kŕščenec -nca m (ŕ)
rel. kdor je bil krščen ali se pripravlja na krst: krščenca so prinesli v cerkev; krščenci in birmanci
// krščen človek v odnosu do svojega botra: obiskal ga je njegov krščenec
Zadetki iskanja
Slovar slovenskega knjižnega jezika²
SSKJ²
SSKJ²
SSKJ²
kúpolast -a -o prid. (ȗ)
podoben kupoli: kupolast šotor; kupolasta streha / kupolasta oblika česa / ekspr. kupolasti griči
♦ arhit. kupolasti obok obok v obliki kupole
// ki ima kupolo: kupolasta cerkev, zgradba / kupolasta dvorana
podoben kupoli: kupolast šotor; kupolasta streha / kupolasta oblika česa / ekspr. kupolasti griči
♦ arhit. kupolasti obok obok v obliki kupole
// ki ima kupolo: kupolasta cerkev, zgradba / kupolasta dvorana
SSKJ²
lastníški -a -o prid. (ȋ)
nanašajoč se na lastnike, lastništvo ali lastnino: imeti močen lastniški čut / lastniški odnosi / lastniški spori / lastniški certifikat potrdilo o določenem deležu lastninske pravice do denacionaliziranega premoženja
♦ zgod. lastniška cerkev v srednjem veku cerkev, ki je privatna last fevdalca
nanašajoč se na lastnike, lastništvo ali lastnino: imeti močen lastniški čut / lastniški odnosi / lastniški spori / lastniški certifikat potrdilo o določenem deležu lastninske pravice do denacionaliziranega premoženja
♦ zgod. lastniška cerkev v srednjem veku cerkev, ki je privatna last fevdalca
SSKJ²
latínski -a -o prid. (ȋ)
1. nanašajoč se na jezik starih Rimljanov: latinski napisi na spomenikih; latinske besede; latinsko-slovenski slovar / latinska kultura / latinski jezik / latinska pisava latinica; v srednjem veku so bile šole latinske z latinskim učnim jezikom
2. nanašajoč se na narode, katerih jezik se je razvil iz latinščine: njegov živahni latinski temperament; latinske poteze obraza / latinske dežele / ekspr. organizacija prireditve je bila latinska ne dobra, nekoliko površna / Latinska Amerika države Srednje in Južne Amerike
● Latinska četrt četrt v Parizu, kjer so visoke šole; star. tri leta je sedel v latinskih klopeh je obiskoval gimnazijo; ekspr. latinska šola nekdaj srednja šola, gimnazija s poudarkom na latinskem jeziku
♦ navt. latinsko jadro trikotno jadro, privezano na poševni križ; rel. latinski križ križ, ki ima spodnji krak daljši; križ, pri katerem se prsti dotaknejo čela, prsi, leve in desne rame; latinska cerkev katoliška cerkev zahodnega obreda; zahodna cerkev
1. nanašajoč se na jezik starih Rimljanov: latinski napisi na spomenikih; latinske besede; latinsko-slovenski slovar / latinska kultura / latinski jezik / latinska pisava latinica; v srednjem veku so bile šole latinske z latinskim učnim jezikom
2. nanašajoč se na narode, katerih jezik se je razvil iz latinščine: njegov živahni latinski temperament; latinske poteze obraza / latinske dežele / ekspr. organizacija prireditve je bila latinska ne dobra, nekoliko površna / Latinska Amerika države Srednje in Južne Amerike
● Latinska četrt četrt v Parizu, kjer so visoke šole; star. tri leta je sedel v latinskih klopeh je obiskoval gimnazijo; ekspr. latinska šola nekdaj srednja šola, gimnazija s poudarkom na latinskem jeziku
♦ navt. latinsko jadro trikotno jadro, privezano na poševni križ; rel. latinski križ križ, ki ima spodnji krak daljši; križ, pri katerem se prsti dotaknejo čela, prsi, leve in desne rame; latinska cerkev katoliška cerkev zahodnega obreda; zahodna cerkev
- latínsko prisl.:
govoriti (po) latinsko; sam.:, star. naredil je nekaj latinskih nekaj razredov gimnazije
SSKJ²
lepôtnost -i ž (ó)
um. kar (naj) vzbudi vtis lepega: z resno lepotnostjo modelirani obrazi; cerkev, zgrajena v novi tehniki in njej ustrezajoči lepotnosti; lepotnost železobetona / umetnik se je v delu izogibal idealni lepotnosti lepoti
