Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Fran > SSKJ

Zadetki iskanja

Slovar slovenskega knjižnega jezika

SSKJ
analfabét -a m (ẹ̑) kdor ne zna pisati in brati, nepismen človek: njegov ded je analfabet; število analfabetov pada
// slabš. kdor se na kako stroko slabo spozna, nevednež: v politiki je popoln analfabet; tehnični analfabet
SSKJ
áta -a tudi -e m (á) v družinskem okolju moški v odnosu do svojega otroka: ali je ata doma? pokliči ata h kosilu / kot nagovor ata, počakaj / stari ata stari oče, ded
SSKJ
blagopokójen -jna -o prid. (ọ̄) spoštljivo pokojni: naš blagopokojni ded
SSKJ
brízgniti -em dov. (í ȋ) 
  1. 1. izteči, izliti se v močnem curku: kri brizgne iz žile / voda mu je brizgnila v obraz
  2. 2. hitro se razpršiti: val je udaril ob čoln, da je voda brizgnila na vse strani / krogle so brizgnile skozi odprtino
  3. 3. preh. v močnem curku izpustiti kaj tekočega: brizgniti vodo v zrak, slino iz ust; pren., ekspr. molči, je strupeno brizgnil ded
SSKJ
číkati -am nedov. (ȋ) 
  1. 1. žvečiti tobak: ded čika in pljuva
    // pog. žvečiti sploh: kar naprej nekaj čika in melje
  2. 2. nizko pljuvati: ves čas čika po tleh
SSKJ
déd tudi dèd déda m, im. mn. dédje in dédi (ẹ̑; ȅ ẹ́) 
  1. 1. stari oče: moj ded je dočakal visoko starost; podedovati po dedu; njegov ded po očetu je bil zdravnik
  2. 2. nav. mn. prednik: tu so živeli že naši dedje
  3. 3. nar. severovzhodno moški, navadno starejši; dedec: gostilna je bila polna dedov
    // (zakonski) mož: dobila je mladega deda
SSKJ
dédec -dca m (ẹ̑) 
  1. 1. ekspr. moški, navadno starejši: čokat, debel dedec; star dedec; oženjen dedec; vsa kuhinja je polna dedcev
    // nizko (zakonski) mož: končno je le dobila dedca; ta dedec pretepa svojo ženo
  2. 2. ekspr. čeden, postaven moški: sosed je bil dedec in pol; prijeten, simpatičen dedec
  3. 3. zastar. stari oče, ded: moj dedec so bili preprost kmet
  4. 4. poljud. del manjše priprave za zapenjanje ali vtikanje: dedec in babica
    ●     ekspr. ali je še kaj dedca v tebi? moškosti, hrabrosti
SSKJ
dédej -a m (ẹ̑) nar. koroško  
  1. 1. stari oče, ded: dedej in vnuki
  2. 2. moški, navadno starejši; dedec: slep dedej
  3. 3. (zakonski) mož
SSKJ
dédek -dka m (ẹ̑) ljubk.  
