna, ustaljena načela, spoznanja; ekspr. vso vas je obrnil proti nam naščuval; pog. vse smo obrnili, pa ga nismo našli preiskali; pog. vsak, še tako splošen očitek obrne nase misli zanj, da velja samo njemu; preg. človek obrača, bog obrne človekova pričakovanja se ne uresničijo zmeraj
   ♦ ekon. obrniti sredstva narediti, da se spremeni oblika njihove vrednosti; fin. obrniti denar narediti, da menja lastništvo; navt. obrniti jadro od vetra, proti vetru

obrníti se in obŕniti se 
1. 1. navadno s prislovnim določilom izraža prehod v novo stanje, dogajanje, kot ga nakazuje določilo: naključje se je obrnilo nam v prid; potek vojne se je obrnil v korist zaveznikov / položaj se je popolnoma obrnil; knjiž. spletka, ki so jo pripravljali, se je obrnila proti njim samim je zadela njih same, škodovala njim samim; vreme se bo obrnilo spremenilo; pren. umetnost se je obrnila k resničnosti
2. 2. v zvezi z na izraža, da osebek pride s kom v stik z določenim namenom: obrniti se na koga za nasvet, v potrebi, s prošnjo; javno se obrniti na koga s pozivom / pismeno se obrniti na sodišče
3. 3. ekspr., navadno s prislovnim določilom, s širokim pomenskim obsegom izraža način ravnanja, kot ga določa sobesedilo: pri delu se zna hitro obrniti; če se boste znali prav obrniti, si boste nabrali precej denarja / potrebujem človeka, ki se zna obrniti spretnega, iznajdljivega; mlad je, ne zna se še prav obrniti ukrepati, delati
   // obrni se že, kaj mečkaš
   ● ekspr. kamor se obrnem, povsod sam nered kamor pogledam, stopim; pog. leto se je hitro obrnilo je hitro minilo; ekspr. če bi oče to vedel, bi se v grobu obrnil bi se zelo razžalostil, razjezil; ekspr. še želodec se mi bo obrnil, ko to gledam slabo mi je, na bruhanje mi gre; ekspr. ljudstvo se je obrnilo od svojega voditelja ni mu več naklonjeno, ne zaupa mu več; knjiž. s hvaležnim pogledom se je obrnil k njej hvaležno jo je pogledal; publ. obrniti se k resničnim problemom začeti se ukvarjati z njimi, zanimati se zanje; ekspr. obrnil si se na napačen naslov v tej zadevi ti ne bom pomagal, ustregel; obrnilo se mu je na bolje počuti se bolj zdravega
   ♦ fin. denar se ni niti enkrat obrnil

obrnívši zastar.: obrnivši ladjo, so zajadrali na odprto morje

obŕnjen -a -o: narobe obrnjen kožuh; balkon je obrnjen na cesto; moža sta obrnjena drug proti drugemu; obrnjena slika predmeta; navzdol obrnjene veje drevesa; obrnjeno zaporedje dogodkov; okno je obrnjeno na sever
● ekspr. fant je preveč obrnjen vase zanima se zlasti za svoj notranji svet
♦ fiz. obrnjena slika slika, usmerjena nasprotno kot predmet; lingv. obrnjena stava ne navaden, spremenjen vrstni red sintaktičnih enot v stavku

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 7. 2024.

1. 1. prenehati vztrajati pri dejanju, kot ga določa sobesedilo: borci so zaradi premoči morali odnehati; samo on je skušal priti na vrh, vsi drugi so odnehali; ni odnehal, dokler jih ni našel
2. 2. popustiti: ob sinovi prošnji je oče odnehal; na prigovarjanje je odnehal in dovolil / vezi so odnehale; žeblji so odnehali / bolečine so nekoliko odnehale; žgoča vročina je odnehala
3. 3. nar. zmehčati se, omehčati se: skorjo so zmočili, da bi odnehala; po dežju je zemlja odnehala / led je odnehal
   ● ne odneha od tožbe ne odstopi; ekspr. pri ceni ni niti malo odnehal ni je niti malo znižal; pametnejši odneha bolje je v prepiru prenehati vztrajati pri svojem stališču, kot pa prepir preveč zaostriti

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 7. 2024.

