Zadetki iskanja
Slovar slovenskega knjižnega jezika²
1. del cepca, s katerim se udarja: privezati nov cep; les za cepe / ves dan je vihtel cep cepec
2. enoletni poganjek, s katerim se cepi; cepič: cep se je prijel; narezati češnjevih cepov
// cepljenka, cepljenec: zajec dela škodo na cepih
3. zastar. debela palica, gorjača: z železom okovani cepi
4. ed., star. precep: ujeti gada v cep
● star. v dva cepa govoriti dvoumno; star. majati se v dva cepa na levo in desno; star. znal je žvižgati v dva cepa dvoglasno
cepljena rastlina ali njen sad: zasaditi vinograd s cepljenkami; enoletna, trsna cepljenka; veja, polna živo rdečih češenj cepljenk
♦ usnj. na cepilnem stroju stanjšana koža
nanašajoč se na trs: trsna stebla / trsna očesa / trsni izbor; trsna cepljenka
● ekspr. piti trsni sok vino
♦ agr. trsni sladkor; trsna kodravost bolezen trte, pri kateri se poganjki in listi kodrajo; trsna podlaga; glasb. glasbila s trsnimi jezički