  1. 1. stari oče, ded: dedek se igra z otroki; dedek in babica
  2. 2. star moški, starec: živel je dedek, ki ni imel več ne žene ne otrok / dedek Mraz simbolični starček, ki ob novem letu prinaša darila
SSKJ
dremúckati -am nedov. (ȗ) ekspr. lahno dremati: ded je vso zimo dremuckal na peči; leno je dremuckala na soncu; dremuckal je kakor maček; s smiselnim osebkom v dajalniku malo se mi dremucka
SSKJ
goldínar -ja m (ȋ) 
  1. 1. denarna enota stare Avstrije: ded je še zmeraj računal z goldinarji
    // kovanec v vrednosti te enote: v žepu so mu žvenketale krone in goldinarji
  2. 2. nekdaj zlatnik, srebrnik sploh: plačal je kar z goldinarji
    ♦     num. renski goldinar zlatnik, kovan od konca 14. stoletja v zahodni Nemčiji; rajniš
SSKJ
ljúbljenec -nca m (ū) 
  1. 1. s prilastkom kdor uživa posebno naklonjenost koga: najmlajši sin je očetov ljubljenec; bil je vesel družabnik in ljubljenec deklet; biti ljubljenec vse družine; ta igralec je ljubljenec občinstva
  2. 2. ekspr. ljubljen človek: ded pripoveduje zgodbe svojim ljubljencem vnučkom / zastar. dekle je ponosno na svojega ljubljenca fanta
    // kar je komu ljubo, drago sploh: otroku se ptički smilijo, zato pridno krmi svoje ljubljence
SSKJ
mežnáriti -im nedov. (á ȃ) pog. biti cerkovnik: tukaj sta mežnarila že njegov oče in ded
SSKJ
njíhen -hna -o zaim. (ȋ) zastar. njihov: njihen ded / njihna gnada
SSKJ
nóno -a in -ta m (ọ̑) nar. primorsko stari oče, ded: nona in nono
SSKJ
ôča -a in -e m (ó) nav. im. ed., star. oče: svojega oča moraš ubogati; dragi oča / kot nagovor oča, odkod pa ste / stari oča in vnuk stari oče, ded
SSKJ
odkoráčiti -im dov. (á ȃ) ekspr. oditi s širokimi, lenobnimi koraki: ded je vstal in počasi odkoračil na cesto / tiger je dostojanstveno odkoračil v gozd
// star. oditi: urno se je obrnil in odkoračil iz sobe
SSKJ
péstovati -ujem in pestováti -újem nedov. (ẹ́; á ȗ) 
  1. 1. držati, imeti koga v naročju: pestovati bratca; dedek je pestoval vnuka; otrok pestuje medvedka, punčko; pestovati in ujčkati / pestovati koga na kolenih
    // držati, imeti v naročju sploh: nežno je pestovala fantovo glavo / ekspr. pestovati puško, torbico
  2. 2. ekspr. ohranjati kaj v določenem položaju, na določenem mestu sploh; držati: nekaj časa je pestoval skodelico kave, potem je odgovoril / v rokah je pestoval kozarec / pestovati glavo med rokami
    // skrbno, previdno držati: pestovati zlomljeno roko; z dlanjo pestovati komolec
  3. 3. ekspr. zelo, pretirano skrbeti za koga: doma so ga pestovali, zato je tako razvajen / novi šef nikogar ne pestuje; pren. življenje ga ni pestovalo
  4. 4. knjiž. ohranjati, negovati: pestovati stare navade, običaje / pestovati domačnost kuhinje
  5. 5. ekspr., z oslabljenim pomenom izraža stanje, kot ga določa samostalnik: pestovati bolečino, jezo, lenobo; dolgo je pestoval misel na drugo službo; v sebi je pestoval občutek krivice / to željo sem pestoval le v mislih
    ●     ekspr. zelo pestuje svoj prehlad zelo, pretirano skrbno (si) ga zdravi; knjiž. v koči so eno uro pestovali svojo utrujenost so utrujeni eno uro počivali, se oddihovali; evfem. pri sosedovih bodo pestovali soseda bo rodila
    péstovati se, in pestováti se 
    1. 1. biti, sedeti komu v naročju: že spet se pestuješ / ta otrok bi se samo pestoval
    2. 2. ekspr., redko biti, zadrževati se kje: pestovati se na peči, po postelji
    pestujóč -a -e: pred hišo je sedel ded, pestujoč vnukinjo
SSKJ
pokinkávati -am nedov. (ȃ) ekspr. v presledkih kinkati: sedel je za pečjo in pokinkaval / ded pokinkava z glavo
SSKJ
položíti -ím dov., polóžil (ī í) 
  1. 1. narediti, da pride kaj
    1. a) z daljšo, širšo stranjo na podlago: položiti knjigo na mizo; položiti ranjenca na nosila / položiti eno škatlo navrh druge
    2. b) na podlago sploh: položiti denar na mizo, žogo na tla / položil je glavo na mah in zaspal; položiti roko na volan dati