1. 1. z rezanjem odstraniti: odrezati grozd, palico; odrezati vejo od drevesa; odrezati z nožem, škarjami; kakor bi odrezal, ga je minil ves strah zelo hitro
   // odrezali so mu nogo kirurško odstranili
   // kot podkrepitev: raje bi si dal jezik odrezati, kot da bi kaj izdal; glavo mi lahko odrežeš, če ni res
   // z rezanjem odstraniti del česa: kol je predolg, treba ga bo odrezati; odrezati peclje rožam / dati odrezat plašč
   // z rezanjem ločiti od večje količine: odrezati več kosov blaga; odreži toliko masla, kolikor ga potrebuješ / odrezal mu je kruha in mesa
2. 2. nav. ekspr. onemogočiti dostop do kakega področja, kraja, vzdrževanje zvez z njim: z obkolitvijo odrezati fronto od zaledja; nasprotnikovo ladjevje jih je odrezalo od kolonij; zapadli sneg jih je popolnoma odrezal od mesta / publ. odrezati dovoz, umik onemogočiti ga z nadzorovanjem poti
3. 3. ekspr. nenadoma prenehati govoriti, igrati: muzikanta sta odrezala / hipoma so odrezali pogovor / dovolj je za nocoj, je odrezal in vstal
   // ustaviti, prekiniti: nakratko je odrezal njegov napad; to je rekel, da bi odrezal njegovo pripovedovanje
4. 4. publ. opraviti, uspeti: pretvarjal se je, da bi pri njem bolje odrezal; ne vemo, kako bomo v gospodarstvu odrezali drugo leto / pri medu je dobro odrezal dosti ga je pridelal; dosti je iztržil zanj; še slabše bi odrezal, če bi najel drugega še bolj neugodno bi bilo
   ● ekspr. po tej pogodbi so državi odrezali precejšen kos ozemlja vzeli; ekspr. v službi so ga odrezali odstavili s položaja, onemogočili; publ. kot predavatelj je še kar odrezal se je še kar odrezal

odrézati se ekspr.  
1. 1. pokazati veliko sposobnost, pripravljenost, požrtvovalnost; izkazati se: domači pevski zbor se je pri tekmovanju dobro odrezal / nekatere občine se pri dajanju prispevkov niso odrezale jih niso dale dosti
   ● ekspr. darovalec se je (dobro) odrezal dal je veliko, drago darilo
2. 2. nakratko, učinkovito odgovoriti: ne bi mislil, da se zna tako odrezati; vprašanje ga ni spravilo v zadrego, mojstrsko se je odrezal / kar sami povejte, saj ste dovolj učeni, se je odrezal fantič

odrézan -a -o: zaradi poplave odrezani predeli; biti odrezan od sveta; odrezane veje; prisl.: odrezano odgovoriti, reči; odrezano je utihnil

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 7. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 7. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 7. 2024.

