Zadetki iskanja
- 1. stavba, namenjena za krščansko bogoslužje: ljudje gredo iz cerkve; stati pred cerkvijo; božjepotna, farna, stolna cerkev; baročna, gotska cerkev; cerkev sv. Petra; hlad cerkve; vidi se stolp domače cerkve; tiho kakor v cerkvi / ekspr. cela cerkev je pela vsi ljudje v cerkvi
● pog. hoditi v cerkev k verskim obredom; javno izpovedovati svojo vero; počutim se kot pes v cerkvi odveč, nezaželen - 2. skupnost pripadnikov posameznih krščanskih veroizpovedi: cerkev to priporoča; izstopiti iz cerkve; anglikanska, katoliška, pravoslavna cerkev; avtoriteta cerkve; ločitev cerkve od države / Cerkev katoliška, pravoslavna cerkev
♦ rel. armenska, episkopalna, grška cerkev; vzhodna cerkev pravoslavna ali katoliška cerkev vzhodnega obreda; um. dvoranska cerkev cerkev z več ladjami, ki so vse enako visoke in ločene s stebri
- 1. deček, zlasti predšolski: skupina vaških fantičev se je igrala na poti; nagajiv, poreden fantič; petleten fantič / kot nagovor fantič, kam pa bežiš / ekspr. rodil se jima je lep fantič sin
- 2. ekspr. fant: fantiči in dekliči so se zbirali na trgu pred cerkvijo; sentimentalen je kot zaljubljen fantič / čakala je svojega fantiča
- 1. napovedovati udeležencem dražbe ceno stvari, ki se prodajajo: izklicevalec že izklicuje / izklicevati kos za kosom
- 2. nekdaj javno prebirati, razglašati, navadno mestne, občinske uredbe: izklicevati na trgu, pred cerkvijo
- 3. glasno imenovati: pisar je izkliceval imena vojakov
● redko kramarji so izklicevali svoje blago glasno ponujali; izklicevati ure nekdaj ponoči glasno naznanjati, koliko je ura
// gibanje, temelječe na tej politiki: janzenizem in jožefinizem
- 1. rel. samostan, zlasti beraškega reda: poslali so ga v konvent / frančiškanski, uršulinski konvent s cerkvijo
- 2. knjiž. zbor, zborovanje: sklicati konvent / literarni konvent
♦ zgod. Nacionalni konvent ustavni organ z izvršilno oblastjo v Franciji od 1792 do 1795
// nekdaj trgovec, prekupčevalec z medom: čebelarji so prodajali med medičarjem
- 1. rel. vsak pomembnejši prednik judovskega naroda v stari zavezi od Abrahama dalje: očak Jakob; očaki in preroki / svetopisemski očaki; očaki stare zaveze
// nav. mn., star. prednik sploh: hotel je poravnati krivico svojih očakov - 2. knjiž., navadno s prilastkom kdor je najstarejši in navadno najvplivnejši med delavci na določenem področju: Vodnik je očak slovenskega pesništva
- 3. ekspr. star, častitljiv mož: pred cerkvijo so se zbrali vaški očaki / ta drevesa so res pravi očaki
- 4. ekspr., s prilastkom zelo visoka, mogočna gora: zadaj so kipeli beli očaki; očak Triglav / gorski očaki
● zastar. oglejski očak patriarh
- 1. razglašati: oklicevati nove uredbe / oklicevati za vladarja
- 2. nekdaj javno prebirati, navadno mestne, občinske uredbe: občinski sluga je okliceval pred cerkvijo
- 1. utrjen, umetno narejen del pristanišča, ki sega v morje: hiteti na pomol; ob pomolu se zibljejo čolni / pristaniški pomol; pomol za pristajanje čezmorskih ladij / ladjo privezati k pomolu k stebričku na pomolu
- 2. geogr. del višje ležeče zemeljske površine, ki sega v ravnino, morje, jezero ali v vijugo reke: Dubrovnik leži na pomolu; Ljubljanski grad stoji na pomolu
- 3. arhit. betonska, lesena konstrukcija, ki moli vodoravno iz zidu: narediti pomol; hiša ima bogato okrašene pomole; obzidan, ograjen, zaprt pomol / ogelni pomol / okno v pomolu
● knjiž. zbrali so se na pomolu pred cerkvijo na ploščadi, pragu; publ. na pomolu so nove senzacije na vidiku
♦ alp. pomol kratka kamnita tvorba, ki moli navadno vodoravno iz stene; anat. vidni pomol skupek živčnih celic v sredini velikih možganov; talamus; šport. odskočni pomol (odskočna) miza; teh. pomol del žerjava s škripcem ali mačkom, ki sega nad delovni prostor
- 1. uradno sporočiti javnosti: razglasiti izid volitev; razglasiti rezultate; razglasiti sodbo; na koncu delovne akcije so razglasili udarnike; po radiu so razglasili, da bo cesta zaradi popravil zaprta / javno razglasiti
// ekspr. povedati, sporočiti veliko ljudem: novico je takoj razglasil; povsod je razglasila, da se bo poročila - 2. uradno sporočiti javnosti, da kaj začne
- a) obstajati, potekati: razglasiti republiko / razglasiti mobilizacijo; v vsej državi so razglasili vojno stanje; razglasiti stavko
- b) veljati: razglasiti ustavo, zakon
// v zvezi z za uradno sporočiti javnosti, da ima kdo določen položaj, naziv: razglasili so ga za častnega doktorja ljubljanske univerze; razglasiti za kralja; razglasil se je za predsednika / razglasiti območje za narodni park
