Fran > SSKJ

obstreljeváti -újem nedov. (á ȗ) 

1. 1. streljati na kaj, navadno z več strani: lovska letala so obstreljevala mesto; obstreljevati sovražnikove položaje; obstreljevati z granatami, topovi; pren., ekspr. kar obstreljevali so ga z vprašanji
2. 2. fiz. usmeriti curek atomov, atomskih jeder, elektronov proti tarči: obstreljevati z nevtroni, protoni, žarki

obstreljeván -a -o: obstreljevan prostor; z več strani so bili obstreljevani

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 6. 2024.

oddájati -am nedov. (ȃ) 

1. 1. delati, da prehaja kaj k drugemu: ključe oddajajo vratarju; oddajati pošiljke naslovnikom / redko oddajati v najem dajati
   // delati, da prehaja kaj drugemu v uporabo: oddajati sobe turistom
2. 2. delati, da česa, kar je kdo prej imel, nima več: oddajati kisik pri segrevanju / oddajati vlago izločati
   // oddajati mleko zadrugi prodajati
3. 3. delovati kot izvor tega, kar prehaja, potuje v okolico: naprava oddaja ozek curek svetlobe / oddajati toploto; oddajati neprijeten vonj širiti
4. 4. z radijskimi, televizijskimi oddajnimi napravami posredovati program, sporočila: radijska postaja je prenehala oddajati; televizija oddaja v popoldanskih urah / oddajati glasbo, poročila
   // ptt z Morzejevimi ali analognimi znaki posredovati na daljavo: oddajati klic na pomoč; oddajati sporočilo / oddajati Morzejeve znake spreminjati jih v analogne električne, svetlobne, zvočne signale za posredovanje sporočila na daljavo
   ♦ fiz. oddajati elektrone, elektromagnetne valove; rad. oddajati spreminjati z radijskimi, televizijskimi napravami zvok, sliko v električne signale in jih z elektromagnetnimi valovi prenašati na daljavo

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 6. 2024.

oddáti -dám dov., 2. mn. oddáste in oddáte; oddál (á) 

1. 1. napraviti, da preide kaj k drugemu: oddati blago stranki, ključ vratarju, pismo naslovniku / oddati skupino drugemu vodiču / oddati v najem, zakup dati
   // napraviti, da preide kaj drugemu v uporabo: oddati lokal; oddati sobo podnajemniku / oddati delo na licitaciji najboljšemu ponudniku
2. 2. napraviti, da česa, kar je kdo prej imel, nima več: vsi, ki imajo orožje, ga morajo takoj oddati / oddati energijo, toploto / rastlina odda dosti vode izloči
   // krompirja nimajo več, so že vsega oddali prodali, razdali
   // oddati hčer
3. 3. napraviti, da kaj pride na določeno mesto: oddati glasovalne listke; oddati nalogo; oddati prošnjo
   // napraviti, da pride kaj kam z določenim namenom; dati: oddati otroka v rejo; oddati žival v zakol / oddati pisma na pošto / oddati prtljago v garderobo
4. 4. narediti, da kaj nastane in prehaja, potuje v okolico: oddati ozek curek svetlobe
5. 5. z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom izraža dejanje, kot ga določa samostalnik: oddati signal; oddati strel / oddati glas za koga glasovati zanj
   ♦ fiz. oddati elektron; ptt oddati brzojavko izročiti jo pošti za posredovanje naslovniku; posredovati s telegrafskim aparatom naslovni pošti

oddán -a -o: šteti oddane glasovnice; soba je oddana
● pog. je že oddana zaročena, poročena; bila je oddana za vse plese za vse plese je imela plesalca; ekspr. njeno srce je oddano je že zaljubljena

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 6. 2024.

odklánjati -am nedov. (ȃ) 

1. 1. ne sprejemati (kaj ponudenega): odklanjati honorar, nagrado / odklanjati pomoč, ponudbe / bolnik še vedno odklanja hrano noče jesti
   // v osmrtnicah cvetje hvaležno odklanjamo
2. 2. ne soglašati s čim, ne upoštevati česa: njegov predlog odklanjajo; odklanjati pripombe, trditve, ugovore / tak način življenja odklanja
3. 3. imeti, izražati negativen odnos do česa: otrok šolo še vedno odklanja / sodobno poezijo popolnoma odklanja
   // knjiž. ne čutiti naklonjenosti do koga, ne marati: sodelavci ga odklanjajo
   // z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom izraža voljo, željo osebka, da ne uresniči dejanja, kot ga določa samostalnik: odklanjati odgovor, podpis; odklanjal je sodelovanje z njimi ni hotel sodelovati
   // odklanjati odgovornost za kaj
4. 4. knjiž., redko odstranjevati, odmikati: med potjo je moral odklanjati grmičje in veje
5. 5. fiz. povzročati spremembo smeri gibanja ali širjenja valovanja zaradi zunanjega vpliva: kondenzator odklanja elektronski curek; odklanjati žarek iz prvotne smeri; svetlobni curek se odklanja
   ● knjiž. dekleta so ga po vrsti odklanjala niso hotela biti z njim v ljubezenskem odnosu, niso se hotela z njim poročiti; knjiž. s težavo so odklanjali napad odbijali

