Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Fran

Zadetki iskanja

eSSKJ – Slovar slovenskega knjižnega jezika

Celotno geslo eSSKJ
dedováti dedújem in dédovati dédujem nedovršni glagol [dedováti] in [dédovati]
    1. dobivati premoženje v last po umrlem, zlasti sorodniku
    2. dobivati, prevzemati od staršev, prednikov kako telesno, duševno lastnost, nagnjenje
    3. ekspresivno dobivati, prevzemati od predhodnikov
ETIMOLOGIJA: ↑ded
Celotno geslo eSSKJ
kmetíja kmetíje samostalnik ženskega spola [kmetíja]
    zemljišče s hišo in gospodarskimi poslopji za obdelavo zemlje in rejo živali
STALNE ZVEZE: čista kmetija, kmetija odprtih vrat, samotna kmetija
ETIMOLOGIJA: ↑kmet
Celotno geslo eSSKJ
matriarhálni matriarhálna matriarhálno pridevnik [matrijarhálni]
    2. v obliki matriarhalen, ekspresivno ki ima kot ženska vodilno vlogo na določenem področju
ETIMOLOGIJA: prevzeto prek nem., angl. matriarchal iz nlat. matriarchalis, glej ↑matriarhat

Slovar slovenskega knjižnega jezika²

SSKJ²
dédnost -i ž (ẹ̄)
1. biol. lastnost organizmov, da se njihove lastnosti prenašajo na potomce: pravila dednosti; nauk o dednosti / naturalisti so skušali dokazati teorijo dednosti
2. dejstvo, da se kaj deduje: dednost prestola
SSKJ²
dedováti -újem in dédovati -ujem dov. in nedov. (á ȗ; ẹ̄)
1. dobiti premoženje po umrlem: dedovati posestvo; dedovati po stricu; nima sina, ki bi za njim dedoval
2. prevzeti od prednikov: žival deduje barvo dlake; nekatere lastnosti se dedujejo; pren. dedovati stare šege
SSKJ²
intestáten -tna -o prid. (ȃ)
pravn. ki deduje po zakonu, če umrli ni napravil oporoke, zakonit: intestatni dedič / intestatno dedovanje
SSKJ²
oporóčen -čna -o prid. (ọ̑)
nanašajoč se na oporoko: oporočne določbe / biti oporočna priča
♦ pravn. oporočni dedič dedič, ki deduje po oporoki
SSKJ²
relíkvija -e ž (í)
1. rel. del telesnih ostankov ali telesni ostanki svetnika, svete osebe, ki se mu izkazuje posebna čast, spoštovanje, sveti ostanki: častiti, hraniti relikvijo / relikvije sv. Cirila
// del predmeta ali predmet, ki je v zvezi s svetnikom, sveto osebo in ki se mu izkazuje posebna čast, spoštovanje: po legendi so to relikvije verig sv. Petra
2. vznes. posmrtni ostanki, truplo zelo cenjenega, spoštovanega človeka: relikvija tega borca za svobodo počiva v domači zemlji
● knjiž. obleka umrlega sina je bila za mater relikvija svetinja; knjiž. vrč iz kitajskega porcelana je hišna relikvija se ohranja, deduje iz roda v rod
SSKJ²
substitút -a m (ȗ)
knjiž. namestnik, zastopnik: če je hotel na dopust, si je moral v službi najti substituta
// nadomestek, nadomestilo: razvija se proizvodnja substitutov lesa / kavni substituti
♦ pravn. kdor nadomešča odvetnika; kdor deduje po oporoki, če prvi, v oporoki določeni dedič, ne deduje, nadomestni dedič

Vezljivostni slovar slovenskih glagolov

Celotno geslo Vezljivostni G
dedováti -újem in dédovati -ujem dovršni in nedovršni glagol, glagol ravnanja
1.
kdo dobiti v doživljenjsko last kaj
/Po stricu/ je dedoval veliko posestvo.
2.
kdo/kaj začeti imeti kaj
Žival deduje barvo dlake.

Maks Pleteršnik: Slovensko-nemški slovar

Pleteršnik
dẹ̑dovati, -ujem, vb. impf. erben, Cig., Jan., C., M.; ponos se vsem meščanom od roda do roda deduje in zapušča, Jurč.

Slovar Pohlinovega jezika

Celotno geslo Pohlin
grofič [grofȉč grofíča] samostalnik moškega spola

grofov sin, ki deduje plemiški naziv

Davčni terminološki slovar

Davki
právni naslédnik -ega -a m

Farmacevtski terminološki slovar

Farmacija
mutácija -e ž

Pravni terminološki slovar

Pravo
dédič in concreto -a -- -- m
Pravo
dédič zaščítene kmetíje -a -- -- m
Pravo
kaducitéta -e ž
Pravo
komoriènt -ênta m
Pravo
navádna substitúcija -e -e ž
Pravo
odpádli dédič -ega -a m
Število zadetkov: 29