um. kar (naj) vzbudi vtis lepega: z resno lepotnostjo modelirani obrazi; cerkev, zgrajena v novi tehniki in njej ustrezajoči lepotnosti; lepotnost železobetona / umetnik se je v delu izogibal idealni lepotnosti lepoti
SSKJ²
ločíti in lóčiti -im dov. in nedov. (ī ọ́)
1. napraviti, da kaj ni več skupaj s čim drugim: ločiti meso od kosti; s presledki ločiti vrste; lupina se pri tem sadežu težko loči od mesa / ločiti rudo od jalovine; pleve se pri čiščenju ločijo od zrna / ločiti bolnike z nalezljivo boleznijo od drugih / smrt ju je ločila; vojna ga je ločila od družine
2. povzročati, da je kaj različno, drugačno od drugega: ta lastnost ga loči od njegovih sošolcev; to loči pesnika od drugih ljudi; kaj loči človeka in žival
// povzročati, da ni notranje, čustveno povezan: loči ju različna miselnost; ugotoviti, kaj jih loči in kaj druži / vse to loči vodstvo od ljudstva
3. videti, občutiti različnost med čim: ne ločim užitnih in strupenih gob; zaradi neizkušenosti ni ločila hinavščine in odkritosti; ali ločiš pšenico od ječmena; dovolj je star, da bi lahko ločil, kaj je dobro in kaj slabo; ločiti med nagajivostjo in hudobnostjo; tako sta si podobna, da ju težko ločim; ločil ju je po glasu
// z oslabljenim pomenom izraža navzočnost, obstajanje česa različnega: nekatera narečja ne ločijo več padajoče in rastoče intonacije / na stopnji srednješolske kemije ločimo splošno, anorgansko in organsko kemijo
4. videti kaj kot posameznost: s hriba sem ločil posamezne ljudi na polju; kljub mraku je ločil predmete v sobi / komaj sem ločil cesto pred seboj videl
5. obravnavati kaj posebej, ne v zvezi z drugim: napeva in besed v ljudski pesmi ne smemo ločiti / v kritiki je vedno ločil osebo od problema
6. biti, nahajati se vmes: hribi ločijo dolino od drugega sveta; potok loči travnik in cesto; žice so ločile ujetnike od svobodnega sveta; pren. le kratek čas ju loči od poroke; štel je dneve, ki ga še ločijo od vrnitve domov
7. star. dajati, priznavati manjše pravice ali ugodnosti komu v primeri z drugimi; zapostavljati: očitali so ji, da pastorko loči; ločiti služinčad pri hrani
● ekspr. ni mogel ločiti oči od nje neprestano jo je gledal; evfem. on ne loči, kaj je moje in kaj je tvoje ni pošten, krade; bibl. ločiti ljuljko od pšenice odstraniti slabo iz dobrega; star. bralec bo sam ločil, katere misli so pisateljeve in katere ne ugotovil, spoznal
1. napraviti, da kaj ni več skupaj s čim drugim: ločiti meso od kosti; s presledki ločiti vrste; lupina se pri tem sadežu težko loči od mesa / ločiti rudo od jalovine; pleve se pri čiščenju ločijo od zrna / ločiti bolnike z nalezljivo boleznijo od drugih / smrt ju je ločila; vojna ga je ločila od družine
2. povzročati, da je kaj različno, drugačno od drugega: ta lastnost ga loči od njegovih sošolcev; to loči pesnika od drugih ljudi; kaj loči človeka in žival
// povzročati, da ni notranje, čustveno povezan: loči ju različna miselnost; ugotoviti, kaj jih loči in kaj druži / vse to loči vodstvo od ljudstva
3. videti, občutiti različnost med čim: ne ločim užitnih in strupenih gob; zaradi neizkušenosti ni ločila hinavščine in odkritosti; ali ločiš pšenico od ječmena; dovolj je star, da bi lahko ločil, kaj je dobro in kaj slabo; ločiti med nagajivostjo in hudobnostjo; tako sta si podobna, da ju težko ločim; ločil ju je po glasu
// z oslabljenim pomenom izraža navzočnost, obstajanje česa različnega: nekatera narečja ne ločijo več padajoče in rastoče intonacije / na stopnji srednješolske kemije ločimo splošno, anorgansko in organsko kemijo
4. videti kaj kot posameznost: s hriba sem ločil posamezne ljudi na polju; kljub mraku je ločil predmete v sobi / komaj sem ločil cesto pred seboj videl
5. obravnavati kaj posebej, ne v zvezi z drugim: napeva in besed v ljudski pesmi ne smemo ločiti / v kritiki je vedno ločil osebo od problema