odklánjati se odmikati se od normalnega, pravega: umetnost se odklanja
● publ. cena se od vrednosti zelo odklanja je zelo neprimerna, neustrezna; publ. nova likovna smer se odklanja od realizma postaja drugačna, nepovezana z njim

odklanjajóč -a -e: odklanjajoč odnos; odklanjajoča kritika; prisl.: odklanjajoče govoriti, se vesti

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 6. 2024.

odkloníti -klónim dov. (ī ọ́) 

1. 1. ne sprejeti (kaj ponudenega): odkloniti darilo, nagrado / odkloniti pomoč, ponudbo, vabilo / zaradi pomanjkanja prostora so več gojencev odklonili
2. 2. ne soglašati s čim, ne upoštevati česa: njegov predlog so odklonili; odkloniti pripombe, trditve, ugovore / njegovo dramo so na seji odklonili
3. 3. imeti, izraziti negativen odnos do česa: njegovo poezijo je odklonil
   // z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom izraža voljo, željo osebka, da ne uresniči dejanja, kot ga določa samostalnik: odkloniti odgovor, podpis; odklonil je plačilo ni hotel plačati
4. 4. knjiž., redko odstraniti, odmakniti: odklonil je veje in stopil za njo
5. 5. fiz. povzročiti spremembo smeri gibanja ali širjenja valovanja zaradi zunanjega vpliva: magnetno polje odkloni curek elektronov; žarek se odkloni
   ● prošnjo so odklonili je niso pozitivno rešili; redko žalostno je odklonil z glavo odkimal

odkloníti se 
1. 1. odmakniti se na nepritrjenem delu od določene točke: magnetna igla se odkloni; kazalec se odkloni v levo
2. 2. odmakniti se od normalnega, pravega: zaradi neugodnih okoliščin se otrok lahko odkloni

odklónjen -a -o: odklonjen predlog; odklonjena prošnja

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 6. 2024.

potočíti -ím dov., potóčil (ī í) nar. zakotaliti: potočiti kolo, obroč po cesti; potočiti sodček; jabolko se je potočilo v jarek, po bregu; prstan se je potočil v travo / po licu se ji je potočila solza; žoga se daleč potoči
● nar. iz rane se je potočil curek krvi pocedil; nar. fant pograbi torbo in se potoči mimo hiše steče

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 6. 2024.

pregnáti -žênem dov., stil. preženó (á é) 

1. 1. prisiliti koga, da zapusti določen kraj, prostor: veliko naših ljudi so med vojno pregnali; pregnali so jih v Srbijo; pregnati v taborišča
   // narediti, povzročiti, da kdo zapusti določen kraj, prostor; odgnati: pregnati radovedneže / mrak jo je pregnal od okna / pregnali so ga od doma nagnali
   // ekspr. narediti, da česa ni več: veter je kmalu pregnal meglo; hrup je pregnal tišino
2. 2. narediti, povzročiti, da kaj pri kom preneha obstajati, ne nastopi: skušal mu je pregnati strah, žalost; pregnati si bolečine s tabletami / curek mrzle vode mu je hitro pregnal spanec; le s težavo si je pregnala žalostne misli; s pesmijo si prežene skrbi / ni si dala pregnati dobre volje vzeti
3. 3. nav. ekspr. z gonjenjem, podenjem zelo utruditi, izmučiti: ne poganjaj tako, da ne boš konja pregnal; živina se mu je pregnala
   ● ekspr. ne ve, kako naj si prežene čas naredi, da bo hitro minil; ekspr. dolgčas si je pregnala z branjem nehala se je dolgočasiti; ekspr. ne more je pregnati iz srca pozabiti; jo nehati ljubiti

pregnáti se ekspr.  s čezmernim delom, prizadevanjem se zelo utruditi, izmučiti: zbolel je, ker se je pregnal; pregnati se z delom, učenjem; z zidavo hiše se je pošteno pregnal

pregnán -a -o 
1. 1. deležnik od pregnati: pregnan sovražnik; pregnan od težkega dela; biti pregnan z doma, na tuje; pregnana živina
2. 2. knjiž. pretiran, čezmeren: pregnana pohvala; pregnano navdušenje / ta cena je pregnana previsoka; prisl.: pregnano kritizirati kaj