1. 1. uspešno končati
   1. a) kako delo, opravilo: opraviti izpit, tečaj; vse je opravil sam / mizarska dela je že opravil; opraviti poljska dela / opravil je vse potrebne formalnosti
   2. b) kaj zahtevanega, pričakovanega: opraviti svojo dolžnost; opraviti pomembno nalogo; ali si natančno opravil naročilo / svojo vlogo je igralec dobro opravil jo je dobro odigral
      // mladinci so opravili tisoč prostovoljnih delovnih ur
2. 2. z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom izraža konec dejanja, kot ga določa samostalnik: opraviti nakupe, poizvedbe; opraviti polet, pot; voznik je opravil tri vožnje; preiskava se je že opravila / poroko so opravili v drugem kraju / opraviti analizo; zdravnik je že opravil operacijo / opraviti eksplozijo jedrske bombe / publ.: opraviti vse preglede biti popolnoma zdravniško pregledan; popolnoma zdravniško pregledati; opraviti prevzem blaga prevzeti blago
   // opraviti malo, veliko potrebo; elipt. počepnil je za grm in opravil
3. 3. nepreh., s prislovnim določilom biti uspešen pri kakem prizadevanju: če bom šel sam tja, ne bom dosti opravil; ali si kaj opravil pri direktorju; s tako sekirico ne boš nič opravil; ti govori z njim, boš več opravila / s solzami ne boste nič opravili / kot voščilo pa dobro opravi
4. 4. ekspr., z orodnikom prenehati imeti zvezo s kom, s čim: s svojo prejšnjo družbo je opravil; z njim sem opravila / ta filozof je opravil s pojmom vzročnosti; odločno so opravili s predsodki zavrgli, odklonili jih
   // s predlogom so nakratko opravili, češ da ni sprejemljiv so ga zavrnili
   // publ. premagati: boksar je hitro opravil z nasprotnikom; s tako peščico boš že opravil / domača igralka je igraje opravila z gostjo veliko bolje je igrala
   // revolucija je opravila s tem družbenim razredom / s sušo so opravili tako, da so uredili namakalni sistem
5. 5. nepreh., ekspr., navadno s prislovnim določilom izraža prenehanje določenega razmerja, dejavnosti: tu ima delavsko knjižico, pri nas je opravila; pri njej si opravil; kot govornik si opravil / če pisatelj neha opazovati, je opravil
6. 6. nedov., nav. ekspr., v zvezi imeti opraviti s, z izraža, da
   1. a) je kdo s kom, s čim v odnosu, zvezi: v tej službi boš imel opraviti z ljudmi; učitelj ima opraviti z otroki / z njim nimam rad opraviti; še šef se jih je bal, kadar je imel opraviti z njimi / publ. vse kaže, da imamo opraviti s tatvino da gre za tatvino
   2. b) kdo kaj dela: imeti opraviti s kuho, šivanjem; dovolj ima opraviti z vrtom / veliko ima opraviti z menoj
      // izraža vzročno odvisnost, povezanost: ali ima najin pogovor kaj opraviti s tem; to nima nič opraviti s tvojim vprašanjem / nesrečo je zakrivil sam, slaba cesta ni imela pri tem nič opraviti
7. 7. star. obleči: opraviti otroka; hitro se opravi / opraviti se v berača
8. 8. nar. prebiti, shajati: odrasel človek še opravi brez mleka, otrok pa težko; takih prtičkov nima, pa bo že brez njih opravil
   ● ekspr. če nas odkrijejo, smo opravili nas bodo zelo kaznovali; nas bodo ubili; star. trdil je, da imajo v gradu opraviti strahovi da so v gradu strahovi; ekspr. dejal je, da delavec opravi svojih osem ur in gre dela; zastar. opraviti nove šolske prostore opremiti; s tem avtomobilom je opravil sto tisoč kilometrov prevozil; opraviti svoje ekspr. bolezen in zgaranost sta opravili svoje povzročili onemoglost, nezmožnost za delo; povzročili smrt; ekspr. dolgo je žaloval, a čas je opravil svoje sčasoma je žalost postala manjša, je minila; evfem. zvabil jo je v gozd in opravil svoje jo posilil; ekspr. južni veter je opravil svoje je stalil sneg, led; ekspr. žganje je kmalu opravilo svoje ga je upijanilo; povzročilo bolezen, smrt; nar. opraviti živino nakrmiti, napojiti jo in ji nastlati; ekspr. za pusta malokatera družina opravi brez krofov skoraj v vsaki družini jedo krofe; star. sin je po materi vse opravil poskrbel za pogreb in za vse, kar je v zvezi z njim; ekspr. posumil je, da ima opraviti z blaznim človekom da je to blazen človek; publ. odpelji ga in opravi z njim ubij ga, usmrti ga; ekspr. dajati si, dati si opraviti s šivanko šivati; ekspr. do takrat še ni imel opraviti z žensko še ni imel spolnih odnosov; star. v mestu imam dosti opraviti opravkov; star. mnogo je imela opraviti, da ju je pomirila s težavo ju je pomirila; zgrda pri tem otroku nič ne opraviš če si z njim strog, noče narediti, kar se od njega zahteva; star. pozimi ni toliko opraviti ni toliko dela; dati opraviti dojenček da dosti opraviti z njim je dosti dela; ekspr. ta fant ti bo dal še opraviti povzročil neprijetnosti, težave; ekspr. sovražnik je dal četi precej opraviti težko ga je premagala
   ♦ alp. opraviti ponovitev smeri; fiz. delo, ki ga opravi stroj; mat. opraviti računsko operacijo; rel. opraviti spoved; strojn. mehanizem opravi pot

opravívši zastar.: opravivši naročilo, je odšel

oprávljen -a -o: opravljen vojaški rok; izpiti so opravljeni; črno opravljena ženska; formalnosti na meji so bile hitro opravljene; mislil sem, da je stvar opravljena, pa ni končana; dobro opravljeno delo
● ekspr. otroci niso nikoli opravljeni z otroki je veliko dela

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 7. 2024.

