- 1. biol. lastnost organizmov, da se njihove lastnosti prenašajo na potomce: pravila dednosti; nauk o dednosti / naturalisti so skušali dokazati teorijo dednosti
- 2. dejstvo, da se kaj deduje: dednost prestola
Zadetki iskanja
- 1. dobiti premoženje po umrlem: dedovati posestvo; dedovati po stricu; nima sina, ki bi za njim dedoval
- 2. prevzeti od prednikov: žival deduje barvo dlake; nekatere lastnosti se dedujejo; pren. dedovati stare šege
♦ jur. oporočni dedič dedič, ki deduje po oporoki
- 1. rel. del telesnih ostankov ali telesni ostanki svetnika, svete osebe, ki se mu izkazuje posebna čast, spoštovanje, sveti ostanki: častiti, hraniti relikvijo / relikvije sv. Cirila
// del predmeta ali predmet, ki je v zvezi s svetnikom, sveto osebo in ki se mu izkazuje posebna čast, spoštovanje: po legendi so to relikvije verig sv. Petra - 2. vznes. posmrtni ostanki, truplo zelo cenjenega, spoštovanega človeka: relikvija tega borca za svobodo počiva v domači zemlji
● knjiž. obleka umrlega sina je bila za mater relikvija svetinja; knjiž. vrč iz kitajskega porcelana je hišna relikvija se ohranja, deduje iz roda v rod
// nadomestek, nadomestilo: razvija se proizvodnja substitutov lesa / kavni substituti
♦ jur. kdor nadomešča odvetnika; kdor deduje po oporoki, če prvi, v oporoki določeni dedič, ne deduje, nadomestni dedič