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 6. 2024.

preusmériti -im dov. (ẹ̄ ẹ̑) 

1. 1. narediti, da dobi, ima kaj drugo, drugačno smer, usmerjenost: preusmeriti vodni curek; preusmeriti vozilo / preusmeriti promet / preusmeriti rečno strugo; žarometi so se preusmerili; pren. materina smrt je preusmerila njegovo življenjsko pot
2. 2. narediti, da ima kaka dejavnost drugo, drugačno vsebino: preusmeriti politiko; preusmeriti delovni postopek / preusmeriti misli; pogovor se je preusmeril / preusmeriti pozornost na kaj drugega
   // spremeniti področje dejavnosti česa: preusmeriti proizvodnjo v izdelavo umetnih plošč; kmetje so se preusmerili v pitanje telet / preusmeriti industrijo v vojne namene
3. 3. povzročiti pri kom pripravljenost, odločitev za drugo, drugačno dejavnost: učenca so preusmerili v študij družboslovnih ved

preusmérjen -a -o: preusmerjen promet

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 6. 2024.

pŕha -e ž (ŕ) 

1. 1. priprava za umivanje pod razpršenim tokom vode: prha se je pokvarila; odpreti prho; v kopališču je pet prh; kopalnica s prho / ročna prha
   // razpršen tok vode iz te priprave: z užitkom se je nastavil prhi; vroča prha; te besede so delovale nanj kot mrzla prha / vsak večer gre pod prho; stopiti pod hladno prho; pren., knjiž. prha zvokov
   // razpršen tok tekočine sploh: curek in prha / prha slapa je segala celo do njega
   ♦ teh. naprava za čiščenje surovine, polizdelkov, končnih izdelkov
2. 2. glagolnik od prhati: biti navajen na prho / po prhi se je hitro oblekel
3. 3. ekspr. razočaranje, neprijetno presenečenje: to je bila huda prha zanj; prijatelji kluba so ob tekmi doživeli hladno prho

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 6. 2024.

protón -a m (ọ̑) fiz. osnovni delec s pozitivnim električnim nabojem: curek protonov; protoni in nevtroni

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 6. 2024.

pŕskati -am nedov. (r̄ ȓ) 

1. 1. s silo iztiskati zrak skozi usta, nos, da nastajajo kratki, ostri glasovi: opice so začele pihati, prskati, renčati / prskati od smeha, veselja
   // preh. ob takem iztiskanju zraka metati, razprševati: prskati slino
2. 2. ekspr. zaradi sile, pritiska se z ostrimi glasovi razprševati: curek vode prska iz odprtine / ob drvečih saneh je sneg prskal visoko v zrak / krogle so prskale po pesku
3. 3. preh. z iztiskanjem razprševati: prskati barvo na platno
4. 4. preh., ekspr. krčevito se smejoč govoriti, pripovedovati: prskati sosedu nekaj v uho; med smehom je prskal, kako je bilo

pŕskati se navadno v zvezi s koza, srna  kazati nagnjenje za parjenje; goniti se: koze so se že začele prskati

prskajóč -a -e: prskajoč smeh; prskajoče iveri

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 6. 2024.

pršéti -ím nedov. (ẹ́ í) 

1. 1. brezoseb. padati iz oblakov v obliki drobnih, navadno gostih vodnih kapelj: začelo je pršeti / v osebni rabi iz megle je pršel rahel dež
2. 2. leteti v obliki drobnih kapelj, delcev: curek vodometa je pršel v zrak; ob govorjenju mu je slina pršela iz ust / iskre pršijo / ekspr. jeza mu prši iz oči

pršèč -éča -e: pršeč dež

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 6. 2024.

razklánjati -am nedov. (ȃ) fiz. razstavljati na spektralne barve: razklanjati curek bele svetlobe; sončna svetloba se lomi in razklanja

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 6. 2024.

razpršíti -ím dov., razpŕšil (ī í) 