1. 1. z uskladitvijo, sistemizacijo sestavnih delov narediti, da
   1. a) kaj kot celota dobro deluje, poteka: organizirati proizvodnjo, zdravstveno službo; tako delo je treba skrbno organizirati / organizira boj proti alkoholizmu / skušal je bolje organizirati posvetovanje / košarkarji so šele sredi polčasa organizirali svojo igro in dobro zaigrali / ekspr. organiziraj (si) življenje, kakor veš in znaš
   2. b) je kaj smiselna celota: pisatelj je nazadnje le organiziral svoj roman / svojih misli ni znal organizirati
2. 2. povzročiti, doseči nastanek, delovanje česa: organizirati spopade; organizirati stavko, vstajo / organizirati alpinistično odpravo, atletsko tekmovanje / organizirali so mladinsko delovno brigado ustanovili
3. 3. združiti z določenim ciljem, namenom: organizirati kmete za sodelovanje z zadrugo; organizirati ljudstvo v boju proti okupatorju; ljudje so se organizirali v krajevne skupnosti
4. 4. pog. dobiti, priskrbeti: organiziral jim je prenočišče; organiziral si je družbo za v hribe

organizírati se pog.  postati član kake organizacije; včlaniti se: organiziral se je k socialistom; organiziral se je v slavistično društvo
// postati član komunistične partije: letos se je organiziral tudi on

organizíran -a -o: organizirana pomoč v gorah; organizirana pripoved, snov; organizirane stavke; dobro organizirano delo; borci so bili organizirani v brigado; je organiziran v sindikat; prisl.: dela so se lotili organizirano; organizirano usmerjati proizvodnjo

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 7. 2024.

1. 1. človeški posameznik neglede na spol: omeniti moram še dve osebi; osebe istega spola, iste starosti; skupina oseb; stroškov je sto dinarjev na osebo, publ. po osebi; avtobus za trideset oseb; v kabini je prostora za deset oseb / knjiž. družina ima pet oseb članov
   // publ.: ženske osebe ženske; osebe moškega spola moški
   // prevoz oseb in tovora; osebe in stvari
2. 2. s prilastkom človeški posameznik
   1. a) kot nosilec kake lastnosti, značilnosti: pisati ljubljeni osebi; to sem izvedel od dobro obveščene, zaupne osebe; on je vplivna oseba; njegov oče je bil zelo znana oseba v mestu; oseba brez državljanstva / pravljične osebe; zgodovinska oseba
   2. b) glede na položaj v družbi: civilne, vojaške osebe / uradna oseba
3. 3. človeški posameznik kot literarna, dramska upodobitev: ta oseba je nosilka avtorjevih idej; ženske osebe so slabo karakterizirane; osebe v romanu / dramske osebe; glavne, stranske osebe drame, filma / kot pojasnilo na začetku zlasti dramskega dela osebe: Jožef Kantor, fabrikant, Hana, njegova žena
4. 4. lingv. slovnična kategorija za izražanje udeleženosti v pogovoru oziroma odsotnosti osebka v stavku: določiti osebo, število, čas pri glagolski obliki / druga ki izraža ogovorjenega, prva ki izraža govorečega, tretja oseba ki izraža neudeleženega v pogovoru oziroma glagolsko dejanje brez osebka
5. 5. knjiž., s svojilnim zaimkom, z oslabljenim pomenom izraža osebni zaimek, kot ga nakazuje svojilni zaimek: ni hotel opaziti moje osebe; tu ne gre samo za njegovo osebo zanj
   // prepričana je o pomembnosti svoje osebe
6. 6. v zvezi za svojo osebo izraža omejitev trditve: za svojo osebo bi dal prvo mesto tej skladbi; jaz za svojo osebo priznam, da mi je vseeno; on za svojo osebo trdi, da je bolje tako
7. 7. zastar. postava: njegova visoka, mogočna oseba / biti majhne osebe
   ● star. poročil se je z osebo, ki ni bila plemkinja žensko; on je hišnik in vrtnar v eni osebi hkrati, obenem; šalj. sprejel nas je šef v lastni osebi osebno, sam; ekspr. rad govori v prvi osebi množine kot da govori v imenu mnogih; roman je pisan v prvi osebi kot da ga je napisal glavni junak; to sem izvedel od tretje osebe od človeka, ki ni udeležen v zadevi, stvari; svojo zgodbo je pripovedoval v tretji osebi kot da jo je doživel kdo drug; zastar. prvi je osvojil ta vrh planinec v osebi nekega Vagla planinec Vagl; knjiž. z vso svojo osebo se zavzema za to stvar zelo, brez pridržka
   ♦ filoz. oseba človek s svojimi individualnimi, družbeno pogojenimi lastnostmi; jur. civilna pravna oseba; družbena pravna oseba pravna oseba, ki razpolaga z družbenim premoženjem ali opravlja družbeno pomembno dejavnost; fizična oseba človek kot nosilec pravic in obveznosti; odgovorna oseba; pravna oseba pravno priznana skupnost z namenskim premoženjem ali premoženjski sklad kot nosilec pravic in dolžnosti; tretja oseba ki v pravnem razmerju ni stranka; ugotoviti istovetnost osebe; lingv. imena za delujoče osebe; ped. duševno motena oseba; rel. druga, prva, tretja božja oseba

