Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko preberete tu. Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.
Nekaj me zelo moti, še posebno zato, ker se dogaja na nacionalnem radiu. V reklamah: …*** 30 odstotkov popusta na hlače***. Po tem sporočilu bi človeku, ki bi prišel po hlače, trgovka morala 30 odstotkov dolžine odrezati, da bi bil res popust na hlače. Če bi pa bil popust na ceno hlač, potem bi pa bile hlače cenejše. To se dogaja tako pogosto in žal se lektorji na radijskih postajah za to ne zmenijo.
Kaj vi menite o tem?
Precej po TV spremljam zimske športe, tudi ko se tekme dogodijo na t.i. Južnem Tirolskem v Italiji. Eni komentatorji te kraje imenujejo po njihovem nemškem poreklu (npr. Antholz, Toblach), medtem ko se nekateri novinarji poslužujejo "uradnih" italijanskih imen (Anterselva, Dobbiaco). Zmešnjava je popolna, saj marsikdo ne ve, da je nemški Toblach italijanski Dobbiaco itn. Kaj vi menite, kako bi moralo biti prav v krajih z nemško večino?
Etimološki slovar pravi, da se je beseda emancipacija v slovenskem jeziku pojavila v 20, stoletju, jaz sem jo pa slučajno zasledil v časopisu, ki je izšel že v 19. stoletju, in sicer "Kmetijske in rokodelske novice" iz dne 12. 04. 1871, ki ga najdete na naslovu: https://www.dlib.si/stream/URN:NBN:SI:DOC-NJK7EO74/9074a577-43c6-4ce9-940e-772498a796f5/PDF Citat iz 117. strani: "Vsem je gotovo želeti, da se same emancipirajo vseh slabosti, vseh strasti in hib, ktere podkopavajo njih lastno in rodovin srečo, in ko se to zgodi v polno meri, bodo tudi najbolj sebični moški prav radi priznavali samostalnost ženskega spola in neodvisnost od vseh pomanjkljivosti. Zanima me, ali gre v slovarju za napako ali pa slovar ne navede časa prve pojavnosti, temveč čas, v katerem je beseda prešla v vsakodnevno rabo. Čeprav se mi zdi čudno, da bi časopis, ki je namenjen neizobraženi kmečki družbi, pisal besede, ki jih ne bi nihče razumel.
Nekaj me zelo moti, še posebno zato, ker se dogaja na nacionalnem radiu. V reklamah: … 30 odstotkov popusta na hlače. Po tem sporočilu bi človeku, ki bi prišel po hlače, trgovka morala 30 odstotkov dolžine odrezati, da bi bil res popust na hlače. Če bi pa bil popust na ceno hlač, potem bi pa bile hlače cenejše. To se dogaja tako pogosto in žal se lektorji na radijskih postajah za to ne zmenijo.
Kaj vi menite o tem?
Kam bi uvrstili besedo odisejada? Vem, da je frazem besedna zveza ...Ali je tudi odisejada frazem oz. kaj je?
Danes sem odkril jezikovno svetovalnico ISJFR in moje vprašanje, s katerim se ukvarjam že kaj nekaj časa, je končno našlo svoje mesto. Vprašanje pa bi rad pričel z obrazložitvijo, kako sem do njega sploh prišel.
Že v času na osnovni in srednji šoli so me učiteljice slovenskega jezika večkrat opomnile, da se zjutraj nisem zaspal, temveč sem preprosto zaspal, saj da glagol v tem primeru ni povratno svojilen. Meni se je stavek Opravičujem se, ker zamujam, zaspal sem. slišal nadvse čudno, kakor tudi ostalim sošolcem in sošolkam, ki so prihajali iz Celja ali okolice. Pri nas se glagol zaspati namreč uporablja ob večerih, ko se odpravljamo spat, medtem ko glagol zaspati se pomeni, da smo se zbudili kasneje, kot je bilo predvideno. Od tu dalje neprestano razmišljam, kdo v jeziku postavlja normo, jezik ali človek? Menim, da so t. i. dialekti jeziki sami po sebi in notranjega pomena, ki ga govorec pripiše neki besedi ali izrazu ne gre omejiti z normo, ki jo je kasneje postavil neki govorec drugega dialekta, češ da se sliši smešno in zato ne more biti del zbornega jezika. Samo v razmislek.