1. 1. narediti iz česa tekočega, sipkega drobne kapljice, delce: razpršiti mleko, olje, vodo; razpršiti moko; sneg se v zraku razprši; valovi se ob skalah razpršijo; hitro se razpršiti / razpršiti na drobne kapljice
   // narediti, da kaj kam pride v drobnih kapljicah, delcih: razpršiti parfum, razkužilo; razpršiti škropivo po rastlinah
2. 2. odbiti v različnih smereh: megla razprši svetlobo; ob steklu se žarki razpršijo
3. 3. ekspr. narediti, da kaj preneha obstajati: razpršiti dvome, negotovost, strah; razpršiti predsodke; moreče misli so se razpršile
   ● ekspr. ptice so se razpršile so hitro odletele v več smeri; ekspr. misli so se mu razpršile postal je raztresen

razpršèn -êna -o: razpršen curek vode; razpršeni drobci granat; v mleku razpršena maščoba; razpršena svetloba; zmes razpršenega goriva; zdravilo v razpršenem stanju

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 6. 2024.

slabôten -tna -o prid., slabôtnejši (ó) 

1. 1. navadno v povedni rabi ki je brez moči, onemogel, zlasti zaradi bolezni: po gripi je bil še ves slaboten; slaboten je od starosti / bolnik je s slabotno roko komaj držal žlico
   // nav. ekspr. ki po splošni telesni razvitosti ne dosega navadne stopnje: otroci v razredu so večinoma krepki, nekaj pa je slabotnih; njegova mati je slabotna ženska
2. 2. nav. ekspr. ki dosega nizko stopnjo
   1. a) glede na učinek, posledico: slaboten stisk roke, udarec / sedel je pred slabotnim ognjem; skozi okna je prihajala slabotna svetloba
   2. b) glede na obseg, količino: slaboten curek vode
   3. c) glede na čutno zaznavnost: spregovoril je s slabotnim glasom / slaboten srčni utrip
3. 3. ekspr. neodločen, omahljiv: človek je slabotno bitje / to je ženska bolestne občutljivosti in slabotne volje
   ● star. letošnje vino je slabotno in kislo vsebuje malo alkohola; redko bil je slabotnega zdravja rahlega

slabôtno prisl.: slabotno je kriknil od presenečenja; slabotno se je smehljal

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 6. 2024.

spánec -nca m (á) stanje telesnega in duševnega počitka s popolnim ali delnim zmanjšanjem zavesti: spanec jo je okrepil; curek mrzle vode mu je hitro pregnal spanec; predramiti se iz nemirnega spanca; boriti se s spancem; globok, rahel, trden spanec; ekspr. sladek spanec; spanec brez sanj spanje
// imeti dober spanec
● knjiž. spanec mu lega na oči postaja zaspan; ekspr. spanec se me loteva, me lovi postajam zaspan; ekspr. pometi si spanec z oči s potegovanjem prstov po očeh odpraviti zaspanost; spanec je boljši kot žganec spanje je koristnejše kot jed

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 6. 2024.

sténa -e ž (ẹ́) 

1. 1. vsak od delov stavbe, ki omejuje prostor, prostore ob straneh: postaviti, sezidati steno; prebiti steno med sobama; pomakniti mizo k steni; obesiti sliko na steno; zabiti žebelj v steno; narediti v steni odprtine za okna; debela stena; lesena, zidana stena; stene so bile vlažne in plesnive; bel, bled kot stena / ometati, pobeliti stene; čelna stena gradu pročelje; notranje, zunanje stene hiše zidovi; predelna, premična stena / plakatna stena na katero se lepijo plakati; predsobna stena lesen izdelek v obliki deske, navadno s kljukami za obešanje oblačil, z ogledalom in polico za klobuke; španska stena premična stena iz lažjega materiala za zakrivanje, ločevanje
2. 2. s prilastkom kar kaj omejuje, zapira ob straneh: stene jame se krušijo; s sten in stropa votline curlja voda / obložiti stene pekača s testom; stene pohištva
   // kar omejuje kaj votlega: stena cevi, žoge / črevesna stena; stena želodca, žile
3. 3. alp., geogr. skoraj navpično skalnato pobočje: preplezati steno; planinca sta vstopila v steno; vzpenjati se po steni; krušljiva, previsna stena; vrh, vznožje stene / severna stena Triglava
4. 4. ekspr. kar onemogoča sodelovanje, zaupnost: ni znal premagati, premostiti stene med njima / z oslabljenim pomenom: loči ju stena predsodkov predsodki; med njima se je vzdigovala stena nezaupanja
   ● ekspr. tukaj imajo stene ušesa tukaj se prisluškuje; ekspr. pritisnil ga je ob steno spravil ga je v brezizhoden položaj; ekspr. govoriti gluhim stenam prepričevati ljudi, ki se ne dajo prepričati; ekspr. imel je samo štiri gole stene neopremljeno sobo; ekspr. živi samo med štirimi stenami zelo osamljeno; ekspr. vse je bob ob steno vse je zaman; ekspr. njen obraz je bil kot stena ni izražal misli, čustev
   ♦ bot. stene plodnice; čeb. medcelična stena srednja stena sata; gled. četrta stena namišljena stena med avditorijem in odrom, ki ustvarja videz zaprtega odrskega prostora; grad. toplotna stena širok curek toplega zraka, ki preprečuje vdiranje hladnega zraka v prostor; zagatna stena za preprečevanje drsenja zemlje na pobočjih; les. podeskati stene; vet. kovalna stena lesena stena, ob katero se pri podkovanju priveže nemiren konj; rožena stena sprednji in stranski del kopitne roževine