- 3. uradno priznati določeno dejstvo, ugotovitev: dal je razglasiti, da je njegov sin mrtev / razglasiti za neprištevnega, polnoletnega
- 4. z oslabljenim pomenom, v zvezi z za izraža omejevanje lastnosti, značilnosti na navedbo koga: kritiki so film razglasili za pornografski; razglasiti imenovanje za neveljavno; izraz so razglasili za germanizem; razglasiti koga za goljufa; javno razglasiti trditev za neresnično
- 5. nekdaj javno prebrati, navadno mestne, občinske uredbe: birič je pred cerkvijo razglasil nove predpise
- 6. zastar. objaviti: pesmi je razglasil nekaj let pred svojo smrtjo
♦ jur. razglasiti za mrtvega razglasiti, da pogrešana oseba velja pravno za mrtvo; rel. razglasiti za dogmo; razglasiti za svetnika
- razglašèn -êna -o tudi razglášen -a -o
- 1. deležnik od razglasiti: bila je razglašena za najboljšo športnico leta
- 2. knjiž. znan, slaven: igrati delo najbolj razglašenega sodobnega dramatika
- 3. knjiž. razvpit: v mladosti je bil razglašen ženskar / razglašeno zabavišče
- 1. kar izraža medsebojno odvisnost, povezanost količin, vrednosti, ki imajo kaj skupnega: ugotoviti razmerje med časom in dolžino poti; formula kaže elemente v spojini in njihovo medsebojno razmerje; mehanska energija je v stalnem razmerju s toplotno energijo / razdeliti vsoto v razmerju 1 : 5 / določiti razmerja med domačimi in tujimi cenami / razmerje sil v svetu se je spremenilo / človek podira razmerja v naravi sorazmerja
// z oslabljenim pomenom biti v sorodstvenem razmerju v sorodstvu - 2. navadno s prilastkom kar obstaja med posamezniki, skupinami
- a) ob skupni dejavnosti: družbeno, produkcijsko razmerje; razmerje med delovno organizacijo in skupnimi službami
- b) v osebnem življenju: bratsko, prijateljsko razmerje / publ. stopiti v osebno razmerje s kom imeti osebne stike s kom
// napeto razmerje v družini ga je zelo težilo napeti odnosi
// intimno, ljubezensko, spolno razmerje
// zunajzakonski odnosi moškega in ženske, temelječi na spolnosti: razmerja z njo ni skrival; imela je razmerje s poročenim moškim
- 3. kar se izraža, kaže v ravnanju s kom, vedenju do koga; odnos: urediti razmerje med državo in cerkvijo / dobra medčloveška razmerja
// v zvezi z do kar se izraža, kaže v ocenjevanju, presojanju česa: opredeliti razmerje do življenja
// v prislovni rabi, navadno v zvezi v razmerju do izraža omejitev, izhodišče pri opredeljevanju: vsak človek v razmerju do drugih ljudi; oblast v razmerju do ljudstva / beseda je v razmerju do sinonima precej redka - 4. v prislovni rabi, navadno s prilastkom, v zvezi v razmerju izraža primerjanje, vrednotenje, presojanje: zastavljeni načrti niso bili v pravem razmerju s sposobnostmi delavcev; biti v ustreznem razmerju
- 5. star. razmere, okoliščine: ostro so kritizirali razmerje v tej deželi
♦ fiz. kompresijsko razmerje; geom. delilno razmerje število, značilno za medsebojno lego treh točk na premici; jur. delovno razmerje pravno razmerje med delavci pri delu z družbenimi sredstvi ali med delodajalcem in delojemalcem; obligacijsko ali obveznostno razmerje pravno razmerje, na podlagi katerega je ena stranka upravičena zahtevati od druge določeno dajatev, storitev; obveznost; pogodbeno razmerje; pravno razmerje urejeno s pravnimi normami; lingv. frekvenčno razmerje med besedami; posledično, sklepalno, vzročno razmerje; mat. razmerje kvocient dveh količin
● zastar. čete so se začele shajati zbirati; redko odbor se shaja vsak mesec se sestaja; star. v njegovi gostilni se shaja veliko pivcev je veliko pivcev; star. dolgo se že shajata sta v ljubezenskem odnosu
- 1. politična neodvisnost, samostojnost; suverenost: spoštovati vrhovnost sosednjih držav; vrhovnost naroda
- 2. premoč, nadvlada: vrhovnost države nad cerkvijo; v razredni družbi vrhovnost plemstva / človek se je v tisočletjih razvil do svoje vrhovnosti
- 1. izraža, da se dejanje dogaja brez prekinitev: delati, hoditi zdržema dvanajst ur; deževalo je zdržema več dni / ta zdravila je treba jemati zdržema neprekinjeno
// število članov je zdržema naraščalo nenehno - 2. nar. tik zraven: zagledala je samotno hišo in zdržema hlev / hiše za cerkvijo stojijo zdržema strnjeno
- 1. debelejši ali tanjši ploščat kos lesa iz podolžno razžaganega debla: peljati žaganice z žage; skladovnica žaganic
♦ etn. tolči žaganice na veliko sredo po končanem obredu v cerkvi tolči s palicami po razpostavljenih deskah pred cerkvijo - 2. redko žaganje, žagovina: pomesti žaganico