      // udrlo se mu je, kamor je položil nogo kamor je stopil
      // ko je položil prst na usta, so vsi umolknili / kot svarilo, grožnja samo prst položi name, pa boš videl
      // narediti, da pride kaj iz pokončnega položaja na tla: puško položi, da ne bo padla / ekspr. nekaj so se prerivali in mimogrede ga je položil vrgel, podrl; žarg., lov.: položil je že marsikaterega zajca ustrelil; položiti žival na dlako ustreliti jo
  2. 2. na določen način pritrditi na podlago: položiti linolej, parket, tapete
    // dati kaj na določeno mesto v ustrezen položaj: položiti cevi, kabel / položiti kanalizacijo / položiti mine ob obali
  3. 3. dati živini (živinsko) krmo: položiti kravam seno / položiti svinjam
  4. 4. nav. 3. os., pog. povzročiti, da mora kdo ležati: bolezen ga je položila; pljučnica ga je položila za tri tedne; brezoseb. pozimi me je za dva meseca položilo
  5. 5. dati, plačati: položiti kavcijo, odkupnino; položiti predpisani znesek na sodišču
  6. 6. knjiž., v zvezi z v narediti, da kaj vsebuje, izraža značilnost, kot jo nakazuje določilo: položiti grožnjo v glas, začudenje v pogled
  7. 7. s širokim pomenskim obsegom izraža prenehanje dejanja, dela, kot ga določa sobesedilo: ob teh besedah je položil slušalko; položiti orožje vdati se; ded je navadno prvi položil žlico na mizo; ekspr. upamo, da pisatelj ne bo še tako kmalu položil peresa iz rok nehal pisati
    ●     ekspr. položiti cesto v pobočje gore speljati jo; vznes. položiti koga k večnemu, zadnjemu počitku pokopati ga; vznes. nima, kamor bi glavo položil nima kje stanovati, prespati; publ. položiti izpit narediti, opraviti; ekspr. položiti temeljni kamen za kaj opraviti začetno, za nadaljnji potek najvažnejše delo; ekspr. položiti vse karte razkriti komu vsa dejstva, vse zahteve; knjiž. položiti svoje misli na papir napisati jih; ekspr. tudi on bo še moral položiti račun se zagovarjati (zaradi svojih dejanj); položiti roko knjiž. sodišče je položilo roko na knjigo je prepovedalo razširjanje, prodajo te knjige; ekspr. nisem še položil roke nanj nisem ga še udaril; pog. položiti roko nase narediti samomor; položite roko na srce in priznajte bodite odkritosrčni; ekspr. policija je že položila roko na tatove jih je že prijela, ujela; vznes. položiti svoje srce k nogam koga postati čustveno popolnoma vdan komu; publ. položiti temelje čemu opraviti začetna, za nadaljnji potek najvažnejša dela; ekspr. položiti svojo usodo v tuje roke prepustiti drugemu, drugim, da odločajo o njej; pog. on je položil že marsikatero žensko imel spolni odnos z njo; pog. položiti koga čez koleno natepsti ga; vznes. položiti življenje na oltar domovine umreti za domovino; pog. položiti koga na izpitu negativno ga oceniti; položiti komu besedo na jezik, v usta pomagati komu, da bi povedal, kar je treba, kar se od njega pričakuje; ekspr. položiti komu kaj na srce priporočiti mu kaj, prositi ga za kaj; pog. koliko si ta mesec položil na stran prihranil; ekspr. s tem dejanjem je položil na tehtnico vse tvegal, da izgubi vse; knjiž. položiti pripoved v pero, v usta sodobnemu kronistu narediti, da jo pripoveduje, piše sodobni kronist; katera se omoži, se v križe položi si povzroči težave, skrbi
    ♦     lov. položiti krvni sled narediti sled s krvjo divjadi, domače živali, da se pes uči sledenja
    položíti se 
    1. 1. ekspr., navadno s prislovnim določilom uleči se: položiti se v mehko posteljo; položil se je po klopi in zaspal / položiti se v naslanjač sesti
      // redko s hrbtom se je položil na steno naslonil
    2. 2. nav. 3. os., nar. postati položen: svet se tam spet položi
    položívši -a -e zastar.: položivši denar na mizo, je vstal in odšel
    položèn -êna -o: čez zaboje položena deska
    ●     ekspr. polje je položeno med goro in reko leži
Število zadetkov: 38