6. biti, nahajati se vmes: hribi ločijo dolino od drugega sveta; potok loči travnik in cesto; žice so ločile ujetnike od svobodnega sveta; pren. le kratek čas ju loči od poroke; štel je dneve, ki ga še ločijo od vrnitve domov
7. star. dajati, priznavati manjše pravice ali ugodnosti komu v primeri z drugimi; zapostavljati: očitali so ji, da pastorko loči; ločiti služinčad pri hrani
● ekspr. ni mogel ločiti oči od nje neprestano jo je gledal; evfem. on ne loči, kaj je moje in kaj je tvoje ni pošten, krade; bibl. ločiti ljuljko od pšenice odstraniti slabo iz dobrega; star. bralec bo sam ločil, katere misli so pisateljeve in katere ne ugotovil, spoznal
- ločíti se in lóčiti se
1. biti različen, drugačen: človek se loči od živali / otroci se ločijo drug od drugega; tujci se po obleki ločijo od domačinov; virusi se po obliki ločijo
2. ne biti več na določenem kraju: že v mladosti se je ločil od domačega kraja; težko se je ločil od doma / ločil se je od družbe in odšel na vrt / tu se reka loči od hribov in teče po ravnini
// ne potekati več blizu skupaj, v isti smeri: tu se cesta in reka ločita / na ovinku se od ceste loči kolovoz odcepi
3. raziti se, posloviti se: ločila sta se brez pozdrava; s temi besedami sta se ločila; ločili so se kot prijatelji / ne moreva več delati skupaj, čas je, da se ločiva
// nav. ekspr., v zvezi z od nehati uporabljati, uživati: nerad se je ločil od svojega starega klobuka; otrok se težko loči od dude / težko se je ločil od posestva ga je dal, izročil drugemu
// nehati kaj delati, početi: ločiti se od branja; težko se je ločil od kajenja
4. prenehati biti v zakonski zvezi, pravn. razvezati se: po desetih letih zakona sta se ločila / ločiti se sporazumno
// v cerkvenem pravu prenehati biti v zakonski skupnosti, ostati pa v zakonski zvezi:
● ekspr. v mladosti so bili nerazdružljivi, potem pa so se njihove poti ločile niso več živeli skupaj; niso bili več v prijateljskih odnosih; knjiž., ekspr. ob slovesu se njune roke niso mogle ločiti dolgo sta se držala za roke; star. rad bi še to dočakal, preden se bom ločil od sveta, s sveta umrl; star. njegova duša se je ločila od telesa umrl je
- lóčen -a -o
1. deležnik od ločiti: v dijaškem domu so fantje ločeni od deklet; zakon je bil kmalu ločen; ločena žena; cerkev je ločena od države; dvorišča so ločena med seboj / ker zaradi službe ni mogel stanovati pri družini, so mu odobrili dodatek za ločeno življenje
2. publ. ki časovno ali prostorsko ne poteka skupaj z drugim: ločeni in skupni nastopi; o tem so razpravljali na ločenih sejah; ločena pogajanja
● zakonca sta imela ločeni spalnici nista spala v isti spalnici; ekspr. ta vas je bila nekdaj ločena od sveta zelo oddaljena, težko dostopna; publ. odbornikovo ločeno mnenje se je vpisalo v zapisnik drugačno, razlikujoče se od večinskega mnenja; prisl.: glive in alge gojiti ločeno; seminarji bodo poleti, ločeno za dijake in študente; število udeležencev navesti ločeno po spolu
♦ glasb. kratko, ločeno označba za način izvajanja staccato
SSKJ²
metodístičen -čna -o prid. (í)
nanašajoč se na metodiste: Metodistična cerkev / metodistični pridigar
nanašajoč se na metodiste: Metodistična cerkev / metodistični pridigar
SSKJ²
SSKJ²
SSKJ²
místika -e ž (í)
1. v različnih religijah duhovno življenje, ki se izraža v globljem, neposrednejšem stiku z božanstvom: gojiti mistiko; krščanska, muslimanska mistika
// nauk o tem: dela srednjeveške mistike
2. skrivnostnost, nedoumljivost: v romanu je veliko mistike; mistika njegovih besed / cerkev je bila polna mistike
● slabš. boj proti mistiki religiozni miselnosti
1. v različnih religijah duhovno življenje, ki se izraža v globljem, neposrednejšem stiku z božanstvom: gojiti mistiko; krščanska, muslimanska mistika