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 7. 2024.

1. 1. sprednji, najmanj oddaljeni, začetni del česa: miza stoji v ospredju odra; ospredje ustne votline; ospredje in ozadje / ospredje nagrobnika; star. obnovili so samo ospredje hiše fasado, pročelje
   // prebil se je v ospredje, da bi bolje videl; stopila sta nekoliko v ospredje naprej
   ♦ vet. ospredje psa prsi s pleči in sprednjimi nogami
   // knjiž. kraj, prostor pred čim: ospredje hiše je zasajeno z okrasnim grmičjem
2. 2. publ., navadno v zvezi prihajati, stopati v ospredje postajati pomemben, pereč: gospodarska vprašanja prihajajo vedno bolj v ospredje; problem manjšin spet stopa v ospredje
   ● publ. postavljati v ospredje zahtevo po izobraževanju dajati prednost, poudarjati; pog. zmeraj rine v ospredje hoče biti prvi, upoštevan; publ. biti v ospredju pozornosti v središču pozornosti

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 7. 2024.

1. 1. povzročati, da postane kaj bolj sveže, čisto: rosa osvežuje rastline; osveževati zrak
   // povzročati, da se kdo duševno in telesno bolje počuti: gibanje na zraku osvežuje telo; osveževati se v hladni vodi / ekspr. s svojim pripovedovanjem ga je naravnost osveževala poživljala
2. 2. nav. ekspr. povzročati, da postane kaj spet navzoče v zavesti: predavanja so nam samo osveževala že znano snov; osveževati si znanje

osvežujóč -a -e: osvežujoč dež, hlad; osvežujoča pijača; prisl.: veter je osvežujoče pihal v obraz

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 7. 2024.

1. 1. povzročiti, da postane kaj bolj sveže, čisto: dež je osvežil drevje; veter je osvežil ozračje
   // povzročiti, da se kdo duševno in telesno bolje počuti: mrzla pijača ga je osvežila; večerni sprehod jo je osvežil; osvežiti se z mrzlo vodo / osvežiti (si) obraz z limoninim sokom / ekspr. s prijetnim pripovedovanjem ga je osvežila poživila
2. 2. nav. ekspr. povzročiti, da postane kaj spet navzoče v zavesti: osvežiti komu spomin na stare čase; osvežiti si znanje fizike
3. 3. ekspr. narediti, da postane kaj spet bolj vidno, izrazito: osvežiti barve na sliki, steni
   ● ekspr. osvežiti stara poznanstva obnoviti
   ♦ agr. osvežiti pasmo izboljšati jo s križanjem znotraj pasme

osvežèn -êna -o tudi osvéžen -a -o: osvežena se je lotila dela

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 7. 2024.