Zaznamovan s tem glagolom sem večkrat prišel v situacijo, kjer je slovenska jezikovna norma govorila tako, živ in govorcem lasten jezik pa spet drugače. In v tem znamenju sem ob rednem kupovanju ajdove kaše naletel na problem: Le zakaj se nihče ne ukvarja z ustreznostjo prilagajanja pridevnika samostalniku? Ajdova kaša?! Od kdaj je ajda moškega spola? Kot očitno je že lahko.
In sem povprašal prijatelje. "Ajdina kaša pač ne more biti," je odgovoril prvi, "saj bi vendar ajdina kaša pomenila svojilnost, in sicer da ta ajda pripada osebi po imenu Ajda." Tega odgovora nisem mogel jemati resno, saj mi je bilo nadvse smešno, da je ta bil mnenja, da sam te možnosti že nisem pretehtal. "Res je čudno. Sama ne to nisem nikoli pomislila," je odgovorila druga in se nasmehnila. Nato pa me je prešinila zamisel. Pravzaprav bi se t.i. ajdovi kaši moralo reči ajdna kaša. Ta oblika pridevnika je edina res pravilna in menim, da bi morali to upoštevati. Besedna zveza ajdova kaša se namreč ne sklada z nobenim temeljnim načelom slovenskega jezika. Ajda je samostalnik ženskega spola, ajdova pa je pridevnik, ki nakazuje na samostalnik moškega spola. Zdi se mi čudno, da tovrstve pogovorne različice ostajajo v pravilni zborni rabi, medtem ko se glagola zaspati ne sme uporabljati v povratno svojilni obliki.
Kaj pa Vi menite?
Ali je v spodnjem primeru prislovno določilo časa podredno zložen stavčni člen ali ne? Če je, kaj je jedro in kaj prilastek?
Danes teden me ne bo v službo.
Zanima me, kak naziv imata moj nečakinja in nečak v odnosu z mojima otrokoma.
Kaj sta mojima otrokoma? Sestrič in sestrična, ker sva pač midve sestre . Ali je vseeno, če jim rečeta tudi bratranka in bratranec. Tega nikoli nisem vedela in me zanima, na osnovi česa smo poimenovani. Ali je naslavljanje odvisno od tega ali poimenuješ bratove ali sestrine otroke?
Zanima me, kako pišemo imena delov mesta (ali kako bi to poimenovali), konkretno Stara/staraLjubljana. Vsaj v starih pravilih je ta primer zapisan z malo začetnico, a v današnji rabi je opaziti skoraj izključno veliko začetnico. Kateri način je torej pravilen?
Kralj države Svazi je državo ob 50. obletnici neodvisnosti izpod britanske vladavine preimenoval v njeno izvirno ime eSvatini, torej Swaziland v eSwatini. Sprememba imena bi lahko pomenila tudi novo ustavo te majhne države med Južno Afriko in Mozambikom. Ime še ni uradno, gre za kraljevo odločitev - vprašanje, ki se odpre je, ali kraljeva odločitev dovolj, da 'svet' spremeni njihovo naslavljanje? In kako to zapisovati v slovenščini, saj se ime - po novem - ne začne z veliko začetnico, pač pa malo: eSvatini?
V slovenskih medijih pa zdaj najdemo mešanico zapisov:
Katero ime torej uporabljati?
Že lep čas se dogaja, da lektorji dosledno zamenjujejo pridevnik isti s pridevnikom enak, ko je to po mojem prepričanju napačno in proti jezikovnemu občutku. Ogledal sem si nekaj mnenj o tem na spletu, a nisem našel odločilne okoliščine, da namreč isti ne izhaja le iz fizične, ampak tudi zvrstne identitete. Na vratih neke trgovine je stalo v smislu, če najdete v drugi trgovini enak izdelek po nižji ceni, vam razliko v ceni povrnemo. Seveda niso pomislili na to, da lahko enak izdelek napravi tudi kak drug proizvajalec, in to precej ceneje.
Saj venomer beremo, kako Kitajci izdelujejo enake (ne samo podobne!) izdelke kot v Evropi ali Ameriki, a ti niso isti kot ti z našega konca zemeljske oble. Kako je s tem, si lahko razjasnimo z vprašanjem: ne vprašujemo po tem, kakšen izdelek lahko najdete v drugi trgovini (na katerega je mogoč odgovor enak), ampak kateri, ki da odgovor isti. Tako je tudi z že pregovornim obdobjem. V prvem trimesečju tega leta je bil dohodek tak, v enakem obdobju lani pa tak. Po logiki je to enako obdobje lani lahko prvo ali drugo ali tretje trimesečje ali pa, denimo, obdobje kakršnihkoli drugih treh mesecev, saj gre za količino. Tudi tokrat se lahko vprašamo, ali v katerem ali pa v kakšnem obdobju lani. Mišljeno je seveda isto obdobje, enako pa je napačno.