// nauk o tem: dela srednjeveške mistike
2. skrivnostnost, nedoumljivost: v romanu je veliko mistike; mistika njegovih besed / cerkev je bila polna mistike
● slabš. boj proti mistiki religiozni miselnosti
SSKJ²
SSKJ²
národen -dna -o prid. (á)
1. nanašajoč se na narod:
a) njihov narodni obstoj je ogrožen; narodne meje; narodno ozemlje / narodni buditelj, voditelj; narodni izdajalec / slovenska narodna himna, zastava / narodna nesreča, sramota; narodna osvoboditev / svet za narodno obrambo / narodni muzej; narodno in pokrajinsko gledališče / Narodna galerija; Narodna in univerzitetna knjižnica; od 1894 do 1918 Narodna napredna stranka
b) narodni boji v 19. stoletju; narodni praznik; voditi narodno politiko; boriti se za narodne pravice / biti vzgojen v narodnem duhu; narodni ponos; narodna zavest
c) pouk v narodnem jeziku v materinščini; narodna cerkev cerkvenopravno samostojna cerkev pripadnikov določenega naroda; narodna država država, katere prebivalci so (v veliki večini) pripadniki določenega naroda in imajo vse pravice; narodna jed jed, značilna za kak narod, kako območje; narodna manjšina; narodno vprašanje vprašanje obstoja, svobode, razvoja kakega naroda
2. navadno v povedni rabi narodno zaveden: zlasti nižja inteligenca je bila narodna
3. ljudski: narodni običaji / narodne pesmi, pripovedke; narodno blago / godci in drugi narodni umetniki / narodna noša obleka iz krajev nekdanje ljudske noše, zlasti za okras prireditev; narodne vezenine; narodno-zabavna glasba zabavna glasba, ki posnema ljudsko glasbo / pisal je narodne igre / narodna prosveta
● narodni heroj kdor ima red narodnega heroja; red narodnega heroja v socializmu visoko jugoslovansko odlikovanje za izredno junaška dejanja v boju s sovražnikom; narodni park večje, pretežno prvobitno pokrajinsko območje posebne naravne lepote z znamenitostmi, ki imajo izjemen narodni, kulturni pomen; Narodna banka Jugoslavije nekdaj centralna (emisijska) banka Socialistične federativne republike Jugoslavije; knjiž. njegove pesmi so postale narodna lastnina pozna, ceni jih ves narod; na osvobojenem ozemlju se je formirala narodna oblast oblast narodnoosvobodilnih odborov; narodno vozilo glede na uporabnost, ceno najbolj pogosto vozilo v državi; ljudsko vozilo
♦ ekon. narodni dohodek novo ustvarjena vrednost v družbeni skupnosti v določenem razdobju, izražena v denarju; narodno gospodarstvo gospodarstvo določene države; zgod. narodni davek davek, ki so ga zavedni Slovenci prostovoljno dajali Osvobodilni fronti (slovenskega naroda) med narodnoosvobodilnim bojem; (narodni) radikal pristaš Tavčarjeve in Hribarjeve, narodno odločnejše frakcije v kranjskem deželnem zboru v osemdesetih letih 19. stoletja; Narodni svet najvišji politični organ, ki so ga sestavljali zastopniki slovenskih strank, ustanovljen avgusta 1918; narodna garda v francoski revoluciji ustanovljene oborožene enote pristašev revolucije; iz meščanov sestavljene oborožene enote za ohranitev reda in miru na Slovenskem leta 1848; narodna straža v revoluciji 1848 oborožene enote pristašev revolucije na Slovenskem; ob razpadu Avstro-Ogrske pomožne krajevne enote za ohranitev reda in miru na Slovenskem
1. nanašajoč se na narod:
a) njihov narodni obstoj je ogrožen; narodne meje; narodno ozemlje / narodni buditelj, voditelj; narodni izdajalec / slovenska narodna himna, zastava / narodna nesreča, sramota; narodna osvoboditev / svet za narodno obrambo / narodni muzej; narodno in pokrajinsko gledališče / Narodna galerija; Narodna in univerzitetna knjižnica; od 1894 do 1918 Narodna napredna stranka
b) narodni boji v 19. stoletju; narodni praznik; voditi narodno politiko; boriti se za narodne pravice / biti vzgojen v narodnem duhu; narodni ponos; narodna zavest