1. 1. za vezanje (dveh) stavkov ali stavčnih členov, ki sta vsebinsko porazdeljena na dve prej omenjeni osebi, stvari ali skupini oseb, stvari: moja otroka sta stara deset oziroma štirinajst let; prileteli sta dve letali, in sicer z nemško oziroma francosko oznako / zaposleni se lahko upokojijo, ko dopolnijo moški štirideset oziroma [oz.] ženske petintrideset let delovne dobe in
2. 2. za popravek ali dopolnitev prej povedanega: gledališče je oziroma naj bi bilo središče kulturnega življenja; ekspr. ko je postal ravnatelj oziroma direktor, je mislil, da lahko počne, kar hoče; ko sva prišla oziroma prilezla na vrh, sva morala leči ali bolje rečeno; šport oziroma alpinizem je gojil od mladih nog pravzaprav
3. 3. ali 1 a, b: spomenik naj bi postavili na trgu oziroma v parku / naročite se lahko na celo zbirko oziroma na posamezne knjige

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 7. 2024.

1. I. navadno v protivnem priredju, z vejico
   1. 1. za izražanje nasprotja s prej povedanim
      1. a) na čelu stavka: obljubil je bil, pa ni držal besede; rad bi šel v kino, pa ne sme / rekla je, da bi denar vrnila, pa da ga nima / če je tebi prav, pa meni ni; namesto da bi pazil, pa spi / okrepljen: rekel je, da ga ne bo, pa je le prišel; previden je, pa vendar odločen
      2. b) zapostavljen: obljubil je, besede pa ni držal; jaz delam, ti pa lenariš; morda je tebi prav, meni pa ni; eno tekmo so izgubili, tri pa dobili; avtobus je zamudil, peš je pa predaleč / govori iz zavisti, ne pa iz dobrote; res je med najboljšimi, ni pa prvi / elipt. praviš, da ni pridna. Kakšna pa / če misliš, da ti bomo verjeli, se (pa) motiš
         // za izražanje nepričakovanega: nihče ni mislil nanjo, pa je stopila v hišo; gledam skozi okno, pa priteče sosed / verjeli smo mu, on pa (gre in) nas pusti na cedilu / mlad, pa tako pokvarjen / jaz — pa v pokoj, kaj še; ti — pa junak
         // elipt. za omejevanje: to more ugotoviti samo zdravnik, pa še ta težko
   2. 2. za izražanje rahlega nasprotja: po travi so pajčevine, na njih pa se blešči rosa; igrišče je majhno, razen tega pa blatno / vozijo po levi, to pa je prepovedano / dan se je nagibal, nebo se je pooblačilo, gozd pa je umolknil / v deželi je bil mir, ki pa ni bil mir
      // za dopolnjevanje, pojasnjevanje prej povedanega: večkrat se razjezi, pa ne brez vzroka; potrebno nam je znanje, pa resnično znanje / hladen, pa ne leden obkladek; grad stoji na vrhu strmega, pa ne previsokega hriba
      // za krepitev prislova, ki uvaja zadnji člen zaporedja: samo pozdravim jih, potem pa grem; gleda izpod čela, nazadnje pa zagrabi kol / dela v tovarni, hodi tudi na lov, pa še kmetuje pomalem / kot zaključek: drugače pa je vse v redu; pravzaprav pa je poštenjak / sicer pa še nismo končali
      // ekspr., med členi v stavku, navadno okrepljen za stopnjevanje: pozdrav vsem, posebno pa očetu; to utegne trajati tedne, pa cele mesece; tega ne privoščim nikomur, najmanj pa tebi / poznam ga, pa bolje kot ti; strahopetec je, pa večji kot drugi / taki krivici se bodo uprli, pa še kako se bodo
   3. 3. za izražanje
      1. a) vzročno-posledičnega razmerja: boji se, pa se skriva; dosti dela ima, pa rad pozabi; ni plačal davkov, pa so ga rubili; sedi v pisarni, pa misli, da je bogvekaj / dolgčas mu je, ko pa nima nobenih prijateljev
      2. b) vzročno-sklepalnega razmerja: to je zanimiv primer, pa je prav, da si ga ogledamo; vemo, da je pridno delal, pa ga bomo nagradili / ekspr. pameti ne sme manjkati niti cestarju, pa je ne bi bilo treba pesniku