Ali pa to: lahko nas poslušate spet naslednji četrtek ob enakem času.
Edino pravilno je ob istem času. Saj tudi 3. decembra ne rečemo, da se je pesnik rodil na enak, marveč na današnji dan leta 1800. In takšnih primerov je še veliko.
Pred časom sem v neki reviji bral dolg prispevek v dveh nadaljevanjih o tem, kako se enaki izdelki po trgovinah v tujini dobijo ceneje. Bilo je prav mučno. Prepričan sem, da to ni bilo pisčevo maslo, ampak posledica lektorjevega posega.
V srednji šoli so nas nekdaj (pred Toporišičem) učili starodavnega pravila, da se v primeru zadrege vprašamo. Smo na to čisto pozabili?
Zanima me, kako se v knjižnem jeziku glasi izraz za frufru (na čelo počesani, kratko postriženi lasje).
Zanima me, ali je besedo INFORMBIRO primerneje pisati z malo ali veliko začetnico. Glede na SP (odstavek 90) se imena organizacij pišejo z veliko začetnico, torej je ime organizacije Informacijski biro komunističnih in delavskih partij treba pisati z vel. začetnico. Prav tako zgledi pri odstavku 37 kažejo, da se tudi skrajšana imena organizacij pišejo z veliko začetnico. To bi pomenilo, da bi bilo pravilno tudi Informbiro.
Geslo informbiro v Pravopisu 2001 pa je navedeno z malo začetnico, prav tako v SSKJ. Zakaj in katero pravilo je smiselneje upoštevati?
Zanima me, katera oblika besede od treh, ki so v uporabi - poizkusno, poskusno ali preizkusno, je najbolj pravilna, oziroma najbolj primerna, v primerih ko gre za časovno obdobje v katerem lahko novi uporabniki poizkušajo, poskušajo ali preizkušajo mobilno aplikacijo za pametne telefone.
Torej ali je bolj pravilno: poizkusno obdobje, ali poskusno obdobje, ali preizkusno obdobje?
In ali je bolj pravilna besedna zveza: Poizkusite mobilno aplikacijo, ali Poskusite mobilno aplikacijo, ali Preizkusite mobilno aplikacijo?
Trenutno se po številnih virih zdi, kot da so vse tri oblike pravilne in zamenljive, ni pa jasno razvidno, katera je bolj pravilna za uporabo v zgoraj navedenih primerih, zato prosim za strokovno mnenje.
V slovenščino je pravljica C. Collodia Pinokio prevedena kot Ostržek, tudi Bralna značka Slovenije ima za ikono italijanski literarni lik, ki ima, žal, negativen simbolni kapital v javnosti -- lažnivec (W. Disney). Kulturna anomalija je, da so ob številnih izvirnih literarnih likih s pozitivno konotacijo (npr. Ciciban, Kosovirja, Pedenjped, Sapramiška idr.) izbrali – literarni lik, ki v splošni javnosti ima negativno konotacijo.
Vendar je vprašanje drugačno: italijanski kolegi s področja mladinske literarne vede, so me opozorili na pozitvno podstat Pinokia, ki se je izgubila v prevodu. "Oče" Pinokia, Giuseppe, ustvari dečka iz kosa lesa -- pinije (to je motiv demiurga, boga, Prometeja ...). Pomembno je, da je Pinokio narejen iz pinije. To je najbolj plemenito drevo iz katerega so delali violine stradivarke.
Pri poučevanju študente vljudno opomnim, da je je poimenovanje Pionikio (stradivarke) – izgubljen v prevodu – Ostržek ("olupek").
Zanima me vaše mnenje o negativni konotaciji besede Ostržek, izgubljeni konotaciji v prevodu Pinokio (pinija, stradivarke).
Zanima me besedotvorni algoritem za besedo poganjalček.
V dvomu sem namreč: Ali je pomanjševalnica poganjal-ček ali je poganjav-ček, podobno kot cepetav-ček.
Sama se nagibam k manjšalnici poganjalček.
Zanima me, ali je zapis v spodnji obliki in ostalih podobnih oblikah pravilen oziroma smiseln: Vozili smo se z z nalepkami okrašenim avtomobilom.
Dostopnost
Dostopnost