c) pouk v narodnem jeziku v materinščini; narodna cerkev cerkvenopravno samostojna cerkev pripadnikov določenega naroda; narodna država država, katere prebivalci so (v veliki večini) pripadniki določenega naroda in imajo vse pravice; narodna jed jed, značilna za kak narod, kako območje; narodna manjšina; narodno vprašanje vprašanje obstoja, svobode, razvoja kakega naroda
2. navadno v povedni rabi narodno zaveden: zlasti nižja inteligenca je bila narodna
3. ljudski: narodni običaji / narodne pesmi, pripovedke; narodno blago / godci in drugi narodni umetniki / narodna noša obleka iz krajev nekdanje ljudske noše, zlasti za okras prireditev; narodne vezenine; narodno-zabavna glasba zabavna glasba, ki posnema ljudsko glasbo / pisal je narodne igre / narodna prosveta
● narodni heroj kdor ima red narodnega heroja; red narodnega heroja v socializmu visoko jugoslovansko odlikovanje za izredno junaška dejanja v boju s sovražnikom; narodni park večje, pretežno prvobitno pokrajinsko območje posebne naravne lepote z znamenitostmi, ki imajo izjemen narodni, kulturni pomen; Narodna banka Jugoslavije nekdaj centralna (emisijska) banka Socialistične federativne republike Jugoslavije; knjiž. njegove pesmi so postale narodna lastnina pozna, ceni jih ves narod; na osvobojenem ozemlju se je formirala narodna oblast oblast narodnoosvobodilnih odborov; narodno vozilo glede na uporabnost, ceno najbolj pogosto vozilo v državi; ljudsko vozilo
♦ ekon. narodni dohodek novo ustvarjena vrednost v družbeni skupnosti v določenem razdobju, izražena v denarju; narodno gospodarstvo gospodarstvo določene države; zgod. narodni davek davek, ki so ga zavedni Slovenci prostovoljno dajali Osvobodilni fronti (slovenskega naroda) med narodnoosvobodilnim bojem; (narodni) radikal pristaš Tavčarjeve in Hribarjeve, narodno odločnejše frakcije v kranjskem deželnem zboru v osemdesetih letih 19. stoletja; Narodni svet najvišji politični organ, ki so ga sestavljali zastopniki slovenskih strank, ustanovljen avgusta 1918; narodna garda v francoski revoluciji ustanovljene oborožene enote pristašev revolucije; iz meščanov sestavljene oborožene enote za ohranitev reda in miru na Slovenskem leta 1848; narodna straža v revoluciji 1848 oborožene enote pristašev revolucije na Slovenskem; ob razpadu Avstro-Ogrske pomožne krajevne enote za ohranitev reda in miru na Slovenskem
- národno prisl.:
narodno mešano ozemlje; narodno mlačen, zaveden človek; sam.: biti navdušen za narodno
SSKJ²
nèporočênost -i ž (ȅ-é)
stanje neporočenega človeka: pravoslavna in evangeličanska cerkev ne zahtevata neporočenosti za duhovnike; potrdilo o neporočenosti
stanje neporočenega človeka: pravoslavna in evangeličanska cerkev ne zahtevata neporočenosti za duhovnike; potrdilo o neporočenosti
SSKJ²
SSKJ²
núnski -a -o prid. (ȗ)
nanašajoč se na nune: nunsko oblačilo, pokrivalo / nunska cerkev / hoditi v nunsko šolo
nanašajoč se na nune: nunsko oblačilo, pokrivalo / nunska cerkev / hoditi v nunsko šolo
SSKJ²
obnávljati -am nedov. (á)
1. delati, da kaj dotrajanega, poškodovanega postane tako kot novo: obnavljati hišo; obnavljati in opremljati stanovanje / obnavljati nasade, vinograde / obnavljati ladjevje
2. delati, povzročati, da se kaj znova pojavi, začne: obnavljati prijateljstvo / obnavljati ljudske običaje / obnavljati klasicizem
3. delati, da postane kaj v mislih, zavesti spet navzoče: obnavljati doživetja, spomine / v mislih je obnavljal potovanje v mesto
♦ šol. obnavljati učno snov
1. delati, da kaj dotrajanega, poškodovanega postane tako kot novo: obnavljati hišo; obnavljati in opremljati stanovanje / obnavljati nasade, vinograde / obnavljati ladjevje