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 6. 2024.

subtraktíven -vna -o prid. (ȋ) knjiž. odštevalen: subtraktivni postopek
♦ fiz. subtraktivno mešanje barv vstavljanje raznobarvnih filtrov v curek svetlobe

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 6. 2024.

štŕc -a m (ȓ) redko slišen curek: mleko je iztekalo v štrcih / glasen štrc vode

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 6. 2024.

tánek -nka -o tudi tènek tudi tenák tènka -o in -ó [druga oblika tən] prid., tánjši (á; ə̀ ȃ ə̀) 

1. 1. ki ima med najbližjima nasprotnima ploskvama razmeroma majhno razsežnost, ant. debel: tanek kos kruha; tanek list, papir; tanka knjiga, pločevina, stena; tanka plast ledu; tanka tkanina / proti robovom tanjše leče / tanka bluza iz tanke tkanine; tanke nogavice
   // ki ima glede na dolžino razmeroma majhen obseg, premer: tanka nit, palica, veja, žica; plesti s pol številke tanjšimi pletilkami; tanko deblo; tanek kot las / tanki prsti; tanek vrat / tanek curek krvi; tanek steber dima / tanka črta; tanke obrvi, ustnice
2. 2. ekspr. vitek, suh: visok tanek človek; tanko dekle; tanek kot prekla / bila je tanka čez pas
3. 3. zelo sposoben za sprejemanje dražljajev; oster: tanek sluh, vid, voh / tanko uho
4. 4. knjiž. izostren, prefinjen: imeti tanek čut za lepoto, pravičnost; s tankim posluhom predstaviti literarno delo / tanek humor
5. 5. ekspr. (tonsko) visok: govoriti, peti s tankim glasom; tanek jok, smeh; tanko cingljanje
6. 6. ekspr. prosojen, rahel: tanka megla; tanka večerna zarja / skozi okno je prihajala tanka svetloba
7. 7. knjiž. natančen, podroben: ta stvar je vredna tankega premisleka; tanjša raziskava je pokazala, da to ni res
   ● ekspr. rezati komu tanek kruh dajati mu malo sredstev za življenje; pog. ima tanek nos zelo bistro, pravilno predvideva; knjiž. tanek smehljaj komaj opazen, zaznaven; ekspr. zunaj brije tanek veter oster, zelo mrzel; ekspr. ta človek ima tanke živce je zelo občutljiv, razdražljiv; ekspr. imeti tanko denarnico malo denarja; nar. tanka kava ne močna; knjiž. človek tankih misli pronicljiv, prodoren; ekspr. tanka plast izobražencev majhno število; knjiž. človek tanke vesti tankovesten; knjiž., ekspr. bil je tankega zdravja slabega, rahlega
   ♦ anat. tanka povrhnjica; tanko črevo začetni, ožji del črevesa; biol. tanka kutikula; kozm. tanka koža koža s tanko povrhnjico in občutljiva na zunanje dražljaje

tánko tudi tenkó prisl.: tanko govoriti, peti; tanko zapiskati; tanko narezane rezine / knjiž.: tanko je premislil vsako besedo, preden je spregovoril temeljito; tanko prisluhniti komu zelo pazljivo
● ekspr. s samo pokojnino bom tanko piskal bom živel slabo, v slabih gmotnih razmerah

tánki tudi tènki -a -o sam.: knjiž. tanka brije okrog oglov oster, zelo mrzel veter; ekspr. tanka mu prede težko živi; je v neprijetnem, nevarnem položaju; ekspr. na tankem je z denarjem ima malo denarja; na tanko tudi na tenko ekspr. gre mu na tanko slabo; razvaljati testo na tanko tanko; na tanko se zasmejati; prim. natanko

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 6. 2024.