      3. c) nav. ekspr. pogojno-posledičnega razmerja: odmakni opornik, pa se bo vse zrušilo; plačaj, pa te ne bomo tožili; njo bi vzel, pa bi bilo drugače / ne bom ti več razlagal, pa bi bil poslušal / če ti ni všeč, pa pojdi; če nočeš, pa pusti
      4. č) ekspr. dejstva, kljub kateremu se dejanje prejšnjega stavka uresniči: Jože je odličnjak, pa nima inštruktorja kakor ti; takoj ga je spoznal, pa ga je videl samo enkrat
   4. 4. nav. ekspr., v prislovni rabi, z vezniki poudarja nasprotje: moja bo obveljala, pa če se na glavo postaviš; premagal ga bom, pa če je še tako močen / premalo premislimo, zato pa je vse narobe / nikar se ne izmikaj, če pa vem, kje si včeraj hodil; čemu ti bo toliko denarja, ko pa ne moreš vsega porabiti
2. II. pog., med členi v stavku, brez vejice
   1. 1. za vezanje dveh istovrstnih členov; in: prinesi kruha pa sira; daj mi papir pa pero; jama je široka pa globoka; hodi počasi pa previdno; vonj po pečenki pa (po) klobasah; pospravi krožnike pa kar je še na mizi / elipt. vprašal ga je, kaj pa kako je opravil
      // pri naštevanju za vezanje predzadnjega in zadnjega člena: šumenje macesnov, borovcev pa smrek
      // ekspr., v mnogovezju za stopnjevano poudarjanje členov: fant je še mlad pa norčav pa zaljubljen
   2. 2. nav. ekspr. za vezanje dveh sorodnih pojmov v pomensko enoto: ves vik pa krik je zaman; čast pa slava; sem pa tja sempatja; tu pa tam tupatam
   3. 3. nav. ekspr., pri ponavljanju iste besede za izražanje velike količine, visoke stopnje: tam je sam pesek pa spet pesek; tako ne bo šlo, ne pa ne
   4. 4. za seštevanje, prištevanje: koliko je ena pa ena; dve pa dve; bilo jih je sto pa pet / star je pet let pa tri mesece
      // navadno okrepljen za dodajanje: povedala je samo materi pa (še) teti; žejna je pa lačna tudi; porabil je cel tisočak pa še nekaj
   5. 5. navadno v zvezi ta pa ta, tak pa tak ki je znan, a se noče, ne more imenovati: pride ta pa ta dan; to pa to bi še bilo treba urediti; to se napravi tako pa tako / tovariš ta pa ta / to pa ono ti imam še povedati
3. III. pog., v vezalnem priredju, brez vejice, navadno z izpuščanjem pomožnih besed v drugem stavku
   1. 1. za vezanje dveh stavkov, ki izražata sočasnost ali zaporednost; in: jej pa pij; molči pa čaka; ves dan sedi v sobi pa bere; sam sem to slišal pa videl / izpil je pa vstal; poberi svoje stvari pa odidi / naročil je, da bo prišel v urad pa (da bo) sprejemal stranke / pri različnih osebkih tudi z vejico pred pa ne bo dolgo, pa pride noč
      // pri naštevanju za vezanje predzadnjega in zadnjega stavka: pili so, peli pa šale zbijali
      // nav. ekspr., v mnogovezju za stopnjevano poudarjanje stavkov: fant hodi samo v kino pa gleda televizijo pa bere stripe
   2. 2. nav. ekspr. za vezanje dveh sorodnih povedkov v pomensko enoto: ves dan vpije pa razgraja; kar jokaj pa stokaj
   3. 3. nav. ekspr., pri ponavljanju istega povedka za izražanje intenzivnosti dejanja: on samo čaka pa čaka; ne dam pa ne dam; ne gre pa ne gre mu z učenjem; ni pa ni hotel odpreti; samo spal pa spal bi
   4. 4. za izražanje namena: pojdi pa zapri vrata; skoči k njim pa jim povej
4. IV. za piko ali podpičjem
   1. 1. z oslabljenim pomenom za izražanje pomenov kakor pod I, zlasti 3, in III
      1. a) ekspr.: bodite mirni. Pa nobenega šepetanja; preveč delaš. Pa ti je počitek potreben; za danes dovolj. Pa drugič spet; zbogom. Pa brez zamere; glejte no, se je začudil. Pa vam gre res po sreči; vsakdo mora delati. Pa to sam veš / lepo ženo ima. Pa še pridna je povrhu; bil je postaven fant. Pa si je tudi domišljal