2. delati, povzročati, da se kaj znova pojavi, začne: obnavljati prijateljstvo / obnavljati ljudske običaje / obnavljati klasicizem
3. delati, da postane kaj v mislih, zavesti spet navzoče: obnavljati doživetja, spomine / v mislih je obnavljal potovanje v mesto
♦ šol. obnavljati učno snov
- obnávljati se
na novo rasti, nastajati: rogovje se vsako leto obnavlja / koža, tkivo se obnavlja / celice odmirajo in se obnavljajo
- obnavljajóč -a -e:
obnavljajoč cerkev, so odkrili zanimive freske; obnavljajoče se celice
SSKJ²
obókati -am dov. (ọ̄ ọ̑)
1. narediti čemu obok(e): cerkev je imela najprej raven strop, kasneje so jo obokali; obokati hlev, klet
2. zastar. izbočiti: fant je obokal obrvi
1. narediti čemu obok(e): cerkev je imela najprej raven strop, kasneje so jo obokali; obokati hlev, klet
2. zastar. izbočiti: fant je obokal obrvi
- obókan -a -o
1. deležnik od obokati: obokan hlev, hodnik; obokana klet; pogledal ga je izpod visoko obokanih obrvi
2. ki je v obliki oboka: obokan strop / obokan del lobanje
♦ med. pravilno obokana noga noga z vbočenim srednjim delom stopala
SSKJ²
obrèd -éda m (ȅ ẹ́) navadno s prilastkom
1. javno slovesno dejanje v predpisani, ustaljeni obliki sploh: laični obredi pri podelitvi imena; poročni obred na magistratu; to so bili stari pravni obredi; obred promocije
// javno versko dejanje v predpisani, ustaljeni obliki: udeležiti se obreda; duhovnik opravlja obrede / pogreb s cerkvenim obredom; verski obred / magični obredi prvotnih ljudstev
♦ etn. pomladanski obredi; ženitovanjski obred
// ed., rel. skupek pravil, določil, po katerih se opravlja bogoslužje: pravoslavci uporabljajo vzhodni obred; Katoliška cerkev zahodnega obreda / opraviti mašo po vzhodnem obredu / velikonočni obred
2. nav. šalj. dejanje, opravilo: večerja je pri nas družinski obred; umivanje las je zanjo pravi lepotni obred / obred pospravljanja
1. javno slovesno dejanje v predpisani, ustaljeni obliki sploh: laični obredi pri podelitvi imena; poročni obred na magistratu; to so bili stari pravni obredi; obred promocije
// javno versko dejanje v predpisani, ustaljeni obliki: udeležiti se obreda; duhovnik opravlja obrede / pogreb s cerkvenim obredom; verski obred / magični obredi prvotnih ljudstev
♦ etn. pomladanski obredi; ženitovanjski obred
// ed., rel. skupek pravil, določil, po katerih se opravlja bogoslužje: pravoslavci uporabljajo vzhodni obred; Katoliška cerkev zahodnega obreda / opraviti mašo po vzhodnem obredu / velikonočni obred
2. nav. šalj. dejanje, opravilo: večerja je pri nas družinski obred; umivanje las je zanjo pravi lepotni obred / obred pospravljanja
SSKJ²
odzvoníti -ím dov., odzvónil (ī í)
1. prenehati zvoniti: cerkovnik je odzvonil in zaklenil cerkev / ko zvonec odzvoni, se dijaki usujejo iz razredov
// z zvonjenjem naznaniti: odzvoniti konec pouka / cerkovnik je odzvonil dan / brezoseb. poldne je že odzvonilo
2. ekspr., s smiselnim osebkom v dajalniku izraža prenehanje obstajanja dosedanjega stanja, uspešnosti: z njegovo boleznijo ji je odzvonilo / zdaj je za vedno odzvonilo fantovi lenobi; njegovi slavi bo kmalu odzvonilo
● ekspr. je že tako, vsakemu enkrat odzvoni mora umreti
1. prenehati zvoniti: cerkovnik je odzvonil in zaklenil cerkev / ko zvonec odzvoni, se dijaki usujejo iz razredov
// z zvonjenjem naznaniti: odzvoniti konec pouka / cerkovnik je odzvonil dan / brezoseb. poldne je že odzvonilo
2. ekspr., s smiselnim osebkom v dajalniku izraža prenehanje obstajanja dosedanjega stanja, uspešnosti: z njegovo boleznijo ji je odzvonilo / zdaj je za vedno odzvonilo fantovi lenobi; njegovi slavi bo kmalu odzvonilo
● ekspr. je že tako, vsakemu enkrat odzvoni mora umreti
- « Prejšnja
- 1
- 2
- 3
- 4
- 5
- 6
- 7
- ...
- 9
- Naslednja »
Število zadetkov: 171
Dostopnost