      2. b) navadno okrepljen: zelo dobro šofira. Pa mu kljub temu ne dovolijo voziti; vem, da se norčuje. Pa mu vendar ne zamerim
      3. c) miličnik me je zapisal. Pa sem moral plačati kazen
      4. č) s podrednim veznikom: se bo že naveličal. Pa če se ne; zaspi! Pa če ne morem
   2. 2. nav. elipt. za navezovanje na prej povedano: jaz sem končal. Pa ti; pa bo res prišel; pa je to sploh mogoče / pa še kaj pridi, je dostavila / pa smo spet doma; pa naj bo po tvojem / No — pa? je vprašal in zazehal
   3. 3. za opozoritev na prehod k drugi misli: pa še to. Včeraj mi je pisal Janez / ja, da ne pozabim. Pa brata pripelji na večerjo
   4. 4. ekspr. za izražanje začudenja, presenečenja, nejevolje: pa da mi nikdar več ne greš tja; pa to naj bo pridnost; pravi, da nima denarja. Pa mu ti verjameš; pa delal, kdo bo / ti si pa priden nisi priden
      ● pog. jurček je pa ja ena najboljših gob poudarja samoumevnost povedanega; pog. ali boš kozarček vina? Pa ja (da) izraža soglasje, pritrditev brez pridržka; ekspr. pomagati je treba, pa je izraža sprijaznjenje z nastalim položajem; pog., ekspr. kar bo, pa bo izraža vdanost v usodo; ekspr. da je bolan? Pa menda (ja) ne izraža zaskrbljenost; ekspr. ne dam, pa mir besedi nočem, ne dovolim, da bi še govorili o stvari; ekspr. če nočeš z nami, pa nič izraža nejevoljno sprijaznjenje s čim; pog., ekspr. če ti nisi nor, pa nič nočem, pa nič ne rečem izraža prepričanje o resničnosti povedanega; pog. pa imaš, ko si tako nestrpen izraža zadovoljstvo, privoščljivost; pog. če noče, pa noče izraža sprijaznjenje z odločitvijo koga; ekspr. tepec je, pa pika izraža podkrepitev trditve; pog., ekspr. veliko slabega govorijo o njem. Pa še res je marsikaj v teh govoricah je resnično; ekspr. pa še kako ga imam rad izraža veliko mero ali stopnjo povedanega; pog., ekspr. daj mi tisočak. Pa še kaj izraža močno zavrnitev; iron. junak pa tak, kar zbežal je strahopetec je; pog. pa ne, da iščeš mene menda iščeš mene; pog. morda je res. Pa kaj zato izraža brezbrižnost; pog. no ja, sem pa mevža izraža sprijaznjenje z dano trditvijo; ekspr. smem v kino? Kaj pa še izraža močno zavrnitev; pog., ekspr. hudič, pa taka večerja izraža omalovaževanje; tudi take reči se kdaj pa kdaj primerijo izraža ponavljanje v nedoločenih časovnih presledkih; ekspr. mislite, da so nas čakali? Kje pa izraža močno zanikanje, zavrnitev; pog., ekspr. včeraj smo ga pa (pili) precej vina smo popili; pog., ekspr. ta ga pa pihne je zabaven, domiseln; ekspr. tam imajo denarja še pa še zelo veliko; ekspr. tako predstavo bi še pa še gledal večkrat in z velikim veseljem; ekspr. ta pà, ta — ta je res sposoben izraža pritrjevanje; ekspr. veseljak je, to pà, to izraža pritrjevanje; pog. zdaj pa imamo, ko smo tako dolgo čakali izraža nezadovoljstvo, razočaranje; prim. sempatja, tupatam, zdajpazdaj

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 7. 2024.

1. 1. agr., vrtn. presajati sejance, da se bolje okoreninijo in okrepijo: pikirati solato
2. 2. obrt. s posebnimi vbodi pritrjevati žimovino k tkanini: pikirati zavihke

pikíran -a -o 
1. 1. deležnik od pikirati: pikirana solata
2. 2. knjiž. užaljen, prizadet: ob teh besedah je bil vidno pikiran; prisl.: zelo pikirano mu je odgovorila

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 7. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 7. 2024.